Triangel

Hladno jutro na Ljubelju. Za danes nisem imel posebnih ciljev. Hotel sem le malo ven. Tja proti Zelenici, mogoče še malo naprej. Da se prediham, pogledam, če je že kaj materine dušice. In najdem spomin na usode, ki jih je prekinila belina, nenadna snežna past. Dan je bil lep, skorajda brez oblačka. 

Cvetoči travnik

Da bi ga ne izkoristil, seveda ne gre. Sva se strinjala s slinarjem, ki je lezel preko poti. Umaknil sem ga, da ga kdo ne pohodi. Travniki polni rož, bela ostenja Begunjščice. Zavil sem na servisno pot, se zložno vzpenjal pod Šentanski plaz. Na ovinku ugledal stezico, presenečen, ker so nanjo s ceste kazale tudi markacije. 

Slinar

Po nekaj korakih sem stal ob spominu na dvoje učiteljev, štiri učence Iskrške šole, ki so leta 1977 zaradi napačne odločitve ostali ujeti pod plazom. Tudi trud reševalcev je bil zaman, rešitev je prišla prepozno. Nekaj korakov naprej še en opomin, dvoje graničarjev je plaz ujel petnajst let prej. Priimka kažeta, da sta prišla iz drugih koncev takratne države, o snegu, plazovih verjetno nista vedela zadosti. 

Spomenik

Pa saj si tudi ne bi mogla, upala, nasprotovati ukazu, vojska je le vojska. Spet je napačna odločitev nekega poveljnika zahtevala dvoje življenj. Le čemu je bilo tega treba, se sprašuješ danes. Pa vendarle pozimi, ob neugodnih razmerah, vsaj kdo izziva usodo prav tu, v bližini. In le vprašanje časa je … 

Zelenica

Nadaljeval sem naprej do Zelenice, nad njo zavil malo naokoli, čez travnike, proti Trianglu. Nekaj besed sem spregovoril z dekletom, ki je nabirala rože, kakšno več z njeno mamo malo višje. O tem, kaj nabirata, kaj že cveti, kaj še ne. O kačah in srečanjih. Nadaljeval sem z vzponom, na vrhu Triangla sem bil sam. Imel sem čas, za razglede, tako dobro poznane, za vdihe, razmišljanje. O tem in onem. 

Možje

Preden sem stopil navzdol, proti Zelenici, progi nad njo, cesti do Šentanca. Navzdol sem šel po plazu, malo sem in malo tja, mimo koče Vrtača do mest, kjer sem presenečeno našel materino dušico. Postanek je bil nujen, preden sem hodil naprej do izhodišča. Lepi dnevi so bili tu gori, lep konec tedna. Sedaj pa je bil čas, da se odpeljem proti Miljam, proti domu.

Na vrhu Triangla

Bleščeča planina

Z Larsom sva se že dolgo menila, da narediva krog iz Podrožce na Bleščečo planino in nazaj. Seveda naju je pritegnila serija škatlic, ki je določala pot. In bila tako še dodaten izziv. Zjutraj sva se z Ljubelja odpeljala proti Borovljam, odvila v smer Bistrice, nadaljevala z vožnjo po kratkem postanku ob Šentjanžu v Rožu do izhodišča. 

Košenine

Ura je bila malo čez pol osmo, ko sva mimo košenin stopala med smreke, bukve ... Široka gozdna cesta se je vzpenjala v okljukih navzgor, vse do odcepa steze, po kateri sva grizla kolena do ostankov gradu Rasburg. Prav veliko ni ostalo od njega, vzpon pa odtehta pogled na dolino Rož. Spustila sva se na sedelce, sprva kar malo iskala nadaljevanje steze. 

Pogled na Rož

Dokler nisva ugotovila, da je treba biti pozoren na rdeče in modre pike, nekakšne markacije te lovske poti. Vzpenjala sva se, prečila, mestoma je bilo nad nama stena, pod nama strma pobočja. Zato previdnost ni bila odveč, meni je bilo kar malo žal, da nisem s seboj vzel palic. Na sedlu sva se prevalila na nasprotno, travnato pobočje. 

