sobota, 31. julij 2021

Pokojišče

Pred tedni sem ob spustu z Rakitne v Pokojišču moral zaradi dogovorjene ure zaviti naravnost v Borovnico, šibati do Bistre. Tokrat sem sklenil pot nadaljevati. Bil sem sam, še vedno so se mi po glavi pletle takšne in drugačne misli, treba jih je bilo pregnati, dopustiti, da se vame spet povrne mir. 
Med vzponom
Do Borovnice sem bil hitro, klanec do cerkvice na razglednem travniku pa seveda poznam. In vem, da je hud, na to opozarja že tabla na začetku. 18 odstotkov. Povrh je tudi nekoliko žleht. Ko že misliš, da ga je konec, si šele na polovici. Pa mi ga je uspelo s kakšnimi tremi lupi zvoziti, skozi vas sem se zapeljal do cerkvice, prislonil kolo na zid in si oddahnil. 
Pokojišče
Pokimal domačinu, iskal odcepe za Zavrh. Tam me je ustavil napis o privatnem prehodu, napotki, ki sem jih dobil, pa so bili, namerno ali ne, napačni. Tako sem se z makadamske ceste proti Vrhniki do želene točke zagnal po svoje, sledil vlaki, ko jo je bilo konec pa nadaljeval po travniku. Nekdo je hodil pred menoj. Srna? Medved? Geolovec? 
Starosta
Na robu sem srečal stezo, ki sem jo želel ujeti že v Zavrhu, se po njej spustil navzdol. Ne prehitro, še vedno pod vtisom prevračanja pred dobrim tednom in bolečega kolena sem raje vklopil program za previdnost. Stezica je nekaj nižje postala vlaka, še nižje makadamska pot. Postanek pri mrtvi lisici, no tistemu, kar je od nje ostalo. 
Stezica
Nadaljevanje navzdol do Verda, kjer sem se ustavil v novo urejenem parku. Ropotanje sem najprej pripisal prehodom tovornjakov preko diletacije na avtocesti. Potem pa ob pogledu na ekran telefona ugotovil, da je na Kredarici huda ura, pa tudi sicer se je nevihtna gmota pomikala le malo bolj severno. Na srečo je konce, po katerih sem kolesaril, zgrešila. 
Sveta Trojica
Odpeljal sem se do Vrhnike, vzpel po Klancu do svete Trojice, spustil spet navzdol, nato pa obsedel na mostičku ob izviru Malega Močilnika, bingljal z nogami, užival lep čas v tem kotičku narave. Tudi obiskovalci, ki so prihajali in odhajali so začutili spokojnost, nobenega nemira ni bilo. Le še skok je bil do Bistre, kjer sem zaključil današnji kolesarski krog.  
Mali Močilnik

petek, 30. julij 2021

Koschlak

Ko sem dobil obvestilo o novem zakladu pri Železni Kaplji, sem se zgolj začudil. Pa saj Türkenkopf je vendarle že znana stvar in tam je zaklad že dolgo. Pa me je prijatelj hitro popravil. Nova smer, ferata ali Klettersteig kot pravijo severni sosedje. Krajša in lažja. Težavnost je C, v zgornjem delu varianta C/D. 
Začetek nove ferate
Seveda so se mi takoj pocedile sline, obvestil sem Boruta in zgolj čakala sva, da ne bo več korona ukrepov. Ko sem bil v petek nepričakovano prost, rabil pa sem nekaj, kar bi mi razkadilo celoten oblak temnih misli, sem opravil klic in malo čez četrto uro sta me Borut in Jelka pobrala. Na mejnem prehodu ni bilo nikogar, zgolj nadaljevali smo z vožnjo navzdol, do znanega parkirišča. 
Parkirišče
Jelko je skrbelo, da ne bi bil zanjo vzpon prezahteven, zato je kot poskusna zajčka določila naju, sama pa odšla k ostankom gradu naokoli. Do vstopa je zgolj nekaj korakov, že sva se pripela na jeklenico in začela z vzponom. Nič pretežkega ni bilo, kvečjemu ravno prav, da se malo premigaš, pogledaš naokoli, narediš fotografijo ali dve. Prijatelja, ki se vzpenja. 
Med vzponom
Pri lesenem tramu sem takoj zagledal skrivališče zaklada, malo naprej naju je čakal viseči mostiček. Borut ga je najprej prečkal po zunanji strani, nato poskusil še, kako bi šlo po notranji. Ni mu preveč dobro uspelo. Po dobrih dvajset minutah sva bila pri votlini, kjer je razpotje. Ob njem naju je pričakala Jelka. 
Mostiček
Z gradu je pot povsem lahka, je namignila. A da sama ni od muh se je videlo zelo kmalu. Ko sva z Borutom ubodla varianto, naju je pričakala na njenem koncu. Sem moral takoj priznati, da ji zagotovo tudi ferata ne bi delala nobenih težav. Zgolj pol ure po štartu s parkirišča smo bili vsi skupaj na gradu, kjer se ob pravi pravcati kafetieri na grajskem obzidju pot zaključi. Jelki sva komaj dopovedala, da se kam višje niti ne da. 
V vertikali
A ko sva nekoliko kasneje na parkirišču z informacijske table razbrala, da obstaja še kratka speedy ferata, se je takoj opremila in zakadila vanjo. Težavnost A/B ji ni predstavljala prav nobene težave, midva z Borutom pa sva ob tem na trdnih tleh modrovala, da tudi šest kratkih športno-plezalnih smeri pod njo ni videti pretežkih. Ja, še bo treba priti, smo si bili ob vožnji nazaj po ovinkih proti Jezerskemu vrhu enotni.  
Železna Kaplja z gradu

