petek, 24. februar 2023

Pred spremembo vremena

Vreme to zimo je nekoliko muhasto. Po kar nekaj dneh otoplitve se je za konec tedna obetalo poslabšanje s padavinami in ohladitvijo. Zato je bilo treba izkoristiti še zadnje trenutke dokaj dobrega vremena. Res sem poizvedoval o stanju na Španovem vrhu, vendar so novice o razmerah Tomaža prepričale v odločitev, da greva na Triangel. 
Ljubelj
Meni je bilo v redu. Saj je ta cilj enostavno – vedno dober. Imel sem nekaj zamude, tako sva na Ljubelju stopila na sneg šele malo pred četrto. A dan je že zadosti dolg, da kljub nekaj minut kasnejšemu začetku ni bilo treba razmišljati o lučki. Pričakala naju je nizka oblačnost, čudna rumenkasta svetloba proti zahodu je oznanjala prihod večera. 
Umazano rumena svetloba
Snega je sicer še dosti, toda kopnine ob strmem delu nad Zelenico, sploh pa vršna kapa najinega cilja so kazali, da je nova pošiljka nujna. Brez nje bi bili namreč smuki v tem koncu dnevi šteti. Tudi plazovi nad Ljubeljem so že skoraj kopni. Šibala sva naprej, belina vse okoli naju, Zelenica se je zdela kot privid. 
Zelenica
Pokazala se je tam na sedelcu, potem pa, ko sva se oddaljevala, spet izginila za neprosojno zaveso. Ko sva po dobri uri prišla do vremenske postaje, je bilo za nekaj zadnjih metrov treba sneti smuči. Drugače enostavno ni šlo več. Toplota topi sneg, tudi meni je bilo ob hoji navzgor kar pošteno vroče, prihaja pomlad? 
Kje pa je sneg?
Ja, kakšna zima, sem kar malo zavijal z očmi. Pripravila sva se za spust, nazdravila dnevu, smuki, predvsem seveda nama. Se nekaj korakov pod najvišjo točko zapeljala po belini. Prvi zavoji so bili dobri, na strmem delu so se sicer že kazali kuclji, zato je bila smuka pač takšna, kot je bila. Malo stresena, malo valovita. 
Pred prvim zavojem
Pod Zelenico je bilo boljše, na plazu pa sploh odlično vijuganje. Ustavila sva se za trenutek, nato pa peljala naprej. Drvela sva navzdol kot dve furiji, deset minut in že sva se ustavila na robu parkirišča. Zadovoljna? Seveda! Sedaj naj pa vendarle pade kakšen centimeter, da bo februar predal marcu dober obet za pomladansko smuko.
Zavoji na plazu

