Velika planina

Velika. Planina. Široka gričevnata pobočja posejana z vijolično travnato preprogo, zaplatami snega, bajtami, ki se pripravljajo na poletje. Prijatelji, ki stopajo s prostrane uravnave, razigrano nasmejani. Po poti navzgor, prav tja, kjer je lepo. S pogledi na znane vrhove, takšne, ki budijo spomine. 

Proti cvetočim travnikom

Modrimi cvetovi sviščev, prijazno razlago o vsem in vsakomer, nežnimi belimi cvetovi minljive lepote. Snegom, ki postane prvovrstno sankališče. Navdušenim pogledom tistih, ki še znajo najti pristno otroško veselje v sebi. Kamnitim možicem na suhem štoru. Mariji Snežni, ki vabi k priprošnji, če so želje takšne ali drugačne. 

Vijolična preproga

Odsevom zaspanih bajt v mlakuži, samotnimi osamelci, ostanki smučarskih dni. Spust v Vetrnico, s snegom zapolnjeno luknjo, je posebno doživetje. Pogled iz teme na sončno stran seveda prav tako. Nadaljevanje proti Gradišču, najvišji točki. Še prej pa pogled za zakladom, skriva se prav tam, kjer ne bi pričakoval. 

Planina

Nasmeh ob najdbi, navdušenje, zakaj pa ne? Ob roži vetrov pa pokušina čudodelnih likerjev, smeh, kot zna biti le med prijatelji, lovljenje trenutkov, pogled vse naokoli, saj se od tu vidi izborno, daleč in še naprej. Načrti, sanje, veselje. Spust do koče, kjer tam pridobljeni proviant in tekoča pomoč, dasta moč in voljo, za vrnitev. 

Vetrnica

Po drugi poti, mimo prvič videnih bajt, zanimivih zgodb, razgovorov, ki jih odnaša lahni veter, a ostanejo zapisani prav tam, kjer morajo biti. Večerno sonce preseva nad oblakom, ko se postavimo v vrsto, zapremo pot in naredimo posnetek, ki bo ostal zapisan v nas. 

Gradišče

Stopamo navzdol, sem in tja beseda, kot je prav, kot se med prijatelji zagre. Vse dokler ne pridemo do končne uravnave, od koder smo danes odšli na to izbrano popotovanje, kjer si brez besed obljubimo, da ni bilo zadnje, da sem ali tja še pridemo, skupaj, dobrih misli, veselega srca.

Prijatelji