Blekova ali Zajčnik

Saj človek ne ve, kaj bi si mislil. Ko sredi ceste stoji kmet z vilami v rokah. In benti, ker parkiraš tam, kjer se je vedno parkiralo. S prijaznostjo nisva prišla prav daleč, vdana v usodo sva se uklonila zahtevam, orodje v njegovih rokah bi sicer lahko kaj hitro postalo kaj hujšega. Mislila pa sva si svoje, to drži. 

Srednji vrh

Tomaž je avtomobil prestavil na parkirišče na začetku vasi, ko sva ravno naredila prve korake, je kmet začel prestavljati svojo floto vozil. Pa naj, sva si mislila, se vzpela do staje pod strmimi travnatimi pobočji, ki so bila že precej splazena,. Do tal. Nadaljevala sva proti potoku Jermanca, podrto drevje je mestoma oteževalo napredovanje. 

Pot ob potoku

Na enem od mest, kjer je podrta bukev oteževala nadaljevanje, sem se zapletel med veje. Saj nisem vedel ali naj se smejim ali bentim. Potok ni zmrznil, skakljal je navzdol proti Srednjemu vrhu, Gozd Martuljku. Ko sva prišla do travnika in koče, naju je smučina zapeljala levo navzgor. Hipna odločitev, Trupejevo poldne bo prišlo na vrsto drugič, greva proti Blekovi. 

Travnik odločitve

Vršiček nad Blekovo planino ima tudi ime Zajčnik, čeprav bi težko sodil, katero se mu bolj poda. Vsekakor nisva videla nobenega zajca … kaj zajca, sploh živega bitja. Na celi turi. Špura se je lepo vzpela skozi gozd do ceste, ki izpod Korenskega sedla pripelje do Železnice. Levo ali desno? Zavila sva levo. 

Sedlo pod Vošco

In nato nadaljevala tako daleč proti pobočjem Vošce, da sva takoj, ko se je pokazala zamedena sled na desni strani, odvila nanjo, upajoč, da pripelje prav. Pa je? Hm, kaj pa vem. Sledila sva ji do mesta, kjer se je odločno zasukala levo, najin cilj pa je bil na desni. Nato malo kolovratila sama, dokler ni Tomaž, nekoliko spredaj, kot običajno, zarobantil, saj je nanjo znova naletel. 

Vzpon proti Zajčniku

Očitno je bil nekdo še precej bolj zbegan, da ne rečem izgubljen, kot midva. Špura naju je pripeljala do sedla pod Vošco, njena bolj sveža sestra pa odpeljala desno proti Blekovi. Kot bi mignil sva bila na vrhu, edino, kar nama ni šlo v račun, je bilo vreme. O kakšni (obetani) jasnini ni bilo ne duha, ne sluha, z neba je priletela celo kakšna snežinka. 

Kje pa so zajci?

V hudem mrazu na vrhu sva se hitro pripravila na spust, izbrala smer, ki se nama je zdela dobra in se zapodila v redek gozd. Smuka je bila odlična, vijugala sva v slogu Koširja med vratci, ki niso bila čisto po FIS pravilih. Prismučala sva do ceste, ki pelje s planine, nato pa po še nekaj zavojih tudi tiste, ki gre proti Korenskemu sedlu. 

Super smučar, še fotograf bo moral izpiliti tehniko

Spet sva določila smer, udela znova odlično in iz gozda prislalomirala ravno na travniku na začetku Železnice. Čakal naju je še precej rodeo spust ob Jermanci, ki pa se je na koncu izkazal za čisto užiten detajl celotne ture. Dosti bolj kot zadnji travnik nad kmetom in njegovimi vilami. Rahlo pomrznjen sneg in prelom, ki ga opaziš šele, ko praktično padeš vanj, niso pustili najboljšega vtisa. 

Zadnji zavoji

Pa kaj. Volja je bila dobra, že sva pri avtu čvekala in zabavljala čez tiste, ki so komaj prišli. Kot vedno, kaj pa drugega.

Dobrča

Potem ko ti večer poprej, nato pa še sledeči dan, postrežeta z neprijetnimi novicami, ki te, če si le zadosti občutljiv, napsihirajo, kot pravi prijatelj, se je treba prevetriti. Zluftati, kot bi rekli po domače. Po službi sva se s Tomažem odpeljala v Brezje pri Tržiču, po nekaj kolobocijah (ne najinih) parkirala in se odpravila po znani poti proti Bistriški planini. 

Med vzponom

Kako prijetno se je bilo spominjati vzponov pred tremi leti, Dobrča mi je takrat postala res domača. In spet videti sneg, ki ga je bilo že na izhodišču več kot dovolj. Na prvem ovinku sva sankaško progo zapustila in jo mahnila naravnost navzgor. Prečkala sva cesto višje, nadaljevala proti Bistriški planini. 

