Med nebesi in peklom

Nasprotja se privlačijo. Stara modrost. In še kako pravilna. Tako sta si v nasprotju z vsemi veronauki tudi nebesa in pekel bližje, kot bi si kdo želel. Le nekaj kilometrov ju loči. Kratek skok. Tam na krasu. 

Ptiček

V enem trenutku si lahko na visokih, pomladno pisanih senožetih. Sonček te boža, veter kuštra lase. Razgledi za bogove. Naslednji trenutek pa že ponikneš globoko, v kraljestvo vil, škratov in drugih pravljičnih bitij. Ki jih bujna domišljija posameznika, ob nekoliko pomoči gostobesednega vodnika, prepozna v čudovitih naložbah tisočletij. 

Sence

Mogoče se res tam nekje v najglobljem delu jame skriva tudi kakšen hudiček. Kdo bi vedel. Tudi midva sva začela najino pohajanje tako kot se zagre. Na parkirišču ob cesti, skoraj sredi vasi. Ki v svojem bistvu še vedno skriva vaška korita, kjer so se nekoč verjetno zbirale perice. In kjer še danes znaš zaslišati dober dan. Malo po primorsko zavito, a tako je tu tudi prav. 

Sončna

Če so po primorsko zablejale tudi ovce na travniku pod gozdom in ali je bilo tudi oglašanje osličkov narečno, ne bi vedel. Naju je gozd pogoltnil, še preden bi se lahko spustila v takšne globoke znanstvene analize. Sopihanju se je znova na odprtem pridružil tudi veter. Ta zna tu kar pogosto in izdatno pobožati suhe trave zgodnje pomladi. 

Pikapoka

Med njimi pa že zelenijo mladice in se razkazuje pisano cvetje. Potonike so kimale s svojimi glavicami, kot bi hotele pokazati pot. Pa je nisva potrebovala. Markacije sva zapustila že takoj nad gozdom, se preko položnega kuclja prekobalila na drugo stran in se med hojo proti nekakšni planšariji dobrikala čredi ovac. 

Ovce

Pastir jih je gnal višje, ob tem pa kaj gostobesedno povedal vse, kar bi kdo hotel vedeti o njegovi čredi in še več. Pod vršnimi strminami smo se ločili, naju paša ni zanimala. Bolj vrh s svojimi razgledi. In teh je res nekaj. Morje! Smo se še kot otroci drli, ko se je avtobus prevalil na strmino mimo Črnega Kala. Juhej. In Škocjan s svojimi luknjami. Divača. Jojmene, kar preveč vsega. 

Pogledi

Pred vrnitvijo sva stopila še do cerkvice. Čisto nov in svež je tam Urban. Sveti. Tako lepo stisnjen v zavetje, da se mi je takoj prikupil. Nobene bahavosti, nobenega pretiranega razkazovanja, zgolj prijazno povabilo k srečanju naslednji dan. Ko bova že daleč. 

Urban

Nazaj grede je bilo več časa za klepet. Tako glava ni bila pretirano zaposlena z mislimi. Včasih je slednjih namreč prav preveč. Napolnijo glavo, zbirajo se kot temni oblaki, ko začne še treskati…je glavobol tu. Koliko stvari nam krade mir in spanec. Šele v resnični stiski se zavemo, kako brez pomena. 

Kuštravčka

Zato sva jih tokrat raje odložila in klepetala, sledeč markacijam. Kot bi mignil, sva bila znova v vasi. Tam se je ob koritih že začelo dogajati. Bi naju povabili poleg, se je pridušal mojster peke, pa se priprave na popoldansko zabavo šele začenjajo. Nič hudega, pa drugič. 

Metuljček

Stopila sva še do cerkve, prebirala napise na najstarejših nagrobnikih. Usode, ki so zaznamovale svoj čas. Ugasnile in kmalu bodo za njimi izbrisani tudi zadnji sledovi. Najin obisk senožeti je bil zaključen, preskočila sva vse do Hrpelj. Utrujenost je par nog prisilila k počitku. 

Osliček

Mlajše so se odločile za raziskovanje kulturnih, naravnih in zgodovinskih posebnosti. Kar je obljubljala učna pot. In res je bila zanimiva. Kdo bi si mislil, da so si nekoč domači za kakšen priboljšek omislili velikanske hladilnike, v katerih jim je še dolgo po slovesu zime ostal led, ki so ga vozili v bližnji Trst. 

