Rjavica

Rjavica. Zanimivo ime hriba, ki je manj kot streljaj daleč od meje. Dejansko gre za vzpetino v grebenu, ki s Palca teče proti severu. Nanjo vodi več poti, vendar je le ena kolikor toliko uhojena in celo markirana. Z malo nenavadnimi rumeno črnimi markacijami s številko 12. Toda ta pot se začne v dolini Poden, do koder bi bil s kolesom kar hitro. A vzpon nazaj na Ljubelj mi ni prav nič dišal. 

Severna izpostava taborišča Mauthausen

Zato sem se zapičil v sled, ki naj bi do vrha peljala čez nekdanjo Strahovo planino iznad avstrijske strani Ljubelja. Upal sem le, da ne gre za kakšno opuščeno stezo, kjer bo več lomastenja po goščavi, kot udobnega vzpenjanja. Zjutraj sem sedel na kolo, se zapeljal skozi predor, na drugi strani pokazal policaju, da sem pravi in izvedel, da se skozi luknjo pod Povno pečjo sme tudi peš. Dobro, da vem. 

Pogled v smeri današnjega cilja

Mimo severne izpostave taborišča Mauthausen sem se po gozdni cesti najprej vzpel pod kmetijo, nadaljeval navzdol in spet navzgor do razpotja, zavil levo in po drugem prečkanju hudourniške grape kolo pripel za drevo. Začetek vzpona ni bil prav nič obetaven. Ne le, da steze ni bilo videti, domačini so posekali drobno drevje in ga pustili kar v gozdu. Da ga bo snedel bodisi čas ali pa kar lubadar.

Selenitzagraben

Prebijanje preko naravnih ovir ni bilo nič prijetno, na srečo pa so s sečnjo vztrajali zgolj do mesta, kjer sem ujel komaj vidno stezico, ki je zavila desno. Skozi z listjem posut graben sem se vzpel do pobočij nad hudourniško strugo. Pri sosedih jo, kot pravi zemljevid, imenujejo Selenitzagraben, po naše naj bi bila to kar Spodnja Zelenica. Prav, pa naj bo. 

Na robu nekdanje Strahove planine

Stezica me je pripeljala do grabna, naredil sem možica, se nekaj deset metrov vzpenjal po bolj ali manj velikih balvanih in lahko prehodnih skalnih stopnjah. Dokler nisem na desni strani, prav tam, kjer mi je kazal zemljevid, našel stezico, ki je skozi ruševje peljala do ozkega gozdnega grabna. Nič, grem kar naravnost navzgor, sem si rekel in ubodel pravo. 

Greben proti vrhu

Strmina se je unesla na zapuščeni Strahovi planini, drugega travnate uravnave res ne morejo biti. Čistine se vedno bolj zaraščajo, spomin na nekdanje življenje pod strmimi stenami Karavank pa bledi. Nad planino sem bil hitro na grebenu, zavil sem desno in sledil včasih bolje, drugič slabše vidni stezici do manjšega križa, kjer na greben pride pot z druge strani, s Pravljičnega travnika (Märchenwiese).

Mali križ na razpotju

Nadaljevanje do vrha je bilo jasno, na drevesih so bile sem in tja tudi kovinske puščice, ki so kazale smer, včasih se je bilo treba prijeti za skalo, prepadna zahodna pobočja je zakrivalo ruševje. Uro in pol po tem, ko sem prislonil kolo, sem stal na vrhu, pri križu. Pogled na steni Palca, Zelenjaka in vrha Vrtače za njim ter žleb na sredini je zgolj od tu res impresiven. Počitek, iskanje škatlice za vpis, potem pa sem že stopal nazaj navzdol. 

Palec, žleb, Zelenjak in vrh Vrtače

Kjer sem ob vzponu kaj zgrešil, sem zdaj vbodel bolj prav. Na celotni poti sem srečal zgolj gamsa, ki je kot blisk švignil navzdol. Sicer pa prav nikogar. Samota, kot jo včasih prav iščeš. Spuščal sem se hitro, kot bi mignil sem bil pri kolesu, odpeljal mimo ostankov trpljenja druge vojne morije do predora in skozenj do domače hiške na kolesih. Prav lepo raziskovanje je bilo, takšni konci, takšne poti, ostanejo v spominu.

Rjavica