Potoška gora

Zgodnje jutro, kaj pa drugega. Enostavno sem moral malo ven, da se shodim, prediham, kot običajno rečem. Da vdihnem sveži zrak, zjutraj še tako svež in rezek, najdem skriti zaklad. Da bi šel kdo z menoj nisem niti pomislil, pa saj nekaj samote ne škoduje, kvečjemu nasprotno. Znana smer, tja proti svetemu Jakobu. 

Zardevanje

Saj ni bilo kaj veliko izbirati, avto sem pustil pod Podakom, sledil svoji lučki in se vzpenjal po poti, ki sem jo verjetno prvič prehodil pred skoraj pol stoletja. Spomini, ki se kažejo kot bliski v temni noči, so mi prihajali na misli. Seveda je danes marsikaj drugače, poti je cela vrsta, skoraj do koče pelje tudi široka cesta. 

Zaplata

Na srečo po njej res ni treba, ko je vendarle po starih sledeh toliko lepše. Mimo znamenja sem sopihal še skorajda v temi, na razpotju v bližini Jakoba malo postal, potem pa zavil proti Potoški. Malo višje me je začudil odcep za razgledišče, sledil sem oznakam in prišel do mesta, ki se mi ni zdelo nič posebnega. 

Zaspana dolina

Tudi razgleda na Jakoba, ki ga je obetala tablica, nisem uzrl. Morebiti bi ob sončni svetlobi videl, mislil drugače. Vrnil sem se na pot, hodil naprej do travnikov, vrha Potoške gore. Tisto, kar me je danes zvabilo sem gor, je bilo hitro najdeno. Da bi se vpisoval še kam, me ni mikalo. 

Kje je sonce?

Tam za bukvami se je že delal dan. Očitno je bilo svetlobi kar malo nerodno, nežno je zardevala. Nisem se predolgo obiral, že sem šel nazaj, na robu travnika ujel lep pogled na belino Julijcev. Zarja je bila vedno bolj izrazita, vendar sonca nisem dočakal. Sem bil zanj le prehiter. 

Iskra in Jakob

Šel sem mimo cerkve in koče. Na vrata nisem trkal. Jakob mi tako ali tako ne bi odprl, oskrbnik pa je morebiti še spal. Tudi pri Franciju je bilo videti vse izumrlo, ustavil sem se zgolj toliko, da sem se razgledal. Spomini so se spet budili. Včasih je bila koča drugačna, takrat sem se tukaj večkrat ustavil. 

Julijci

Sedaj je vse drugače. Tudi pot, ki je prej ni bilo vodi strmo navzdol. Sledil sem ji, stopal levo, desno, navzdol, proti izhodišču. Dan se še niti ni dobro prebudil, sam pa sem za seboj imel že prav lepo pot.

Mala Mojstrovka

Saj je bil nekako že čas. Da belina prekrije vršace daleč in blizu, obleče gorske skale v svoj poprh. In da se preko melišč, ruševja in visokih travnikov poleže bela odeja, ki omogoča miren vzpon in nato lahkotno zavijanje navzdol. Toda letos je bil sneg prav zgodnje decembrsko izbirčen. 

Škrbina pod Grebencem

Višje gori ga je padlo precej, razglašali so visoko stopnjo nevarnosti, da se spelje po hribu navzdol. Nižje, tam kjer običajno začneš s hojo, pa ga skorajda ni bilo. V še kako znani zasedbi smo se trije mušketirji tokrat odločili za visoko izhodišče in zgodnji odhod. Pa vendarle ne tako zgoden, da pred nami na Vršiču ne bi bili že parkirani avtomobili. 

Jutro se prebuja

Kje so vsi, nismo vedeli. Ko smo zagrizli v strmino, na plazu lučk nismo uzrli. Ob zavoju desno, proti škrbini v Grebencu, se je začelo počasi daniti. Rdečica je obetala prihod sonca. Smuči so pristale v rokah, hodili smo po strmini, se odločili katero od sester bomo danes obiskali. 

