nedelja, 29. november 2015

Kje so čarovnice?

Kateri hrib je tisti, kjer čarovnice najraje plešejo? Kjer je luknja, iz katere menda zvečer na svojih metlah odjezdijo po skrivnih pohodih. In od koder verjetno pričarajo meglice, ki se spustijo nad vodo Cerkniškega jezera, kadar ga sploh kaj je. Slivnica seveda, lahko dostopni kucelj, ki komaj dovoli, da se predihaš. 
Zbujanje
Ko v jutru debelo gledaš tekače, ki v temi prihitijo po spolzki in ledeni podlagi nasproti. In moraš na rdečico na vzhodnem obzorju še malo počakati. Pride šele takrat, ko pod nogami že škripa sneg, ki ga je začetek zime tako dobrohotno nametal na vrhnja pobočja. Da so se veje smrek nekje povesile globoko pod težo in ti zgolj bežen dotik strese mrzlo popotnico za ovratnik. 
Na poti
Tam na ozki gazi proti travniku pod vrhom. Do njega sva dve generaciji prišli naokoli. Okoli riti v varžet smo včasih rekli. Sem le hotel videti spomenik, še eno točko spomina na čase poguma. Takšnega z rdečo zvezdo seveda, ne enega novejših, ko se skuša zgodovina obrniti. In sledeč nekim novim, menda modernim smernicam, zapisati na novo. 
Očaki
Le še zadnji vzpon, po gozdu, čez kraški svet in do razglednega vrha. Po gazi, ki jo je že nekdo pred nama zapisal v sveži sneg. In sva ji le še verno sledila. Oblačni pokrov je ležal nad dolino, se bočil nad nama. Vseeno je bilo lepo pogledati naokoli. In nato iti počasi in previdno navzdol, do koče. 
Luna
S kratkim postankom za ogled čudne novotarije pred njo, nato pa naprej, skrbno stopajoč. Je bilo skoraj bolje malo po svoje, skozi prhki sneg. Ledene zaplate na poti so grozile, da odnesejo nogo in zagotovijo nič kaj nežen pristanek na zadnji plati. Nižje, kjer snega ni bilo več, je bila previdnost še toliko bolj na mestu. 
Obložene
Pa se ni kaj hudega zgodilo. Še strmi spust, zavoj in nato odvoj do parkirišča, kjer naju je čakal naš avto in dom. Še zadnji pogled, če kje nad nama kroži kakšna neprespana čarovnica, nato pa sva se že peljala v kraje, kjer čarovnic prav zagotovo ni.
Kje je jezero?

