Soseda

Obetal se je še en lep dan. Jutro se je zbudilo ob jezerih, prav tam, kjer je prejšnji dan zaspalo. Tam okoli je še veliko lepega, toda treba je bilo naprej. Ali nazaj. Odvisno, kako si obrnjen. Tako sem naš dom ustavil pri jesenskih močvirnih travah, dobrih sojenicah, čepijo ob zibelki naše Save. 

Potopljena senca

Moja krmežljava senca se je potopila vanjo, nato pa stopila naprej. Kajti modro nebo je znova vabilo, treba se mu je bilo stopiti naproti, do koder se le da. Pod vrhom ugaslega smučišča so me pozdravili znani zvoki, debeli pogledi. Ne za dolgo, že so mulile naprej slastno travo, pocukrano z roso. 

Na vrhu smučišča

Nasmeh je bil na mojem obrazu, ko sem stopil v gozd, sledil kolovozu. Ko se je ta izgubil, sem šel kar po svoje. Obet stezice je kmalu izginil, toda saj ni bilo veliko možnosti. Navzgor, v strmino, v breg. Prestrašil sem rogate zverine, pobegnile so v strmo pobočje, komaj sem pridihal do roba so bile že spodaj, v suhem hudourniku. 

Na Ciprniku

Zaman sem skušal opaziti njih krila, že so izginili na drugi strani, med drevjem. Na sedlu sem zavil na Ciprnik, ta mi je bil poznan. Vedel sem, da bom z nekaj sreče pred meglami uzrl bele skale naših očakov. In daleč pod seboj domovanje orlov. Tistih na smučeh. Le moja senca je legala na pobočje po katerem se spuščajo junaki. 

Planica in Rateče

Pogledal sem se, nato pa odhitel navzdol, proti Vitrancu. Vmes sem prijazno pozdravil. Možica, ki je sedel na štoru. In se smehljal, o tem sem bil prepričan. Vrh v svojimi viharniki mi je bil znan, razgledov tam ni prav velikih. So pa zato čisto drugačni z roka, na katerem lesena cesta vodi v globino. 

Prijazni pozdrav

Pa ne prav daleč, zgolj do tja, kjer si podaš roko z zrakom. Zavihtiš proti travnikom daleč spodaj. Sam sem se raje obrnil, zavil na pot, štrikal navzdol pod sedežnico. Koliko zgodb bi smučarji preteklih dni lahko povedali o njej. In progi pod njo. Že sem bil na široki progi, z njo sem vijugal proti Podkorenu. 

Pogled v dolino

Pa sem še pred njim zavil levo, sledilo kolovozom in travnikom, ki so mi močili noge. Hitel sem proti sivi poti, ljudem, življenju. Hitel sem tja, kjer se rojeva Sava. Kjer so močvirne trave še vedno lahno kimale in pozdravljale, napovedovale usodo. In kjer me je že čakal moj dom.

Lesena pot

Poldnik

Jutro je obetalo lep dan. Jezero je bilo hladno, počivalo je v tihoti. Stopala sva čez planino, na njenem koncu pomagala zbeganemu. Ki je vedel kod, ne pa kam. Midva sva bila bolj podkovana, hvaležno je nadaljeval skozi gozd, po poti, pred nama. 

Na poti

Meglice so visele nad skalnim grebenom, na njih se je risala mavrica. Svetli možic je kazal pot, pozdravljal nas tri, edine pohodnike tega dne. Na samotni vrh nad dolino dveh jezer. Poldnik. Ali Kopa. Glede na to kje sedaj kamnita piramida stoji, bolj pravilno Pico di Mezzodi.  

Možic

Čudoviti samotni razglednik je vsekakor vreden obiska. To sva že vedela, šla sva, da se prepričava še sama. Na lastne oči. Dvignila sva se na sedlo Colrotondo, odštevala višinske metre, še precej jih je manjkalo. Počitek in sočna pomaranča. Nato pa težko odštevanje korakov do razgledov nad gozdno mejo.  

Skriti pogled

Življenje, ki je minilo, tisto, ki tudi v jesenskem času še vre iz zemlje. Strm del, v pomoč je vrv, pripeta na skalo. Razcep, sedaj je do vrha zgolj še nekaj korakov. Pogled. Oči ne morejo verjeti. Počasi jadra, kroži, se dviguje. Kmalu se pojavi še eden. Dokler nista zgolj še temni piki na modrem nebu, ju gledava. Čudovita predstava. 