Kal

Mogoče je bila na poti tja tudi tista Marija, katere odtis noge je še danes dobro viden v kraškem kamnu. Da o zakladu, ki ga je pobral domači fant, ko je že naveličan čakanja svojega dekleta, pobrskal po tleh, niti ne govorimo. Pa naj še kdo reče, da ljubezen ne prinaša sreče. Ups…denarja. 

Stopinja

Razne škraplje, apnenica, kal, zanimivosti ob poti si sledijo. Vredno, da se noge malo pretegnejo. In da glava prestavi v višjo prestavo. Razmisli o tem, kaj so bili, kaj smo in kaj bo. Nekoč. Ko nas ne bo. Več. Vračal sem se, ob tem že razmišljal, kaj bi se danes še dalo ušpičiti. Zakaj pa ne, dan je bil še mlad, možnosti zadosti. 

Škavnica

Čakalo me je kosilo, po njem pa sva se mimo Bazovice odpeljala do mejnega prehoda, kjer spet začneš govoriti po naše. Tako kleno. Primorsko. In s presenečenjem ugotavljala, da Tita ni več. Tam na pobočjih Kokoške. Tisto, kar so ljudje skušali toliko let na eni strani ohraniti in na drugi uničiti, je sedaj v ropotarnico zgodovine pospravila narava. 

Vzpon

Na nedavni praznik, mladosti seveda, je kazala samo rdeča zastava visoko nad pobočjem. Bandiera rossa so verjetno vzklikali na drugi strani. Če se jim sploh še da. Midva sva stopila v korak, greva pogledat, kako in kaj. Vzpenjala sva se po strmi poti, kar pošteno nama je dala dihati. 

Tito

Pri pobeljenih kamnih, kolikor jih je še gledalo iz preraslega zelenja, sva pogledala na kraje, ki jih je napis nekoč tako zelo jezil. Potem pa mimo vrha in zanimivega mejnega kamna stopila do koče. Počitek je bil potreben. A zame ne prav dolg, vleklo me je naprej. Tekel sem na Veliko Gradišče. 

Italija

Sprva po cesti, nato malo po svoje. Ker se obeti, da bodo na odcepih oznake povedale kam in kako, niso izpolnili. Kaj pa se more… Na vrhu sem postal, se popraskal po glavi in ugotovil, da je spet začetniška vnema ubirala bližnjice tam, kjer bi jih ne smelo biti. Pa nič zato, vse se je dobro izteklo. 

Rdeča

Do izvira se mi ni dalo, kdo bi vedel, koliko korakov bi moral narediti. Vsekakor preveč. Drugič. Sem si rekel in že tekel nazaj. Dneva ni bilo več toliko, da bi se pretirano obiral. Postanek malo pod kočo je bil nekoliko daljši. Premetavanje kamenja brez potrebe. Sledenje stezi proti Lipici, dosti boljša odločitev. A zgolj na začetku. 

Nebo

Kmalu po tistem, ko sva preskočila glavno cesto proti mejnemu prehodu, se je pokazalo, da imajo konji neke svoje zahteve, ograde, ki jih držijo na posestvu pa tudi. Zato je bilo treba nekoliko čarati. Skoraj dobesedno. Da sva prišla do vrtače v kateri je zanimiva kapelica. In potem še tudi čisto po svoje nazaj. 

Srečanja

Do mejnega prehoda. Če si odvisen samo od svojih dveh spodnjih okončin, kot misija nemogoče. Presneto, še konji imajo več svobode, sva se pridušala. In ob tem z zanimanjem opazovala kraški svet, vrtače, ki so se nenadoma pojavile pred nama, hraste, ki so stali razmetani po travniku, kot bi jih neka nevidna roka razprostrla. Zanimivo. 

Molitev

Dan je ugašal. Ravno toliko ga je še bilo, da sva sklenila iz nebes pogledati še proti peklu. Tako na hitro, zgolj za okus. Vilenica in Divaška jama sta najin korak zaustavili že na vhodu. Prepozno, zaprto. Nič zato. Je Trhlovca dala dosti zanimivega. Čeprav je nezanesljivi pripomoček za spust proti peklenščku odstrl morebiti le del svojih krasot. 

