DO
SEŽANE – 25.10.2010 – Popoldne bi morali imeti dovolj časa za
pripravo vsega potrebnega. Toda dobri nameni se po navadi sfižijo,
pripravljenega je itak premalo, štacuna pa pritegne bolj kot mehiška limonada
ob sedmih na kanalu A. Tako nas je čas znova basal, scenic, ki je še sanjal o
tem, da se dobimo v Ljubljani, je ob našem prihodu na parkirišče pred Tušem v
Sežani že trdno spal.
Tako nekako smo kolovratili... |
Veter, ki se na srečo ni mogel primerjati z vipavsko
burjo, je občasno zatulil okoli vogalov avta in doma. Nekaj časa smo ga
poslušali, potem pa je kuštral le še dlako ovac, ki smo jih pred spanjem
preštevali v mislih.
Parkirišče v Padovi |
PADOVA
– 26.10.2010 – Zjutraj smo zastavili tako, kot je bilo že
vnaprej odločeno. Torej na izi. Ko sva bila z Bojanom pokonci, sem zapeljal na
bencinsko in natočil gorivo, potem pa smo zavili na avtocesto.
Klasika in plastik fantastik |
Vetra skoraj ni
bilo, vsekakor pa vožnje ni motil. Vozila sva počasi pod z rujem posejanim
kraškim robom. Mudilo se nam ni. Prilepil sem se za tovornjak in mu za petami
sledil mimo Benetk. Ko je Bojan skočil naprej, je ritem postal tako, ležerno
živahen. Skozi Padovo je šlo kar hitro, le na krožiščih se je bilo občasno
treba narediti malo Italijana.
Atomski s leva... |
Saj končno smo prišli zaradi spoznavanja domače
folklore, zakaj se je ne bi torej hitro navzeli. Na vhodu na parkirišče je bila
višinska omejitev, pa smo kmalu pogruntali, da bo treba vse naokoli. Okoli riti
v varžet. Itak. Z druge strani smo zavili na parkirišče na Piazzi Y. Rabin in
parkirali na mestih za avtodome.
Prato della Valle in San Giustina |
Pozajtrkovali smo, potem pa
nadeli pravi turistični skin. Fotoaparati okoli vratu, majhni nahrbtniki z vsem
nepotrebnim na ramenih, gremo v napad. Med odhodom s parkirišča smo najprej opazovali
prihode turistov v avtobusih in vrsto črno zapečenih podjetnikov, ki so za
drobiž prodajali marele, potem pa plastik fantastik žensko, ki bi zlahka delala
reklamo za Michelin, kako se postavlja ob fička.
Prato della Valle |
Ravno ko smo prišli čez cesto
in stopili na Prato della Valle, pa je v pravem maratonskem slogu prigalopirala
mimo nas. Nepozaben pogled. Šli smo čez park, kjer je v času Rimljanov stalo
gledališče. Danes je dejansko otoček, ki ga obdaja voda, nanj pripeljejo štirje
mostiči in križajo štiri avenije. Zaljšajo ga kipi, postavljeni ob kanal.
Številni papeži in drugi cerkveni pomembneži so tu našli svoje mesto.
Ulice Padove |
Ker je
bilo nekaj bojazni, da bi se vreme skisalo, smo se odločili, da dopoldne
obidemo slovite Piazze, ki tvorijo center starega dela mesta. Prvi cilj naj bi
bile turistične informacije, pa smo se ustavili že pred stavbo univerze.
Novopečeni diplomiranci imajo tu namreč kaj hecno navado, da na fasado slovite
ustanove nalepijo svojo karikaturo z dolgimi traktati zraven, sami pa se iz
sebe res izvirno delajo norca.
Diplomiral sem! |
Stojijo tam zunaj, obdani s prijatelji in
sorodniki, oblečeni, kot bi želeli odnesti prvo nagrado za najbolj izvirno
masko. Ob tem seveda nazdravljajo in se zabavajo. Če bi jih videl kakšen
profesor, bi se zanesljivo prijel za glavo in uvidel, da je bil nekajletni trud
povsem zaman.
Ves trud profesorjev...zaman... |
V bližini kavarne Pedrocchi smo našli vse potrebne informacije in
vrsto prospektov, potem pa po mestnih ulicah naprej krožili do Piazze dei
Signori, kjer je na Palazzo del Capitanio, točneje nad njenimi vrati Torre
dell' Orologio, astronomska ura iz leta 1344.
Astronomska ura na Piazzi dei Signori |
Sam trg je bil v dopoldanskih
urah poln kramarjev. Pa nas je bolj kot roba pritegnila zanimiva izvedba tende
pri enem izmed krošnjarjev. To bi bilo nekaj za na avtodom. Pot smo nadaljevali
do stolnice, ki pa se je že zazibala v opoldansko siesto. Zato smo se ob trgu
pred njo ustavili le toliko, da smo kupili beljakove španske vetrce.
Naša skupinica |
Pa niso
bili takšni, kot jih poznamo od doma. Bili so ogromni in po nekaj grižljajih
smo se strinjali, da bi človek, če bi pojedel celega, zanesljivo dobil
sladkorno. Vrnili smo se do Palazzo della Regione, pa še prej na Piazzi delle
Erbe kupili nekaj mandarin. Medtem, ko je bil na drugi strani krošnjarski
sejem, je bil tukaj zelenjadarski. Pisano, ni kaj.
Noč čarovnic je blizu |
V palači smo si ogledali le
pisane oboke nad vhodnim balkonom, potem pa že zastavili korak v smeri Prato
della Valle. Da pa bi kar šli mimo Piazze del Santo in bazilike svetega Antona
Padovanskega, seveda ne gre. Sprehodili smo se po mogočni cerkvi, ob grobu
svetnika opazovali, kako verniki zamaknjeno na njegov grob pod črnimi angeli
polagajo roke, se ozrli v relikviarij in ustavili ob stranskih kapelah.
Palazzo della Regione |
Utrujeni od dopoldanskega sprehoda, smo se spočili na vrtovih, obdanih s
križnimi hodniki in skušali ujeti nekaj tiste duhovnosti, ki naj bi ta kraj prevevala.
Da nam je zanesljivo uspelo, smo videli, ko nam je ob enem izmed vrtov z
dotikom roke kipa svetnika uspelo vzpostavili vezo med nebesi in zemljo.
Bazilika sv. Antona |
Ajda
pa je precej bolj zemeljsko zagrabila spečega goloba, ki pa ni bil čisto nič
navdušen, da bi postal domači ljubljenček. Zatorej je bil končno, med
prhutajočim protestiranjem, končno spuščen na prostost. Vsekakor smo bili
odločeni, da se popoldne znova vrnemo v baziliko, saj je tudi ta uživala
siesto.
Grob svetnika |
In zakaj bi je nekaj ne užili tudi sami? Vrnili smo se čez Prato della
Valle na parkirišče, pogledovali za plastik fantastik maratonko, ki pa je že
odtekla svoj častni krog, nato pa ugotavljali, da so klinkerji na trgu okoli
avtobusov skakali z razširjeno ponudbo.
Relikviarij |
Marele so bile še aktualne, sedaj pa so
imeli na rokah tudi nekaj deset ur. Nas niso prepričali, odšli smo domov in po
Majinem trudu pomlaskali dobrote. Pri sosedu so siesto vzeli smrtno resno in po
kosilu zalegli, zato smo sami odšli do bazilike svete Justine (S. Giustina) v
neposredni bližini parkirišča. Ni nam bilo žal.
Stik z nebesi |
Dve baziliki, tako blizu
skupaj, pa različni kot noč in dan. Pri Justini ni nobenega odvečnega kiča, pa
tudi potreben ni. Bazilika namreč prepriča s svojo mogočnostjo. Velik kor je
nad oltarjem zaključen s sliko slikarja Veroneseja o mučeništvu sv. Justine.
Golob |
Posebej zanimiva so tla, kjer srednjeveški mojstri kamnoseštva dajejo lekcijo o
3D učinku. Ustavili smo se ob relikviji in izvedeli, da tu leži okostje sv.
