Visenje

Pomaham. Odločitev je bila sprejeta že ob mežikanju v umirajočo noč. Samo moja bo jutranja pot. In prav je tako. 

Prehod

Visenje. Visoko v zraku. Odvisen zgolj od samega sebe. Topli prsti grabijo hladno kovino. Pogled je uprt v sivo steno. Globina me ne mami. Vzpenjam se po nebeški lestvi, tja v gotovost. Ko je prepadni del za menoj tega sprva niti ne opazim. Hitim. In se vračam. 

Strmi prehodi

Na robu otipam pravi kamen. Juhej. Trenutek negotovosti in že posije sonce. Pa je jutro komaj vstalo. Prvi vpis, nato pa naprej. Tja gor. Na razgledni rob. Kjer bom zadovoljen s seboj gledal na pikice, ki daleč spodaj hitijo po svojih nepomembnih dnevnih opravkih. Skrbi jih tiščijo k tlom, vidijo zgolj znotraj svojih plašnic, le streljaj daleč od nebes. 

Skalna pot

Samovšečno se jim nasmiham, vzvišen nad takšno plehkostjo. In pozabljam, da sem zgolj prgišče minut daleč od svojih lastnih temnih misli, čisto običajnega vsakdanjika. Lovim trenutke, hranim jih v spomin, zapisujem v škatlico. Za kaj in koga, niti sam ne vem. Pozdrav in čisto nepotrebno hitenje. 

Tam doli je vse drugače

Potopim se v gozd, srečam sorodno dušo, meni najbližjo. Skupaj zajadrava preko sedla proti najvišji točki sosednjega griča. Kjer zvonovi cerkvice pol ure prehitevajo. In se še posebej lepo vidi. Vse naokoli. Zvonček menda izpolni marsikatero željo. Vendar pa tam ni več miru in prijaznega pogleda, nasmeha, želje po srečnem sestopu. 

Konec romanja

Množica romarjev je prevelika. Neosebna. Hrupna. Zato nihče ne sliši samega sebe, še manj soseda. Ni nama všeč, pobegneva navzdol, mimo številnih psov, barbik, obrazov, ki si jih ne zapomniš. Le vonj ostaja nekje v nosnicah. Močan, nenaraven. V mislih sva povezana, skrbi so potisnjene vstran. 

Kuhinja

Šele ko stopava mimo prvih hiš, zasejanih na rob pobočja, se v nama znova začenja prebujati čisto običajni vsakdan. Postaneva del velike brezoblične množice. Ostaja zgolj hrepenenje. O tem, da bi poletela…

(Vikrče – Grmada – Šmarna gora – Tacen)

Golica

Obležal sem pod grebenom. Le nekaj metrov pred ciljem. Zaprl sem oči in počasi dihal. Kot da bi tako lahko ublažil bolečino. Nekje v glavi sem podoživljal dogodke današnjega popoldneva. 

Prvi razgledi

Prihod, priprave, prve korake. In nato vzpon mimo zadnjih hiš, po travnikih, skozi gozd. Hitenje. Tja gor na prepišne grebene. Kjer odpihne temne misli, vse vidiš nekako z distance. In vedno bolj jasno. Koča je imela zaprte duri, sezona se še ni začela. 

Prebujanje

Mir okoli nje bo nedvomno izzvenel, ko bodo narcise pobelile pobočja. Strmina je bila ravno pravšnja, srce je bilo, misli so se čistile. Do nekoliko nerodne stopinje. Povsem nepričakovano. Odgovor na vprašanje, ki sem si ga zastavljal še malo prej, bo moral počakati. 

Nemir

Drugače niti ni bilo možno. Pa saj ni bilo hudega. Nekaj minut, nato je bolečina postala bežen spomin. Še enkrat sem se zazrl v nebo, nato pa pustil, da so skale nekaj metrov višje odgovorile na vprašanje. Vriskal sem zgolj znotraj sebe, morebiti se je nekje globoko zaslišalo celo nekaj taktov znane melodije. 

Vrh

Tišine dneva nisem motil, pustil sem, da svoj zven preko grebena ponese zgolj veter. Koraki. Do vrha. Ni jih bilo veliko, začinila pa jih je bela flika na kateri sem pustil edinstveno sled. Tako minljivo. Postanek, nato pa nazaj. Torej naprej. Tja, kamor je prav. Dan se je počasi iztekal, ni bilo, da bi čakal. 

