Dravh, Lajnar in Slatnik

Tomaž je kar stalnica, tokrat je prisluhnil mojemu tarnanju, da imam Triangla za kakšen dan dovolj. Ko je še Matej prikimal Soriški planini, je bilo odločeno. Gremo na Dravh. Med prijetnim klepetom smo se po nekaj bentenja nad počasnim mladim voznikom odpeljali do znanega parkirišča, tam nadaljevali z nerganjem, da je do brunarice, kjer naj bi menda morali poravnati parkirnino enostavno predaleč. 

Soriška planina

Potem pa le zakorakali na sneg. Seveda smo na sankaški progi povedali še nekaj krepkih čez razvajenca, ki sta razbila tišino in zasmradila zrak z motornimi sanmi. Na srečo sta oddrdrala proč, kmalu smo imeli svoj mir. Dvignili smo se pod vršne travnike, potegnili gaz do vrha. Pol ure vzpona seveda ne more biti dovolj. 

Očaki

Da bi hodili ob toliko bližnjih vršičkih še enkrat po svoji sledi, pa tudi ne gre. Gremo na Lajnarja, sem predlagal, od tam se zna odpreti kakšen drugačen pogled. Prijatelja sva se strinjala, a najprej nas je čakal še spust. Smuka je bila presenetljivo dobra, višje v deviškem južnem celcu, nižje po že dokaj zvoženem pobočju. 

Pogled z Dravha na Lajnar in Slatnik

Na uravnavi smo se za nekaj trenutkov ustavili, pa kar hitro zastavili znova navzgor. Da bi prijateljema, ki ju razganja od kondicije, sledil, ni bilo misliti. Zato sem raje izbral meni prilagojen tempo in jima preko sedla pod Dravhom sledil navzgor. Začudeno sem pogledal, ker sta bila očitno že pripravljena za spust. 

Dravh

Da nisem najhitrejši sem vedel, da pa sem tako zelo počasen, se mi ni sanjalo. Sem se žrl, dokler mi nista pojasnila, da gresta še na Slatnik, do sedla pod njim pa kar s psi na smučeh. Rahla neodločnost na začetku, potem pa hitra odločitev. Saj toliko vzpona pa spet ni. Že sem se za njima vzpenjal do najvišje, v belo vato zavite točke. 

Megleno morje

Če smo prej še razmišljali o drugih smereh spusta, sta nas megla in napoke na strmini pod nami prepričale, da bo najbolje, če se spustimo nazaj po smeri prihoda. Tako smo tudi naredili, s sedla odvijugali po smučišču do parkirišča. Kot bi mignil, smo že preizkušali odlično medico, se smejali ob penjenju domačega piva in bili kar tako … enostavno veseli.

Pod vrhom Slatnika

Štirje

Meni se načrti očitno hitro podrejo. Začuda v zadnjem času v ravno pravo smer. Tako mi je nepričakovano hiter povratek omogočil, da sem začel naokoli klicati prijatelje. Če so razmere dobre, jih je treba izkoristiti. Da bo Tomaž šel, nisem dvomil. Dobro je kazalo tudi Borutu. Presenečenje pa je bil Robert aka Robson, ki je ne le našel čas, temveč predvsem voljo, da se nam pridruži. 

Tomaž in Robert

Cilj seveda ni bil vprašanje, na robu večera je Triangel edini sprejemljivi cilj. Zakorakali smo z Ljubelja, nekaj oblakov nas ni motilo, tudi veter, ki je pihljal, ne bi smel biti prevelika težava. Hitro smo bili pri koči Vrtača, kjer se je zadihani Robert odločil, da bo prvič zadosti, če gre zgolj do Zelenice. 