nedelja, 15. november 2015

T' prau Dec

T' prau dec. Povabilo je bilo kar pravšnje, če se je hotela prepričati, kdo je to. Kako je videti. Da ga je vredno obiskati, sem že vedel, verjela je moji besedi. Jutro v Kamniški Bistrici je kazalo, da bo dan pravi. Vzpon do odcepa v Klinu bi bil samoten, če ne bi sem in tja zagnani tekač nabiral kondicije prav na tej poti. 
Jutro
Dvojni odcep, že sva preskočila suho strugo in se vzpenjala skozi gozd, prvi pogledi so se kazali, še zastrti, kot tančico sramežljive neveste sva jih s koraki višje odstirala. Pri koči se je za nama zaslišal hrup, glasna mladina je svoj nemir nosila s seboj. Pustila sva jih daleč zadaj, se vzpenjala po strmini, mimo kamnitih stražarjev in čez Črni vrh. 
Črni vrh
Čakal naju je še vzpon skozi graben, med ruševjem, do vrha, ki je bil za nekaj minut zgolj najin. Da sva se razgledala, užila trenutke, nadihala tišine. Nato so pridrveli mladi za nama, se razgledali, vprašali kod in kam in nato z glavo skozi zid oddrveli naprej. Po grebenu, brez poti. 
Grintavci
Do kam nisva vedela, videla sva, da se jim je zataknilo, dekle se je čez steno spuščala ob varovanju. Najin pogled se je dvignil, pobožal še enkrat vršace, pomahala sva odličnemu razgledniku. Spust je mineval v besedah, ki so plavale od enega do drugega in se nato izgubile v zraku. 
Sosedje
Pri koči sva postala malo dlje, razgledni balkonček naju je zapeljal. Nato pa sva korake prestavljala naprej, navzdol, po že znani poti. Vrh je ostajal zgolj spomin, lahko sva pritrdila, da je t' prau. Dec. Kamniški. Iz prav tistega Kamnika, kamor sva se namenila sedaj. Pogledati, ali grad še stoji. 
Mi2
In če se vidi z njega prav tako lepo kot nekoč. Ko smo sem večkrat prišli z dekleti, z obveznim postankom pri mlinčkih seveda. Sprehod je bil prijeten, komaj sva se ogrela, že sva lovila poglede. In se nato spuščala navzdol, na srečanje s prijatelji. Kateri so naju presenetili in povabili še enkrat navzgor. 
Možic
Do gradu in naprej na Veliko Špico. Le po drugi poti. Ob klepetu in dobri družbi je pot minevala, kot je mineval dan. Zadnji sončni žarki so zahtevali slovo in naju pregnali domov. Saj je bil že čas. Kot bo čas, da se znova vrneva. Lovit spomine in pisati nove, za nekoč, nekje, ko jih bo lepo prelistati.
Pogled, ki smo ga ujeli s prijatelji

nedelja, 8. november 2015

Popoldanski Lovrenc

Dan je bil tako lep, da bi ga bilo škoda pustiti kar tako, vnemar. Zato je bilo ob zgodnji vrnitvi z Jezerskega treba najti še nekaj za popoldan. Ne daleč, ne visoko, večer je bil blizu. Lovrenc se je vsiljeval kar sam od sebe. Ljubek cilj nad Bašljem, komaj, da se ti utrip do vrha kaj dvigne. 
Razgledi
In razgleden, kot je treba. Da misel zaplava, obleti ravnino ob Kokri, pomaha znanim gričem vse naokoli in se nežno spusti do doma. A zakaj bi enostavno, če se da pot zabeliti. Ko nanjo stopiš že skoraj v vasi, daleč pod najvišjimi parkirišči. In jo mahaš iz doline Bel'ce navzgor mimo Laškega vse do cerkvice. 
Osel
Prav tako smo naredili. Prvi del je bil ravno prav samoten, da se je dalo zdržati tudi ob glasnem klepetu številnih višje gori. Sopihajoč sva z Ajdo prehitevala pohodnike, babico pustila dokaj zadaj. Kar sva potem, ko sva sedla na klop ob cerkvici, visoko nad dolino, hitro obžalovala. 
Babica
Sladkorčki iz njenega žepa so namreč razveselili dan osličku na travniku. Midva pa nič. Se je predvsem mladost kar malo skremžila. Potem pa le stopila z menoj, šla sva v pomoč skupinici otrok, ki je begajoč po gozdu iskala tisto, za kar sem dobro vedel, kje je. Veselje je bilo veliko, tako da se je še nama malo smejalo. 
Lovrenc
Nasmeh je ostal na obrazu tudi, ko smo že stopili mimo cerkvice in preko sedla iskali pot do Gradišča. Malo po svoje, pot se je izgubila, mimo suhih trav. Skromna hiška, rob stene, pogled v globino soteske. Že večkrat smo bili tu, pa nas ta skala vedno presune. Sploh misel, da so na njenih skromnih pobočjih nekdaj živeli neki Ajdi. 
Pogled nazaj
Stopili smo navzdol, se previdno spustili mimo ostalin preteklosti in pristali nazaj na cesti. Mimo nas je priropotal smrdeči moped. Še preden smo se uspeli spustiti pod rob je bil že nazaj. Mrak nas je objemal, Storžič nad nami je žarel, spustili smo se do rečice, šumenje skakajočih kapljic nam je mahalo v slovo.
Storžič