četrtek, 23. februar 2023

Tourennacht #7

Corona časi so mimo. To je dejstvo. Nič več ni treba biti pozoren na različne omejitve, zapovedi, prepovedi. Zato je bilo čisto prav, da se je letos izvedel že tradicionalno geolovski dogodek, povezan z vzponom do vrha trosedežnice smučišča Tromeja. 3ländereck. Seveda v sosednji Avstriji, nad Podkloštrom, Sovčami. 
Sovče
Po tem, ko smo štirje mušketirji z nekaj obveznimi postanki okoli pol petih priplužili na parkirišče, nas je prišel pozdraviti Günter, ki je s to tradicijo sploh začel. Tokrat se nam zaradi poškodbe hrbta ni mogel pridružiti pri vzponu, nekaj spodbudnih besed pa je že dobro delo. Odšli smo do roba snega, točno ob petih sem začel hoditi navzgor. 
Jani in Grega
Kmalu sem ujel Grega in Janija, jima malo delal družbo, potem pa sem zašibal naprej, prišel do Romana. Skupaj sva ob klepetu vzpenjala po smučišču skoraj do vrha. Hodila sva zložno, koga prehitela, kdo je prehitel tudi naju. Počasi se je stemnilo, tik pod vrhom je Romana začelo boleti koleno, zato je upočasnil. 
Na robu večera
Meni je pomignil in potegnil sem naprej. Se ustavil na zavoju, naredil fotografijo doline daleč spodaj. Stopil še nekaj korakov do restavracije, pred katero se je dogajalo, nekateri smo prihajali, drugi že odrivali po progi navzdol. Pred stavbo je gorel vrtni ogenj, stopil sem do mesta, kjer ni bilo gneče, pripravil smuči za spust. 
Roman
Roman je prišel hitro za menoj, skupaj sva odšla v restavracijo, do Andreasa, ki je že čakal na stalnem mestu zadaj levo. Že nekaj časa se nisva videla v živo, zato je bilo srečanje še toliko bolj prisrčno. Počasi so se nakapali vsi udeleženci, podali svoj podpis v posebni zvezek, se pogovorili o tem in onem. 
Dolina
Kot vedno je bilo prijetno, nasmejano. Ko je ura zlezla preko osme, smo vzeli svoje stvari, odšli na rob noči, pripravili vse potrebno za spust. Z Romanom sva se pognala navzdol prva, lučke so osvetljevale smučarsko progo, kot običajno. Sam sem smučal hitro, delal zavoje, vsake toliko počakal, da je Roman pripeljal za menoj. 
Na vrhu
Malo dlje sem se ustavil tam, kjer sta skrita nova škatlica, vpisni list. Nas vpisal, potem pa sva znova skupaj z Romanom odpeljala še nekaj zavojev do roba snega. Počasi so se nakapali še ostali, ob pivu smo pred vožnjo proti domu naredili hitro analizo današnjega dogodka. Ja, dobro je bilo. Naslednje leto pa spet?
Avstrijski del udeležencev

sreda, 22. februar 2023

Predihavanje

Malo se je vse skupaj zapletlo. Na koncu sem namesto na snegu ostal v Ljubljani, pa tudi sam. Hja, tudi takšni dnevi morajo biti. Malo sem še razmišljal, da bi glede na prvotni načrt odšel na Rašico, potem pa sem se premislil. Nisem se mogel domisliti, če sem letos že bil na Šmarni gori. Da jo tako dolgo puščam vnemar pa spet ni prav lepo. 
Pomlad prihaja
Zapeljal sem se v Šmartno, s parkirišča pri zadnjem počitku šibal mimo prav pomladno razcvetelih zvončkov proti Partizanki. Nič čudnega, da vse cvete, ko pa je zadnje dni tako toplo. A zima zanesljivo še ni rekla zadnje besede … Nekaj pohodnikov sem prehitel, ko sem zagrizel v strmino in se hitro vzpenjal, sem bil sam. 
Šmarna gora
Danes je bil res dan, ko sem želel, da se prediham, malo pretegnem. To in nič več. Do cerkve sem potreboval pet minut manj kot pol ure, stopil sem do roba, od koder se vidi na Ljubljano, naredil fotografijo, dve, potem pa šibal navzdol proti sedlu. Odmevanje zvončka pri svetem Antonu je ostajalo za menoj. 
Obronki Ljubljane
Pohodnikov je bilo več, nekateri so se vzpenjali lahkotno in skorajda brez napora, drugi so bili videti na robu srčnega infarkta. Vsak po svojih zmožnostih torej. Zagrizel sem znova v breg, se vzpel še na Grmado, deset minut mi je vzelo. Tudi tu sem se na hitro razgledal, naredil fotografijo, potem pa šibal navzdol. 
Grmada
Skupina, ki sem jo srečal že ob vzponu, je bila sedaj klepetajoč le malo nižje. Tako so bili zatopljeni v razgovor, da sem komaj prišel mimo. Zavil sem proti kapeli Žalostne Matere Božje, topotal navzdol, malo sem hitro hodil, malo v rahlem drncu prehiteval druge pohodnike. Pot je bila suha, šlo mi je prav dobro. 
Na robu večera
Pritopotal sem v bližino hiš, nadaljeval zložno po asfaltu navzdol, do glavne ceste, pod šolo in cerkvijo do avtomobila. Petnajst minut. Dan je bil lepši, čas dobro izkoriščen, sam predihan. Ko Triangel ne bo več zanimiv, bo lahko tole tudi primeren poligon, recimo za lep začetek dneva …
Navzdol ...