Pri smreki velikanki

Tu je bilo stezi še težje slediti, brez modrih pik bi bila to skoraj misija nemogoče. Še zadnji spust, prišla sva do markirane poti pri stari smreki. Res je bila velikanka, vrha se ni videlo, izgubljal se je nekje v višavah. Do travnikov, Bleščeče planine, kjer stoji koča Slovenskega planinskega društva iz Celovca nad Arihovo pečjo, sva imela zgolj še nekaj korakov. 

Bleščeča planina

Pri sosednji koči sva sedla, nekaj pojedla, spila. Iz nahrbtnika, malo razočarana, ker je bilo vse zaprto. Sezona se še ni začela. Malo naokoli sva prišla do gozdne ceste. Sedaj ni bilo več nevarnosti, da bi se izgubila. Le na mestu, kjer je pod visoko pečino stala partizanska zemljanka, sva med balvani kar nekaj časa iskala škatlico z vpisnim listom. 

Pogled proti Arihovi peči

Končno sva jo le našla, pogledala še kočo, ki spominja na neke druge čase, sestopala po cesti v smeri izhodišča. Lep krog je bil, sva se strinjala oba. Še postanek, dva, potem pa je ura zahtevala, da odbrziva do obrobja Beljaka. Tam je bilo srečanje iskalcev nekoristnih škatlic v gozdovih, za kakšno uro sva se jim pridružila. 

Zemljanka

Da sva pozdravila stare prijatelje, videla tudi koga prvič. Se malo pogovorila, slišala kaj novega. Se vpisala v pravkar objavljeni zaklad. Potem pa odpeljala proti Baškemu jezeru, z nekaj postanki naprej do Borovelj, proti Ljubelju. Kjer sem se poslovil, prestopil v moje začasno bivališče. Lep dan sva preživela s prijateljem ...

Vpisi na srečanju geolovcev

Praprotnik in Hajnžev graben

Noč na Ljubelju je bila mirna, za sredino junija tudi mrzla. Me je kar malo zeblo. Zato mi zjutraj tudi ni bilo težko vstati, ob pol petih sem že stopil skozi vrata, odšel čez opusteli nekdanji mejni plato, začel ubirati korake proti sedlu, ki je bil nekoč glavna povezava med državama. Dokler niso prisilni delavci iz taborišč na eni in drugi strani zvrtali tunel skozi goro. 

Jutranji pogled na Begunjščico

Ob cesti so bile gume, trakovi, videlo se je, da bo danes tu zgoraj dirka. Vesel sem bil, da se bom hrumenju izognil, sedaj ni bilo še nikjer nikogar. Mir in tišina. Prevalil sem se čez sedlo, šel na drugi strani do odcepa, se vzpenjal v smeri Košutice. Pot mi je dobro znana, le mestoma precej razmočena in spolzka mesta so me malo presenetila. 

Sončni vzhod

Ko sem prišel čez lestev in jeklenice prepadnega dela se je strmina položila, med pisanimi rožami sem hodil po grebenu do odcepa poti, se usmeril mimo naluknjane pečine proti Dovjakovemu sedlu. Začel sem se spuščati, nad pašniki Majerjeve planine prišel pod Praprotnik. Sosedje ga povezujejo z vasjo Sele, torej Zell. 

Praprotnik

Sprva dobra stezica se je kmalu izgubila med številnimi sledmi krav. Zdelo se mi je, da bo treba na greben, pa sem ob pogledu na prepadna vzhodna pobočja videl, da to ne bo najboljše. Zato sem se malo spustil, iskal prehode, spet tiščal navzgor, se zaplezal v ruševje, prebijal skozenj. Nič kaj prijetno opravilo, kot ve vsak, ki je to že kdaj počel. 

Vrh

Končno sem ujel stezico, prišla je od kdo ve kje, slabo vidna, pa vendarle, stezica. Sledil sem ji in skozi goščavo me je dokaj udobno pripeljala pod vrh. Juhej. Le še nekaj korakov in stal sem ob križu. Malo manj razgleden kot Lokovnikov sosed, pa vendarle vreden obiska. Nazaj grede sem šel nižje, spodnji stezici ni bilo težko slediti. 