Storžič

Sam sem med tem urejal še to in ono. Pa mi je bilo kmalu vseeno, raje sem razmišljal o vdihih, utripih srca, ki so prišli na delovni ritem, kapljicah potu na čelu. O tem, da grem za Tomaža verjetno spet vsaj nekoliko prepočasi. Pa za menoj prijazno ni nič rekel. Brešanska planina je bila za nama, lovila sva sled izven luknjaške, ugotavljala, kje bo najbolje peljati navzdol. 

Večerni pogled

Od ovinka ni šlo več drugače, zgolj ena možnost, seveda naluknjana. Na Lešanski planini so se luknje počasi izgubile, vzpela sva se do sedla, sonce je pošiljalo še zadnjo svetlobo za očaki. Začudil sem se novi poseki, še zadnji metri, vrh. Veter, ki je še na planini mrzlo vlekel, do najvišje točke ni segel. Pa vendarle se mi je med pripravami skorajda zanohtalo. 

Na vrhu

Prvi zavoji, kmalu sem videl, da pomožna očala niso bila najboljša odločitev. Za takšno nepričakovano slabovidnost sem vozil res pogumno. Še lovljenje trenutkov, fotografija ali dve, Tomaž me je moral spet čakati. Zavoji na Lešanski planini so prehajali od pršiča do nekoliko bolj kompaktnega snega na spodnjem robu. 

Zahod

Prepogumnemu je sneg vzel smučo. Slalom med bukvami, vedno se sprašujem, kdo je progo tako odlično pripravil. Nadaljevanje po cesti, pri Brešanski planini je Tomaž vodil po odlični prečki do Brezjanske. Od tam je po sankaški progi letelo kot za stavo, morala sva zgolj paziti, da koga od vzpenjajočih sankačev ne povoziva. 

Podpis

Še zadnji klanec, zavoj pri avtu. Je bilo odlično? Seveda. Pozabil sem na takšne in drugačne novice, pretekle, prihajajoče, enostavno užival v trenutku.

Blegoš

Nekaj dogovarjanja, pogledovanja v nebo. Kazalo je dobro, Borut je dokončno odločil smer. Blegoš še nikoli ni razočaral. Gremo gledat, če bo tudi tokrat tako. Pobrala sva Tomaža, peljali smo do Zgornje Žetine, nad njo morali počakati, da so slabše motorizirani nataknili verige, malo kasneje pakirali na Črnem kalu. 

Pot proti Prvi ravni

Znašli smo se v snežni pravljici, snega je letos res veliko. Za kakšno smreko še preveč, na začetku smo splezali preko tiste, ki je klonila pod težo. Nadaljevali po cesti proti Prvi ravni, pod nami je bilo vedno manj meglene koprene, nad nami modro nebo. Včasih sem malo zaostal, saj je bilo vendarle treba ujeti trenutek ali dva. Nato pa že lovil prijatelja. 

V gozdu

Vzpon skozi gozd, Tomaž je v svojih mislih ušel naprej, z Borutom sva obujala spomine, govorila o načrtih. Dokler nisva prišla na travnike. Modrina, nedotaknjena prostranstva, smreke, kot bi jih oblil s sladkorno peno. Mimo bunkerja, zavoj proti vrhu. Hitro smo videli, da je pot z druge strani dosti bolj obljudena, na vrhu je bilo kar nekaj pohodnikov, novi so še prihajali. 

Pravljični vzpon

Počasi se je mračilo, zato se nismo pretirano obirali. Saj razgledov tako ali tako skorajda ni bilo, še tiste redke je vedno bolj zagrinjala megla. Spustili smo se po pobočjih, le eden je vijugal tu doli pred nami. Strmina je bila ravno pravšnja, šlo nam je brez težav, za seboj smo puščali enakomerno sled. 

Večer

Zavili smo prečno, do preloma, hitro našli pravo skalo, ki je vedno najboljši kažipot. Lovili zavoje navzdol, med ravno prav narazen posejanimi bukovimi drevesi. Prečkanje nove ceste, preskok v graben, ki se še ni pretirano zarasel, skok na cesto, kjer smo se vzpenjali. Snega je bilo več kot dovolj, zavoji v pršiču. 

Na vrhu

Sam sem zadnji del izvedel tako mojstrsko, da sem pristal na riti. Smeh, seveda. Še spust bolj ali manj naravnost, po sledi vzpona, do že znane smreke. Saj je bilo snega za kaj drugega enostavno preveč. Zadnji zavoj, kje drugje kot pri avtu. Da je bilo super, ni treba posebej poudarjati. Blegoš res ne razočara.

Podpisi