torek, 21. februar 2023

Hajnževo sedlo

Saj ne vem, kdo si je zmislil Hajnža. Verjetno sem imel prav jaz zadosti Triangla, povrh mi je bilo zadnjič, ko sem ubiral vzhodne vesine Košutice, čisto fajn. Ker sem lahko prišibal šele ob pol štirih je bil Tomaž sprva malo skeptičen, če bova zadosti zgodaj, potem pa je le pokimal. Dostop do zgornjega parkinga je bil malo offroad, še sreča, da sva bila danes s štirikolesnim pogonom. 
Ostanki ...
Hitro sva bila na smučeh, vzpon mimo ruševin, glede katerih se nisva mogla zediniti, kaj so nekoč bile. Velik mlin ali vojaška stavba? Cesta je bila še vedno kot bob steza, na strminah pod grebenom, ki se vleče od Velikega vrha do Bele peči so bile nove plazovine. Ko sva prišla iz gozda, sem opazil zgrešen klic, ga skušal vrniti, se tako malo obiral. 
Na soncu
Še preden sem se dobro zavedel, je bil Tomaž že daleč spredaj. Ni bilo šans, da bi ga ujel, skušal sem zgolj držati tempo in upati, da se razdalja ne bo še bolj povečala. Sem in tja je kdo pripeljal navzdol, o skupini, ki je vriskala ob zavojih na strmini pod sedlom, sem kasneje bral tudi na znani spletni strani. Menda so bili s smuko kar zadovoljni. 
Proti sedlu
Pristopna smučina je bila tokrat boljša, utrjena, nič pretirano ni zdrsevalo navzdol. Tako sem se kar hitro in brez težav vzpel do molilnih zastavic na sedlu, nadaljeval pod steno Velikega vrha. Ko sem se hotel opravičevati zaradi zamude, je Tomaž zgolj zamahnil z roko. Čisto v redu. Sonce je zahajalo za vzhodnimi obronki Begunjščice. 
Zahod
Senčna stran Alp je bila v mraku, ko sva se spustila preko roba, iskala najboljše dele pobočij za spust. Kot gre tu vedno. Navzdol, prečka, navzdol, prečka in tako naprej. Vse do začetka ceste, potem pa kot ob smučanju po kanalu hitro vijuganje, zabavni ovinki, vse do zadnjega zavoja, že ob pomanjkanju snega, pa vendarle, tik ob avtomobilu. Je bilo dobro? Meni vsekakor. Kot vedno. Tomažu pa ...
Pred spustom

petek, 17. februar 2023

Grapa v severozahodnem grebenu

Pred dnevi, ko sva se peljala s Ptičjega vrha, sva razmišljala o grapi v severozahodnem grebenu Begunjščice. Tomažu seveda dobro znana je meni vedno mamila pogled ob hoji proti Zelenici. In seveda sem si jo želel pogledat od blizu. Ko sva se tokrat dogovarjala, je bil cilj jasno postavljen že ob vprašanju, če imam s seboj cepin. Itak, tudi dereze, ni panike. 
Grapa od daleč ...
Pa je bila. A ne v opremi, temveč strukturi snega. Ki se je začel že pred zavojem na servisno pot prijemati na pse. Sam sem kmalu obupal, jih snel in očistil. To mi je vzelo nekaj časa, prihranilo pa obilico moči, saj sem hodil veliko lažje. Pred Zelenico sva zavila navzgor, se po trdi podlagi vzpenjala do mesta, kjer je bilo treba preko snežišč pod steno severozahodnega grebena prečiti do grape. 
... in od blizu
Sam sem ob začetku prečenja presodil, da bo bolje, če nataknem srenače. Toda že po nekaj deset metrih je bil sneg spet južen, cokla pod smučmi pa vedno večja. Nekajkrat sem jo malo oklestil kar s palicami, potem pa obupal in preklinjajoč prišel do Tomaža. Takle mamo. Včasih se prijema manj, včasih bolj. Namestila sva dereze, smuči so romale na nahrbtnik in začela sva z vzponom. 
Tomaž med vzponom
Sneg je bil prvih nekaj korakov sipek, stopinje globoke, potem pa trd in prav lepo sva pikala navzgor. Grapa me je navdušila, široka, pregledna, nič prestrma. Lepo sem hodil, seveda nekaj zaostal za Tomažem, toda izgovor s fotografiranjem je spet deloval kot balzam za moj ego. Na grebenu je bilo prostora ravno dovolj, da sva se pripravila za spust. 
Pogled proti zahodu z vrha grape
Ob tem pa opazovala sonce, ki je v rumenih meglicah počasi zahajalo. Nisem se toliko čudil izpostavljenosti grebena proti Begunjščici, kot predvsem temu, da po njem nekateri celo smučajo. In razumel Tomaža, da je bil med smuko tam kar … se ve kaj. Pogled na drugo stran je odkrival pobočje, ki bi bilo mogoče smučljivo. Toda ne danes. 
Tomaž nad menoj ...
Danes sva zapeljala v grapo, po kateri sva se vzpela, zavoji v trdem, grifig snegu so bili odlični. Postanki pa potrebni le za kakšno fotografijo. Prečenje pod severozahodnim grebenom je bilo kar užitno, nadaljevanje navzdol pa v iskanju najbolj smučljivega dela. Od stika s progo z Zelenice pa seveda zgolj v norenju vse do zadnjega zavoja na robu parkirišča. Dobro je bilo, sem kimal. Še kdaj bo treba …
... in že šiba naprej