nedelja, 25. julij 2021

Čez Polno peč na Triangel in nazaj

Načrt je bil drugačen. Toda načrti so vendarle zato, da jih lahko prilagodimo. Utrujenost zaradi pohoda dan poprej se je poznala, pozno zbujanje tudi, Lars je že nekaj časa hodil, ko sem se iz Ljubelja navkreber odpravil sam. Proti Staremu Ljubelju, saj sem ga želel ujeti. Načrt, da grem čez Zelenico sem tako porinil vstran, stopil po cesti navzgor, pri koči zgolj nadaljeval po mejnem grebenu in na Polni peči res zagledal Larsa. 
Na Polni peči
Tam je imel opravke, urejal je svoje zaklade, užival na razglednem vrhu. Sam sem pogledal na uro, malo preračunaval. Ura in pol do srečanja s prijatelji, moralo bi zadostovati. Zapodil sem se po grebenu proti Trianglu, stezo sem poznal. Pa vendarle me vedno preseneti, kako je na nekaterih mestih zračna in izpostavljena. 
Greben
Najprej na mestu, kjer se skalam izogneš na desno, nad grape sosedov. Malo naprej, kjer je bila nekoč tablica »konec varne poti«, je prehod po drobirju ostrega raza svojevrsten izziv. Pa tudi naprej se sem in tja najdejo gruščnata mesta, kjer bi neprevidna noga lahko preostanek telesa spoznala z zakonom gravitacije. 
Znani razgled
Pri prvi jeklenici sem pustil palice, saj bi me naprej samo ovirale. Zlagati pa se mi jih ni dalo. Saj se vendarle mudi, sem se nasmihal sam sebi. Preko melišča, drugi prehod ob pomoči jeklenic in že sem grizel navzgor, okoli Triangla do sedelca pod njim. Prav tja, kjer pozimi sopihamo na ta vršiček s turnimi smučmi. 
Triangel
Kratek počitek na vrhu, nato pa sem že šibal nazaj. Spet sem valoval po grebenu, palice so me še čakale, nadaljeval z razgledi v drugo stran do Polne peči. Seveda sem zlezel še na vrh, sporočal, da pridem, prej kot z akademske četrt zamude. Prijatelji so bili res že zbrani, toda zamudil nisem ničesar, za hidracijo pa je poskrbel kar Lars kot organizator. 
Srečanje
Bil sem eden izmed dveh udeležencev vseh tovrstnih srečanj. Schleppe je bil kot vedno prava osvežitev, še pozdrav na starem mejnem prehodu, Avstrijci na naši strani, mi pri sosedih. Potem pa vsak na svojo stran, večina navzdol. In med tem, ko smo se mi spuščali, so se drugi šele vzpenjali. Tudi Tomaž, kateri me je s pozdravom presenetil, ko je s svojo mašino šibal iskati skrite stezice in prehode. Pa srečno …  
Stari Ljubelj