Trhlovca

Nespodobnemu povabilu naprej se nisem vdal. Srce je vleklo, glava zavirala. Tokrat zadosti močno. Bo ostalo za drugič, ko bo kakšna roka čakala, da se stegne v pomoč, če bo potreba. Prav, saj ni daleč. Do nje. Gremo naprej, čakajo nas nove pustolovščine. A malo kasneje. Naslednje jutro. 

Jutro

Sprehod do sv. Brikcija. Za zajtrk. Pogled v globine. Škocjanske doline. Pa to ni bilo dovolj. Treba je bilo iti okoli. Pogledi v globino so se nadaljevali, vabili. Seveda, seveda, kmalu, sem šepnil nazaj… Naprej do Škocjana. Vasice z dušo. Ljudje so bili pri maši, kot je v nedeljo tudi prav. 

Globina

Jaz sem pomolil drugje. Malo bolj na samem. Razpet med nebesa in pekel. Je kaj bolj zaleglo? Kdo bi vedel? V vaseh se je že dogajalo. Belajtnga je praznik. Vseh vasic okoli čudovitega Škocjanskega pekla. V katerega smo se danes nameravali spustiti. In pogledati ali je hudiček še notri. 

Razgledišče

Pisani trakovi, priprava stojnic na glavnem trgu, mlada dekleta, ki bodo nastopala. Človek bi kar stal in gledal. Tako od daleč, da ne motiš. Sedaj je bilo še nekako prvinsko. Ko bodo pridrli turisti, bo vse skupaj namenjeno samo še njim. Za domačine vseeno veselje. Za ostale zgolj cirkus. Ki si ga je treba pogledati. Z vsemi klovni, akrobati in balerinami vred. 

Čudesa

Trenutek je mineval, napotila sva se proti vhodu v jamo. In se med prvimi zapodila po dolgem betonskem tunelu, ki pripelje do krasot. Domiselni vodič bi v kapniških tvorbah našel marsikatero pravljično bitje. A zakaj? Saj je igra narave veliko lepša od nekih človekovih izmišljotin. 

Padli

Tiha jama je bila morda nekoč. Danes vsak dan kup radovednih zemljanov prinese svoje glasove med nenavadne oblike podzemnega sveta. Pa niso preglasni. Govorijo nekako pridušeno. Šepetaje. Spoštljivo. Kot bi ne želeli motiti miru. A le oni. Nekoliko naprej se Reka prav nič ne zmeni za to. 

Dvorana

Grmela je pod nami, med tem, ko smo po polički, razpeti nad njo, stopali proti mostu. Pravljica. Opazovali smo sledi človeških nog v stenah. Na prvi pogled nedostopne, so spustile mimo raziskovalce nekoristnega sveta. Čarobne kadičke, izhodna dvorana, razmišljanje kako naprej. Pa ne predolgo. Je bilo jasno. 

Kadičke

Še naprej. Skozi jame in luknje, ki jih je prebila voda. Menda. Lahko pa, da jih je hudič, ko je norel tu doli. Kdo bi vedel. Slapovi, prehodi, preduhi, jame. Čudoviti podzemni svet. Imena so hitela mimo nas, Velika dolina, Tominčeva jama, Mala dolina, Marinčeva, Mahorčičeva jama. Druženje z reko. 

Most

Vse dokler ni pot zavila ven iz globin, sonce je še sijalo, prepričali smo se. Še zadnji sprehod med dobrimi ljudmi, nasmeh. Škoda, ker ni časa, da bi ostal dlje. Dolgo. Za vedno. Čakala nisva, le kaj bi? Peljala sva do avtoceste in izbrala pot proti… Postanku na Ravbarkomandi. Iskanje poti proti razgledišču na Pečni rebri. 

Reka

Toda kaj, ko prave poti od tam ni. Seveda v resnici. Zemljevid na navigaciji je kazal drugače. Dokler sem višinske metre pridobival po kolovozu, sem mu rad verjel. Ko je tega zmanjkalo in sem se ves popraskan prebijal čez nemogočo goščavo, seveda nič več. Še sem bentil, ko sem mimo stolpa, ki kot je videti znova prav nesramno zaseda najvišjo točko, prispel na razgledni travnik. 