Šp'c in Grintouc

V teh koncih smo vohrni. Zato nikogar ne boste slišali, da bi čudoviti razgledni osamelec nad Jezerskim imenoval Žmitkov špic ali celo Olipov rob, kot se najde s strani kartomercev iznajden, pa od domačinov neuporabljan izraz na zemljevidih. Kajti če je ime predolgo, se jezik kaj prehitro obrabi. 
Pogled s Šp'ca na Grintouc
Zato se tisti špic seveda bere kot šp'c, pomeni pa prav isto. Skalno špico, ki iznad macesnov pogleda prav toliko, da jo sonce lepo obsije in pogled odplava vsaj do Virnikovega Grintovca, če že ne kam drugam. Posedeti tam na vrhu je v vsakem letnem času lepo. 
Žmitkov Šp'c
Toda najlepše nedvomno jeseni, ko macesen, preden odvrže svoje iglice, postane žareče rumen. In zato ni čudno, da naju je privabil. Kar tako, spotoma. Na poti na višjega soseda. Ki pa je seveda tudi dočakal najin obisk. Le nekaj kopic korakov kasneje. Ko sva se znova znašla pred jezikovno dilemo. 
V objemu
Te so naju danes tako ali tako ves čas nekako spremljale. Ali je prav Virnikov Grintovec ali Grintavec je stvar akademske razprave. Domačini bodo zanesljivo to jezikovno juho zabelili s krepkim Grintouc, da pa se ga loči od višjega brata na drugi strani doline, mu je domači kmet, ki je pasel na planini pod njim, posodil svoje ime. 
Pogled k sosedom
Zatrdim pa lahko, da nas bo ime morebiti zabavalo po poti navzgor, ko bomo stopali skozi smrekove gozdove. Ko bomo po strmem in nekoliko izpostavljenem vršnem grebenu prišli do piramide, bomo raje odprtih ust gledali naokoli, vse od Kort na drugi strani meje do domačih obronkov. 
Piramida
In gora, hribov, kucljev vse naokoli. Piramide? Seveda. Dilemo ali je višji ta vršiček ali slabih sto metrov oddaljeni brat dvojček v istem grebenu so z njo nagnili v prid prvemu. Da le ne bi bilo treba hoditi predolgo. Nama ni bilo nič predolgo. Je bilo prelepo, da bi se nama tako zdelo.
Sonce

Ko sva sedla na zadnji vrh in bila bližje Košuti. Se izognila gneči na prvem vrhu. Ki se je vedno bolj gostila. Saj kdo ne bi želel na tak razglednik. Na sončen dan. Ki je bil za nas vse, za naju še prav posebej. Čudovito enostavno lep. Zaradi poti. Zaradi pogledov. Zaradi srečanj.  
Maja in oslički

nedelja, 1. november 2015

Njivice

KONEC KISLEGA VREMENA – 29.10.2015 – Po dveh deževnih dneh krompirjevih počitnic smo imeli slabega vremena že malce zadosti. Treba jih je bilo zaključiti, kot se spodobi. Zato smo sedli v avtodom in se odpeljali proti morju. Šibali smo proti Postojni, tam zavili v smeri Ilirske Bistrice, zapeljali na novo počivališče ob vojnem muzeju, pa se kmalu premislili in vožnjo nadaljevali do Jelšan.
Prva vrsta
Tam smo po nekaj razmišljanja naš avto in dom zapeljali na parkirišče ob pokopališču. Videlo se je, da je sezona že končana, ponoči je bil mir, nobenega večjega hrupa mimo nas. 

