ODHOD
PROTI ITALIJI – 25.12.2009 – Božični dan smo tradicionalno preživeli doma. Popoldan
smo obiskali še sorodnike, skočili v savno, potem pa pripravili še zadnje
stvari, potrebne za pot. Deževni večer je bil, ko smo pomahali babici in se
odpeljali proti Sežani.
Počivališče v Veroni |
Avtocesta je bila dolgočasna, punci sta zaspali.
Parkirali smo pri Tušu in kmalu sva tudi midva z Majo utonila v spanec.
VERONA –
26.12.2009
– Jutro nas je ujelo na avtocesti. Natočil sem gorivo in že smo križarili po
Italiji proti Veroni. Punci sta malo zehali, potem pa jima je Maja le dovolila
pogledati risanko.
Delfinčki |
Winxice so piskale in cvilile skoraj do centra Verone. Tam
smo v prepletu cest malo zašli, pa s pomočjo navigacije po stranskih ulicah
skoraj brez zamude uspešno pripeljali do počivališča za avtodome.
Piazza Bra |
Parkirali smo na prosto mesto, zagrabili fotoaparate
in kamero (hm...) in že iskali najboljšo pot proti Areni. Ko smo prišli mimo
Porta Palio, nekdanjih vrat v mestnem obzidju, bi šel jaz naravnost, Maja pa
desno. Seveda se je desna možnost izkazala za ovinek, a kaj bi tečnaril.
Zvezda |
Smo
šli pač bolj za nosom in upali, da je smer prava. V parku Pradaval so bronasti delfinčki
skakali po fontani, ob korzu Porta Nuova pa je stal McDonalds. Takoj je bilo
jasno, da se bomo v to veronsko znamenitost danes še vrnili.
Ugrabitev... |
Lapidarij
Maffeiano smo si ogledali le iz vhoda, bolj se nam je mudilo na trg Bra, na
katerem stoji Arena. Pred njo sta dva vojščaka, ki sta z nekakšnim časovnim
strojem priletela iz časov okoli Kristusa, planila na nas in ugrabila punci. Na
srečo sta se le malo repenčila, potem pa že iztegovala roko, kot da prosita za
vbogajme.
Il lungo Liston |
Rimski amfiteater iz prvega stoletja našega štetja je nekoč lahko
sprejel 20.000 ljudi. To rahlo megleno soboto, nas je bilo v njem morebiti sto
in prav res se je zdel prazen. Obhodili smo ga po gornjem robu in pod seboj
opazovali trg, pisane hiše ob njem ter drsalce, ki so na ledeni ploskvi
izvajali piruete.
Arena |
No ja, vsaj iz višine je bilo kriljenje z rokami in lovljenje
ravnotežja še najbolj podobno temu. Odličen razgled je bil tudi na zvezdo,
skulpturo, ki z roba arene trešči na trg spodaj. Nekaj časa smo bili divji
zavojevalci, nekaj časa operni pevci, ves čas pa presneto firbčni.
Julija? Ne, Živa! |
Pretaknili
smo prostore pod tribunami, ugotovili, da so v veliko kamnitih sedežih fosili
školjk. Nekateri so bili prav ogromni. Še skupinska slika na balkončku in že
smo odkorakali nazaj na trg. Punci sta skušali splezati čim višje na zvezdo,
potem pa mi je kapnilo, da bi znala tod okoli nekoč hoditi Julija.
Fosil |
Tu nekje se je skrivala za robovi mestnih hiš in pogledovala proti Romeu, ki je paradiral gor in dol
pred amfiteatrom. Spet smo križarili po mestnih ulicah, smer ujeli že iz navade
bolj na približno in mimo cerkve San Fermo prišli do ulice Via Leoni.
Julijin balkonček |
Ozke
sprehajalne ulice, polne ostankov iz preteklosti so značilne za stari center
Verone. Zato je še najbolje, da si vzameš čas in se po njih sprehodiš kar peš.
Na ulici Cappello ni bilo moč zgrešiti obokanega prehoda, ki vodi do Casa di
Giulietta.
Ljubezenska sporočila |
Hiša ima pripraven balkonček, na katerega naj bi nekoč plezal Romeo,
da bi svoji dragi ukradel poljub. Seveda kmalu ugotoviš, da bi Romeo moral po
mestu šibati z lojtro, ali pa je bila Julija cirkuška artistka na trapezu,
navajena viseti obešena za noge, kot posmehljivo pripominja vodniček.