Dovjakovo sedlo

Le na koncu, prav tam, kjer sem prekmalu zavil navzgor, se je izgubila. Konec dober, vse dobro. Sem si danes rekel prvič. In ne zadnjič. Spuščal sem se navzdol, čez pašnik, nižje po senčni markirani poti skozi gozd. Do odcepa, kjer sem zavil levo, stopal pod Hajnžem, ob potoku, šel do obnovljenega Gornikovega mlina. 

Gornikov mlin

Odprt je za obiskovalce, potopil sem se v zgodovino, pogledal, kako so nekoč mleli žito. Voda je tekla mimo, danes ni poganjala velikega mlinskega kolesa. Šel sem naprej skozi graben, navdušen nad radoživo vodo. Še so korito potoka polnila posamezna snežišča pod Košuto. Slapovi, slapiči, šumenje. 

Radoživ potok

Prehodi preko lesenih mostičev, v najožjem delu prava pravcata soteska. In slap, kot se zagre. Spuščal sem se naprej, vse do razcepa pod vasjo Sele, kjer se potok iz grabna izliva v Ribnico. Tam me je možakar spraševal, če je višje signal mobilne telefonije. Ko sem še odkimaval, je že hitel pojasnjevati, da zna tudi slovensko. 

Slap v soteski

Malo sem pogledal naokoli, obrnil. Ko sem se vračal ob soteski, sem ga dohitel. Z mladim, razigranim psom sta se vzpenjala. Pravil je o svojih lovskih podvigih, tako v bližini Kranja, kot na Koroškem. Tu okoli je kar precej volkov, je vedel povedati. Ko sem bil prehiter, sva se pozdravila, nadaljeval sem navzgor, po znani poti. 

Sončna voda

Pri osamljeni, morebiti lovski koči, sem se napil vode, stopal naprej do razcepa, zavil v smer Hajnževega sedla. Vzpon preko melišča, siten kot vedno. Korak gor, zdrs za pol koraka navzdol in tako naprej. Vsaj tam, kjer steza ni bila zadosti utrjena. Nato med ruševjem, pod ostenji Velikega vrha na eni in Košutice na drugi strani. 

Lepi čeveljc

Na sedlu sem sedel, si vzel čas. Saj sam ga vendarle imel, danes sem ostajal na Ljubelju. Nabral sem nekaj hribje rese, zagledal malo proč tudi ranjak. Tam je bila trava višja, ravno sem odtrgal nekaj cvetov, ko se je pod mano začelo premikati. Sprva mi ni bilo nič jasno, potem pa se je iz trave izvil modras. 

Hajnževo sedlo s poti

Odskočil sem in zavpil. Tudi on se je ustrašil, sikajoč je izginil v ruševju. Kar zmrazilo me je ob misli, da bi pred nekaj trenutki lahko segel nekaj bolj v travo, zagrabil malo narobe. Konec dober … sem si spet rekel. Sedaj sem bil ob nabiranju bolj previden, kjer se ni dobro videlo, sem najprej s palico pregnal vse, kar je bilo tam živega ali mrtvega. 

Srečanje

Kakšno rožo sem v vrečko dal tudi ob hoji proti Korošici, pred planino, tam, kjer krave letos še niso vsega potacale in predvsem pos… Se ve kaj. Mimo planine sem nadaljeval po Lovski poti, tudi na zadnje travnike krav letos še ni bilo. Zato pa sem sam prav tam nabral precej zeli za dober zimski čaj. 

Hajnževo sedlo

Spust skozi gozd, do ceste in po njej izhodišča. Prireditev se je že zaključila, udeleženci so rajali nižje, pri gostišču. Sam sem sedel ob avtodom, tam sem imel svoj mir. Lep dan je bil za menoj, nove izkušnje, poti, vrhovi. Čas je bil, da se umirim. In večer, ki je počasi prihajal, mrak, ki je legal na zemljo, sta bila ravno pravšnja za to. 