Luke. Sicer brez glave in nekaj reber, pa vendarle. Mimo nenavadnega izvira smo
prišli do rešetk kovinskega kovčka, v katerem so ostanke domnevnega sv. Luke
našli in zanimive kapele.
Sveta Justina |
Čas srečanja z Bojanom se je približeval, zato smo se
napotili proti baziliki sv. Antona. Vmes mi je v prodajalni spominkov Maja
nazorno pokazala, kako se mi je življenje zasukalo že pred leti, s poroko. Game
over. Pri Donatellovem konjeniku Gattamelata smo se s prijatelji uspešno dobili
in si znotraj bazilike ogledali multimedijsko predstavo o Antonu Padovanskem.
3D učinek |
Ker nas je bilo več kot Italijanov, so slušalke dobili oni. Razlaga je bila v
angleščini, sam koncept pa izjemno zanimiv. Slike se projecirajo izmenično na
tri stene, pomikaš se iz prostora v prostor. Vredno ogleda, povrh pa na koncu
za spomin dobiš še podobico s sliko svetnika.
Kletka v kateri so našli ostanke sv. Luka |
Znova na trgu pred cerkvijo, smo
zavili proti botaničnemu vrtu. Ta je bil zasajen že davnega leta 1545 ob
medicinski fakulteti z namenom predstavitve zdravilnih zelišč. Njegovo podobo
je oblikoval arhitekt A. Moroni in je tako poseben, da ga je Unesco vpisal v seznam
svetovne kulturne dediščine.
Game over |
V večerni svetlobi je bil sprehod med rastlinami
zanimiv, že kar čaroben. Čeprav je pozna jesen iz nekaterih gredic že pregnala
zelenje, so drugje plodovi ravno dozorevali. V bazenčkih so cvetele vodne
rastline, videli smo palmo, najstarejšo prebivalko vrta.
Konjenik Gattamelata |
Okoli osrednjega dela,
obdanega z zidom, rasto drevesa, znotraj pa je nižje rastlinje. Ko se je tema
gostila, smo si šli pogledat še rastlinjake z mesojedkami in drugimi bolj ali
manj eksotičnimi rastlinami. Ugotovili smo, kje se prižgejo luči in tako iz
prostorov pregnali temo.
V botaničnem vrtu |
Notranjost je prav nabasana, tako da imaš včasih
občutek, da se prebijaš skozi džunglo. Vrnili smo se do Piazze del Santo in se
tam dobili s scenici, ki so med tem vneto pisali pozdrave domačim. Skupaj smo
šli na večerni sprehod, vmes seveda zaradi nepazljivosti malo nenapovedano zaokrožili
po mestu, nato pa mimo dopoldan tako živahne tržnice na Piazza della Erbe,
končno prišli do trga pred stolnico.
Cvet |
Tudi vanjo so nas še spustili, pa komaj. Hitro
smo si jo ogledali, potem pa je že en Quazimodo hodil okoli in razlagal, da je
čas za zaprtje. Petnajst minut prezgodaj. Halo. Naj si uro nastavi. Ker nismo
hoteli noči preživeti v molitvi, smo raje res pobrali šila in kopita in se tako
znova znašli na prijetno osvetljenih mestnih ulicah.
Stolnica |
Še posebej tista z imenom
S. Rosa nas je nasmejala. Se že ve, zakaj. Mimo stolpa ob muzeju La Specola in ogroooomne
namizne svetilke v izložbi smo se vračali proti Prato della Valle. Avtodoma sta
nas pričakala takšna, kot smo ju pustili. Fino. Zvečer so dekleta želela kino,
pa jih je Bojan kmalu spustil na trdna tla. Gremo spat, jutri je nov dan!
Stolp ob muzeju La Specola |
MESOLA
– 27.10.2010 – In res je bil! Po zajtrku sva z Bojanom
poravnala parkirnino. Zanimiv sistem. Ko odtipkaš svojo registrsko, ti pokaže
sliko tvoje tablice in ceno. Pri čemer je meni pisalo 10 evrov, kot je prav.
Bojanu pa 22. Nekam nezadovoljen je bil videti.
Vožnja proti delti reke Pad |
Po intervenciji možica iz
hiške, so mu ceno znižali. Sistem je njegovega prepoznal kot osebni avto.
Svašta. Preboj iz mesta je uspel brez zapletov, ker se je obetal lep dan, pa
smo načrt malo zamaknili. Obrnili smo se namreč proti delti reke Pad. Križarili
smo po stranskih cestah, skozi dolge drevorede, dokler nismo v kraju Adria
zavili na parkirišče lokalnega Lidla.
Reka Pad |
Oskrbljeni, smo že po nekaj deset metrih
spet zavili desno, tokrat na počivališče za avtodome. Lepo urejeno, zraven pa še otroška igrišča
in izhodišče za potepanja ob reki Pad. Pa se nismo zadržali, nekaj nas je gnalo
dalje. Sledili smo tablicam za krajinski park delte reke Pad ali Po po
italijansko in tako prikrižarili do Mesole.
Počivališče v Mesoli |
Ko smo iskali primerno parkirišče,
smo zavili povsem slučajno do nogometnega igrišča in poleg odkrili počivališče. Smo takoj parkirali
in bili po zajtrku pripravljeni na sprehod do centra kraja. Daleč ni bilo, smer
je bila tudi jasna.
Grad |
Nasproti gradu smo izvedeli marsikaj zanimivega v
informacijskem centru in določili traso današnjega izleta ob Padu. Sprva smo
res hoteli v Gran Bosco della Mesola (Veliki gozd ob Mesoli), pa je zaprt,
chiuso. Iz angloitalijanščine smo uspeli razbrati, da nekaj sekajo. Menda. Tako
nam je ostala rezervna možnost – Oasi Bosco di Santa Giustina. Še lepši, nam je
zagotovila informatorka. Da vidimo…
Ko Italijani reklamo delajo s praznimi vrečkami |
Iz stavbe smo stopili s polnimi rokami
prospektov in se smejali promocijskim vrečkam. Videti so bile kot male vrečke
čipsa, le da smo ugotovili, da so v resnici prazne. Italijani kot Italijani. Prodajajo
zrak. Šli smo okoli gradu in opazovali priprave na zabavo za noč čarovnic. Še
najbolj pa nas je pritegnil smetar. Je nalagal smeti od strani, kakšna
znamenitost!
Je to največja krajevna znamenitost? |
Vračali smo se mimo cerkve do gradu in v ozki ulici ugotavljali,
da ima vsako stanovanje satelitsko anteno in klimo. V gradu so mi pojasnili, da
je drugo nadstropje zaradi obnovitvenih del zaprto, v prvem je nekaj takšnega
kot poročna dvorana in razstava grbov, le v pritličju naj bi se nekaj videlo o
nekdanjem življenju. Takoj so nam na misel prišle prazne vrečke in le zamahnili
smo z roko.
Satelitske antene in klimatske naprave |
Vrnili smo se do avtodomov in pripravili skiroje. Koles nismo imeli
s seboj, torej bodo morali ti dvokolesniki zadostovati. Mimo gradu smo se
napotili do nasipa, po katerem teče kolesarska pot. Asfaltirana, tako da je
primerna tudi za manjša kolesca. Mi smo bili skirojev vajeni, Bojan in Marjana
pa sta se z njimi šele dobro spoznavala.
Pot po nasipu |
Seveda je bilo dokaj smeha, menjav in
poskušanja, če gre s kakšnim drugim hitreje. Vožnja ob reki Po di Gore, enem od
kanalov reke Pad, je bila na lep dan prav uživaška. Vsaj v mislih smo že delali
načrte, kako bo treba sem priti znova, s kolesi. Ko smo zavili v gozd, smo bili
pa razočarani.
Saj bo šlo...saj bo šlo... |
Vsaka domača gmajna bi bila bolj zanimiva, smo se pridušali.
Postali smo ob kičasti kapelici in skušali iz očitno pokvarjene štirne potegniti
vodo. Uspelo nam je privabiti le smeh na usta gledalcev. Nič več. Skozi gozd
smo šli do glavne ceste, potem pa je bila večinska odločitev, da gremo nazaj. Demokracija
in to, kaj se more…
Po di Goro |
Utrujene noge in lačni želodčki so sklenili, naravnost
proti Mesoli. Ja pa jade. S pravo slalomsko virtuoznostjo junakov belih strmin
sva z Bojanom, pa ne Križajem, štrikala po cestah malo sem in malo tja in tako
pot vsaj še enkrat podaljšala. Dekletom ni ostalo drugega, kot da nama sledijo.
