ponedeljek, 15. februar 2021

Lov na sonce ...

Danes moraš pa hoditi kot smrkelj. Sem dobil navodilo, ko sva s Tomažem stopila na sneg. To je bil seveda povod za širok nasmeh in obljubo, da bom svoj zapis na blogu zaprmej začel prav s tem stavkom. Saj, roko na srce, za njega verjetno hodim tako bodisi, da mi to reče ali pa ne. Pa vendarle me vedno potolaži, da ga čisto nič ne moti, če sva minuto ali dve počasnejša. 
Na plazu
Seveda od dosežka, ki bi ga dosegel sam. Minuto ali dve? Krat deset seveda. Kakorkoli. Dokaj pozni popoldanski odhod, služba zahteva svoje žrtve, je odkazal znani cilj. Kaj znani, domači. Triangel nikoli ne razočara, bi lahko parafrazirala Boruta. Vreme je bilo lepo, čeprav so bila pobočja do Zelenice že v senci. 
Košutica in Veliki vrh
Vzpenjala sva se zložno, Tomaž je dvakrat zaostal zaradi telefonskega klica in potem s hitrostjo medcelinske balistične rakete prišibal za menoj. Še dobro, da se je uspel, ko me je dohitel, zaustaviti. Seveda sva šla čez plaz, se včasih ozrla nazaj, tja proti Košutici in Velikemu vrhu. Pred spustom do koče na Zelenici sva naredila nekaj posnetkov, Vrtača je od tukaj vedno fotogeničen hrib. 
Vrtača
Nadaljevala sva proti zadnji strmini, prišla do sonca. Dnevi se daljšajo. Še zavoj in že sva bila na vrhu. Nekaj besed z možakarjema, ki sta do najvišje točke prišla malo pred nama. Nato pa navzdol, na desno stran, takšna je bila odločitev. Sam sem zgolj prikimal. Prvi del je bil prijetno trd, hitri zavoji do strmine nad Zelenico. 
Pred vrhom
Tudi tam se je še dalo dokaj solidno uvijati, čeprav so posamezni zavoji že malo dišali po rodeu. Nadaljevanje po poteptani progi, skorajda, kot bi se znašel v času, ko je žičnica še delovala. Potem pa preskok na plaz, po katerem sva nizala odlične zavoje. Z nekaj previdnosti, ki pa je bila odveč, saj je skorja držala težo krepkega dedca. Smuk mimo koče Vrtača, hitri zavoji, vse do avtomobila. Ja, je bilo fajn. Triangel, kot rečeno, res ne razočara.
Tomaž

Ni komentarjev:

Objavite komentar