Po poizvedovanju naokoli sem se zavedel, da bom danes moral na pot stopiti kar sam. Vsaj če nočem ostati na kavču in gledati v zrak. No, saj slednjega ne počnem nikoli, pa tudi sicer se najde hitro kakšno delo. Vseeno pa je dneve, ko je snega za smuko še zadosti, treba izkoristiti. To je nesporno. Zatorej sem se po nekaj razmisleka odločil, da grem pogledati, koliko snega je v resnici pobralo na Ptičjem vrhu.
 |
| Potok |
Odhod je bil tako pozen kot dan poprej, kar mi je z nekaj računice dalo vedeti, da zna biti lučka nepotrebna. Na parkirišču nisem bil sam, dva smučarja sem srečal pod Markeljevim rovtom, kjer je bila ena od koč zasedena. Šolske počitnice, seveda, sem se udaril po čelu, ko sem nad planino znova izginil v gozd.  |
| Trdo in tekoče |
Kar malo se mi je poznala utrujenost, nekaj daljši vzpon in smuka v težkem snegu dan poprej sta imela takšen učinek na telo v zrelih letih. Čeprav je nenavadno, kako se nam je v zadnjem letu spremenil pogled, ne le na dogajanje okoli nas, temveč tudi na nas same. Če smo včasih zakašljali brez slabe vesti, za utrujenost okrivili pomlad, se danes takoj vprašamo, kaj pa če …  |
| Luna nad sedlom |
Na robu travnika sem videl, da bo snega še zadosti, vendarle pa so pomladanske temperature v snežno odejo zvrtale prve kopnine. Ni kaj, pomlad prihaja. Še malo, pa bodo tu cvetele rože, vrh pa bo s ptičjim petjem iz gozda malo nižje opravičil svoje ime. Sled predhodnikov sem kmalu zapustil, res se mi ni dalo hoditi do mejnega grebena.  |
| Ptičji vrh |
Mahnil sem jo naravnost navzgor, vsaj dokler je šlo. Ko je bilo le prestrmo, pa sem tako ali tako znova prišel na prej zapuščeno špuro, ji sledil pod kopnim predvrhom ter še tistih nekaj metrov do najvišje točke. Tudi na njej se je sled toplote dobro videla. Južno pobočje je bilo kopno, tudi mejni kamen se je pokazal na robu snega. Ravno prav je bil visok za nizek sedež, počitek pred spustom.  |
| Sonce že spi |
Dolgi zavoji po travniku navzdol v južnem snegu. Ko sem preskočil na cesto proti Markeljevemu rovtu, sem noge že kar krepko čutil. Dopustniki so me zgolj začudeno gledali, ko sem švignil mimo, nadaljeval po cesti, nižje ob potoku. Še zaključek z nekaj zavoji na sankaški cesti in zadnji zavoj po prehodu preko majhnega mostička … tik ob avtu. Ravno z zadnjimi sledmi svetlobe.
 |
| Struška |
Ni komentarjev:
Objavite komentar