NJIVICE – 30.10.2015 – Zjutraj smo bili hitro pokonci, seveda sem iz postelje najprej skočil sam, nato pa priganjal še dekleti. Odpeljali smo čez mejo in se po kar udobni stranski cesti izognili plačilu cestnine. Pot smo nadaljevali nad Reko po obvoznici, strah pred vetrom se je tu začel krepiti, saj je nekaj sunkov burje zamajalo avtodom. 
Lovljenje sonca
Toda ob plačilu mostnine ni nihče imel pripomb in na Krk smo zapeljali, kot da sploh ne bi pihalo. Kamp Njivice ob istoimenskem kraju ni daleč od mostu, sezona je bila končana, parcele prazne, da se približuje zimsko spanje, smo tako že vedeli. Kljub koriščenju kartice za popust smo lahko parkirali v prvi vrsti, le malo nad morjem. Ravna parcela, na njej vsa oskrba, kaj bi si lahko želeli še več? 
Pretegovanje
Mogoče malo sonca, predvsem Maja ga je pogrešala, v jesenskih dneh je to že nekoliko bolj redka dobrina. Kakšen žarek več je bil v bližini, pa je to dobro vedel tudi tisti, ki je tam očitno že nekaj dni počitnikoval. Ko je sredi dneva odpeljal, se nam ni več dalo prestavljati. Do zgodnjega popoldneva sem bil kar zaseden, čepel sem za računalnikom in besno tipkal. 
Buča v nastajanju
Maja je skuhala kosilo, Živa pa je tako ali tako najbolj navdušeno uživala v brezdelju. Ker je bila pred vrati noč čarovnic, sta izdolbli tudi buči, ki smo ju prinesli iz Italije in ju oblikovali v prav simpatična duhca. Po kosilu sem skočil v vodo in zaplaval. Dekleti sta odločno zavrnili vsakršno možnost, da bi šli pogledat, ali je voda še kaj slana. Predvsem pa to, koliko toplote je ostalo od poletja. 
Kit
Pa nič, da se do konca osušim, sem skočil na kolo in odpeljal proti Njivicam in naprej v smeri Malinske. Še pred njo sem zavil proti zaselku Sršiči in našel pot do izkopanin stare cerkvene bazilike in vrste spremljevalnih objektov. Ali je šlo celo za več cerkva? Verjetno niti arheologi še ne vedo. Vprašanje, če kdaj sploh bodo. 
Glagoljica
Naprej sem bicikliral do vasi Gabonjin in prišel na pot glagoljašev. Vrsta kamnitih tabel z zapisi v glagoljici je bila lep spomenik temu jezikovnemu fenomenu. Ustavil sem se še pri cerkvici sv. Petra, ki ne le, da je na razglednem mestu, temveč ima tudi nadvse zanimive stopnice, ki vodijo k zvonovom. 
Križ nad Gabonjinom
Sledil je spust do Malinske, obisk pomola pod vasjo in dveh stavb, katerih lepi časi so že zdavnaj minili. Ena majhna, komaj opazna med novejšimi počitniškimi apartmaji, druga pa velik hotelski kompleks, uničen, razbit, izropan. Ob obali sem se vračal do Njivic in kampa. Pričakali sta me dekleti, stražila pa sta ju dva duhca. 
Cerkvica
Bolj zabavna, kot strašna sta bila videti. Če bi kamp ne bil tako prazen, bi vsekakor privabila marsikaterega radovedneža. Skupaj smo odšli do bližnje vasi, prav prijeten večerni sprehod smo zaključili pri cerkvi, ki je bila ob tej uri seveda trdno zapahnjena. Pa tudi mesto samo je bilo kot izumrlo. Ker tako nismo imeli tam kaj početi, smo se vrnili v kamp in znova oživili svoja strahca. 
Noč čarovnic