Slovo

Zadnje prekletstvo, ki sem ga hotel priklicati nad bogsigavedi koga, je obviselo v zraku. Tako malo truda za takšen pogled. Ga je kar povleklo tja proti Primorski, plavajoč je budil spomine, vrnil željo, delal načrte. Pa ne predolgo, domov je bilo treba. Da sem navzdol ubral drugo pot je seveda jasno. 

Želje

Da sem povsem drugje zajadral v skoraj neprehodno vejevje, prepleteno s trnjem, tudi... Oh ja, se razume, vedno se nekaj dogaja. Saj drugače bi bil dolgčas. 


(26.5. - Senožeče-Vremščica; Hrpelje-učna pot; Lipica-Kokoška-Veliko Gradišče; Trhlovca; 27.5. - sistem Škocjanskih jam; Ravbarkomanda-koča Mladika)

Deževni sprehod

Verjetno ni veliko takšnih, ki bi v dežju lezli na Češko. Kočo seveda. Kar tako. Brez posebnega razloga. Zgolj zaradi pogleda. Na meglice, ki plujejo sem in tja. Zakrivajo in razkrivajo. In občutka samote. Prvobitnosti. Spominov. 

Odstirajo se prvi pogledi

Sam sem že tak. Nenavaden. Pa kaj. Povabilu se nisem mogel upreti. Sem kar šel. Brez posebnega razmisleka. Sam. Samo gamsi, ki so še v gozdu sprožili nekaj kamnov nad potjo, so mi bili radovidena družba. Kapljice, ki so še trenutek prej visele v oblaku, so se pretegovale na komaj dobro razvitih listih. Sem in tja je kakšna zdrknila navzdol, omočila čelo. Osvežila. 

Hudičevi kvanci

Ravno sem dobro zadihal, že sem stopil iz zelenega ogrinjala. Nekdo tam gori, visoko nad menoj, je začel ovijati oblake. Iztiskati iz njih kapljice. Mogoče Bog, mogoče Peklenšček. Kdo bi vedel? Kdo povedal? Ko vsi samo poromajo v nebo, vrne pa se nobeden. Hudič! Bil sem že čisto pri njem. In njegovih kvancih. Kot se tu, še vedno, reče. Spolzko kamenje, korenine. Previden korak nad prepadnimi grapami. 

Pot do Vratc

Po katerih so potočki povsem brezskrbno poskakovali navzdol. Sem in tja še sneg. Ostanek pomladanskega hladnega presenečenja. Mrzva dolina. In nekoliko naprej koča. Zapuščena. Dež je škrabljal po mizah pred njo. Postanek in vdih. Nato pa sem stopil še nekaj korakov naprej. 

Spomini

Uravnava nad kočo mi je dala veselje. Stal sem v amfiteatru, obdan s sivino. Sten, meglic, deževne zavese. Tako sam. Tako poln. Življenja. Zlezel sem pod skalo, ujel nekaj suhih trenutkov. Poiskal vabilo. In se zanj zahvalil. Res hvaležen. 

Koča

Kajti lepo je bilo spet stati na znanem mestu in obujati spomine na poti, stene, prijatelje. Časi, ki so ostali zapisani samo nekje v nas, nosimo jih s seboj in varujemo kot največji zaklad. Kajti mi smo oni in oni smo mi. Z nami živijo in z nami bodo odšli. Nekoč, nekje. Jutri. Ali že danes. Kdo bi vedel… 

Potoček

(Žičnici-Češka koča)

Visoki obronki

Jutro. Mežikanje. Zunaj že sije. Sonce. Modro nebo. Treba bo tja gor. Na zelene obronke. Kjer stojiš povsem na robu. Prepadni razgledi na domačije daleč spodaj. Njive, travnike, gozdove. Zgodbe, ki so bile in ki še vedno minevajo. Se rojevajo. Nove in nove. 

Jutro

Prvi koraki po travi. Pomlad je že prebudila cvetice. Tudi te so še zaspane, toda žarki toplote jih bodo kmalu oživili. Stopinje po znani poti. Prehojeni velikokrat. Pa nanjo še vedno rad stopim. Kaj bi ne. Vršički so kot na ogrlici. Ko stopiš na prvega, gre kar samo od sebe naprej. In vsak ponudi nekaj novega, pogled boža naprej, nazaj, navzdol in navzgor. 