Oasi Bosco di Santa Giustina |
Je bilo pa vredno, saj so ob enem zadnjih obratov nebo prekrili golobi. Ogromna
jata bi z lahkoto odigrala glavno vlogo v filmu Ptiči. Ne glede na žanr. Še
vzpon nazaj na nasip in povratek mimo črpalne postaje do Mesole. Kosilo smo
imeli narejeno skoraj tako hitro, kot sta punci hitro nad njim začeli vihati
nos.
Ptiči |
Na koncu sta vseeno pokazali toliko veselja do hrane, da sta si prislužili
izlet do bližnje kavarne in nakup sladoleda z igračko. Glede na zanimanje,
dejansko obratno. Pa naj imajo otroci veselje. Bojan je javljal, da se pri njih
gurmanske specialitete pripravljajo malo dlje, hkrati pa že napovedal siesto.
Bojan že obvlada... |
Zato smo se dogovorili, da mi potegnemo malo dlje in se ob sedmih dobimo tik ob
cesti proti Ravenni, pri nekdanjem samostanu Abbazia di Pomposa. Z Majo sva jo
obiskala že pred leti, čas je bil, da se znova najavimo v goste.
Abbazia di Pomposa |
Vstopnica omogoča ogled več prostorov. V refektoriju oziroma
obednici danes razen ostankov nekaj fresk na zidovih ni več veliko za videti. V
muzeju so razstavljeni fragmenti kamnoseških mojstrovin, ki so bile nekoč del
cerkve ali samostanskih poslopij, lončevina in nekaj malega železja. Pri večini
eksponatov je bil tudi prevod pojasnil v angleščino.
Dvorišče nekdanjega samostana |
V kapitlju so stene
prekrite z antičnimi freskami iz 14. stoletja, nekatere so barvne, druge pa so
videti, kot bi ustvarjalcem zmanjkalo barve. Ali pa so hoteli samo doseči večji
kontrast, kdo ve. Osrednje mesto seveda zajema križani z angelčki in številnimi
objokovalci.
Refektorij |
Cerkev je najbolj vredna ogleda in kaže na nekdanji center moči in
kulturnega razvoja, duhovna oaza. Freske so čudovite in prekrivajo večino sten
pod leseno streho. Če se hočeš poglobiti v detajle, ti vzame kar nekaj časa. Pa
tudi, če nisi ravno strokovnjak, te pritegnejo krvavi prizori pekla, ko prav
nič sramežljivo kažejo raztelešenje človeka tako duševno kot telesno.
Muzej |
Osrednjo
vlogo igra seveda Jezus, upodobljen tako na oltarni apsidi kot na steni pri vratih,
razpet med nebesi in peklom. V cerkvi smo bili edini opazovalci, le varnostnica
nam je delala družbo. Fotografiranje ni ravno zaželeno, pa smo vseeno uspeli
narediti, pod okriljem kašlja, nekaj spominov. Še več je bilo na ta račun
smeha. Že vemo, zakaj.
Kapitelj |
Še sprehod po dvorišču z vodnjakom, potem pa smo se mimo
nežno osvetljene cerkve vrnili do avtodoma ravno, ko je pripeljal Bojan. Pot
smo, znova skupaj, nadaljevali do Ravenne, tam na predlog navigacije raziskali
nekaj ozkih stranskih ulic, potem pa le našli parkirišče, ki smo ga iskali.
Samostanska cerkev |
Vsa
mesta za avtodome so bila polna, tudi drugje jih je stalo že nekaj. Smo vseeno
našli dva prostora skupaj, potem pa ob obhodu ugotavljali, da so to v resnici
avtodomi stanovalcev. Pod nekaterimi je že krepko pognala trava, druge pa so
bolj pozorni lastniki večkrat peljali na sprehod. Zvečer smo nameravali sprva
narediti menjavo, otroci k Bojanu, tastari k nam.
Nebesa in pekel |
Pa se Bojanu ni dalo nikamor,
zato smo se končno vsi zbasali k njemu, gledali film o kradljivcu strele,
degustirali francosko vino in grickali. Dokler ni gostitelj mrknil in nam tako
dal vedeti, da bo čas za spanje. Saj ima prav, smo si rekli in odpujsali domov.
RAVENNA
– 28.10.2010 – Petra, ki je prejšnji večer obetal, da
morebiti le pripelje do Ravenne, še ni bilo. Zato smo po zajtrku kar sami
odrajžali proti centru mesta, točneje v smeri bazilike s. Vitae.
Fontana Ardea Purpurea |
A prvi
postanek je bil nujen že ob fontani Ardea Purpurea na robu Piazze della Resistenca.
Dobrodošlo pove, kje smo. Ravenna – mesto mozaikov. Sprehod skozi mesto nam je
ob klepetu hitro minil. V bližini bazilike smo ugotovili, da prodajajo
premeteni Italijani dve kombinirani karti, pri čemer vsaka omogoča vstop v več
(različnih) znamenitosti.
Kupola bazilike San Vitae |
Ker je bila prva bolj vezana na muzeje in baziliko
malo zunaj mesta, smo se skupaj s scenici odločili za drugo. Mimo lapidarija
smo vstopili v baziliko s. Vitae in s tem v svet mozaikov. Bazilika iz šestega
stoletja našega štetja je eden od najlepših pomnikov bizantinske umetnosti in
je zgrajena v šesterokotni obliki.
Jezus Odrešitelj |
Čeprav takoj ob vstopu navduši kupola s
freskami, pa je pravi čar v čudovitih mozaikih v prezbiteriju. Jezus odrešitelj
v apsidi in sveti Vito ob njem, cesar Justinijan in cesarica Teodora na drugi
strani stene apside, Abel in njegova daritev, Jezus in apostoli, nad vsem pa
jagnje božje.
Jagnje božje |
Barve v sončni svetlobi kar žarijo, patina let se jim nič ne
pozna. Čas za tišino in uživanje. Če ga skupine turistov, ki stalno prihajajo,
sploh pustijo. Čeprav so se sedaj že zelo posodobili. Vsakdo ima v ušesu
slušalko, vodnik pa le zmerno glasno govori v mikrofon. Nobenega glasnega
razlaganja več. Hvala bogu.
Ablova daritev |
V zadnjem delu cerkve je zanimiva krstilnica, vsaj
z Bojanom sva domnevala, da je bila to prava funkcija bazenčka. Čez dvorišče
smo šli do mavzoleja di Galla Placidia. Na srečo smo prišli ravno, ko je
vstopala manjša skupina. S tem smo imeli zagotovljeno vodenje v angleščini,
hkrati pa nam ni bilo treba čakati. Zaradi majhnega prostora je namreč vstop
omejen in zunaj lahko nastanejo tudi daljše vrste čakajočih.
Mavzolej di galla Placidia |
Galla Placidia je
živela v prvi polovici petega stoletja našega štetja in je bila tesno povezana
s cesarsko družino. Bila je hčerka cesarja Teodozija prvega, sestra cesarja
Flaviusa Honoriusa, žena Konstantina tretjega in mati Valentiniana tretjega.
Trije sarkofagi v mavzoleju naj bi tako pripadali ravno članom te družine.
Bizantinski mozaiki in okna iz alabastra |
Stene
in strop mavzoleja so pokrite z bizantinskimi mozaiki, na katere preseva
svetloba sonca skozi okna iz alabastra. Osrednji del nad vhodom je pokrit z
mozaikom Jezusa, dobrega pastirja, na drugi strani je prizor mučeništva svetega
Lovrenca, osem apostolov ob straneh pa ima pri nogah bele golobice ob fontanah.
Mučeništvo sv. Lovrenca |
Čas za posamezno skupino je odmerjen ravno prav, tako da ga je dovolj za ogled
vseh detajlov. Pred mavzolejem smo se ustavili ob veliki zlati bali, moderna
umetnost prodira tudi v tradicionalno bizantinsko okolje. Skozi baziliko smo
znova prišli na mestno ulico in se po njej napotili proti baziliki di s.
