Krog nad Slovenjim Plajberkom

Že ko sem zadnjič kolovratil tam okoli slapu Tschaukofall ali Sopot po naše, mi je v misli silil Loibler Grintoutz. Ljubeljski Grintovec? Vsaj sam sem sprva tako prevedel njegovo ime. Kasneje sem ugotovil, da mu Slovenci rečemo Sopotniški, po spodaj ležeči vasi. Bo zagotovo kar prav. Že lep čas sem ga ogledoval, se odločal. 

Na poseki

Ko sem ta lep in sončen vikend pristal na Ljubelju, kje pa drugje, je bila pot v glavi začrtana, le še izvesti jo je bilo treba. Jutro je bilo lepo, sonce je na vzhodu sililo na plano. Malo čez sedmo je jutranji hlad ravno toliko popustil, da me ni zeblo, ko sem v jakni in z rokavicami na rokah zapeljal skozi tunel.

Sopotniški Grintovec

Na drugi strani sem vojaku, ki se je primajal iz hiške, pokazal dokument, potem pa oddrvel navzdol proti Nemškemu Petru. Čakal me je zaviti klanec pod Sopotom, zavoj v smeri doline Poden (Bodental) in parkirišče v bližini kapelice, skrite v gozdu nad cesto. Hitro sem našel pravo stezo, lepo je peljala skozi gozd, prečkala gozdno cesto, markacij nisem prav nič pogrešal. 

Pogled na koroško stran

Le preko poseke je bila malo težje sledljiva. Nad drugo cesto je bila nova poseka, z nekaj truda mi je uspelo loviti smer. Še nekaj hoje skozi gosto hosto, skorajda pragozd, in že sem na sedlu zavil desno. Do kamnitega vrha, pod katerim stoji s kamenjem obložen križ, ni bilo več daleč. Razgled proti Karavankam je bil čudovit. 

Osat

Konce nad Pravljičnim travnikom že kar dobro poznam, zato ni bilo treba veliko truda, da sem razvozlal, kje je kaj. Vpisna knjiga je v stari kovinski škatlici od piškotov, na prvi strani je nekdo delil nasvet, da je bolje zbirati vrhove kot stvari. Sam sem dodal, da je brez pomena kar koli zbirati. Zgolj uživaj. 

Žingarica

Čez sedlo sem hodil naprej, bolj strm vzpon, mimo skalovja, podrtega drevja. Nad gozdno cesto sem preko zaraščene poseke prišel na greben, ki se je počasi razširil, lepo je bilo hoditi pod modrim nebom, s pogledom na Koroško. Postanek na vrhu Singerberga (Žingarice), nato nekaj spusta, res ogromen križ. 

Znani vrhovi

Postavili so ga ob obletnici plebiscita, na njihovo žalost pod vrhom, saj do slednjega ceste ni. Na srečo, pravim sam. Še naprej sem hodil proti zahodu, na razcepu odvil z markirane poti in šel po gozdni cesti vse do vrha Rabenberga. Z njega sem se spustil skozi gozd po strmem razu, sledeč komaj vidni stezici, dokler nisem na primernem mestu zavil desno. 

Ko sosedje pretiravajo ...

Po strmini sem se spuščal v smeri sedla Oreinza (menda Vranjica po naše). Saj ni bilo težav, sem takšnega terena kar vajen. Ko sem med spustom zagrabil za dobrih deset centimetrov debelo deblo, se je to mimo moje rame zrušilo na tla, da sem kar debelo pogledal. S sedla sem se začel vzpenjati na Sinacher Gupf ali Psinjski vrh. 

Pogled z Rabenberga na Psinjski vrh

Nekaj štrikanja, potem pa kar naravnost, skoraj do najvišje točke. Tam mi je nasproti pritekel kosmatinec, se ustrašil, stekel do lastnikov, spet do mene, spet nazaj. V tretje mu je manevrskega prostora zmanjkalo, zarenčal je, zato sem se ustavil. Lastnika sta se začela na vse pretege opravičevati, da je bilo na koncu že meni kar malo nerodno. 

Psinjski vrh

Na vrhu sem iz nahrbtnika potegnil pivo, nekaj pojedel, potem pa hitro našel nemarkirano stezico, ki lepo pelje navzdol, v smeri Slovenj Plajberka. Hitro je šlo, mimo golega pobočja, do ravnine, že sem bil na kolovozu, asfaltni cesti, šel pod spomenikom padlim v drugi svetovni vojni do vasi, mimo dveh gostiln, vsake na svoji strani ceste, pod cerkvijo ob Plajberščici (Windisch Bleiberger Bach). 

