Slatnik direkt

Nežna jutranja svetloba je pordečila nebo na vzhodu, žareča pomaranča se je prikotalila izza Ratitovca, pozdravil sem jo na strmini pod Slatnikom. Zgodnje vstajanje ima vsekakor svoje prednosti, samota je že ena izmed njih. Danes sem si želel dan začeti z njo, dobro, staro prijateljico, da se umirim, lažje zadiham. 

Prva svetloba

Premislek o poti, odločitev sem zabelil čisto po svoje. Ne desno ne levo, šel sem po sredini, strmina je naraščala, iskrica strahu, zgolj za bežni trenutek. Nato umik levo, sneženi greben, prihod na vrh. Toplota prejšnjih dni je topila sneg, naredila odprtine, prehodi v neki skrivni svet. Priprave, pogled, zajel sem sveži jutranji zrak, odpeljal navzdol. 

Žareča pomaranča

Smuči so grabile v trdi sneg, strmina se je večala, osrednji del širokega žleba, zavoji, užitek je zamenjal rahlo napetost izpostavljenega dela. Razigrana radoživost, v kanalu sem se dvigal na eni in drugi strani, z vala na val, se smejal dnevu, sebi, življenju. Pogled na uro je pokazal, da bo prezgodaj za slovo, Dravh je vabil. 

Na vrhu

Hitra odločitev na sedlu, pozdravit grem še Lajnarja, njegov totem, razgledne luknje, neponovljiv pogled. Včeraj sem bil na njem dvakrat, pa nič zato, tudi danes je bil poseben. Spust v sedlo, malo akrobatsko, z na pol odpetimi smučmi. Pomrznjenih pobočij še ni ujela svetloba. 

Presmučano pobočje

Kratek užitek, nato pa spust navzdol. Izbira primernih pobočij, kjer ni bilo sledi preteklih dni, je bila najboljša. Dalo se je uživaško zavijati navzdol, do odseka nekdanjega smučišča, kjer je pričakovano treslo vse do konca, zavoja tik ob parkirišču. Ustavil sem se, umiril dih, srca nisem mogel. 

Pogled na Slatnik z Lajnarja

Dan se je šele dobro začel, tako lepo, z vstajanjem sonca, prihodom svetlobe, snegom in zavoji. Vedel pa sem, da se bo nadaljeval še lepše, s skupnimi koraki, povezanostjo, trenutki, ki jih nikoli ne pozabiš.