Apollinare nuovo.
Zlata bala |
Še prej pa smo naredili kratek postanek v baptisteriju degli
Ariani. Zgrajen je bil poleg bazilike Svetega duha (Spirito Santo) konec petega
stoletja, ko je Ravenni vladal got Teodor. Vstop vanj je prost, prvi pogled na
prazne stene pa kar malo razočara. Toda ozreti se je treba proti nebesom, saj
na stropu razveseli čudovit mozaik Jezusovega krsta v reki Jordan, obdanega z
dvanajst apostoli.
Strop krstilnice degli Ariani |
Ob tem še ena žgečkljiva podrobnost. Voda ne skrije vedno
vsega, kopalk pa še niso poznali… Ko smo stopili iz krstilnice, je mimo nas
prikorakal maček, na las podoben Garfieldu. Jah, logično, da je revež iz dežele
hitre prehrane pobegnil v domovino pic in lazanje.
Garfield |
Pomahali smo mu in nato naš
sprehod po mestnih ulicah nadaljevali proti Piazzi del Popolo, pokukali v cerkev
s. Maria del Suffragio, zavili na Piazzo Garibaldi in nato končno zavili proti
baziliki di s. Apollinare nuovo. Cerkev je bila zgrajena v šestem stoletju in
poimenovana po prvem ravennskem škofu.
Bazilika di s. Apollinare nuovo |
Bazilika ima ob straneh 24 bizantinskih
stebrov nad katerimi so na obeh straneh mozaiki, nad njimi pa impresiven leseni
strop. Osrednje mesto mozaikov zavzema sprevod prerokov in svetnikov, na
skrajnih točkah pa so različni prizori. Sveti trije kralji se klanjajo Jezusu,
Teodorjeva palača, zadnja večerja, Jezus obdan z angeli, pristanišče v kraju
Classe…
Notranjost bazilike z mozaiki ob straneh |
Na poti proti stolnici smo se ustavili v Frančiškovi cerkvi in si
pogledali kripto pod oltarjem. Tisti, ki jo je želel videti pred nami, jo je s
pol evra osvetlil za toliko časa, da smo jo videli vsi. Ostanki mozaikov ležijo
pod vodo, nad njimi pa plavajo zlate ribice. Zanimivo.
Ostanki mozaikov v Frančiškovi cerkvi |
Komaj smo dobro spet
stopili v cerkev, nas je župnik že začel naganjati ven. Čas za čiščenje. Šli
smo okoli, mimo vrta s sarkofagi do grobnice pesnika Danteja, pokukali vanjo,
nato pa že hiteli do trga pred stolnico. Tam smo bili ob dvanajstih dogovorjeni
s Petrom.
Grobnica pesnika Danteja |
In res nas je že čakal, z družino so sedeli pod kipom Marije in
martinčkali na jesenskem soncu. Pojasnili smo jim, kako je z vstopnicami, nato
pa prepričani, da bodo prišli za nami, stopili v ortodoksno krstilnico
(Battistero degli Ortodossi, tudi Neoniano). Spet smo bili v cesarstvu
mozaikov.
Srečanje pred stolnico |
Krstilnica je bila zgrajena v poznem četrtem oziroma zgodnjem petem
stoletju. Osrednji del je seveda znova krst Jezusa (ob čemer je voda še vedno
skoraj prozorna), naokoli pa na krst čakajo tudi aspostoli. Dekleti sta se bolj
kot z vzdihovanjem ob dih jemajočih prizorih zabavali ob misli, kako bi s
kakšnim magnetom nalovili kovančke iz krstilnice. Nič ne bo, sem se jima
smejal.
Battistero degli Ortodossi |
Stolnica je bila zaprta, zato pa smo za njo stopili v Museo
Arcivescovile. Tam smo mimo lapidarija prišli do kapele sv. Andreja, ki slavi
Jezusa zmagovalca, videli prestol Maximiana, izrezljan iz slonovine, stoletni
koledar, cerkveno zakladnico in številne zanimive slike.
Krstilnica |
Dekletoma sem s
prevajanjem skušal razvozlati pomen posameznih izmed njih. Znova na sončni
svetlobi smo jo mahnili proti avtodomu. Želodčki so tulili alarm, treba je bilo
razmišljati o kosilu. Med tem, ko ga je Maja pripravljala, je Peter, ki smo ga
pogrešili, ko ni prišel za nami v krstilnico, sporočil, da jo mahajo proti San
Marinu.
Kapela sv. Andreja |
Poklical sem ga, če bi šli skupaj, pa sem izvedel, da dejansko že
iščejo parkirišče. V redu, pridemo pa vseeno za vami. Po kosilu smo se s
puncama in Marjano odpravili pofirbcat na sejem domačih dobrot, ki je zrasel na
delu parkirišča, potem pa odkorakali nazaj do stolnice.
Prestol Maximiana |
Ta je bila sedaj že
odprta. Kar nekako neskladna z mestom mozaikov je na prvi pogled delovala
nekoliko pusto. Pa na koncu vseeno navdušila z oltarno apsido, s svojimi
kupolami, prizori Jezusovega vnebohoda in Marijinega vnebovzetja, kapelami. Nad
eno izmed njih so se odpirala nebesa. Zanimivo.
Stolnica in krstilnica |
Vrnili smo se do avtodoma, tam
izvedeli, da ima Bojan čisto drugačne načrte. Odločil se je za siesto, otrokom
pa pred nos položil šolske knjige. Škoda, se bomo videli pa čez kakšen dan, smo
pomahali v slovo in odpeljali proti jugu. Navigacija nas je sprva vozila kar
lepo, bližje kot smo bili San Marinu, bolj pa je hotela bloditi po nekih
stranskih cestah in bližnjicah.
Stranski oltar |
Nekaj časa sem ji sledil, potem pa se na enem od
odcepov kmalu obrnil in vrnil na glavno cesto. Spet je obveljalo, da se splača
pogledati še na zemljevid. Sledeč navigaciji bi namreč vozil po ozki cesti gor
in dol vzporedno z magistralko. Pa jade. Ko smo se že vzpenjali proti San
Marinu, smo mimo odcepa za parkirišče P 13 seveda gladko zleteli, pa se malo
višje na krožišču obrnili in se šli igrico ponovi vajo.
Ko odpira se nebo... |
Tokrat smo le zavili na
neugledno cesto, ki pa nas je pripeljala na lepo in ravno parkirišče. Povrh nas je Peter še čakal. So si po kosilu
pač vzeli malo daljšo siesto. Odlično. Seveda je bilo potem na nas, da
pohitimo.
Sejem na parkirišču v Ravenni |
Takoj smo bili v klasični vlogi. Jaz kot priganjač zunaj, Maja
znotraj, punci pa ležerno nekje vmes. Končno smo bili pripravljeni in mahnili
smo jo proti gondoli. Ko smo videli cene, smo ocenili, da so naše noge še
zadosti mlade, da bodo zmogle vzpon.
Vzpon proti San Marinu |
Nismo pa bili prepričani kam. Pot skozi
tunel desno se nam je zdela simpatična in smo ji sledili. Sprehajalec s psom
nam je sicer malo zmešal orientacijo in razlagal, da bi morali nazaj, toda
zakaj le? Saj smo na sprehodu. Prišli smo do glavne ceste, pa nato sledili
tablicam za pešpot.
Ognjeno obzorje |
Ko smo prispeli do Frančiškovih vrat (Porta San Francesco)
je sonce ravno skočilo spat in pričaralo ognjeno obzorje. Lep pogled je bil.
Mesto je tako kot dan, počasi ugašalo. Trgovinice so se zapirale, turistov je
bilo vedno manj. Hoja po ulicah je postajala simpatična. Na Piazzi della
Liberta se je sonce dokončno poslovilo, postajalo je hladneje.
Porta San Francesco |
Zato smo zavili
v prodajalno likerjev, ki je bila še odprta in mlaskali ob degustaciji. Zaprmej
smo obljubili, da naslednji dan pridemo znova. Mimo cerkve smo šli proti La Rocca o Guaita, prvemu
stolpu, in ob tem našli razgledišče, od koder so številne lučke v dolini dajale
vedeti, da še ni čas za spanje.
