Konec?

Zadnji zapis v letu 2024. Nekako simbolično. Mislim, da je ta blog postal samemu sebi namen. Po eni želji na njem ni dela poti, po drugi želji je z njega odletel še del zgodovine. Bere verjetno tako ali tako nihče. Saj dela ni veliko. Toda tudi ta je brez pomena, če je samemu sebi namen. Je res tako? Če ima kdo željo, da še kaj objavim tu, naj javi. In uslišan bo. Če ne, pa ...

... in še dnevna

Nov dan. Zbudil sem se s prvo dnevno svetlobo, hitro nekaj malega pojedel, ker prazen žakelj ne stoji pokonci. Še nekaj priprav, potem pa sem si šel pobočja Starega vrha pogledat v dnevni svetlobi. Prav zanimalo me je, po čem sem včeraj hodil in kar je še bolj pomembno, smučal. Rahle meglice na nebu, prevezane s sledmi letal, so nežno zardevale. 

Jutro

Čeprav je iz beline gledalo nekaj visokih suhih trav, je bila snežna odeja videti čisto solidno smučljiva. Griči v okolici, pa tudi njihovi višji bratje v daljavi, tam nad Ljubljansko kotlino, so bili videti še krmežljavo zaspani. Ko sem prišel pod Zapreval, mi je bilo stanje že povsem jasno. Levo pobočje je bilo kopno, nekaj belega poprha ne bi bilo primerno niti za hojo, kaj šele smučanje. 

Pod Zaprevalom

Zato sem sledil lepo narejeni smučini, ki se je zložno vzpenjala po desni strani. Kar naenkrat se je izza brega pokazalo sonce. Dan se je zbudil. Nadaljeval sem mimo zgornje postaje žičnice, med vzpenjanjem proti štartni hiški opazil edinega predhodnika. Ko sem se na izhodišču šele pripravljal, je on že sopihal navzgor. 

Sonce ...

Ustavil se je pod gozdom, se obračal stran, ko sem šel mimo proti vrhu. Bi ga sicer vsaj pozdravil. Še nekaj korakov med bukvami, tam po levem robu in stal sem na najvišji točki. Med tem, ko je bilo ponoči ob zvokih vetra kar malo grozljivo, je svetloba vse pošasti, ki se običajno skrivajo po sencah in strašijo turne smučarje, pregnala. 

Pod štartno hiško

Pripravil sem se za spust, zapeljal po snežnem robu, brez težav pripeljal mimo štartne hiške do pobočja, kjer se je že dalo solidno zavijati. Nad dokaj kopnim delom sem zavil proti desni, saj je bilo tam več snega, se po snežnem traku zapeljal mimo koče in zgornje postaje in nato na znanem pobočju spet mirno vijugal navzdol. 

Na vrhu

Storžič s sosedi mi je bil stalno na očeh, lep pogled, le beline je bilo videti bolj malo. Sonce je risalo sence, prav prijetno je bilo. Odvijugal sem čez cesto, zavil na strmo pobočje nad Grapo, kjer pa je bilo snega manj in včasih je šlo do tal. Kaj se more. Vseeno sem bil, ko sem se nekaj trenutkov kasneje na izteku proge ustavil, povsem zadovoljen.

Med smuko navzdol

Nočna ...

Smučišče Stari vrh letos ne dela. To bi čivkali še ptiči, če ne bi odleteli proti jugu. Pobočje je zato toliko bolj zanimivo za turne smučarje. Bližina, ravno prava strmina, mir in tišina. Kaj bi hotel še več. Po dnevu, ki je bil, kot je bil, bolj ali manj za pozabo po pravici povedano, sem odpeljal do Milj, tam še malo čakal, če bom dočakal prihod deklet iz Italije. 

Grapa

Ko sta dokaj pozno zvečer javili, da sta se ustavili na pici, še daleč pred Slovenijo, sem jima zaželel srečno pot in odpeljal proti parkirišču nad Zgornjo Lušo. V bližnji gostilni je bilo nekaj gostov, da bi kdo drgnil smuči po snegu, pa ni bilo videti. Že prvi metri so kazali, da smuka ne bo presežek, slaba pa tudi ne. 

McAdamke

Podlaga je bila odlična za McAdamke, torej smuči, specializirane za preživetje ob vožnji preko nepričakovane mine pod preskromno snežno odejo. Prečil sem cesto, nadaljeval po res lepi špuri mimo Zaprevala in seveda zaprte okrepčevalnice Pod tepko na robu smučišča. Sledeč predhodnikom sem se vzpenjal po desni progi, leva je bila, kot sem videl naslednji dan, kopna. 

Podpis

Okoli zgornje postaje sedežnice je bilo precej spihano, višje gori proti startni hiški pa snega spet dovolj. Pri koči so pisane lučke skušale pričarati praznično vzdušje. Sem šel le mimo, po tradiciji naprej do zgornje postaje vlečnice, mimo nje do najvišje točke. Ali je prva vzpetina najvišja, kot pravi zemljevid, ali morebiti druga z razgledom in vpisno knjigo, me niti ne zanima. 

Špura pri Zaprevalu

Sam vedno zaključim tu in je kar prav. Malo sem zažvižgal in s tem pregnal tišino, ki me je še trenutek prej objemala. Med tem zapel smuči, zapeljal po robu navzdol, se je dalo. Čisto z vrha. Mimo žičnice je šlo brez težav, do pobočja nad zgornjo postajo sedežnice je bilo snega dovolj, vijuganje po malo razriti podlagi solidno. 

Na Starem vrhu

Potem pa je bilo treba peljati »po jajcih«, tik ob robu gozda je bilo še najbolje, le na kakšni zmrznjeni krtini je malo zaškrtalo. Nad Zaprevalom je bilo snega spet dovolj, mirno sem vijugal navzdol, preskočil cesto, odpeljal po desni progi vse do izhodišča. Čisto dobro, sem si sam pri sebi zadovoljno pokimal.

3 ... 2 ... 1 ... Štart