sobota, 03. september 2016

Čunovo

Odločitev je prišla nenadoma. Mega. In smo šli. Petkovo potepanje do tromeje in nedeljsko vračanje prav tja, kamor je treba. Sobotni dan pa seveda nekaj posebnega. Da bi se bleščal, kot se zagre, smo zjutraj najprej vzeli vreče in očistili okolico. Tam okoli jezera Čunovo. 
Jezero Čunovo
No, saj dejansko ni eden, sta kar dva. Na sredi večjega je majhen otoček. Ko so bile smeti na kupu, smo skočili pogledat, če se na prizorišču pri elektrarni kaj dogaja. Pa ni bilo kaj posebnega. Jutranje mrtvilo je čakalo, da dan pritegne zaspane glave. Zato smo raje sedli na kolo in se podali po kolesarski poti. 
Mi3je
Ki je takšna kot se zagre. Na vsaki strani kanala ena, kar težko se odločiš, po kateri bi šel. Mi smo si za pot proti Bratislavi izbrali eno, za nazaj pa drugo. Da ne bo čisto vse enako. Po postanku pri prijaznih oštirjih, ki skrbijo za takšne in drugačne potrebe kolesarjev, smo se potopili v zgodovino. 
Polja pred Bratislavo
Delitev. Ki jih ni več. Kajti časi se spreminjajo, mi pa z njimi. Nekoč neprodušno zaprta meja, ločnica med vzhodom in zahodom, je danes zgolj še bled spomin. Voziš lahko sem in tja, nikogar ne zanima, kdo si in zakaj hočeš biti prav tam, kjer si. Postankov je bilo veliko, toda v dobri družbi sploh ni bilo vprašanje kaj in kako. 
Ob Donavi
Bilo je fajn, šli smo dalje in naprej. Prav v mesto nismo tiščali, kdo bi si to sploh želel. Raje smo peljali do Donave, tam obrnili in se vračali malo po svoje, kot je to že običajno. Do tja, kjer smo že prej ugotovili, da se lahko sede in da je pivo skoraj zastonj. Zaslužili smo si ga. 
Sončni zahod
Nato pa smo kot pravi kavboji iz nekih drugih časov odjahali počasi v sončni zahod. Sam sem skočil še do točke, kjer si roko podajo Avstrija, Madžarska in Slovaška, nato pa ob ognjemetu občutkov nazdravljal z vsemi okoli mene novi pustolovščini, ki je bila za nami, novemu skupaj preživetemu dnevu, utrjenemu prijateljstvu.
Ognjene rože

Ni komentarjev:

Objavite komentar