Siva pot... |
Nekoč. Ne še danes. Zatorej je treba pritisk zmanjšati. Kaj pa
drugega. Ko iščemo ročico, s katero bi zapiskali, kot nekoč na starih
lokomotivah, se zavemo, da tako enostavno ne gre. Treba bo nekam daleč, izven
sebe. Pa čeprav zgolj nekaj korakov od celodnevnih, tako nepomembnih skrbi.
Ovinek |
Mestni hribi, ki se tako pripravno dvigajo kvečjemu streljaj daleč, so ravno
pravšnji. Za pomislek, za razmislek, za beg. Samo da našo mašino zaženemo s
pravimi obrati, že se skozi nevidne pore začne para izgubljati. Glava postane
lažja, z vsakim korakom imamo bolj gotov občutek, da lebdimo. V njej nam kljuje
zgolj še eno vprašanje.
Sedlo |
Zakaj je to beg, zakaj moramo bežati pred samim seboj.
Odgovor si poišče vsak sam, neko čisto svojo laž, ki mu pomaga preživeti. A
pustimo zdaj težke misli ob strani, mašina že bije hitreje, potne kaplje se
nabirajo na čelu, večerni mrak je sedel na zemljo. Z našimi mislimi nismo sami,
v korak stopamo z našo krvjo, srca utripajo kot eno.
Bližnjica |
Pa vendarle hoja po cesti
omogoča, da se lahko misli prepletejo, da beseda da besedo. Toliko si je treba
povedati, namigniti. Saj sicer dnevi minevajo vse prehitro, časa, da si
pogledamo v oko, začutimo dušo, je vedno premalo. Zatorej so take poti, pa
čeprav po sivi cesti, nujne. Če jih ni, nekega dne ugotovimo, da se ne poznamo
več. Kakšna škoda bi to bila.
Na vrhu...hotel |
Že je vrh pred nami, komaj smo se dobro ogreli.
Toda kot češnja na vrhu torte z daleč preveliko kopico smetane, nas najboljše
še čaka. Pod nami je mesto, med legokockami
se premikajo mravljice, drobcena vozilca vseh velikosti, oblik in barv,
prevažajo izjemne dragocenosti. Ko porosi pomladanski dež, očisti zrak in
naredi odseve, se reke dežnikov prelivajo preko ulic.
Kranj |
Če je sonce že leglo v
puhasto posteljo, pod nami mesto zažari. Tisoče lučk na nebu, tisoče lučk v
ravnini, niti ne tako daleč spodaj. Ko se dih umiri, stopimo še do cerkvice,
zgolj toliko, da se umiri še duh. Potem pa bo treba navzdol. Previdno, da koraki
ne bodo prehitri, saj je pot ovinkasta, včasih pa ovinke gor ali dol grede seka
tudi kakšna nadobudna kovinska škatla.
Sv. Marjeta |
Srečanje z njo pa zanesljivo ne bi bilo
v duhu prošenj, izrečenih malo prej, malo višje… Kot bi mignil, smo spet v
vsakdanu, hodimo po mestnih ulicah, smo zgolj ena izmed mravljic, v škatli ali
ne, z marelo nad seboj. Bogsigavedi, če nas kdo opazuje…
Dobra volja je najbolja! |
(Stražišče - Šmarjetna gora)