Pogled z Dravha proti Lajnarju in Slatniku

Korak stopa mirno. Sproščeno. Mimo ostalin nekih davnih, tujih strahov. Pred sosedom. Vojno. Norijo. V teh časih povsem nedoumljivo. Takrat tako stvarno, da bi jo lahko zagrabil z obema rokama. Vrhovi so preluknjani, skozi skalo so izklesani rovi. 

Brezskrbno

Večje dvorane so bile namenjene prestrašenim vojakom, opremi, strelne line in kovinske bunke sejanju smrti. Šibka baterija odstira preteklost. Ki je bila zgrajena za večnost. A jo zob časa že desetletja kasneje uspešno grizlja. Hoče zabrisati opomin dedov. O nesmiselnosti. 

Visoki razgledi

Raje kot v mrzlih rovih posedim na soncu. Gorske rože so se prebudile, zadovoljno kimajo. Dan za uživanje. Znova skupaj. Val naju ponese od začetka do konca. Kot sva si pot zamislila. Saj si jo izbere vsak sam. Od tu do tam ali obratno, s sredine naprej ali nazaj. Kakorkoli. Nič važno. Samo da se gre. Tja daleč, čisto blizu. 

Srečanja

Srečanja. Črna ovca, bele sestre. Cel trop, mali jagenjčki radovedno kličejo. Mamo. Če gredo lahko še bližje. Seveda ne. Ljudem ni zaupati. Odskakljajo, iščoč zajtrk, tam spodaj. Še zadnje poglavje, pogled v rov, vzpon do bunke. Previdno. 

Možic

In hitro pod avrikljem nazaj na svetlobo. Današnjega dne. Koraki malo naokoli vodijo navzdol. Planina oživlja. Jutranji mir se je poslovil. Še pozdrav ali dva. In že sva. Zoper na začetku. Nekega konca…

Avrikelj

 (Soriška planina-Dravh-Lajnar-Slatnik-Možic)

Snežnik

Snežnik že lepo število dni ne opravičuje svojega imena. Sneg, kolikor ga je v tej zimi sploh bilo, je možno najti le še v kakšni luknji ob poti. 

Sviščaki

Hlad zime pa vseeno še potegne čez široke gozdove tu okoli. Jutro je mrzlo. Bukev še ni ozelenela. Prvi koraki so togi, beseda steče počasi. Samota naju obdaja. Globoke vrtače. Kraški svet. 

Gabrijel

Ob poti so znaki vere, sprašujeva se, kdo je postavil zarjaveli križ. Je zgolj znamenje meje ali tragedije v preteklosti? Veliko pogledov ga je že božalo, marsikdo se je pokrižal, drugi stopil mimo. 

Sneg

Uhajal sem naprej. Niti sam nisem vedel, zakaj. Kot bi se kam mudilo. Kot bi bila v zraku slutnja. In bi hotel ujeti, kar se ne da. Jasnine ni bilo več. Vrh so zastrle meglice. Veter jih je preganjal sem in tja. 

Pot

Hoja med ruševjem. Pregreto telo je stresal hlad. Hitenje. Zavetišče tik pod najvišjo točko je prijazno vabilo. Domača beseda, nasmeh. Preprosto okrepčilo. Slovo. In tisti, tukaj tako iskreni – srečno.  

Vrh

Zgolj nekaj korakov do razgledišča. Daleč se je videlo. Zgolj za trenutek ali dva. Nato je bela zavesa znova zagrnila to stran, odpirati so se začele nove zgodbe. Veter naju je odpihnil. Hoja navzdol je bila usklajena. Besede so našle pot. 

Razgledi

Nova srečanja. Nasmehi. Preprosta kapelica na križišču. Iskanje novih smeri. Postanek tam, kjer je najlepši pogled. Na sanje, ki so toliko časa čakale. Pretirano se ni mudilo, obirati pa se tudi nisva hotela. 

Snežnik

Do izhodišča sta bila zgolj še stavek ali dva. Kakšen več do novih zgodb. Ki so čakale. Ena od njih prav ob poti nazaj. Postanek. Sprehod. Volovja reber. Še brez zrakomlatov. Menda tako motečih. Po drugi strani tako potrebnih. 

Reber

Suhe trave. Beli cvetovi. Sem in tja kakšen borovec. Storžki. Kamen. Rahlo valovanje. Misli. Tu jih ne moreš preslišati. Tu jih nočeš preslišati. Tu se slišiš. 

Kimanje

(Sviščaki – Snežnik – Volovja reber)