Fontana di Madonna Verona na Piazza Erbe |
Med tem,
ko sem ob prodajalni spominkov uvidel, da za ljubitelja muzejev in drugih
mestnih znamenitosti pride prav mestna kartica, sta Maja in Ajda ujeli vrsto za
slikanje pred bronastim kipom Julije. Menda jo je za srečo potrebno
zagrabiti za desno joško, kar vsi tudi
vestno počnejo. Se dobro vidi.
Cerkev sv. Anastazije |
Še dobro, da je Romeo že mrtev, čeprav se po
moje kar konkretno obrača v grobu. Spet smo se prerinili med gnečo pod obokom,
povsem pokracanim in polepljenim z ljubezenskimi sporočilci. Bog pomagaj
tistim, ki mislijo, da jim bo že en post-it listek na nekem umazanem zidu v
Veroni prinesel srečo v ljubezni.
Marija z Jezusom |
Šli smo čez Piazzo Erbe, živahno mestno
središče in ujeli smer proti cerkvi Sv. Anastazije. V tej največji veronski
cerkvi smo kupili kombinirano kartico za štiri najpomembnejše mestne cerkve in
se sprehodili po prvi. Čudoviti oboki, zanimive freske in kipi so nas kar
navdušili.
Duomo |
Predvsem pa smo tu ujeli nekaj miru, ki ga na prepolnih mestnih
ulicah ni bilo najti. Ajdo, ki doma klavirja videti ne more, je cerkev tako
navdušila, da bi najraje zaigrala kar na cerkvene orgle. Do katedrale – Duomo, ni bilo daleč.
Na poti smo srečali Nemca, ki smo ju spoznali na postajališču.
Vnebovzetje |
Presneti
Italijani, sta se pridušala. Vsako malenkost ti zaračunajo. Sem se kar
strinjal, da že malo pretiravajo. V stolnici
je odmevala tiha orgelska glasba, slike pa so govorile same zase. Še posebej
smo se ustavili ob znamenitem Tizianovem vnebovzetju.
Ulica Cappello |
Postali smo pred cerkvijo,
kjer so v obok nad vhod postavili nekakšne jaslice, nato pa korakali nazaj
proti trgu Erbe. Tu se je gneča še bolj zgostila, krošnjarji so vneto prodajali
svojo robo, mi pa smo šli le mimo. Nas raznorazni kič ni premamil.
Cerkev San Fermo |
Tudi pri
Juliji je bila gneča še vedno velika, ravnokar se je nek turist obesil za
slovito joško. Fuj in fej, gremo dalje. Tišino in mir smo našli v cerkvi San
Fermo, kjer je na lesenem stropu naslikanih okoli 400 svetnikov. Presneto, še
to nisem vedel, da jih je toliko.
Križanje |
Pogledali smo si tudi slike na stenah, potem
pa kar hitro pobrali šila in kopita nazaj proti Areni. Prebivalci vasice ob
Gardskem jezeru so na robu trga Bra kuhali polento z domačim olivnim oljem in
ponujali vino. Pa je bila gneča prevelika, polenta pa še daleč od tega, da bo
kuhana.
Grad Castelvecchio |
Zato smo jo mahnili kar naprej po via Roma. Pred reko Adige ali Nadiža
po naše, smo se sprehodili skozi grad Castelvecchio in si reko in mesto ob njej
ogledali iz znamenitega srednjeveškega mostu Scaligeri. Sprehajalna pot ob
reki je bila žal zaradi adaptacije
zaprta.
Mična gospodična na mostu Scaligeri |
Zato smo morali kar ob cesti proti cerkvi San Zeno Maggiore. Je ena
največjih mestnih znamenitosti in velja za najlepšo romansko cerkev v severni
Italiji. In res je ne gre zamuditi. Vhod je na levi strani, ob samostanskem
križnem hodniku.
Pogled na baziliko San Zeno Maggiore iz mostu Scaligeri |
Glavna cerkvena vrata so namreč zaprta, na notranji strani so
razstavljena stara vrata z 48 bronastimi paneli. Scene iz biblije in življenja
svetega Zena nas niso pustile ravnodušne. Pod glavnim oltarjem je kripta, nad
njim pa čudovit strop.