sreda, 15. februar 2023

Tiča gledat ...

Kdaj naj bom pri Tomažu, je bilo hitro dogovorjeno. Stavek ali dva več sta bila potrebna ob razmisleku kam. Navrgel sem nekaj idej, pa je bilo hitro jasno, da je nekje preveč senčno, drugje sva bila že vse prevečkrat, torej … »ti si želiš tiča gledat, al kako« je dejansko zapečatil odločitev. Dodatek, da se bova še malo pomartinčkala na vrhu, je bil čisto na mestu. 
V grabnu Črnega potoka
Parkirišče v Savskih jamah je bilo skorajda prazno, zato se nisva preveč ozirala na listek, da je namenjeno (po novem) predvsem sankačem. Hitela sva po dolini Črnega potoka, sprva seveda po sankališču, nato naprej v smeri Markljevega rovta. Pred planino je nekdo zaprl ograjo, le ozek prehod je omogočal vstop. 
Markljev rovt
Snega je še zadosti, ga pa od planine, kjer naju je obsijalo poznopopoldansko sonce, vidno pobira. Srečala nisva prav nikogar, ta del naših hribov je bil danes zapuščen. Šele potem, ko sva preko širokega pobočja, sledeč pristopni smučini, malo nenavadno naokoli prišla do najvišje točke, sva na drugi strani opazila nekoga, ki se je vzpenjal. 
Pobočja Ptičjega vrha
Poleg dveh psov na smučeh je imel še enega, ki je stopal poleg. Verjetno za rezervo. Čudila sva se, od kod je prišel. Bi ga kar rada vprašala, vendar se nama ni dalo čakati. Želje po martinčkanju ni bilo, sonce je že izgubljalo svojo moč, pihalo je, nič kaj primerni pogoji za posedanje. Pohitela sva s pripravami, zapeljala prečno navzdol, v smeri sedla Kočna. 
Struška
Zavoji v južnem snegu so bili kar solidni, le kakšnih kamnitih min sva se malo bala. Kljub pazljivosti si hitro lahko potegnil po skali, skriti pod nekaj centimetri snega. Še nekaj solidnih zavojev skozi gozd do planine, potem pa po precej trdi podlagi do grabna Črnega potoka in ob njem, s kakšnim zavojem, do sankaške proge in izhodišča. 
Maneken na vrhu ...
Tam je bilo sedaj kar nekaj avtomobilov, pa se ni nihče obregnil ob naju. Ko nisva bila ravno sankača, tiste prave sorte. Še domačin, ki je na robu parkirišča nakladal gnoj se ni oziral na nikogar. Resno se je odpeljal, niti odzdravil ni. Mogoče mu je bilo malo nerodno. Mirno sva se preoblekla, spila požirek limon'c in pivo, potem pa odpeljala v večer.
... in med smuko. 