PASTIRSKA POT – 31.10.2015 – Jutro. Kolo. Kot običajno. Bicikliral sem do Malinske, tam zavil v smer Turčićev in sledil pastirski poti. Zanimivo je bilo kolesariti tam naokoli. Po kolovozih, med pašniki. Občasno so se odpirali razgledi, kolikor jih je tu sredi ničesar lahko. Kratek objem kakšnega primorskega hrasta in nato znova naprej. 
Turčići
Ob iskanju novih dogodivščin. Upanju na srečanja. Ki so bila tik pred menoj, le počakati sem moral. Nasmeh, ki ga je priklical vpis, opažen že prejšnji dan. In danes zgolj potrjen. Skupaj smo šli, nekaj časa, nato so mene kolesa popeljala naprej, pa smo se znova srečali. Skupne točke so nas združevale, pot ločevala, tako da je bilo novo srečanje vedno znova presenečenje. 
Križ na vsak kucelj?
Razgledni križ je zahteval počitek, lahko bi kar stal tam in vpijal daljnje poglede. Burja se je spuščala čez strme bregove v daljavi, kodrala morsko gladino. Na pol podrta hiša, nenavadna kapelica ob obali, mogoče zavetnica ribičev. Sprehod med hrasti me je pripeljal blizu iskalcev. Verjetno dragocenih plodov zemlje, o uspehu nisem uspel povprašati, so bili le predaleč.
Kapelica ob morju
Pot ob obali, postanek in kratek klepet v gostilni, nato pa plavanje med bojami. Iskanje izgubljenega. Kot je izgubljen čas, ki je nekoč v mogočnem hotelu tisočim predstavljal poletno zabavo. Sedaj pozabljen čaka, da izgine v času. Poslovil sem se od prijateljev, oni so odhajali, sam sem se vračal. 
Na sprehodu
Domov, na kosilo in seveda tako želeno plavanje. Spet so bile tu boje, moji cilji, vmesne točke. Od ene do druge sem krmaril naokoli. Dekleti sta vztrajali na kopnem, vodo gledali le od daleč. Majo sem navdušil le za sprehod. Skupaj sva se napotila ob obali, našla čudno zavetišče in nato obsedela ob zvokih zahajajočega sonca. 
Jesenski dnevi so kratki
Vrnila sva se domov, kjer sta naju čakali buči, sedaj že povsem črni okoli ust in oči. Večer je ugasnil, strinjali smo se, da je v tem času okoli nas prijetno samotno. 

DO ŠILA IN DOMOV – 1.11.2015 – Kaj morem, če sem nemirna duša. Zjutraj sem skočil na kolo in že me ni bilo več. Skozi Njivice sem prišel do poti, ki vodi na drugo stran. Otok ni tako širok, kot je videti na zemljevidu, valoval sem po makadamski poti in nato zavil do vasice sredi ničesar. 
Sužan
Sužan. Ljubka cerkvica je nekoč vabila k molitvi, danes zgolj k občudovanju svetlega neba. Kaj je bil razlog, da so jo zapustili vsi verniki, očitno celo sam bog, mi ni bilo jasno. Bicikliral sem naprej, do zdravilnega blata in nato po poti nad morjem, s čudovitimi razgledi do Šila. 
Na razgledni poti
Seveda sem vmes še krepko zašel in ob pomoči domačina spregledal svojo zmoto. Pa nisem hotel daleč. Zgolj do lovske opazovalnice. In nato naprej. Na skrajni rt, na obisk svetilnika sredi ničesar. Plavanje. V prijetnem zalivu. In nato raziskovanje ostankov preteklosti, kjer me je opis prej zmedel, kot dal odgovore. 
Zaljubljeni svetilnik
In iskanju skritih kotičkov, izgubljenih čisto blizu. Vračanje skozi primorska mesteca, nekatera še živa, druga zgolj privid preteklosti, brskanje po prazgodovinski gomili. Ki mi je očitno vmešavanje zamerila. Saj me je duh preteklosti kaznoval s spuščeno zračnico. Ni se mi je dalo menjati, raje sem jo vsakih nekaj kilometrov napihnil znova. 
Samotni zaliv
Hiteč proti domu, kjer smo po novem skoku v morje in kosilu, rekli morju zbogom. Morebiti smo se celo kot zadnji gostje odpeljali. Pred nami je bila zgolj še pot proti domu, s kratkimi postanki in nekaj guganja zaradi burje. Strinjali smo se. Lep konec tedna je bil, pravi užitek se je bilo tako posloviti od rahlega valovanja, vetriča in takšnih zahodov, kot jih vidiš zgolj ko med teboj in obzorjem ni ničesar, zgolj modrina.
Slovo