Zob časa

Malo pod mestom, kjer se zlije s Podnico (Bodenbach), sem zagledal mostiček. Pogled na zemljevid je pokazal, da sploh nisem daleč od slapu Sopot. Čeprav sem bil nedavno dvakrat pri njem, me je živahna voda prepričala, da sem stopil ob njej, po leseni poti ob visoki steni, vse do nad slapu. Kratek postanek, potem pa nazaj, tja, kjer sem imel parkirano kolo. 

Sopot

Pri bližnji hiši sem si nad koritom ob kimanju lastnice nalil čiste vode, odpeljal navzdol. Pa spusta ni bilo prav veliko, že sem mimo Petra lezel navzgor. Je šlo kar dobro, le zadnji klanec mi je spet dal vetra. Nekaj metrov pred uravnavo in mejo me je toliko navrlo, da sem moral ustaviti. Saj, zakaj pa ne, časa sem imel dovolj. Le še skozi tunel sem moral, avtodom je bil skorajda na dosegu roke.

Podnica

Povna peč

Nedeljsko jutro se je šele prebujalo, sonce je počasi lezlo proti obzorju, ko sem ob prvi svetlobi stopil proti Staremu Ljubelju. Časa danes nisem imel na pretek, kar je bilo še dobro, saj bi si drugače zanesljivo izbral cilj, ki bi bil pravi izziv za moja, od dneva poprej nekoliko razbolela stegna. 

Jutranja zarja

Bolečina v mišicah ali muskelfiber kot mu ljubkovalno rečemo, se glede na definicijo pojavi nekaj ur po vadbi, ki je bila preveč naporna glede na sposobnosti. No, dobro, da vem. Včasih smo rekli, da bo treba še malo žgancev pojesti. Nekdanji mejni plato je bil skorajda izumrl, tudi po poti nisem srečal nikogar. 

Nekdanji mejni prehod

Jutranja zarja tam proti Tržiču, šel sem mimo kapelice, ovinki so ostajali za menoj. Na enem od njih sem zagledal stezo, ji malo sledil, ugotovil, da ne gre prav. Verjetno zavije nekam proti Korošici, sem bil sicer malo skeptičen zaradi podrtega pobočja pred menoj. Vrnil sem se na cesto, prav presenečen malo kasneje, ko sem za ovinkom zagledal kočo. 

Povna peč

Že? Kje pa sem izgubil en ovinek? Pa se nisem nič ustavljal, hitro sem naredil fotografijo nekdanjega mejnega prehoda, se čudil novi kapelici takoj na drugi strani meje, nadaljeval naprej v gozd. Vzpenjal sem se, steza je bila mestoma skorajda povsem zaraščena. Očitno jih prav veliko vendarle ne izbere smeri proti razgledišču, ki ga obeta tablica ob koči. 

Pogled v smeri Grlovca

Malo gor in malo manj dol sem nadaljeval do značilne in prav dobro znane skalne špičke levo od poti. Zaokrožil sem okoli nje, na razcepu zavil do vrha. Sonce ga je osvetlilo, žarki jutra so potipali čez razglednik. Ko sem se spustil nazaj na sedlo, je še vse spalo, ni bilo videti, da bi bila koča že odprta. 

Same zanimive špice

Malo nižje prvo srečanje, starejši gospod, ki so ga leta že malo skrivila. Počasi je hodil navzgor, premikal noge previdno, kot bi se bal, da se bodo zdrobile. Prijazno sva se pozdravila, še nekaj pozdravov sem izmenjal do parkirišča. Dan je bil tu, lep, še svež. Tako se je tudi začel …

Begunjščica

Triangel, Borovlje in še kaj

Nekaj je bilo že skakanja po koledarju, iskanja najboljšega termina. Sam sem mislil, da se bo nekaj prazničnih dni izkoristilo za daljši izlet. Potem pa se je v nedeljo nakazal piknik. Razumljivo je bilo, da sem izkoristil edino luknjo v prenatrpanem urniku prijatelja in dogodek na Trianglu postavil na soboto. 

Šentanc

Ob pol osmih je prihod napovedal Andy, no z Geraldom sta kakšno minuto zamudila, pa nič zato. Hitro smo se dogovorili, kje bomo šli, zagrabil sem še potrebno opremo, že smo sopihali po nekdanjem smučišču navzgor. Med tem sem delno obema, še posebej pa Geraldu, ki je bil tu prvič, razlagal o gorah, poteh, plazovih, kočah, nekdanji žičnici, ljudeh. 

Pod feratama

Namerno smo zavili na stezo, ki pelje mimo obeh spomenikov, potem pa po strmi progi prišli do zavoja poti proti feratam. Že spodaj smo ugotovili, da Andy nima plezalk, torej je bilo razumljivo, da bomo šli levo, kar je bilo tudi meni čisto v redu. Hitro smo se vzpenjali, preko prvega nekoliko težjega dela, mimo odcepa težje desne ferate. 

