Berjanca

Hja. Včasih se načrti obrnejo čisto po svoje. Nekaj zaostanka pri mojem odhodu iz Ljubljane, ogled filmov z dekleti, pranje … pogled skozi okno … saj se vendarle jasni. Nekam bi šel. Toda kam in predvsem s kom. Robson mi na sms ni odgovoril, očitno ga je nekje zaposlovala priprava kulturne šunke v testu. 

Na Zatrniku

Tomaž, ki mi je že prej poslal jasnino s Koble, verjetno ne bo navdušen nad še enim vzponom. Ali pa? Odgovor je bil sicer malo mlahav, pa vendarle je dajal obet, da bi se mi vsaj zaradi družbe priključil. Super. Španov vrh sem črtal s seznama, preveč ponovitev in delujoče smučišče nista bila pravi magnet. 

Desna proga

Zato sem predlagal Berjanco, katera je bila, kot sem kasneje izvedel, v mladih letih Tomažev skorajda drugi dom. Na njej pa s turnimi smučmi še ni bil. Odlično. Parkirala sva na Zatrniku, da je pretoplo za ta letni čas je kazala razmočena travna čofta ob izstopu iz avtomobila. Nekaj razmisleka po kateri progi se bova vzpela, odločil sem, da bo desna zame bolj zanimiva, saj se po njej letos še nisem vzpenjal. 

Tomaž zašiba proti modrini

Hodil sem za Tomažem, seveda zgolj do mesta, kjer me je pritegnil snežni motiv. Pospravil sem fotoaparat in se ob pogledu na prijatelja, ki se je hitro oddaljeval, odločil, da tempo prilagodim sebi, saj hoja na robu zmogljivosti za nič ni dobra. No, mogoče zgolj za … infarkt. Katerega pa si res še nisem želel. 

Pogled na zgornjo postajo žičnice od spodaj ...

Tako sem do vrha nekdanje žičnice prišel toliko pozno, da sem zamudil prvi Tomažev neuspešni vzpon do najvišje točke, pa vendarle zadosti zgodaj, da sem ujel podobno uspešnega drugega. Skupaj sva na drugi strani našla dokaj užiten prehod, ki naju je pripeljal na cilj. Spust navzdol, nadaljevanje proti dolini po desni progi, zavoji nekje med smuko in muko.

... in od zgoraj. 

Južni sneg se je prediral, na zavojih je šlo tako včasih kar malo po svoje. Tomaž je po razlagi, da so nekoč vozili po obeh progah smuk od vrha do dna, uspel najti skakalnico. Sam skok je bil še uspešen, doskok v tako mehkem snegu pa na robu padca. Še nekaj zavojev, hitri spust do potoka in namočenih travnikov. 

Tomaž na vrhu Berjance

Voda med snegom me je spominjala na povest boj na požiralniku. Seveda sva hotela še na Hotunjski vrh. Pa so se moji psi skoraj takoj spuntali, očitno potrebujejo nekaj pravega tretmaja in obnove. Ni nama ostalo drugega, kot da odideva do avtomobila, na pivo in seveda čvek, preden sva se, kljub tehničnim težavam na koncu, oba zadovoljna, odpeljala proti domu.

Boj na požiralniku