Palazzo Pubblico |
Pri stolpu smo obrnili in se spustili do
gondole. Tam smo raziskovali, kje bi se dalo navzdol priti bolj naravnost. Končno
smo le odkrili pravo pot. Ko smo na oboku vrat, ki so prepuščala skozi obzidje,
opazili še tablico, da pot pelje prav proti parkirišču 13, smo bili pa sploh
navdušeni.
Dan se poslavlja |
V kraju Borgo Maggiore smo prijazno prodajalko ene izmed trgovinic vprašali
za pot, potem pa mimo spodnje postaje gondole prišli nazaj do avtodomov. Malo
smo še klepetali zunaj, potem pa nas je začelo zebsti in izginili smo vsak v
svoj avtodom.
Lučke |
SAN
MARINO, SAN LEO – 29.10,2010 –
Sonce je komaj dobro obliznilo Borgo Maggiore, ko smo že stopali mimo gondole
skozi vas proti poti, ki vodi do San Marina. Odpirali so se nam lepi pogledi na
kraje pod nami, čudili pa smo se črnemu mrču na severu. Je to le umazani zrak
ali že napoved vremenske motnje?
Borgo Maggiore in črni mrč |
Prisopihali smo do mestnega obzidja in v mesto
vstopili skozi Porta della Rupe. Mimo Palazze Begni in zanimivega vodometa smo
se vzpeli do zgornje postaje gondole, saj je od tam lep pogled na spodnji del
mesta in pokrajino pod njim. Postali smo ob spomeniku žrtvam bombardiranja leta
1944, nato pa zašli v ozko ulico, ki nas je odložila tik pod Basilico del
Santo.
Spomenik žrtvam bombardiranja |
Seveda smo pokukali tudi v cerkev, ki nam je bila prav všeč. Nobene
našarjenosti, korintski stebri glavne cerkvene ladje so se zaključili v apsidi
nad oltarnim delom, kjer leži žara z ostanki svetega Marina. Stranski ladji
imata po tri oltarje, posvečene različnim svetnikom in mučenikom.
Bazlikia sv. Marina |
V cerkvi bi
kar ostali, pa ne zaradi goreče pobožnosti, temveč toplote, tako drugačne od
jutranjega mraza zunaj. Notranjost je bila namreč kar pretirano ogrevana. Nobene
askeze, nobenega mučeništva vernikov več. Kam gre ta svet? S trga pred cerkvijo
smo se napotili navzgor, proti La
Rocca o Guaita oziroma prvemu stolpu.
Notranjost cerkve |
Ustavili smo se pri
manjšem vodometu, potem pa odločno napadli prvo trdnjavo. Že pod njo je bil lep
pogled na žepno državico in širše, z obzidja pa še toliko lepši. Seveda nam je
možak na vhodu, ki je lepo pospravil vstopnino v blagajno, čisto po italijansko
pozabil povedati, da je samo danes stolp zaprt.
La Rocca o Guaita |
Takih mini nategov smo bili
itak že vajeni. Ko bi vedel, da so bili topovi, na katera so sedla dekleta,
usmerjeni ravno vanj… Pogledali smo si še nekdanje zapore in nekaj malega
srednjeveškega orožja, pokukali v preprosto cerkvico, nato pa že stopali proti La Cesta o Fratta oziroma
drugemu stolpu.
Denar nazaj ali pa streljava! |
Razstava orožja je bila tu neprimerno bogatejša, videli smo vse
od srednjeveških helebard, možnarjev, kremenjač, takšnih in drugačnih mečev in
celo ponaredkov orožja, do precej bolj sodobnega orožja iz časov okoli
svetovnih vojn. Tu smo se lahko brez ovir potikali po grajskih stolpih in
obzidju, pogledi na prvi stolp in mesto s te oddaljene točke so bili morebiti
še bolj zanimivi.
Ko umetnik riše tako slabo, da ga kar zaprejo... |
Tako zelo, da smo se odločili, da jo mahnemo še do tretjega
stolpa, Il Montale imenovanega. Sprehod je bil prijeten, za trenutek smo ušli
mestni gneči in nato na stolpu preizkusili svoje moči. Kot Gulliverjem nam ga
je uspelo malo premakniti, vsaj zdelo se nam je tako. Nanj se ni dalo, pa saj
je bil razgled že izpod njega zadosti zanimiv.
Pogled na drugi stolp |
Vrnili smo se do drugega stolpa,
kjer sva z Žanom zavila na obzidje in hodila nad tlakovano ulico navzdol.
Dekleta so bolj zanimali mački in kramarija nekaj nižje. Te je seveda San
Marino poln. To smo še bolj lahko spoznavali, ko smo se spuščali po ozkih
ulicah proti Piazzi della Liberta.
Orožarski muzej |
In se zabavali, ko je tudi kombi hotel po tej
ulici. Branjevke so hitele zvijat tende nad svojimi trgovinicami, saj bi jih
sicer odnesel s seboj. Dogodek dopoldneva. Ni nam bilo dolgčas. Otroci so pasli
velike oči na raznem orožju, nožih, neprecenljivih japonskih mečih po deset
evrov komad, kičastih igračah z znanim poreklom. Tastari pa denarnice držali v
žepih, trikrat zaklenjene.
Branilci gradu |
Na trgu svobode smo zavili v že znano prodajalno
likerjev. Prodajalec je bil drugi, pa zato nič manj zgovoren. Zavohal je
zaslužek in začel rokohitrsko iz škatle vleči razne likerje. Nalival je krepko
merico, vsakič znova vsaki družini po poln plastični štamperle. Liquirizia,
limonce, Amaro, Amaretto, absintova krema, kostanjev liker.
Zvonček |
Ob tem pa regljal v
vseh možnih jezikih. Italijanski, angleški, ruski, nekaj slovenskih besed. Ni
da ni. Izvedeli smo vse o razlikah med posameznimi likerji in predvsem, zakaj
je neprimerno bolje kupiti običajne steklenice in ne bolj ali manj kičaste
spominke z razredčeno brozgo.
Če tale tatretji stolp malo nagliham... |
Peter je zavijal z očmi in spraševal, če se mi še
danes premikamo, jaz na pol prazne kozarčke šibal Maji in dopovedoval, da bo
dosti. Škoda, ker včeraj ni bilo pripravljenosti na tako obsežno degustacijo.
Danes pa moramo res dalje. Ej, ustavi se, smo mu prigovarjali, ko bi on še kar nalival
razne zvarke.
Ej, daj že nehaj, no! |
Zagrabili smo nakupljeno in pomahali v slovo. Malo nižje smo
odkrili običajno trgovino, še vedno firbcali po raznih izložbah z orožjem in
drugim kičem in se končno mimo Palazze Begni znova znašli na mirni in tihi
sprehajalni poti, ki vodi navzdol proti Borgo Maggiore. Ko smo stopali skozi
ulice tega mesteca, je pred manjšo restavracijo stal Ferrari. Dekleti, da vaju
slikam.
Rdeča zverina |
Seveda sta bili takoj za, naslonili sta se nanj, kot da je fičo. Škljoc
in beži. Pa ni nič tulilo, iz restavracije ni pritekel nihče, mirno smo se
spustili mimo spodnje postaje gondole do parkirišča. Čas je bil za kosilo, po
njem pa odhod proti San Leu. Spust s parkirišča do glavne ceste je tekel po
strmi enosmerni cesti pod votlino sv. Marina.
Parkirišče pod San Leom |
Končno na glavni cesti sem si mislil,
le sledimo tablicam za naš cilj. Pa jade. Mene je navigacija kmalu začela
šibati levo, ko je že nekam obupala, pa je Peter, ki je vozil spredaj, zavil
nekam strmo navzgor. Po postaji sem mu dopovedoval, da ni bilo nobene tablice,
a navigacija je kazala, da bo prav. Pa je bila cesta res v redu, normalna
dvopasovnica.