Na razcepu

Navzgor do logičnega mesta, kjer smo med smehom skrili škatlico za vpise geolovcev. Še nekaj preprijemov in že smo stali na robu stene, malo kasneje na Spodnjem plotu. Od tu do Triangla je seveda zgolj dober pljunek, ob pol desetih smo že pogledovali, če prihaja še kdo. Ob desetih nas je bilo pet, pol ure kasneje pa sedem. 

Andy in Gerald med vzponom

Pravljično število na lep, sončen dan, ko nad nami skorajda ni bilo oblačka. Cel vrh smo imeli eno uro le zase, par je prišel ravno, ko smo se odpravljali. Hitro sta nas vse skupaj stlačila na eno fotografijo. Spustili smo se do Zelenice, kjer je bil potreben postanek, da smo sedli, za pijačo, nekateri pa so še kaj pojedli. 

Spodnji plot

Andyju in Geraldu se je že mudilo, zato smo jo mi trije mahnili navzdol, s postankom pri še eni škatlici, ki spominja in opominja. Na plaz, kaj pa drugega. Klepet je bil živ, bi lahko rekel, sam sem tolkel mojo bolj ubogo nemščino, prijatelja sta kimala, da razumeta. Na parkirišču smo se poslovili, ob misli, da bo treba kmalu organizirati kaj novega, mogoče dogodek na vrhu Vrtače? 

Srečanje na Trianglu

Sam sem počakal še na ostale udeležence, ki so po okrepčilu na Zelenici počasi prišli navzdol. Pri prikolici smo ob prijazni gospe še nekaj spili, klepetali, da se je kar kadilo. Ko se je ura popoldne že trikrat obrnila, so se prijatelji odpeljali v smeri Ljubljane, sam pa sem skočil na kolo in zapeljal skozi predor. 

Navzdol ...

V nahrbtniku sem imel pripravljeno denarnico, osebno izkaznico, da se izkažem na meji. Pa sta vojaka, mlajša fant in dekle, vneto mahala, naj se nič ne ustavljam, grem kar naprej. Smeje sem se zahvalil in spustil po klancu navzdol. Do Petra, tistega nemškega, je seveda kar dobro letelo. Potem pa sem že zaviral, parkiral, zaklenil in stopil na pot proti slapu Tschaukofall. 

Tschaukofall

Ker ljudje iz soteske Čepa tam hodijo proti avtobusni, je bila na poti prava gneča. Šibal sem kot raketa, v eno smer srečeval, po ogledu slapu in še posebej skalnih vrat, kjer sem iskal odgovore na vprašanja, prehiteval na poti nazaj. Znova sem sedel na kolo, malo švical navzgor, potem pa letel navzdol vse do Borovelj. 

Felsentor ali skalna vrata

Sprehod po središču kraja, od dvorca do glavnega trga s fontano in dobro, hladno pitno vodo, pa mimo parkirišča (tudi za avtodome) do mostička, kjer se je moj obisk zaključil. Odbrcal sem nazaj, na cesti pod parkiriščem za sotesko že sopihal, potem pa počasi mlinčkal navzgor. Po pravici povedano sem mislil, da bo težje. 

Most čez Ljubeljščico

Se mi je zdelo, da sem bil kar hitro na vrhu klanca, na odcepu za Bodental. Še spust, malo vzpona in že sem parkiral pri Petru. Sledeč pregovoru kdor nima v glavi, sem moral še enkrat do kamnitih vrat, slapu. Kaj se more, če pa sem šele sedaj ugotovil, da je prav tam nekje škatlica, kjer sem se danes še hotel vpisati. 

V središču Borovelj

Pot je bila sedaj veliko bolj samotna, skoraj vsi obiskovalci so že odšli, na sotesko je počasi legal mrak. Vrnil sem se po isti poti, pri Petru sedel na kolo, odbrcal proti Ljubelju. Dokler je šlo položno navzgor, je bilo v redu, ko se je začel bolj strm vzpon, pa sem noge že kar dobro čutil. In povrh sem še vedel, da klanca še ne bo tako hitro konec. 

Tschaukofall drugič

Je bilo treba narediti postanek, dva, tri, malo raztegniti krake. Potem pa je bil tu zadnji ovinek, švignil sem za hiško mejne policije, vozil skozi predor, do parkirišča, avtodoma. Kjer me je čakala hladna pijača, počitek, ko se je znočilo pa še opazovanje utrinkov, ki so švigali preko z zvezdami posutega nočnega neba.

Slap pod Petrom