petek, 23. julij 2021

Tour de Mokronog

Spet sva moči v etapni tekmi, vredni francoske, italijanske in še španske pentlje, združila z Larsom. Sam sem se ob obetu cestne vožnje tokrat odrekel gorcu in sedel na treking varianto s precej gladkimi gumami. Lars se je odločil ravno obratno in tokrat namesto s specialko strašil s polno vzmetenim strojem. In spet se je pokazalo, da je v izbiri srž uspeha. 
Mirna in Sv. Rok v daljavi
Po štartu pri pokopališču (kako pomenljivo) v Mokronogu in hitrem letečem cilju pri ostankih gradu nedaleč stran, sva že pristala na kolovozu. Seveda je bil Lars v očitni prednosti, pa vendarle sem ga z zagnanostjo kar dobro lovil. Prve etape so bile za nama, pri mostu čez Mirno sva zapeljala na cesto in prepričan sem bil, da bodo moje cestne gume sedaj svoje delo opravile odlično. 
Pogled od sv. Roka
Kakšna napaka, neverjetna zmota. Po prvem gorskem cilju pri sv. Roku sem ob želji po etapni zmagi v spustu brez zaviranja dosegel ovinek z neprednostno cesto, ko mi je odneslo zadnje kolo. Kasnejša podrobna analiza je nazorno pokazala, da se mi po glavi ni motalo skorajda nič, morebiti se je v ospredje prebijala zgolj misel … tole se pa ne bo dobro končalo (seveda z nekaj dodatnimi angleškimi besedami, ki se ne ponavljajo). 
Sv. Martin
Sploh pa ni bilo časa, da bi se zleknjen v nekem virtualnem naslanjaču možganskega kinematografa povsem sproščeno prepustil filmu moje življenjske zgodbe. Vse je šlo enostavno prehitro. Kot dober voznik speedwaya sem drsel po gladkem asfaltu, pesku in med akrobatskim, pa vendarle prav nemarnim padcem ob popolni zaustaviti zgolj še videl Larsa sredi ceste in slišal njegov … joj, pa ja ne, gumpiiiii … 
Larsev križev pot
Kakorkoli, nekaj odrgnin, boleče koleno, saj kolesarji moramo po zgledu vrhunskih mojstrov tega športa to letos kar nekako pričakovati. Po hitrem pregledu sem ugotovil, da je kolo bolj ali manj celo, že se je dirka nadaljevala. Etape so se zaključevala tako, kot bi bila na procesiji. Cerkve, vmes še kakšna kapela na pokopališču ali ob poti. 
Sv. Nikolaj
Verni kraji so to, ni kaj. Predvsem pa lepi, prav veselje je bilo pogledati te valovite obline z zadnje, razgledne točke, tam pri sv. Nikolaju. Zaključek ni bil ravno na elizejskih poljanah, temveč tistih pri Mokronogu. Bolečo zmago sva z Larsom zalila s pivom, nato pa ob postankih v Mirni in Trebnjem, počasi odpeljala proti domu. Po glavi pa mi je šel znani rek … Pain is Temporary, Glory is Forever.
Mokronog in okolica

sreda, 14. julij 2021

Rožnik

Saj ne vem, kdo je bil bolj presenečen. Vsekakor sem po običajnem komunikacijskem kanalu prejel začudeno vprašanje. Zakaj, kako? Je nov zaklad, mogoče se na vogalu kakšne stavbe skriva invider, so bila vprašanja, ki so kar nekako logično sedla v kontekst predsodka, da mi ljubljanski kuclji niso ravno blizu, Rožnik še posebej ne. 
Ob poti
Toda, zakaj pa ne? Resda predsodki, ki jih človek goji skorajda vse svoje dosedanje življenje, ne izginejo kar tako. In še vedno se nasmejem sodelavki, iz Ljubljane kakopak, ko zavija z očmi ob trditvi, da na Šmarno goro živa ne gre. Saj je gneča, pa karkoli že obleče, nikoli ne bo zadosti (športno) modno primerna za tiste, ki tam gor sopihajo. 
Na Šišenskem hribu
Toda, roko na srce. Če nočeš sesti v štirikolesnik, ti prav veliko klancev, ki vsaj malo dvignejo utrip, niti ne ostane. Kakorkoli. Res sem na vogalu Celovške ceste ob hoji od doma proti začetku vzpona ujel na vogalu bifeja inviderja. In res sem kmalu zatem, na drugi strani otroškega igrišča zagrizel v breg. 
Ljubljana
Mimo nekdanjega stolpa skakalnice, ki so ga pred časom že skoraj porušili, pa potem ob razburjenju jeznih meščanov usmilili, sem po »prečicah znanih«, kot je nekoč pel panonski mornar, sopihal vse do Šišenskega hriba. In ob tem nisem srečal prav nikogar. Čeprav sem se že veselil, da so vsi meščani na morju, me je pot proti Rožniku seveda streznila. 
Rožnik
Ni bila ravno gneča, povsem sam pa seveda tam tudi nisem hodil. Pri gostilni se nisem ustavil, pa tudi pri cerkvi ne. Na drugi strani sem se po stezi z lesenimi pragovi spustil do Večne poti, na obrobju Rožne doline zavil v Tivoli in mimo gradov ter dvorane znova prišel do Celovške ceste. Sedaj sem do doma imel zgolj še nekaj sto korakov poletno pregretega asfaltnega pločnika. 
Tivoli
Je bilo dobro? Vedno je. Ko se gibaš, zadihaš, ujameš nekaj minut miru in tišine v naravi. Pa čeprav sredi našega največjega mesta …