Nad plazom

Tomaž se je kar izstrelil po plazu navzgor, naju z Borutom ujel kot za šalo in kmalu sem sam sopihal, kot da moja kondicija ni čisto nič vredna. Razdalja med nami pa se je zgolj večala. Na Zelenici je že kar pošteno vleklo, z višino se je veter le krepil. Prišel sem pod zadnjo pravo strmino in sledeč predhodnikom zakorakal naravnost navzgor. Ob tem pa presenečen ugotovil, da je veter tako močan, da me poriva naprej. Juhej, to pa je pomoč …

Vetrovno

Hitro se mi je približeval možakar v rdeči jakni, podoben Robertu. Pa se slednjemu ni dogodil nek hud dopinško podprti preboj, temveč me je malo pred vrhom prehitel neznani turni smučar. Mimo mene je šel ravno takrat, ko sem se nasmihal Tomažu, ki je svoje uborne kilograme skrival za sončnimi paneli vremenske postaje na vrhu. 

Vrh

Drugače bi ga verjetno odpihnilo, tako kot je skoraj njegovo smučko, kot sem izvedel ob prihodu na najvišjo točko. Borut je hitrost vetra strokovno ocenil na okoli 70 kilometrov na uro, mene pa je po opozorilu bolj kot kaj drugega zanimalo, da mi kaj ne odnese k sosedom. Hitro sem se pripravil, zapeljal za prijateljema navzdol. 

Znova skupaj na Zelenici

Odvijugali smo do Zelenice, tam pobrali Roberta in nadaljevali s spustom po klasični liniji do plazu in naprej proti dolini. Smuka je bila solidna, predvsem pa je bilo največ vredno, da smo se zbrali prijatelji, naredili nekaj dobrega za samega sebe in na koncu seveda prav prijetno poklepetali še ob pivu na parkirišču.

Huh ...

Prvič po levi

Petič. Letos. Jaz. Roman prvič v tej zimi, Tomaž seveda … po moje je že nehal šteti. Smo se znašli na Ljubelju, komaj nekam stisnili avto in se zapodili navzgor. Skupaj, eden ob drugem, proga je zadosti široka. Vse do koče Vrtača, kjer je pred plazom Roman upočasnil. Razumljivo. Prvič, pa zdravstvene težave v preteklosti. Treba je začeti počasi in zložno. 

Roman in Tomaž

Pomahal nama je, naj potegneva naprej, on naju počaka na Zelenici. S Tomažem sva se zagnala navzgor, jaz po špuri, on bolj naravnost, malo po svoje. Skupaj sva prišla na servisno cesto, nadaljevala do Zelenice in šibala proti sončnemu vrhu. Tomaž je malo namigoval na to, da je pred nama luknjačica. Nenavadno milo, glede na siceršnje razburjenje ob tej vrsti alpske divje »živali«. 

Na plazu

Verjetno je bil spol bistven. Verjetno. Mene ni ganil, ravno sem ob hoji čez luknje na špuri bentil, kakšne ji bom napel, ko se je nenadoma na začetku strmine obrnila in se hodeč po celcu vračala mimo naju. Jaz sem godel v brado, minister Tomaž pa nič. Hitro sva bila na zadnji vzpetini, v soncu. Kdo bi si mislil! Dan se res daljša. 

Malo pod vrhom

Na vrhu nikakor nisva bila sama, prostora za to, da sva se pripravila na spust pa je bilo vseeno dovolj. Pri sosedih na severni strani je vztrajalo megleno morje, daleč spodaj, nad dolino. Roman je po telefonu kljub ponudbi, da ga počakava, sporočil, da je bilo hoje do Zelenice za prvič dovolj. Se vidimo tam. 

Megleno morje

Tomaž je določil smer, spustila sva se na levo progo, prič sem to zimo smučal po tej strani. Roman naju je res čakal na Zelenici. Z njim sva odsmučala navzdol po progi, Tomaž je prečil pobočja Šentanca in po deloma solidno, deloma malo manj odličnem snegu privijugal navzdol. Spustili smo se po plazu, zavili čez plazovino do Vrtače in v slogu klasikov belih strmin odvijugali proti izhodišču. 

Ožarjena Košutica in Veliki vrh

Smuko smo zaključili seveda … pri avtomobilu. Marelice so bile sladke, a so prav odlično sodile k zaključku te ture.