Pot na konec sveta

Krk. Otok kamenja, zavitih poti, korakov, ki iščejo skrite kotičke. Tam na koncu sveta. Izgubljene, pozabljene, samotne. Veter vleče čez rebra, se zaganja od morja do morja. Kuštra vse, kar je možno skuštrati, odpihne slabe misli. Kraji hitijo mimo, kolesa se vrtijo. 

Peter

Prvi, drugi, tretji dan. Tistega pravega počitka, ko končno veš zase. Kdo si, kam greš. Svetniki. Peter, ostanki nekih molitev, ki jih je odnesla burja. Rudine, vas na koncu sveta. In nato sveta Helena. Še ena svetnica, ki me pričaka sikajoč. Izpod kamna se odplazi na tla in izgine neznano kam. 

Rudine

Zaželim ji srečo. In da se nikoli več ne srečava. Jure, soimenjak. Zanimiv, razgleden. Vreden obiska, z vsemi svojimi spomini, ki ostajajo na tleh, med tem, ko sodobni oddajnik prenaša neke čisto druge misli. Mirne. Mirine. Čisto na drugem koncu. Rimljani, Kristijani, ostanki enih in drugih pričajo o časih daleč pred nami. 

Pri Juretu

Zabrisane kamnite sledi razkrivajo nekdanji sijaj, pomen. Skrivajo veliko usod, zapisanih v vetru. Tako kot bodo trenutki, ki ravno minevajo, ostali prav tam, na istem listu. Leto, deset, sto in več. Nihče več ne bo vedel za nas, utripe srca, misli. Kot prah se bomo vrtinčili v zraku, počasi izgubljali, dokončno izginili. 

Mirine

Kot izginjajo koraki, ki si sledijo čez kamnito puščavo do zapuščenih svetilnikov. Ko se res počutiš čisto sam. Na koncu, tam, kjer ni ničesar več. Hrepeneči pogledi segajo preko morja, iščejo sorodne duše, mogoče prav tako izgubljene. Se počasi obrnejo, koraki si sledijo nazaj, tja, od koder si prišel. 

Na koncu sveta

Domov. Tja, od koder si prišel in kamor se vedno vračaš. Kjer je vse poznano, kjer pustolovščine dneva položiš k počitku, zavzdihneš in pustiš, da spomini izpred ur tečejo preko tebe kot valovi zraka. Dan ugaša, odhajaš z njim, tja daleč, tja, kjer si bil, kamor morebiti ne bi smel, se še povrneš.

Slovo