Bloški krog

Bil sem sam. In zato je bila tudi moja današnja pot temu prilagojena. Precej bolj neusmiljena do mišic na nogah, glave, telesa kot takšnega. Toda, saj vedno lahko kaj odvzameš, skrajšaš … ali pa podaljšaš in si tako vse skupaj še dodatno začiniš. Jutranje slovo od bloškega jezera me je po cestah te zanimive planote peljalo proti Svetemu Vidu. 

Jutranje meglice

Vasica, pri kateri imaš občutek, da je izgubljena, pozabljena nekje na koncu sveta. In preko njegovega roba sem se spustil navzdol, v dolino Zale. Obet slapov je buril domišljijo. Pa me je slap v Kotlu kar malo razočaral. Nikjer ni bilo bučanja, vode, ki se sloko poganja v globino. Zgolj široka pregrada preko katere je potoček leno mezel navzdol. 

Slapič nad Kotlom

Pa vendarle ob pravem času nedvomno tudi tu narava ustvari prvovrstno predstavo. Toda pravi biser je čakal na vrhu. Mali slapič, komaj vreden svojega imena, je padal v tolmunček. Pogledat sem šel še kamnite stražarje, se spustil naprej navzdol, do odcepa v grapo, kjer so se obetali novi slapovi. Skozi preduh med deloma preklanega balvana sem prišel do prvega. 

Slap nad preklanim balvanom

Lepotec je mezel po preprogi mahu, padal v globoki tolmun. Toda vedel sem, da se višje skriva še en slap, zato sem nadaljeval naprej, iskal prehode, sledil komaj vidni stezici. Medvedji slap je bil vreden obiska. Užival sem v miru in tišini, le šum padajoče vode jo je motil. Odšel sem nazaj, znova zajahal dvokolesnik, se vzpel do Sv. Vida, na odcepih zavijal tako, da so me peljali proti Rakitni. 

Medvedji slap

Utrujenost ni bila prehuda, kolo sem prislonil na drevo ob začetku poti na Rotovc. Zanimiv razgledni vršiček je imel še dodatno posebnost. Možaka, ki mu je beseda tekla, kot bi nekaj dni prej ne smel govoriti. In res je imela kaj povedati. Na poti navzdol sva se ločila, bil sem nekaj hitrejši. Znova na kolesu sem sopihal v klance in užival v spustih v smeri Cerknice. 

Pogled z Rotovca na Rakitno

Tam je padla hipna odločitev. Veliki Javornik je bil že dolgo moja želja, vzpon s kolesom se je kazal kot dobra možnost. In bi tudi bila, če ne bi bil že kar utrujen. Zgolj trma me je gnala navzgor, s počitki sem le prišel do vzpona po stezi, trudoma do najvišje točke. 

Metuljček

Višje se tukaj ne da, treba je bilo le še navzdol, do kolesa in naprej, proti Cerknici. A kaj, ko sem imel moj premični dom na Blokah, prav tam pri jezeru. Vsak kilometer se nekoč izteče, vzponi so bili končno za menoj, osvežitev v jezeru pa prav takšna, kot sem pričakoval. Enkratna.

Veliki Javornik

Nauportus

Po dokaj mirni noči je zjutraj po avtu in domu tam v Bistri škrebljalo. Dež kar ni hotel ponehati, zato sem se ob vedno redkejših kapljicah vseeno spravil na kolo in odpeljal naokoli. Najprej do Vrhniških bajerjev, kjer so ribiči še pod dežniki čakali na dober ulov. 

Vrhniški bajer

Postal sem ob vodi, opazoval lokvanje in zadovoljno ugotavljal, da je dež že skorajda ponehal. Napoved se je vendarle uresničevala. Pa vode vseeno nisem imel zadosti, postal sem še ob Ljubljanici, opazoval reko, ki je lenobno tekla proti glavnemu mestu. Spet na kolesu sem se peljal do naslednjega bajerja, teh je okoli Vrhnike očitno več kot preveč.

Lokvanji

 Zaokrožil sem po kraju, zavil v smeri Horjula in pred njim porival kolo po močnati podlagi do roba razglednega travnika. Presenetil me je šotor, očitno se je tu nekdo naselil. Skozi Horjul sem peljal do Vrzdenca, še en vzpon, križ v spomin na kongres izpred časov so postavili na razglednem mestu. 