Tja čez...

Stopinje čez Krvavko. In tam na Suhi mimo opomina neki davni noriji, tako nevredni miru gora. Vse do Pustega rovta. Planina je še samevala, čakala zelenja, ki bo s seboj prineslo življenje. Čez poletje bo prinašalo veselje, žalost, vrisk in jok. Vsega bo polno. 

Krvavka

Do jeseni, ko bo začelo vse to izzvenevati, gola pobočja se bodo pripravljala na tišino. Stopal sem do Križevca in od tam iskal najboljše prehode proti Španovemu vrhu. Malo po svoje, kot ponavadi. Bi ne bilo hudega. Toda lovila me je tema, svetloba oči je nevede ostala v gozdu. 

Večer

Vračal sem se, iskal, slep brez vsakršne možnosti. Svet okoli mene je postal zgolj privid, korakal sem v nič, ne vedoč ali letim ali zgolj padam. Sledil sem brlivki, ki mi je svetila tja, kamor je hotela glava. Luči v dolini so bile bližje, lajež, glasovi. 

Pusti rovt

Vedoč, da sem prav, sem zadihal. Lažje. Srečno. Še sem tu, uboga para sredi neskončnega vesolja. Hvala za to.

(Planina pod Golico – Golica – Pusti Rovt – Španov vrh)   

Zima, zima, bela...nasvidenje!

Zadnjič. Sem rekel že prejšnjič. Toda tokrat z vsakim korakom spoznaval, da bo sedaj zares. Plaz je kazal svoje rebro in se veselil pomladi. Ki ga bo dokončno odgrnila. Do beline je bilo treba čez začetek melišča, z vsakim dnem bo treba narediti več korakov. 

Okno

Noč je bila, sorodni duši sta kar obsedeli v svojem avtomobilu. Tudi prav. Bila sva dva, samote torej nobene. Zgolj razumevanje. Podlaga je bila trda. Ravno pravšnja. Da je občasno malo zdrsnilo. Nič hudega. Med tem ko so še med vožnjo nebo krasile zvezde, se je od sedla navzgor vlekla megla, skuhana v trentarskem kotlu. 

Vzpon

Nad Grebencem naju je povsem zagrnila, videlo se ni ne naprej in ne nazaj. Smuči so romale v roko. In tam tudi ostale. Ker sva se ob hoji po grebenu, tam nekje nad Pripravniško grapo, odločila, da nadaljujeva kar na ta način. Saj ni daleč, je tolažil Borut. Oba sva vedela, da je temu res tako. 

Grebenc

Da pa bo vseeno treba veliko korakov. In se bo vleklo. Prav do vrha. A kaj ni tako vsakič. Sopihajoče sem se ustavljal. In ob tem razmišljal ali je meglena prevleka blagoslov ali prekletstvo. Vrh v daljavi bi jemal moči. Na dosegu roke dal zagon. Sedaj se ni nič vedelo. Kje je. Šele sive skale minuto pod najvišjo točko so bile zadosti znane, da sva dobila odgovor. 

Megleno

Veter je nosil mraz. Pomlad v dolini je bila svetlobna leta daleč. Prezebla sva pripravila opremo, komaj zbrala voljo za posnetek ali dva, nato pa že iskala borne prehode med skalovjem. Šele nižje so zavoji postali široki, tisti pravi. 

Vrh

Toda kmalu je bilo že treba iskati prehod proti Grebencu. Malo sva se popraskala po glavi. Potem pa našla pravo pot, mali možici so pokazali, da bo prav. Pod sedlom sva pozdravila skupino hodcev, ki so sopihali navzgor. V grabnu je bilo snega več, zato sva si izbrala to pot. In po njej uživala skoraj do izteka. 

Zavoj

Še zadnjič sva snela smuči. Z njih nežno očistila sneg. Jim pomežiknila. Doma bodo šle v kot. Za dolgo časa. Tako kot naše želje po samotnem vijuganju. Ostali pa bodo spomini. Ki bodo burili domišljijo. In lažje bo počakati, da se botra zima...spet vrne.

Slovo

(Vršič – Mala Mojstrovka)