Osončena velika Mojstrovka

Za začetek sezone je dobro biti skromen, začeti zložno, torej bo Mala Mojstrovka ravno pravšnja. Nadaljevali smo po pobočju, smuči so bile znova na nogah. Med tem, ko smo se spraševali kakšna bo smuka je na plano pokukala bleščeča svetloba. Svoje žarke je razprostrla preko višav kot plašč, doline so še spale. Tja bo pokukala šele čez čas. 

Proti vrhu

Med tem, ko smo se spraševali, kakšna bo smuka, smo prišli pod vršno strmino, srečali tiste, ki so bili bolj zgodnji kot mi. Kratek pozdrav, oni so peš odšli navzdol, mi smo se na vrhu razgledali, pripravili na smuko. Z Urošem sva se smejala Borutovim rumenim sončnim očalom, podale so se k njegovi bundi. 

Vzhod

Zavoji navzdol so bili dobri, ni se prediralo, skorja je držala. Nad škrbino smo zavijali previdno, smuči pa ni bilo treba sneti. Po plazu se jih je vzpenjalo veliko, večinoma brez smuči. Na vrhu, tam, kjer zaviješ levo navzdol, sem se s smučmi zataknil v razbrazdane sledi predhodnikov, naredil preval, drsel nekaj metrov. 

Na vrhu

Nasmejan sem se pobral, zapel smuči nazaj na noge in odvijugal za prijateljema. Zadnji metri plazu, treba je bilo paziti na skalne mine. Uspelo nam je prismučati do roba ceste brez večjih težav in prask. Navdušeni smo se strinjali, da je bilo za začetek sezone prav odlično.

Smuka

Hudi grad

Kako lepo se je naokoli odpraviti s starejšo generacijo. Tako polno spominov, znanj o krajih, ljudeh, prave modrosti. Poromati pod gore, tja, kamor jo vsekakor še vedno vleče srce. Jo popeljati do krajev, ki jih vidi prvič, podati roko, pomagati preko strmine. Jesensko vreme je nad deželo ležalo vse od jutra. 

Preproga

Meglice so se preganjale okoli visokih vrhov, sončni žarki se niso mogli pregristi skozi koprene. Cerkvica sv. Jurija nad Bistrico pri Tržiču je bila najin današnji cilj. Nisva bila prvič tu, že pred leti sva iskala skriti zaklad. Danes sva zgolj ponovila vajo, uspešno našla škatlico in se nato še naprej čudila zaprtim vratom, prehodu skozi manjše obzidje. 

Sveti Jurij

Listje je šumelo pod nogami, skozi redek gozd se je videlo daleč. Po previdnem spustu mimo vile Bistrice, katere usoda nama ni bila jasna, sva na sedelcu nadaljevala na drugo stran navzgor. Kamnita pot je bila vedno bolj strma, nekaj previdnosti je bilo že potrebne. 

Sodobna osvajalka

Altgutenberg, menda tudi Hudi grad poimenovana utrdba visoko nad Tržičem, je danes seveda zgolj bleda senca nekdanje mogočnosti. Eden od najstarejših slovenskih gradov naj bi ime dobil po Dobrči, pod katero je na vzpetini kraljeval. Pa vendarle ni povsem zapuščen. 

Hudi grad

Ko sva se po potki vzpela do grajskega dvorišča, je bilo jasno, da so ga naselili novodobni vitezi. Leseni platoji, klopi, že rahlo prepišne zavese prijetne senčnice v zavetju grajskega zidu. Bale sena, shojene poti. Toda nobene žive duše. Kam so jo mahnili današnji graščaki nisva vedela. 

Stražar

Na to vprašanje nama ni znal dati odgovora niti stražar grajskega poslopja, ki se je prestrašeno zvijal med suho travo. Ujela sva še pogled na drugo stran, tja proti Kriški gori, potem pa počasi, previdno, ob pomoči nekoliko mlajše roke začela sestopati. Srednji vek sva pustila za seboj, današnji čas naju je pričakoval.

Pogled proti Kriški gori