Sončne košenine |
Seveda nas je po nekaj sto metrih zašibala desno na bistveno ožjo
cesto, prepovedano za tovornjake, sem in tja je bila tudi kakšna luknja, ki pa
se ji je zaradi počasne vožnje dalo brez težav ogniti. Šlo je strmo gor, pa
spet dol in tako naprej. Kot v perfect stormu. Na srečo nam je na celi poti
pripeljal nasproti le en avto.
Mestna vrata |
Na enem izmed klancev se je Petrov avtodom tik
pod vrhom ustavil, stal, nato pa ga je ovil oblak dima. Ja, pred strmino je
dobro prestaviti v nižjo prestavo. Baci u prvu je nekoč, sicer za pot navzdol,
pisalo na Korenskem sedlu. Malo sem zapeljal nazaj in se umaknil na travnik, da
je Peter v drugem poskusu uspešno prilezel čez strmino. Jaz pa brez težav za
njim.
Trdnjava |
Ma ja, je bila pa pot neprimerno bolj zanimiva, kot tista ravninska
naokoli, smo se pridušali. Končno na širši cesti sva srečala avtodom z oznakami
Murske Sobote. Seveda smo veselo mahali, potem pa je že zginil za ovinkom
višje. Parkirali smo na velikem parkirišču pod mestom, prepoved vožnje za avtodome v
staro mestno jedro San Lea je bila jasna.
Monte San Severin in San Marino |
Smo se pa ob tem znova srečali z
domiselnostjo Italijanov. Sredi mesteca postavijo parkirišče za avtodome,
dostop pa prepovejo. Pa, saj imamo mlade okončine, bo že šlo. Tako smo vzeli
pot pod noge. Da zna biti res kar štala z dostopom, smo videli, ko je pod vrhom
klanca mimo nas priletel kombi, ravno pred obokom zabremzal in začel lesti
nazaj. Jah, dva se res ne moreta srečati, je preozko.
Glavni stolp |
Mi nismo nič zavirali, za
obokom smo zavili desno in zagrizli v breg proti gradu. Ubirali smo bližnjice
kot pravi osvajalci in pridrli do vhodnih vrat, kjer pa bi še tako divje
barbare ustavila mitnica. Pa so nas slike mučilnih naprav pred vhodom
razorožile, odvezali smo mošnjiček in že vstopili v mogočno trdnjavo, ki v
osnovi izvira še iz vojn med Goti in Bizantinci.
Ozki prehodi |
Kasneje so si jo izmenjavale
številne družine, dokler ni postala predvsem strog zapor, kjer so zapornike razvajali
s kruhom, vodo in različnimi oblikami akupunkture vse do leta 1916. Z obzidja
je bil lep pogled na nežne ravnice naokoli, mestece pod nami in San Marino tam za
San Severinom.
Razstava v glavnem stolpu |
Za začetek smo si ogledali stolpa, glavnega in stranskega. V
prvem je bilo nekaj helebard in orožja, drugi pa je bil prazen. Nekoliko
razočarani, vsaj tastari, otrokom je bilo med lovljenjem tako ali tako vseeno,
smo se premaknili do glavnih prostorov gradu.
Razstava človeške iznajdljivosti |
Tu je bilo pa že nekaj za nas.
Prikaz pripomočkov za mučenje, deviških pasov, sramotilnih mask, koga to ne bi
pritegnilo. Otroci so zaprmej obljubili, da bodo pridni, ko smo jih zaprli v
ječo. Pa so seveda obljubo kmalu prelomili. Kdo bi jim zameril. Mladost je le
norost.
Če ga hočeš vtakniti tja, kjer mu ni mesta! |
Še posebej impresivne mučilne naprave so bile v kleti, kjer je bila že
v prvem prostoru kletka za enega človeka in v steno pritrjeni obročki za
pritrditev verige. Na stol s špicami si nihče ni upal sesti, tudi na
natezalnico nismo nikogar zvezali.
Mučilnica |
So pa otroci toliko več veselja našli nad
napravo, kjer so ujetnike v temnem srednjem veku skušali spremeniti v
liliputance. Morebiti so zato azuri še danes bolj majhni. Pogledali smo si
zdravniško ordinacijo, ki je s posušenim vesoljčkom bolj spominjala na sobo
čarovnikovega vajenca, razstavo strelnega orožja in temačne umetniške
fotografije.
Razstava orožja |
Otroci niso poznali utrujenosti, podili so se naokrog kot vrtavke,
tudi ko smo bili znova na grajskem dvorišču. Med spustom proti vasi so nam ušli
naprej. Nismo jih imeli namena loviti. V vasi smo šli do cerkve Santa Maria Assunta,
se spustili pod njo do kipa Marije, zavili do katedrale in po ogledu skočili še
do Belvedera.
Kot vrtavke |
Tam smo nekaj minut uživali v razgledu, potem pa smo se mimo
spomenika padlim v svetovnih vojnah vrnili na mestne ulice. Čez Piazzo Dante
smo se vračali proti vratom v mesto, zavili v cerkvico ob Via Montefeltro in
firbcali po trgovinah z lokalnimi proizvodi. Siri in salame vseh vrst, vina in
spominki, vse pomešano.
Duomo |
Med povratkom do avtodoma smo razmišljali, da je časa
za vzpon na Monte San Severino dovolj. Pa so se priprave znova zavlekle, tako
da smo proti vršičku stopali že v mraku. Na sedlu smo nadaljevali do prvega
križa, zavili desno in do drugega križa na vrhu stopili že v temi. Pa nam ni
bilo žal.
Spomenik žrtvam vojn |
Trdnjava nad skalo je bila lepo osvetljena, pogled na drugo stran pa
je razkril lučke San Marina. Živa je nabirala bodeče rožice in jih polagala h
križu in razcapani zastavi nižje. Nekaj jih je prinesla tudi v avtodom, skupaj
z rojem mušic. Smo jih potem preganjali še nekaj dni.
Dobrota |
Z vrha smo se spuščali
naravnost navzdol, previdno nadaljevali po poti proti pokopališču in naprej
parkirišču. Tam so otroci najprej uprizorili nogometno tekmo, potem pa odhiteli
v kino. Tastari pa smo obsedeli ob narezku in vinu iz San Marina. Klepetali
smo, dokler nas utrujenost in mraz noči le nista pregnala v posteljo.
Na nočnem vrhu |
FERARRA
– 30.10.2010 – Jutro me je zbudilo malo prej kot druge.
Ko sem pogledal skozi okno, mi je pogled obvisel na Monte San Severinu. Sonce
še ni vzšlo, sedaj bi bil pravi čas za vzpon. Kaj hitro sem bil pripravljen,
otroci so iz postelj mežikali, da še ni čas za vstajanje. Zatorej sem se na pot
odpravil sam.
Monte San Severin |
Med vzponom je sonce že obliznilo vrh, tudi trdnjava je vrh mrke
skale nad San Leom žarela. Do križa sem se vzpel mimo zastave, popravil Živine
šopke, ki jih je veter skuštral in se na drugi strani spustil do nižjega križa,
pustil še tam šopek, potem pa nadaljeval po grebenu. Ko je bila ura že pol
devetih, je bil čas za obrat.
San Leo |
Skale v grebenu, kamor je pot verjetno peljala,
so bile še predaleč naprej. Na parkirišču so bili že vsi pokonci, kmalu smo
bili pripravljeni za odhod in odpeljali smo pod trdnjavo navzdol. Pot proti
Ferrari, ki nam jo je zarisala nevigacija, nas je sprva peljala navzdol, pa
gor, pa dol, vmes pa po razglednih slemenih.
Na vrhu |
Ne prav hitro, zato pa s toliko
večjim užitkom. Pred nami se je kazalo markantno mesto na vrhu grička. Kdo bi
si mislil, da se bomo peljali čisto blizu. Pravi greh bi bil, če se ne bi
ustavili. Sogliano al Rubicone. Parkirali smo ob cesti, na makadamskem
parkiršču in
jo peš mahnili proti centru.
Sogliano al Rubicone |
Pod mestom so se poti cepile, levo je tablica
obetala počivališče za avtodome. Nas tokrat ni zanimalo, toda mogoče se kdaj še
vrnemo. Je dobro vedeti. Skozi mestna vrata smo se vzpenjali do trga,
ugotovili, da so informacije zaprte. Pogledali smo v cerkev del Suffragio, nato
pa odšli do največje mestne cerkve, San Lorenzo.