Presenečenje

Prideva do križa. Ne skušava zaustaviti časa, tega imava danes na pretek. Vidi se daleč, vidi se vse. Gore znanih imen si podajajo roke, skalni vršaci, kamnite piramide. Ozirava se proti jezerom, stojiva ob križu. Previdno stopava navzdol, vedoč, da utrujenost ne sme krojiti koraka.  

Dve generaciji

Sam stopim še do Kolariča ali Monte Collarice, kot pravijo tu. Saj je tako rekoč spotoma, zgolj nekaj korakov in že sem na razglednem pomolu, med viharniki iz katerih je življenje odteklo že davno. Pa vendarle že s svojo pojavnostjo živijo naprej. 

Ko zagledaš ...

Še en vrh je skoraj ob poti, nekaj sto metrov in že sem na poseki. Črni vrh ali Colrotondo. Samotna opazovalnica se dviga nad njo. Kljub grožnji s kamero sredi ničesar, se drznem povzpeti na prežo. Toda jezer, ležati morata pod mojimi nogami, ne ugledam. Tudi prav. 

Samotni stražar

Mimo mejnega kamna nekega drugega časa stopam navzdol, opazujem drevo, ki se komaj še drži na robu podora, nagnjeno navzdol boža beli grušč. Pot se že vleče, štrika navzdol, na starem trhlem štoru raste novo življenje. Planina je sedaj že v soncu. 

Viharnik

Tudi jezero se je davno zbudilo. Stopava po znani poti, bela je sredi jesenskega travnika. Samotni smerokaz ob poti je rutka na vrhu oživila. Pozdravlja vsakogar, ki pride mimo. Tudi naju. Pri zadnjih korakih tega dne.

Moč življenja

Visoka kraljevska pot

Kraljevsko se je potepati. Hoditi visoko, slediti planinski stezici, po travnikih, mimo planšarij in gorskih koč, čez hudourniške grabne, ob ruševju, bistrih izvirih. Nad teboj so visoke kamnite stene, vsaj na prvi pogled povsem nedostopne. Privlačne. 

Prvi koraki

Po njih bi valoval res nekje med zemljo in nebom. Toda ne danes. Danes je dan za stopanje po trdnih tleh, daleč pod modrim nebom in prijateljem soncem. To je dan za razglede, spogledovanje, vriskanje in ukanje, če je komu ljubo. Ali pa zgolj za poslušanje. Odmevov. Ki jih nosi vse naokoli. Tam, kjer tišina šepeta. 

Slapovi Riedinger in Hochkönig

Prvi dotik je bil že dan prej. Zgolj bežen, v soju lune, toliko, da se je vedelo, kaj naju čaka. Toda pravo božanje je prišlo, ko sva iz Mühlbacha stopila na pot. Vzpenjala sva se mimo jezera, bobnečega padanja drevja, samotnega potočka. Šla mimo prve planšarije, mesta za počitek, šumenje vode bližnjih slapov. In v prav takšnem slogu tudi nadaljevala. 

Meglice

Pod melišči, ob šopih ruševja, samotnih balvanih. S pogledom na obete zimske radosti, dolino daleč spodaj. Preko potoka, kjer so kamenine vseh možnih barv. Spomladi zna mirna nrav gorske vode pokazati svoje zobe. Hudournik s seboj prinese ves obup, ki se je čez zimo kopičil v nanosih snega, ledenih blokih na skalnih vesinah. 

Pri Erichhütte

Zavedanje o neizogibnem boli. Vse mine. Trije izviri, visoki pašniki, krave še mirno mulijo travo. Toda jesen prihaja, koče se zapirajo, vse se pripravlja na mirni počitek. Močvirnat svet. Oblaki so zastrli nebo, modrina je ostala v manjšini. Potepanje po visoki kraljevski poti se je izteklo, tam pred Hinterthalom. 

Divji potok

Pomahala sva še zadnjim pohodnikom, ki so na klopi lovili sapo. Se poslovila od samotnih poti, jesenskih trav, vseh srečanj. Čakal naju je še sprehod po sivi cesti, vse tja do Dientna. Drugače ni šlo, kajti prav od tam je le še štirikolesni skok do mesta prvih korakov.

Trije izviri