nedelja, 11. julij 2021

Tour de Leskovec

Zjutraj sem kar malo težko vstal. Toda svetloba dneva me je prebudila zadosti, da sem Larsa pričakal v nizkem štartu, pomagal, da sva se čim prej odpeljala dogodivščinam naproti. Prejšnji dan zvečer sva še premlevala možnosti, dorekla na koncu najboljšo. In z avtom naredila nekoliko zveriženo presto po Zagorju ob Savi. 
Lars na skali
Najprej do cerkvice sv. Janeza v vasici Vine. Od koder sva lahko ujela gričevnat svet Zasavja. Se smejala skali, ki se je s strmega pobočja enkrat prikotalila na travnik nad Dolenjo vasjo. Lars je hitro ugotovil, da bo dobra vsaj za to, da spleza nanjo, hitro sem mu sledil tudi sam. En vhod v rudniški jašek sva odkrila že prej, drugega ne daleč od balvana malo kasneje. 
Sv. Urh
Pri sv. Urhu sva ujela stezico do Hrasteljeve skale, čudovitega razgledišča nad krajem. Prav lepo se je videlo navzdol. Še dva hitra postanka in nato muzanje ob prijaznem, a glasnem domačinu pri gradu Prusnik. Najprej niti ni vedel kam greva, potem pa je glasno razglašal, da je grad stal prav tam, poleg njegovega kozjega pašnika. Pa naj bo tako, zakaj bi mu ugovarjala. 
Zagorje ob Savi
Odpeljala sva se proti Zidanemu Mostu, nad Radečami odvila v smeri Šentjanža. Še pred njim ugledala pri cerkvici v Brunku traso najinega današnjega Tour de Leskovec. Lars, saj je vendarle vse nekam v breg, sem potarnal, on pa je samo stal odprtih ust. Da bo bolj po cestah, nič posebnega, nobenih naporov, je trdil še maloprej. 
Tour de Leskovec in rumena čelada
V Šentjanžu sva se zapodila v bregove, najprej po stezah, višje cesti. Sopihala sva, utrip je šel v višave, etapne zmage so dajale edino zadovoljstvo. Vedno bolj so se odpirali razgledi, na gričevnati svet nižje. Najlepši seveda z najvišje točke, ob cerkvi in križu nekoliko višje. Menda eden najlepših razgledov daleč naokoli je bil vreden truda pri vzponu. 
Navijačice ob trasi tekme
Spustila sva se še do nenavadnega mejnega kamna, nato pa na drugi strani v hudi strmini zavirala med spustom proti izhodišču. Seveda z obveznimi postanki, saj morajo biti tudi navzdol ustrezne etape, cilji, ki odkrijejo skrite zaklade. Tik pred Šentjanžem sva srečala geolovska pohodnika, lovili smo se vse do zadnjega cilja, končne točke. 
Pogled z Leskovca
No, čisto končne seveda ne. Ta je bila ob pivu in picah pri prijatelju, združena s klepetom o tem in onem. Seveda še največ zakladih, ob poti in tistih v nas. Prav prijeten dan je bil, ravno prav sončen, ravno prav vroč, ravno prav nasmejan. Zatorej bo v te konce, v dobri družbi kakopak še treba priti …
Pogostitev po končani tekmi ...