San Lorenzo |
Vračali smo se po ozki ulici
pisanih mestnih hiš, zavili na glavni trg in bili kar malo razočarani, ker
vodomet z metuljčkom ni deloval. Pa toliko bolj presenečeni, ko smo na drugi
strani našli brezplačno, lepo in čisto kopalnico, namenjeno tistemu, ki jo
rabi. Visoko razviti socialni čut, ni kaj. Smo pa ob iskanju prehoda nazaj na
spodnji trg, zašli na dvorišče doma starejših. Malo čudno smo se gledali.
Mestne ulice |
Končno
na pravi poti, smo bili kaj hitro znova pri avtodomih. Odpeljali smo se navzdol
proti hitri cesti, po njej proti Ravenni in Ferrari. Vmes smo našli Lidl,
kupili nekaj nujnih potrebščin, nato pa nadaljevali do koordinat, ki jih je
sporočil Bojan. Parkirali smo na brezplačnem parkirišču Ex mof v neposredni
bližini PZA -ja.
Ferrara - Via Capo della Volte |
Tako kot še nekaj deset drugih avtodomov.
Po kosilu je bil čas za obisk mesta. Bojan si ga je ogledal že dopoldan, zato
smo dobili le nekaj dobrih napotkov in zemljevid, ki nam je začrtal pot.
Najprej nas je malo zavedla orientacija in smo zavili proti Padu, pa kmalu
ugotovili napako in ubrali pravo smer.
Bovšjak na dvorišču ob cerkvi sv. Pavla |
Ulica Via Capo della Volte je bila ravno
prava za razigrane otroke. Skoraj nobenega avta, tastari pa smo tudi lahko
vzdihovali nad kamnitim tlakom in opečnatimi stenami stavb na obeh straneh.
Zavili smo okoli cerkve svetega Pavla, ki pa je zaradi restavriranja zaprta.
Smo pa na dvorišču za njo, znotraj križnega hodnika, našli pravi bolšji sejem. Firbcali
smo naokoli, otroci so bili navdušeni.
Katedrala sv. Jurija |
Sprehod smo nadaljevali pod obokom na
Piazzo Cattedrale, ob kateri stoji stolnica, ki je povezana z nadškofovsko
palačo. Vhodni del podpirata stebra na levih, nad njima je balkonček z Marijo
in detetom. Seveda smo šli pogledat tudi notranjost. Ker je posvečena sv.
Juriju, ni treba posebej poudarjati, da je cerkev mogočna.
Balkonček nad vhodom |
Graditi so jo začeli
v 12. stoletju, ko se je mesto začelo širiti na levem bregu reke Pad. Po požaru
v 18. stoletju so jo povsem prenovili v baročnem slogu. Čeprav bi to lahko pomenilo
maksimalno načičkanost, je osrednja cerkvena ladja daleč od tega. Se pa slogu
povsem oddolžijo nekateri stranski oltarji.
Osrednja cerkvena ladja |
Sprehodili smo se po cerkvi do
oltarja in apside nad njo, se čudili križanju Jezusa mojstra Niccola
Baroncellija, si ogledali oltarje v stranskih ladjah, potem pa že stopali proti
Palazzo del Municipio, šli skoznjo in na drugi strani malo naokoli do Piazze
Castello.
Castello Estense |
V gradu smo našli vse potrebne informacije in si ogledali slona iz
razstave The Faunal Countdown. Na slonu je številka, ki naj bi prikazovala
koliko teh živali še tlači ta bogi svet. Dobrih 560 tisoč. Danes verjetno že
kakšen manj. Ko smo izstopali iz gradu na drugi strani, smo na splavu opazili
tudi nosoroga. Številni kovčki pod in nad njim so nakazovali, zakaj se ta žival
največ ubija. Žalostno.
The Faunal Countdown |
Med potjo po mestu smo pokukali še v cerkev del Gesu.
Zanimiva vsekakor. Pa vendarle za nas, ki nismo izvedeni niti v teoloških, niti
bolj pisanih vedah, nič prav posebnega. Pot smo nadaljevali do Palače Diamanti,
kjer smo si ogledali dvorišče, potem pa preizkušali svoje fotografske
sposobnosti na zunanji fasadi, prekriti s piramidami.
Sami diamanti |
Lovili smo sence in
skušali posneti fotografijo, ki bo navdušila. Morebiti nam je celo uspelo. Mimo
Palazzo Prosperi-Sacrati smo šli naprej do mestnega pokopališča. Cerkev di San
Cristoforo e Certosa je bila že zaprta, zato pa smo se sprehodili med
številnimi grobnicami bolj ali manj premožnih meščanov tega mesta.
Portal nad vhodnimi vrati palače Prosperi Sacrati |
Nekoč so
sooblikovali njegovo podobo, tvorili zgodovino, sedaj pa je od njih ostal zgolj
napis na bolj ali manj posrečenem spomeniku. Ljudje, ki so pred prvim novembrom
hoteli še malo polepšati grobove so nas kar malo nezaupljivo gledali. Sploh
otroke, ki so v radoživosti na ta resen kraj prinesli kar preveč življenja.
Na pokopališču |
Raje smo odšli nazaj na Corso Ercole I D'Este in pot nadaljevali do Porta della
Angeli. Nekoč mestna vrata v obzidju, so danes le spomin preteklosti. Obzidje
pa priljubljen kraj za trimčkarje. Otroke smo mirili, saj bi kakšnega azura še
kap, če bi eden od pubertetnikov švignil mimo njega kot raketa.
Cerkev di san Cristoforo e Certosa |
Posedeli smo,
potem pa se vračali po korzu do parka Massari. Zavili smo skozenj, mimo fontane
in znova proti diamantni palači. Na robu botaničnega vrta smo se čudili slonu,
presekanemu na pol, seveda iz že omenjene razstave, potem pa ugotovili, da je
Nejc izgubil mobitel.
Angelska vrata |
Peter in njegovi so ga odhiteli iskati, mi smo jih
najprej čakali pri diamantni palači in lovili nočne sence na piramidah, potem
pa ravno hiteli pomagat pri iskanju, ko smo izvedeli, da se je na telefon
oglasila Italijanka in gredo že ponj. Prav. Z Žanom smo počakali, da so prišli
tudi Peter, Martina in Nejc, potem pa skupaj šli proti gradu Estense.
Fontana v parku Massari |
Zavili
smo do Camera di Commercio, kjer je gorila žalostno odštevala svoje primerke,
potem pa mimo lepo osvetljenega gradu in stolnice stopali nazaj proti avtodomu.
Tokrat smo parkirišče udeli brez težav. Po večerji sem šel po vodo, da je Maja
lahko pomila posodo, potem pa smo znova izvedli menjavo.
Palazzo dei Diamanti |
Otroci, naši dve, Nejc
in Žan, pa tudi Neža in Ajda, so v našem avtodomu imeli kino, midva z Majo pa
sva pri Petru klepetala, dokler ura ni bila res že tako pozna, da je bil zadnji
čas, da otroci skočijo v posteljo. Kmalu smo jim seveda sledili tudi »tastari«.
Diamanti by night |
FERRARA
– 31.10.2010 – Zjutraj se je Bojan odločil, da imajo oni
Ferrare zadosti in da gredo naprej. Škoda, toda zakaj pa ne. Pomahali smo jim,
ko so zapeljali s parkirišča. Mi še nismo imeli namena hiteti naprej, smo
želeli bolj podrobno raziskati nekatere kotičke mesta. Zatorej smo se po
zajtrku odpravili po poti, ki sledi mestnemu obzidju.
Deževni dan na poti proti gradu, levo Padimeter |
Dan je bil deževen,
napoved je bila torej točna. Pa se nismo vznemirjali. Šli smo do cerkvenega
muzeja, kateri naj bi bil po podatkih iz vodnička zastonj, oziroma odvisen od
donacij. Pa so Italijani pogruntali, da je donacij bolj malo. Verjetno zgolj
kakšna stara lira in knof. Zato so uvedli vstopnino. Toliko nas pa muzej spet
ni zanimal.