Adam in Eva na portalu cerkvenih vrat |
Slike, krstilnici, kip sv. Zena, oko kar ne ve, kje bi
se ustavilo. Ko se je ura že zelo približala zapiranju, smo se poslovili od
notranjosti in postali na trgu pred cerkvijo. Punci sta se zvirali na levih, ki
stražita cerkvena vrata, vse nas je navdušila tudi božična jelka sredi trga s
stotinami majhnih lučk.
Bronasti paneli na starih vratih |
Ob mestnem obzidju, ki je bil dober kažipot, smo se
vračali proti avtodomu, naredili večerjo, po njej pa še enkrat pozdravili nove
znance iz Nemčije. Onadva sta imela dneva zadosti, mi pa smo se odpravili nazaj
proti trgu Bra. Hoteli smo videti mesto osvetljeno z lučkami. In ni nam bilo
žal.
Prepleteni steber |
Stavbe okoli trga so bile osvetljene tako, da se je barva stalno
spreminjala, bela zvezda je še vedno padala na trg, drsališče je dajalo vsemu
še dodaten čar. Zapeljala nas je ulica Mazzini, sprehajalna pot številnih meščanov, ki so v še odprtih
trgovinah iskali darila. Spodnje perilo, krzno, dragulji, ure, torbice znanih
imen.
Oltar |
Nad nami pa z lučkami ozaljšano nebo. Kar dolgo smo hodili do trga Erbe,
čudovito okrašenega tako, da si imel občutek, da na trg pada modri dež. Zavili
smo še na trg Signori, nato pa korakali nazaj. Najprej smo iskali ulice, ki so
nam bile še neznane, potem pa le končali na ulici Mazzini.
Smehljajoči San Zeno |
Šli smo čez trg Bra
in do McDonaldsa. Tega seveda nismo smeli spustiti, le kaj bi punci brez igračk
iz Happy Meala. Ob vračanju proti avtodomu je bilo potrebne kar nekaj
previdnosti, Italijani vozijo kot norci. Ajdo sem komaj ustavil, saj je en
njihov kamikaza letel kot sneta sekira.
I Portoni della Bra |
Otrok sredi prehoda za pešce mu je bil
eno figo mar, malo je zavrl, pa spet pospešil. Nekaj je mahal, pa sem mu še jaz
nazaj. Kreten. Malo naprej nismo vedeli ali dekle vleče pijanega fanta nekam v
tri krasne ali on njo v avto. Uf, zvečer pa tu res dogaja. To ni bilo za nas,
hitro smo jo mahnili nazaj do avtodoma. Spat.
Via Roma |
GARDALAND
– 27.12.2009
– Zjutraj vstajanje ni bilo pretirano zgodnje, pozajtrkovali smo, spraznil sem
kaseto, plačal parkirišče, potem pa smo že šibali proti Gardalandu. V krožišču
pred vrati Palio, je Maja hotela, da
peljem za smerokazi, jaz pa sem bolj verjel navigaciji.
Parkirišče pred Gardalandom |
Seveda sem kmalu
ugotovil, da izbira najkrajše poti med nastavitvami ni bila najboljša. Nekaj
čudnih bližnjic me je malo streznilo. No, končno smo ujeli pravo smer in na
parkirišču pred zabaviščnim parkom ugotavljali, da kakšne hude gneče ne bo.
Magic Winter |
Punci sta
se slikali z junaki Ledene dobe, nato pa smo pohiteli na Mammuta, se z divjim
vlakcem popeljali dvakrat. Kljub temu, da se je december že kar konkretno
nagnil v drugo polovico, nas ni prav nič zeblo. Dan je bil lep, celo sonce se
je malo kazalo.
Snežinki |
Pri Ramzesu smo ugotovili, da smo že malo iz vaje. Enkrat je
bilo treba iti na Magic Mountain, večkrat pa moja glava ni dopustila. Danes je
bila nekam težka in nisem bil edini. Časovno potovanje, podvodne gusarske
dogodivščine in čarovniška predstava Magic Winter v velikem gledališču nas niso
tako ogrele, kot posedanje ob ognju na zimskem sončku.