Šopek

Sirena

ZNOVA PROTI MORJU – 13. 6. 2023 – Potem, ko sem bil dopoldan še v službi, seveda precej predpočitniško razpoložen, sem popoldan na Miljah le še do konca pripravil vse potrebno za odhod na morje. Z mamo sva proti večeru odpeljala v smeri sončnega zahoda, navigirala do parkirišča pri kraju Stepani, kot že tolikokrat tam čisto mirno prespala. 

Dajla

SAVUDRIJA – 14. 6. 2023 – Zjutraj sva bila hitro pokonci, odpeljala sva proti Kopru, čez Šmarje vozila do meje in naprej skozi kraj Buje proti Novigradu. Tam sva odvila v kamp Sirena, hitro sem si izbral primerno parcelo, nekoliko stran od morja, pa vendarle prijetno, brez neposrednih sosedov, vsa potrebna oskrba na dosegu roke. 

Pri rtu svetega Ivana

Po zajtrku sem sklenil izkoristiti dopoldanski hlad, sedel sem na kolo in odpeljal proti Dajli. Seveda so bile točke postanka predvsem povezane z vpisi v bolj ali manj domiselno pripravljene in skrite škatlice. Tako sem se ustavil na plaži pri rtu svetega Ivana, nadaljeval mimo Pelegrina in Umaga proti severu. 

Svetilnik v Savudriji

Najprej sem sicer mislil ostati nekaj dlje pri Katoru, mogoče celo skočiti v vodo. Ko pa sem spoznal, da bo potrebno sem priti še enkrat, sem se hipoma odločil, da danes nadaljujem s kolesarjenjem do Savudrije. Kar je bila z izjemo nekaj obvozov zaradi del na cesti v Zambratiji čisto prava odločitev. 

Čolni čakajo na splavitev

Mimo svetilnika sem peljal do pomola v manjšem mandraču, tam pa dokončno obrnil in se vračal po isti poti, seveda tokrat brez postankov, do Novigrada in Sirene. Pregretemu je godil skok v vodo, tudi mama je šla do plaže zgolj z menoj. Leta zahtevajo zanesljivost, oporo. Voda je bila dobra, topla, meduz ni bilo na spregled, če so slučajno že kje tam okoli bile. 

Novigrad

Plavanje do boj, kjer se je treba pofočkati. Potem pa priprava kosila in po njem sprehod v Novigrad. Saj ni prav daleč, ravno toliko, da se malo pretegnejo noge. Krog po mestnih ulicah, do mandrača in naokoli, pod visečimi dežniki, mimo cerkve in pomola, nazaj. Ob obali, do kampa. Saj je bil kar zanimiv dan, večer, utrujenost, spanje. 

Pogled na mesto s pomola

PLAVANJE PRI KATORU, DO ČERVARJA – 15. 6. 2023 – Zjutraj sem bil hitro na kolesu, hotel sem prehiteti vročino dneva. Peljal sem po glavni cesti do Umaga, tam raziskoval mesto s pomočjo virtualno določenih točk, šel vse do konca pomola z malim zelenim svetilnikom, ki brani mestni mandrač pred visokimi valovi. 

Prazne ulice Umaga

Je bilo kar prijetno, saj so tako domačini kot turisti še bolj ali manj spali, le sem in tja je kdo krožil po mestnih ulicah. Tako prazne vidiš le redko, zato je bilo izginiti v kakšni ožini in priti ven na drugi strani kot pravo raziskovanje zapuščenega sveta. Iz Umaga sem odkolesaril proti severu, nad Katorom skočil v vodo in zaplaval. 

Trg pred cerkvijo

To sem hotel že dan poprej, pa nisem imel kje pustiti stvari, tokrat sem jih vlekel v bolj ali manj nepremočljivi vreči s seboj. Posebej koristen je bil prozoren žep, saj mi je telefon v njem javljaj točno lokacijo. Z njegovo pomočjo sem namreč našel zaklad. No, ne prav zares. Kamen z vklesanimi podatki za izračun koordinat pravega zaklada pa že. 

Kje so podatki, ki vodijo do zaklada?

Po vrnitvi na kopno je bilo računanje hitro opravljeno, malo nazaj pa najdena tudi domiselno skrita škatlica. Ura je bila še zgodnja, časa sem imel dovolj, zato sem ob vračanju proti Novigradu odvil v smeri Petrovije, Babićev in treh škatlic, katerim je skupno predvsem to, da služijo le statističnim namenom. 