Izhod iz ječe za pomembne arestante v gradu Estense je bil tokrat odprt |
Zato smo odšli proti Piazzi Castello, še prej pa na robu občinske
palače začudeno gledali lestvico Padimeter. Če so to oznake višine poplavljanja
Pada, uf, 14. novembra 1951 ne bi želel biti tu. V gradu smo na informacijah
dobili še manjkajoče kupončke za popust, potem pa kupili vstopnico za grad. V
prvih prostorih je bil prikaz izgradnje gradu.
Skret v podzemnih ječah |
Malo smo že zabavljali čez
Italijane, kako drago prodajo prazen zrak, potem pa se je začelo dogajati. Ječa
za pomembne zapornike z večkratnim zamreženjem in železnimi vrati, imenovana
tudi zapor Don Giulia, precej klavstrofobične podzemne ječe za bolj plebejske
arestante, znane po žalostni zgodbi Uga in Parisine, balkon z agrumi in lepim
razgledom na trge in palače okoli gradu, številne sobane s čudovito poslikanimi
stropi.
Čudoviti stropi v grajskih dvoranah |
Vzpon na levji stolp sicer ni bil na našem repertoarju. Ker pa možakar
s ščipalnikom v rokah na vhodu ni zdržal prav dolgo in se je stalno sprehajal
sem in tja, smo si rekli tudi prav in se povzpeli do razgledne ploščadi.
Najprej Martina z Nejcem, potem pa še jaz s puncama. Mesto in deževne strehe so
ležale pod nami.
Pogled z Levjega stolpa |
Čisto drugačen pogled. Znova smo hodili skozi sobane v palači.
Pohištva v njih ni, zanimive strope pa si je bilo možno ogledati tako, da si si
lomil vrat ali pa bolj elegantno, s pogledom v eno od številnih ogledal. Ogledalo
smo izkoristili tudi za našo, prav posebno sliko.
To smo pa mi... |
Celo stranišče je bilo čisto
v slogu celotnega gradu. Ogled torej obvezen. Ogledali smo si razstavo
fotografij krajev, stavb, parkov v Italiji, ki so pod posebno zaščito Unesca in
ob tem ugotavljali, katere vse smo si uspeli ogledati tudi že v živo. Nekaj jih
je že bilo odkljukanih, še več jih čaka na naš obisk.
Italija in Unesco |
Skozi veliko dvorano smo
se vrnili na dvorišče gradu. Z otroci sem si v kleti gradu ogledal še razstavo
sodobne umetnosti Creative Energy 45 umetnikov iz celega sveta. Zelo različne
tehnike, zelo različne slike in nekaj kipov. Nekatere povsem nerazumljive,
druge kar nekam domače.
Creative Energy |
Dekleti sta predvsem zbirali vizitke in druge podatke o
posameznih umetnikih. Kaj bosta z njimi, nista znali povedati. Iz gradu smo
odšli mimo stolnice, presenečeno lomili italijanščino v razgovoru s firbčnim
domačinom. Za stolnico smo našli tigra iz zbirke ogroženih živali. Otroci so
zlezli nanj, kot bi ga hoteli zaščititi. Hm, meni je bolj v misli prišla tista
»mislim, da sam vidio cicu macu«.
Vidio sam cicu macu... |
Mimo številnih stojnic na Piazza Trento
Triesto smo se vračali proti Porta Paola, tam zavili do avtodomov in po kosilu
odpeljali. Prav presenečene nas je navigacija peljala skozi center, mimo gradu
Estense. Pa vendarle nobene gneče, čisto brez zastojev smo prišli iz mesta in
nato pot nadaljevali po neskončnih drevoredih proti Mesoli. Dokaj močan veter
je bil, zato je bila previdnost pri vožnji še kako na mestu.
Piazza Trento Triesto |
V Mesoli smo
parkirali na počivališču, natočili vodo in odtočili odpadno. Potem pa odšli do
gradu, kjer smo spet najprej zavili do informacij. Izvedeli smo, da se poleg
stojnic z domačimi izdelki danes ne bo pretirano veliko dogajalo. Tudi prav.
Pokukali smo v cerkev, potem pa firbcali med številnimi stojnicami.
Vožnja proti Mesoli |
Jih je bilo
neprimerno več, kot pa firbcev in kupcev. Vina, siri, salame iz bližnje in
širše okolice. Celo s Sardinije so nekateri pripeljali svoje izdelke. Poskušali
smo odlične sire, oblezli vse stojnice in se nato vračali proti avtodomu. Ker
je dogajanje počasi zamiralo, smo se odločili, da se premaknemo bližje domu.
Znova v Messoli, tokrat deževni! |
Med pripravami na odhod se je znočilo. Sem bil kar malo slabe volje, saj sem
mislil, da Peter ne bo več navdušen nad izletom do bližnjega Torre Abate. Pa ni
imel nič proti. Peljali smo do vasice San Giustina in tam našli pravo pot do
mostu s hiško na vrhu. Dvomi so se razkadili, nič več nam ni bilo žal, da smo
sem prišli v temi.
Notranjost župnijske cerkve |
Most je bil čudovito razsvetljen in je prav odseval na temni
podlagi. Parkirali smo ob njem in se sprehodili do vhoda na most. Da se čezenj
ne da, so nam pojasnili že na informacijah. Pa nič zato. Je bil že tako
trenutek čaroben. Vrnili smo se do avtodoma, odpeljali do magistralke in
pomahali Mesoli.
Sejem domačih izdelkov |
Peljali smo mimo Chioggie in Benetk. Bojan, ki je sprva
javljal, da bo potegnil do doma, se je oglašal izpred Tuša v Sežani. Ker pa je
Peter rekel, da bo prespal pod Benetkami, sem vseeno sklenil, da mu delam
družbo. V kraju San Dona di Piave smo zapeljali najprej do nakupovalnega
centra, pa so nas tablice o prepovedi pakiranja za avtodome odgnale.
Torre Abate |
Peter je
imel koordinate parkirišča sredi kraja in sledili smo jim. Parkirišče je bilo
mirno, še dva avtodoma sta stala ob robu (45.632384 12.567220, brezplačno, v
temi nisem opazil nobene oskrbe). Otroci so spet pristali v kinu, tastari pa
smo ob domačem italijanskem siru in drugih dobrotah klepetali in hkrati sklenili,
da se zjutraj ne čakamo.
Igra svetlobe in senc |
Naše poti bi se tako kmalu ločile, saj smo mi šibali
proti Trstu, prijatelji pa proti Gorici. Ko je bila ura pozna, so veke postale
težke in čas je bil za spanje.
DOMOV
– 1.11.2010 – Menjava ure me je res zbegala. Zato sem se
zbudil petnajst do petih, zaspati pa nisem več mogel. Pogledal sem k sosedom,
pa so še spali. Vseeno sem jim pomahal in počasi odpeljal s parkirišča.
Navigacija me je brez težav peljala do ceste proti Trstu.
San Dona di Piave |
Ker je bilo zgodaj,
časa pa smo imeli še dovolj, sem se odločil, da ne grem po avtocesti. Vsaj
dokler je plačljiva. Gorenc pač. In odločitev ni bila slaba. Cesta je dobra,
zjutraj je bila čisto prazna, hitrosti okoli sedemdeset na uro. Razen enega
obvoza nič posebnega. Ko se je zdanilo, je sem in tja pripeljal tudi kakšen
avto, pa nič posebnega.
Jutro |
Pod krajem Monfalcone ali Tržič po naše, sem zapeljal
na avtocesto, zadaj se je začelo nekaj dogajati. Dekleta so se zbudila. V
Sežani sem navigiral do parkirišča pri Tušu, scenic je bil še tam. Parkiral sem
poleg, pozajtrkovali smo, potem pa je skozi okno pogledal Bojan. Kmalu so bili
pripravljeni na odhod, skupaj smo odpeljali proti Ljubljani, klepetali in pot
je hitro minila.
Pred Tušem v Sežani smo dokončno zašpilili klobaso |
Čakal nas je še kos avtoceste do Kranja in nekaj kilometrov do
doma. Ko smo parkirali, sem Petru sporočil, da smo srečno prispeli domov. Zaspan
odgovor smo dobili iz – San Done di Piave.