petek, 10. februar 2023

Jugovzhodne vesine Košutice

Spet sem ostal sam. Pa nič zato. Je bila pa odločitev za Ljubelj toliko lažja. Pa vendarle se mi na Triangel ni dalo, na ovinku sem parkiral in jo mahnil proti Hajnževem sedlu. Ura sicer ni bila prav zgodnja, dvajset čez tri sem stopil na smuči, si enostavno rekel, da grem do kamor pridem. Saj nisem bil nič vezan. 
Hajnževo sedlo
Vsake toliko mi je kdo pripeljal nasproti ali pa sem na snežiščih pod stenami grebena, ki se steguje z Velikega Vrha proti Beli peči, opazil navdušeno risanje novih zavojev v ojužen nov sneg. Res je bil lep dan, sonce je bilo še visoko. Pobočje pod sedlom je bilo trdo, poprh ni nič pomagal, brez prave špure je vsake toliko spodnja smučka zdrsnila. 
Nekateri že prašijo
Vseeno sem vztrajal in šele potem, ko sem budistične molilne zastavice na sedlu pustil za seboj, nadel srenače. Ura je bila deset do petih. Čeprav sem sprva računal, da bi ob petih obrnil, je bilo tako fajn, da sem si rekel, da grem še malo naprej, saj je dolg dan. Razen na delu, kjer se je bilo treba pregoljufati preko precej kopnega dela, se je hodilo prav dobro. 
Molitev
Vlekel sem naprej in čez pol ure dosegel najbolj vzhodno špičko v grebenu Košutice alias Ljubeljske babe. Ki je hkrati tudi najvišja točka s katere se navadni smrtniki lahko spustimo navzdol. Hitre priprave, okoli pol šestih sem naredil prve zavoje v mestoma južnem snegu. Lepo se je uvijalo, le malo je bilo treba pogledati, saj se je sem in tja že kazala kakšna luknja. 
Zahod
Pobočje je bilo široko, ravno prav strmo, mestoma še nezvoženo. Risal sem lepe zavoje, se podpisoval v deviško belino. Čudil sem se, zakaj so vsi zavijali bolj levo, dokler nisem opazil, da se široko pobočje pod menoj prelomi, konča. Nisem hodil gledat, kaj je spodaj, raje sem še sam zavil levo, iskal najboljše prehode. Malo po širokem žlebu na senčni strani Alp, malo po naši strani. 
Široki zavoji po deviškem pobočju
Švignil sem čez sedlo, še sam z zaporedjem prečk in zavojev v čim bolj nezvoženih pobočjih peljal proti cesti. Po njej je šlo seveda v kratkih zavojih lepo navzdol, prižgal sem lučko. Saj bi šlo še brez, toda, zakaj pa jo imam na glavi? Šibal sem vse do avta. Lepo popoldne je bilo. Sončno, zanimivo, smučanje po pobočju, kjer še nisem. Juhej. Sam. Saj včasih je prav dobro. Če si.
Pogled na jugovzhodne vesine

ponedeljek, 6. februar 2023

Oj, Triangel, moj dom ...