Sirena

Ne posebej zanimive lokacije, nič kaj domiselna skrivališča, zgolj, da se pofočkaš in greš naprej. Vrnil sem se do avtodoma, sledilo je plavanje, kosilo, nekaj počitka. Ki pa pri meni običajno ne traja prav dolgo in tudi tokrat je bilo tako. Pozno popoldan ni bilo na sporedu nič posebnega, zato sem bil spet na kolesu. 

Sončni zaliv

Peljal sem mimo Antenala, odvil proti Lanterni, potem pa nadaljeval mimo Červarja do zaliva Maj pred Porečem. Seveda je šlo spet za virtualne točke, ki sem jih želel obiskati. Če se ob tem še malo zmigaš, pa tudi ni nič narobe. Naredil sem še sliko pri kičastem srčku, skozi katerega se vidi Poreč, potem pa odbicikliral v sončni zahod. 

Poreč

ŠE ENKRAT NA KOLO, POTEM PA DOMOV – 16. 6. 2023 - Jutro je bilo res zgodnje, ko sem skočil na kolo. Danes sva odhajala domov, zato sem imel v mislih bolj kratko turo. Odpeljal sem iz Novigrada na sever, sledil glavni cesti, ki se je počasi prebujala, do odcepa za vasico Srbani. Tam sem ob tabli, ki označuje začetek naselja prav hitro našel mesto, kjer je bil vpisni list. 

Jutranje kolesarjenje

Upal sem le, da si me domačini niso preveč zapomnili. A škatlico so pustili na svojem mestu, tudi za menoj je ostala tam, kjer mora biti. Po isti cesti sem se vrnil do Novigrada, Sirene. Zajtrk, potem pa do morja, ponoven skok v vodo, plavanje. Do boj in nazaj, kot običajno. Temu je sledilo le še pospravljanje, priprava vsega potrebnega za pot proti domačim krajem. 

Ob obali

Vožnja do meje je minila hitro, na spustu s Šmarij pa se je ustavilo. Do Kopra sva se pomikala po polžje. Po eni strani sem zavijal z očmi, po drugi pa razmišljal kakšna gneča mora biti šele ob koncu tedna, v sezoni. Končno sva se prebila do avtoceste, peljala proti domačim krajem. Z mislimi, besedami o tem in onem, kot običajno.

Mama

Njivice

PROTI MORJU – 9. 6. 2023 – Dopoldan in tudi lepši del popoldneva sem se še podil po hribih, tam z Ljubelja nad Borovlje in nazaj. Zamuda je zahtevala hitre priprave, z Ajdo sva se odpeljala še v trgovino, znosila vse potrebno v avtodom, pomahala Miljam in odpeljala proti Primorski. Pot je minila brez zapletov, pri Postojni sva odvila v smeri Ilirske Bistrice, peljala naprej do postajališča pred Jelšanami. Ura ni bila več zgodnja, izginila sva v posteljo, naslednji dan pa na ... morje! 

Njivice

NJIVICE – 10. 6. 2023 – Noč je bila mirna, zjutraj pa se je začel hrup na cesti in tudi počivališču. Tistim, ki ne morejo spati, se je mudilo proti morju. Tudi midva sva vstala, odpeljala proti meji, kjer kontrole sedaj ni več. Klasični obvoz cestninske postaje, nadaljevanje mimo Reke proti mostu. Ajdi sem dal možnost, da se odloči, v katerega izmed kampov bi šla. 

Mandrač

Ko je malo pobrskala po spletu, pogledala slike, se je odločila za kamp Njivice. Prikimal sem, na Krku sva tako peljala do znanega odcepa, parkirala pred recepcijo. Kamp ni bil pretirano poln, malo me je le presenetilo, saj naj bi bile cene na določenih parcelah nižje šele naslednji dan. Nič mi ni bilo jasno, a nisva imela kaj. 

