ponedeljek, 03. oktober 2016

Mokra stena

Saj kazalo je dobro. Toda kar je dobrega se velikokrat skazi. Nekaj kapelj na steklu štirikolesnika nas ni vznemirilo. Luže na cesti, ko smo peljali skozi naselje pa že. Kajti vedeli smo, kaj to pomeni. Stena bo mokra. Vseeno smo vztrajali. Kaj pa bi drugega? 
Okno v Babah
Grušč se je drobil pod nogami, ko smo stopali po poti v zatrepu Ravenske Kočne. Strmina se je povečevala, gledali smo predse, navzgor. Temni oblaki so komaj zadrževali novo pošiljko moče, le nad Babami so se trgali beli kosmi in kazali modrino. Visoki vrhovi so v preteklih dneh že dobili bele kapuce. 
Goli vrh in Pristov Storžič
Le rahel poprh, toda zima je vendarle na poti. Toka časa se ne da obrniti, tudi letni časi prihajajo in odhajajo, zanesljivi in točni. Steza je odvila desno. Bili smo na vstopu. Ni bilo veliko za razmišljati. Pogled, dva, že smo bili dogovorjeni. Eden gre naokoli, dva pa naravnost. 
Ferata
Kjer vodijo jeklenice. Ferata na Češko kočo. Prvi del je bil moker, roke so trdno držale, vsa odgovornost je bila na njih. Suho mesto pod previsom, ključno mesto, poteg, mišice so se napele. Takrat je z neba začelo leteti. Mrzlo je bilo ravno prav, da so kapljice zmrzovale. Babje pšeno. 
Stena nad vesino
Toda bil sem že v lažjem svetu. Počakal sem prijatelja, nato pa pohitel naprej. Težjega ni bilo več, že sem prestopil na pomol na robu vesine, tu je možnost umika. O njej nisva niti razmišljala, stopila sva naravnost, začetna plata, prestop višje, mokra skala je drsela. 
Stopnice v nebesa
Toda sedaj je bilo lažje, navpičnica naju je peljala proti izstopu, travam sredi sten, le streljaj od koče. Modrine je bilo vedno več, huda ura za nami. Še vpis v knjigo, postanek in novo srečanje na koncu strmine. Mimo Češke koče smo stopali navzdol, previdno, še vedno je rado zdrselo. 
Koča
Toda napor je bil pozabljen, nevarnost prav tako. Nasmeh se nam je vedno bolj in bolj risal na obrazih. Za nas je bil … lep dan.

Ni komentarjev:

Objavite komentar