Naokoli

Petek je bil bolj kisel. Sobota deževna. Tudi nedelja se je začela prav tako. Nič obetavno. Mogoče je bilo prav zato navdušenje, ko se je popoldan sramežljivo pojavilo nekaj modrih flekov na nebu, toliko večje. Treba je ven, izkoristiti, kar ti vreme ponuja, sem se smejal. In hkrati razmišljal, kam. Ko bi se mi dalo sesti v avtomobil in odpeljati, bi bilo možnosti več. Tako pa vprašanje. 

Nebo I.

Koraki ali pritiskanje na pedale, po ravnem, na hrib, le kam, kako. Hm, Rožnik? Vedno zanimiva izbira, ker brez težav stopiš od doma, ni predaleč, povrh pa hrup mesta preglasijo zanimive misli tega ali onega … podkasta. Tujka, ki se vedno bolj prijemlje. Samo … spet Rožnik? Spet … me je prešinila dobra ideja. Zakaj bi rinil tja gor, ko grem vendarle lahko naokoli. 

Nebo II.

Neke vrste mestna varianta Šmarnogorske Poti svobode. Ni slaba ideja, ni slaba. In je ideja meso postala. Od doma sem jo s slušalkami v ušesih mahnil skozi Bežigrad, preskočil Šiško, zaokrožil pod Mostecem in se mimo Kosez odpravil proti ogradam živalskega zapora. Nad menoj je bilo nekaj jasnine, oblaki nenavadnih oblik. 

Bik

Številni so trim stezo izbrali za svoj sprehod, nekateri tudi pravo rekreacijo. Otroci so se obešali po vadbenih napravah kot male opice. Saj res ni treba veliko, da človeka potegne od takšnega ali drugačnega ekrana, da se premakne iz virtualnega sveta v resničnega, začuti to, kar ga res obdaja. Ob zunanji ogradi sem po Večni poti šel mimo bika, ki nemo straži vhod. 

Ožilje

Hodil ob cesti, bahave vile Rožne doline so bile na drugi strani. Zakrožil sem v Tivoli, šel pod njegovim gradom, užil še nekaj zelenja, živahnosti sprehajalcev, preden me je posrkal promet Celovške ceste. Izvil sem se iz njega, zaokrožil po stranskih ulicah, v smeri doma. Nad menoj so bili še vedno posamezni oblaki, zrl sem navzgor, prav nič mi ni bilo žal, da sem danes stopil na to pot.

Pod gradom Tivoli

Apnišče in Štefanja Gora

Borut je najprej rekel seveda, čez nekaj minut pa sporočil, da ne bo šlo. Se zgodi. Tako mi ni preostalo drugega, kot da grem sam. A kam? Na Jakob mi samemu ni dišalo, pod gorami je menda tudi konkretno vleklo, še višje je bilo tako ali tako že nekaj prvega snega. Ja, saj mi vendarle ostane najvišji vršiček nekdaj domače občine. Šenčurja torej. 

Prehod v neki drug svet

Apnišče. Po koncu epidemije tam niti nisem bil prav velikokrat. Torej, zakaj pa ne? Odpeljal sem do Olševka, parkiral pri spomeniku nad vasjo, stopil po cesti. Na razcepu makadamskih cest sem šel, da se ne zamerim eni ali drugi, kar po sredini med obema. Pot se prijetno vzpenja, prvo srečanje, gospodična s psom se je že spuščala. 

Možic

Ob skali ostanki nekakšnega zavetišča, najverjetneje zgolj igrišče lokalnih otrok. Poti ni bilo težko slediti, čeprav je bil spomin na pretekle obiske že nekoliko bled. Na novem križišču so bile skladovnice drv. Očitno bo zima, ki je pred nami, huda. Kot tisti vic o Indijancih, že izpred let. Sem in tja, predvsem na kakšnem razcepu, je bil postavljen tudi kamniti možic. 

Apnišče

Nekdo je želel, da tisti za njim brez težav ali zapletov najdejo smer. Še nekaj zavojev, naravnost navzgor, obline pobočja so mi bile znane, vrh je bil na dosegu rok. Pokukal sem v škatlo na vrhu, na drugi strani stopal navzdol, preko razglednega travnika in še naprej. Do novega brega, vzpona proti Štefanji Gori. Hitro sem bil pri cerkvi, svetemu Štefanu je posvečena. 

Pogled s travnika

Pa se nisem pretirano obiral, nekaj trenutkov, da se dih umiri, potem pa levo po grebenu, strmo skozi gozd navzdol. Sem moral biti kar previden, da mi na vlažni zemlji ni zdrselo. Pod izvirom sem se spuščal, redka srečanja, samota večera. Pri skladovnicah drva sem zašpilil klobaso, znana pot me je peljala proti spomeniku, avtu, izhodišču. Dan je bil čisto v redu, sedaj pa naj kar pride dež …

Štefanja Gora