Triangel z Živo

Živa je že tretjič to sezono pokazala zanimanje, da gre z menoj na smuči. Ker je znova postavila dokaj stroge zahteve, sem imel cilj hitro izbran. Triangel, ki … kot sem že zapisal … nikoli ne razočara. Na Ljubelju nisva bila pretirano zgodnja, saj je krepčilni lepotni spanec nujen. Pa vendarle pravi čas, da sva še našla prostor za parkiranje, se v miru pripravila in stopila na sneg. 

Nad Ljubeljem

Lepo zložno sva se vzpenjala, Živa je seveda imela v ušesih slušalke. Pa vendarle ne pretirano na glas, na moja vprašanja je odgovarjala. Za kočo Vrtača sva se vzpenjala naravnost ob robu, seveda zgolj do strmine, potem sva zavila levo in se začenjala cikcak vzpenjati navzgor. Dami, ki sta štartali praktično sočasno, sta zaostali, videla sva, da jima kar precej drsi. 

Nad Zelenico

In res prečna hoja ni bila prijetna. Pa vendarle se nisva pritoževala, šel sem malo po svoje in rezal v celi sneg svojo sled. Že sva bila na cesti, malo pred Zelenico so bili znova ostanki majhnega plazu. Poklepetal sem s smučarjem, ki je pripeljal iz Centralne in bil zanesljiv vir informacij. Šla sva mimo koče, kjer so nekateri uživali na ležalnikih in poleg sebe v snegu hladili pivo. 

Begunjščica

V toploti dneva se ga je tudi nama kar zaluštalo. Toda imela sva še nekaj korakov do vrha, zato sva odločno nadaljevala preko ravnine, potem pa v strmino. Presenetljivo je bila špura kljub soncu trda, predvsem v zgornjem, kot običajno zdrgnjenem delu. Živi je na strmini to nekoliko nagajalo, smuča se ji je odpela, pa vendarle je ostala dobre volje. Na vrhu je bilo prijetno, a časa nisva imela na pretek. 

Možje

Zato sva se pripravila in odsmučala navzdol. Vrhnji del je bil hitro za nama, na strmini nad Zelenico je bil malo nadležen miks, nižje spodaj, ko sva bila že mimo koče in uživačev na ležalnih stolih, pa seveda vožnja po sledeh teptalca. Na plazu se je peljalo lepo, že sva bila mimo koče Vrtača, zadnji zavoji do konca smučišča, skoraj avtomobila. Le koliko časa bo ob teh temperaturah to še možno?

Živa med smuko