Ribič

Odpeljala sva se do makadama sredi kampa, izbrala izmed prostih parcel lepo in senčno, parkirala, pripravila vse potrebno za dvodnevno bivanje. Po zajtrku sva odšla do Njivic na sladoled, posedela ob promenadi, v bližini znanega kipa ribiča. Se počasi vračala do avtodoma. Popoldan je minil v prijetnem odklopu, ležanju na plaži, uživanju na soncu, plavanju. 

Sladoled

Prav dobro sva se imela, seveda je bil čas tudi za pogovor, o tem in onem. Do avtodoma sva se vrnila šele, ko se je pooblačilo in je kazalo, da bi znala pasti kakšna kaplja dežja. Oba sva sodelovala pri pripravi kosila in rezultat seveda ni mogel biti slab. Prava masterchefa, se mi je smejalo. Res je bil prijeten dan. 

Na obali

Ajda mi je pomagala s svojim znanjem in programom, ki ga ima na računalniku, rešiti nalogo. Uspešno sem pridobil koordinate, zato sva se sprehodila znova proti Njivicam, kjer sem kar hitro našel skriti zaklad in se vpisal. Vrnila sva se do avtodoma, zvečer je sledil zabavni film, potem pa spanje, kaj pa drugega. 

Priprava večerje

PO KRKU – 11. 6. 2023 – Že dan poprej sva se z Ajdo dogovorila, da grem zjutraj sam malo na kolo. Tako sem skušal biti čim tišji, ko sem se pripravljal, jemal kar sem vedel, da bom potreboval na svoji poti. Ker sem s seboj pozabil vzeti vso kolesarsko opremo, mi je iz nahrbtnika ob odhodu molel ročaj velike tlačilke. 

Kapela Matere božje

Nekje so bili tudi obliži. Če so dobri za rane … mogoče bodo tudi za kakšno luknjo v zračnici. Odpeljal sem po robu Njivic do glavne ceste, zavil v smeri juga. Prometa še ni bilo pretirano veliko, zato je bila vožnja kar prijetna. Nad Malinsko sem zavil do ostankov naselja Sršići, sedaj zgolj nekaj precej zaraščenih ruševin in ostankov spominja na čase, ko so ljudje tu živeli. 

Klopca pod drevesom

Edina zgradba, ki ji zob časa ob pomoči ljudi ni prišel do živega je kapela Matere božje. Pred meseci sva z Ano tu brskala po cipresah neuspešno, tokrat hitra najdba skrite škatlice in vpis. Spustil sem se nazaj do glavne ceste, odvijal proti Valbiski, pa nekje na pol poti do tega trajektnega pristanišča zavil proti vasi Brusići in bližnji kapeli svetega Šinšerja. 

Kapela svetega Šinšerja

Nenavadno ime ima menda v mešanici hrvaškega in vlaškega jezika koren v imenu Sergij ali Sergej po naše. Kakorkoli. Vračal sem se proti Malinski, ustavil v trgovini in kupil kruh in sok za zajtrk, brcal proti kampu, kjer je bila Ajda seveda že budna. Pospravil sem kolo, pojedla sva, odšla do obale. Voda je bila prav super, seveda je bilo treba iti potapkati boje. Pofočkati, smo včasih rekli. 

Nad Malinsko

Sprva sva mislila, da bova šla danes nekaj pojesti v Njivice, pa nama je dan prej ostalo še toliko hrane, da sva si nedvomno boljšo pojedino naredila kar pred avtodomom. Ko sva pojedla, sva le še pospravila vse, odpeljala iz kampa, se usmerila proti mostu. Pa je bilo prvo presenečenje že, ko sva pri razsadniku zavila na glavno cesto. Gneča, stali smo, se malo pomikali, pa spet stali. In tako naprej vse do krožišča na začetku avtoceste. 

Zajtrk

Tam je promet stekel, kot bi mignil sva bila čez mejo, peljala proti Ilirski Bistrici, Pivki, pri Postojni nadaljevala zaradi obetanih zastojev kar po stari cesti proti Planini, Logatcu, Vrhniki. Šlo je kar tekoče, v na Vrhniki se je zaradi semaforjev malo ustavilo. Pri Brezovici sva zavila na avtocesto, do Milj je šlo naprej vse gladko. Kratko a sladko, bi lahko rekel temu vikendu.

Na plaži