Sam sem imel neke druge zamisli, saj po štirih dneh nad Ljubeljem, bolj ali manj tudi na istem hribu, za Triangel nekako nisem več našel motivacije. Vendar pa me je Tomaž hitro postavil na trdna tla. Izkušnje iz smukov konec tedna so kazale, da je povsod bolj ali manj skorja, smučanje tako kvečjemu pogojno užitno. 
Pogled proti Košuti
Še nekaj cincanja in na koncu njegova jasna odločitev. Ob običajni uri pri meni, Triangel. Seveda sem zgolj salutiral in kot v kakšnem ameriškem filmu zavpil na ves glas »yes, sir«. Potem pa že razmišljal, kako bi lahko z malo spremembo predelal znano planinsko pesem v Oj, Triangel, moj dom, kako si krasan, kako me izvabljaš iz nizkih ravan. 
Še malo, pa bova pri soncu ...
Nekaj minut sem sicer zamudil, pa pretirano slabe volje zaradi tega ni bilo. Malo čez pol četrto sva že stopila na sneg, pobočje proti koči Vrtača je bilo še vedno povsem polikano. Na razcepu je Tomaž pokazal na servisno pot, prepričano zatrdil, da se je tako ali tako splazilo, kar se je imelo, povrh pa že prijemlje večerni mraz. 
Tik pod vrhom
Petkova plazovina je bila še vedno preko ceste, po levem robu je bil že dobro uhojen obvoz. Ustavila sva se vsake toliko le, da sem naredil fotografijo ali dve, ob tem nama je pogled uhajal proti Šentancu in grapam Begunjščice. Tomaž je bil kar malo razočaran, saj je presodil, da jih večina ni ravno najbolje zalitih za lagoden vzpon. 
Sonce in megle
Meni je bilo vseeno, tako ali tako so se mi za prihodnje dni kazali čisto drugi načrti. Kar sva zaradi zamude kasnila, sva s hitro hojo pridobila. Hodila sva manj kot uro, v vršnem delu ujela nekaj sonca, skoraj skupaj stopila do vremenske postaje. Na sončni zahod seveda nisva čakala. Ko sva bila pripravljena, sva zdrvela navzdol. 
Begunjščica
Tokrat je bilo po dolgem času prvič, da je Tomaž ostal nekoliko zadaj. Kar dobro se mi je zdelo. Pa saj sem za seboj imel štiri dni treninga na teh strminah. Drvel sem čez plaz, pri Vrtači počakal, skupaj sva odvijugala po bolj položnem delu pred iztekom, zadnji zavoj je bil tako ali tako skoraj čisto pri avtu. Ja, Triangel, moj dom …
Tomaž prihaja ...

petek, 3. februar 2023

Nightshift

Nočna izmena. Kaj pa drugega. Tudi tokrat so bili moji klici naokoli brez uspeha, še največ upanja mi je dal Borut, pa tudi njemu se na koncu ni izšlo. Preveč vsega. Tako sem se sam odpeljal na Ljubelj, na zgornjem parkirišču kakšne posebne gneče ni bilo. Kar običajno ni dobro, saj potem ne veš, kam bi se dal. 
Izhodišče
Najprej sem si zamislil eno mesto, pa potem ugotovil, da bo drugje boljše. Nekaj lopatanja in končno sem bil zadovoljen. Spregovoril sem še nekaj besed s tistim, ki je ravno pripeljal navzdol, prižgal lučko in stopil v noč. Že po nekaj korakih sem ugotovil, da je ne potrebujem, skorajda polna luna, ki se je kazala med oblaki, je dajala dosti svečave, da sem dobro videl. 
Luna
Vzpenjal sem se sam, sem in tja je kdo pripeljal navzdol. Običajno sem na vrhu plazu opazil lučko, nekaj trenutkov zatem se je pokazala še druga, včasih tretja. Vijugale so navzdol, švignile mimo mene proti parkirišču. Na razcepu sem zavil proti servisni poti, sledi so kazale, da očitno še vedno vsi hodijo tu gor. 
Pod Šentancem
Kar vsekakor vsaj popoldan ni bilo najbolj varno, dvoje novih plazovin, ki sta se pripeljali izpod Spodnjega plota, je že kazalo tako. V pospešenem koraku sem švignil mimo, varno prišel pod Šentanca, nadaljeval do koče, ki je bila v petek zvečer odprta. Luč in glasovi so motili nočni mir. Nisem se ustavljal, šel sem naprej, nekoliko počasneje kot dan prej prišel do najvišje točke. 
Zelenica
Malo je vleklo, zato sem se hitro pripravil za spust, prvi zavoji, lučka je dobro svetila. Do Zelenice je bilo še vedno nekoliko bolj trdo, naprej pa čista poezija. Drvel sem vse do parkirišča, kamor sem prišel tik za skupino Avstrijcev, ki je bila prej najverjetneje v koči. Še preden sem uspel stopiti v avtodom, so že naredili štalo. 
Pogled z vrha k sosedom
Prepotenten možakar, audi s štirikolesnim pogonom, poskus vožnje po smučišču se je končal že po treh metrih, ko je povsem nasedel. S pomočjo lopat, nalomljenih vej, štirih mladcev in verige za kolesa, povezave do drugega avtomobila, smo ga na koncu uspeli izvleči. Sledi neumnosti pa so verjetno vidne še sedaj. Ja, človeška neumnost res nima meja.
Človeška neumnost ...