Na robu razglednega travnika

Vzpon do končne točke mi je popil moči, zaklad v goščavi pa pridelal nekaj prask. Spust nazaj do ceste, kolesarjenje do Stare Vrhnike in nato vzpon do Gadna, kjer sem ob vzponu spet dihal na škrge. Do partizanskega bivaka je bilo treba znova … seveda dol in nato nazaj gor. 

Križ nad Vrzdencem

Očitno je bila danes to moja usoda. Da bo kaj drugače do začetka Ajdovskega zidu si niti nisem mislil. Povsem izžet sem pribrcal po cesti, ki pelje proti Logatcu, do znanega mesta pri prvem stolpu. Povsem razumljivo vprašanje je bilo, kaj vse imam v svinčeno težkem nahrbtniku, če tam ni nič tekočega. 

Opomin

Sprehod ob zidu do zadnje točke in nazaj, s počitki seveda, je bil zanimiv. Spust nazaj do bajerja, kjer so verjetno nekoč kopali glino, pa mi tudi ni popil dodatnih moči. Vzpon na železno konstrukcijo, nato pa hvaležnost za prevoz pod Ljubljanski vrh. 

Okno ob Ajdovskem zidu

Prav do najvišje točke se ne da, jo je zasedla vojska z radarjem. Slovo od prijatelja, spust s kolesom navzdol, do Retja in enega od izvirov Ljubljanice. Od tam pa z zadnjimi močmi še do parkirišča pri Bistri. Lep dan je bil, utrujenost pa takšna, kot se za nekoga nekaj čez abrahama spodobi.

Retovje

Nova pot

Imel sem drugačne načrte. Pa me je potem vseeno potegnilo proti Jakobu, je le skorajda na dosegu roke, pa še poti so mi bolj ali manj znane. No, vsaj mislil sem tako. In bil navdušen, ko sem med vzponom zavil še do Pustega gradu, od tam pa nadaljeval kar naprej po stezici brez oznak. 

Ostanki Pustega gradu

Sprva niti nisem dobro vedel ali ne gre morebiti zgolj za smer, ki jo ob spustu uporabljajo gorski kolesarji. Pa se je kmalu pokazalo, da sta strmina in izpostavljenost za njih verjetno preveliki. Nič zato, nadaljeval sem z vzponom, se spraševal kam in kako bom prispel. Smer je bila kar prava. 

Očaki

Po skalnem grebenu sem z nekaj lepimi pogledi mimo znamenja prišel do travnika pod Francijevo kočo. Seveda navdušen, saj po tej poti nisem šel še nikoli. Bila mi je všeč, kar sam sebi sem dal obljubo, da jo še obiščem. Dolino je ožarilo sonce, le hribi so metali senco na vasi pod menoj. 

Znamenje

Mimo koče Iskra in cerkvice sem pripeljal svoje misli, hotenja, do vprašanja kam. Prvotni načrt, da zavijem navzdol, pohitim domov, mi nekako ni več dišal prav. In kot vedno sem poslušal srce, neko hotenje, ki je zahtevalo izpolnitev. Prvi koraki so bili še neodločni, dvoje najpomembnejših organov posameznika v rahlem sporu. 

Francijeva koča

Ko pa sem spet ujel pravi ritem, dvoma ni bilo več. Grem še na Potoško goro, saj se s travnikov pod vrhom vendarle tako lepo in daleč vidi. Misli o tem, kaj mi je tega treba bilo, so bile zgolj kratki prebliski, ki sem jih odgnal z zamahom roke. Znana pot se je kot vedno iztekla na vrhu, tega sem zgolj prečil, brez obiranja stopil na drugi strani navzdol. 

Dolina

Na Mihovih kopiščih je bilo res kaj videti, med spustom po travniku navzdol mi je pogled stalno uhajal v sončno dolino, daleč spodaj. Vse dokler nisem znova izginil v gozd, se spuščal proti Pristavi, prišel na cesto, sledil poti do senčnice naše prve pesnice. Od tam je bil le še kratek spust do avtomobila.

Senčnica