Gretje |
Maja je odšla v avtodom
pripravit nekaj malenkosti za kosilo, s puncama pa smo pri Ramzesu nastreljali
rekordnih 11110 točk. Ko smo šli h karuselu, sta punci dobili še vsaka snežinko
na lice. S konjičkov sta skočili naravnost Maji v naročje.
Karusel |
Ta nas je
razveselila s hot-dogi. Ravno prav smo se okrepčali za predstavo na ledu.
Drsalci, oblečeni v škrate, Božičke, snežne kraljice, so se vrteli, uganjali
norčije in predvsem odlično drsali. Spet smo šli na vožnjo z gusarji, v kino,
na spust z zračnico in nato še na Božično predstavo v veliko gledališče.
Mammut |
Za
zaključek dneva smo šli še dvakrat na Mammuta, punce tudi na Ikarusa, potem pa
je bila ura šest in dan se je zaključil. Prestavili smo se na parkirišče nad
jezerom, si po večerji
skupaj pogledali film Planet 51, nato pa je bil seveda že kar zadnji čas za
spanje.
GARDALAND
IN POT DOMOV – 28.12.2009 – Zjutraj, komaj sva z Majo dobro zlezla iz postelje,
nas je presenetil plin. Ga je zmanjkalo.
Jutro |
Pri Trumi rdeča lučka, hladilnik
pk,pk,pk,pk... Najprej sem se jezil, saj sem mislil, da so mi podtaknili
mešanico in je ob nočni temperaturi pod lediščem butan »zmrznil«. Ko pa sem
plinski bombi končno stehtal, je bilo jasno. Obe bombi prazni.
Spust z zračnico |
Zakaj se ni
rdeča lučka na panelu prižgala, preden je začel Duo comfort jemati iz druge
bombe, mi ni bilo jasno. Če smo prej še malo cincali, ali bi ob kaj kilavi
vremenski napovedi ostali še v torek in naredili izlet ob jezeru, je bila
odločitev brez plina toliko lažja.
Čarobna gora |
Ob devetih smo se zapeljali do vhoda na
parkirišče pred Gardalandom, pa so ga odprli šele kakšnih petnajst minut
kasneje. Do takrat smo počakali ob krožišču in opazovali Italijane, ki so se v
avtodomih pred vhodom počasi zbujali. Gneče danes res ni bilo, čakanja pred
posameznimi atrakcijami praktično tudi ne.
Morska pošast |
Za uvod sta se šli punci spustit po drči
z zračnicami, na Ramzesu smo se dobro odrezali, dvakrat smo si svet ogledovali
od zgoraj navzdol na čarobni gori, se z gusarsko ladjico popeljali po
Corsariju, si ogledali predstavo na ledu.
Božički na ledu |
Punce so se v čarobni hiši smejale,
ko je mamica poleg njih panično držala otroka, da ne bi padel na glavo, ne
vedoč, da se vrti soba in ne ona. Ko smo bili že v otroškem delu, smo šli še na
nekaj neadrenalinskih atrakcij, punce pa še na Ikarusa. Meni vrtenje še vedno
ne sede.
Ikarus |
Leteči krožnik nam je ponudil lep pogled na park in Gardsko jezero, na
poti proti prodajalni kebaba je bil seveda prosti pad, na Ramzesu smo spet
postavljali rekorde (12600), šli na čarobno goro in na Magic winter show. Ko se
je znočilo, smo si pogledali sprevod snežakov, snežink, z lučkami okrašenih
vozil.
Kje pa je moja asistentka? |
Med tem, ko je Maja pripravljala vse za pot domov, sem šel s puncama še
enkrat na Mammuta. Ura je bila dvajset minut čez šest, ko smo se izvili iz
parkirišča in iskali najboljšo pot do avtoceste. Čakalo nas je nekaj ur sive
ceste, čisto nič zanimivega se ni dogajalo.
Team 30 |
Pri Benetkah je malo porosil dež, v
Sežani pa se je kar krepko ulilo. Natočili smo gorivo in po tradiciji naredili
krajši postanek na Lomu. Potem pa smo bili že doma. Malo žalostni, ker nam je
en dan tako spolzel iz rok. Po drugi strani pa smo bili prepričani, da bo še
vrsta priložnosti...
Srečno novo leto... |