Kranjska reber

Zjutraj sem bil zgodaj pokonci. Mahnil sem jo v Kamnik, do Malega gradu, odkrival legendo o Veroniki. Potem pa stopal skozi industrijsko cono, kjer je nekoč stala smodnišnica, še naprej skozi gozd, ob objektih, ki so bili zaradi možnosti eksplozije postavljeni precej narazen. Na robu nekoč zaprtega prostora sem našel Rubikovo kocko in jo uspešno sestavil. 

Čudne živali sredi Kamnika

Spustil sem se do glavne ceste, kjer me je kmalu pobral Jure. Odpeljala sva se do Črnivca, nad njim še malo višje po makadamski cesti, parkirala v bližini prve škatlice. Težav z najdbo ni bilo, že sva bila vpisana, hodila od ene do druge proti vrhu Kranjske rebri. Ena škatlica je bila v bližini izvira, do druge se je bilo treba dvigniti na drevesu. 

Megleni gozd

Prišla sva do travnika, jezerce sredi njega je bilo zamrznjeno. Pod vrhom sva izračunala, kje bo treba pogledati za bonus. Izračun je bil pravilen, najdba malo kasneje na veliki skali hitra. A še prej sva se ustavila na vrhu, da je Jure odtisnil žig v svojo knjižico, malo obžalovala, da so se vlekle megle in večinoma zakrivale razgled proti dolini, na sosednje griče. 

Kranjska reber

Še spust do Kašne planine, potem pa po krajšem razmisleku obrat in čez vrh nazaj v smeri izhodišča. Da vsaj malo hodiva, ko sva se že prej zapeljala malo nad sedlo. Pa saj sva dodatnih sto višincev ob klepetu prehodila, kot bi mignil. Prav tako pa tudi spust nazaj do avtomobila. Zapeljala sva do svetega Ahaca, se prestavila na drugo stran doline. 

Vrh

Mimo cerkve svete Ane v Gozdu sva pripeljala pod Vovar. Najprej sva bila navdušena nad smernimi tablicami, vendar se je desna pot začela izgubljati, markacije so silile v pobočje, kjer je pred nama hodila le kakšna gorska koza. Nisva vedela, ali se je kdo hecal, ali je šlo zgolj za učno uro nadobudnega markacista začetnika. 

Sveti Ahac

Kakorkoli. Grizla sva kolena po strmem, z listjem posutem pobočju, vse do vrha. Neke vrste mini Aljaževega stolpa, samopostrežnega bara z zvončkom, malo proč prav načičkanega kotička z vsem, kar se je očitno nekomu valjalo doma. Pokvarjeno uro, nekaj figurami, plastičnimi pirhi … ni da ni. Navzdol sva šla po bosonogi poti, a kar s čevlji na nogah. 

Strma "pot"

Pot je bila dosti bolj uhojena kot tista, po kateri sva se vzpela. Skozi Brezje nad Kamnikom sva se odpeljala navzdol v Mekinje, do škatlice posvečene precej arhaični igrici in še enkrat Rubikove kocke. Kjer Jure še ni bil. Lepo dopoldne je bilo, toda mene je čakalo praznovanje rojstnega dne, zato sva se tam nad samostanom v Mekinjah poslovila, odpeljala vsak v svojo smer.

Vovar

Desetič

Tradicija velja. Vsako leto se geolovci v aprilu eno izmed nedelj vzpnemo na Šmarno goro, točno ob dvanajstih po šmarnogorskem času. Kar pomeni, za nepoznavalce, pol ure prej. Od kod tako nenavadno štetje časa? Legenda pripoveduje, da so nekoč Turki ropali po teh krajih, sline so se jim pocedile tudi po Šmarni gori, kamor so se v stiski zatekali prebivalci bližnjih krajev. 

Turki prodirajo? Ne, zgolj Lars leze iz grmovja pri prvi točki!

V 15. stoletju je bilo namreč okoli cerkve zaradi turških vpadov zgrajeno obzidje. V času preteče nevarnosti so se okoličani zatekli za varne, debele zidove šmarnogorskega tabora, še prej pa so na bližnji Grmadi zažgali kres in ustrelili z možnarjem ter tako sporočili na Gorenjsko, da se bliža turška vojska. 

Šef

Kakorkoli. Turki so se dogovorili, da bo prva skupina pozvonila v zvoniku, ko osvoji vrh. Če pa do dvanajstih ne bodo premagali branilcev šmarnogorskega obzidja, potem naj pridejo na pomoč ostale čete. Domačini so izvedeli za sovražnikov načrt in sami pozvonili poldne že ob pol dvanajstih. Za Turke je bil to znak, da je gora že zavzeta, zato so se ostale čete na pol poti obrnile. 

Razgled z Grmade

V spomin na čudežno rešitev zvoni na Šmarni gori poldne še danes ob pol dvanajstih. No, kakorkoli. Legenda gor ali dol. Midva z Larsom sva se dobila že ob pol devetih, kdo je bil kriv, da sva narobe izračunala čas, pa nisva mogla ugotoviti. Mogoče je to nekakšen vpliv nenavadnega merjenja časa na tej romarski gori. 

Pri Turkovi kapeli

Predviden dvourno vzpon z obiskom štirih točk, kjer se skrivajo srečke za srečolov, sva namreč nevede raztegnila na tri ure. Iz Šmartnega sva zašibala do prve točke pri Tacenski kapelici, malo pod kapelico Matere božje pri Turškem kopitu srečala Igorja in nekaj višje našla drugo točko. Za tretjo sva že vedela, da je pod Grmado. 

Organizatorji

Od nje sva se spustila do Poti svobode in prišla pri kužnem znamenju še do četrte točke. Tam sva tudi že pogruntala svojo napako pri računanju časa, zato sva ob njegovi preobilici stopila po sicer še vedno zaprtem delu Poti svobode do Turkove kapele in od nje na vrh. Tam pa se je seveda vedno več dogajalo. 

Geolovci

Prihajali so prijatelji, klepetali smo, se smejali, poskusili baklavo, dobili spominskega hroščka, nagrade v žrebanju. Ko je dogodek po skupinskem fotografiranju počasi izzveneval, sva se odpravila z Larsom po Partizanski stezi navzdol. Še eno lepo srečanje, sva si bila enotna, vredno je bilo priti. Mogoče nama uspe tudi naslednje leto ...

Pogled s Šmarne gore

Feštival

Je že tako prišlo. Načrti so se spreminjali, malo obračali, zvijali in prilagajali. Najbolj jih je oblikovala bolezen, zato je odpadel obisk v Celju. Sam sem vseeno hotel malo ven, nemirni duh enostavno ne zdrži prav dolgo na enem mestu. Komu gre to na živce, a kaj morem, takšen sem. Razmišljal sem o kolesu, potem pa se odločil za klasiko, ki jo lahko uberem od domačega praga. 

Modro nebo

In prav danes združim z obiskom taborniškega festivala, ki tradicionalno poteka v Tivoliju. Feštival, kot se mu menda tudi reče, med drugimi stojnicami gosti tudi geolovsko. Torej bodo prijatelji tam, priložnost za klepet, kakšno idejo. Če ob tem pripomorem k boljšemu poznavanju igre, pri mladih tabornikih seveda, še toliko boljše. 

Pogled proti Grintovcem

Nebo je bilo modro, sem in tja kakšen oblaček, prav pomladno. In toplo za ta letni čas, čeprav vremenoslovci že za prihodnji teden obetajo velik temperaturni obrat, nekje celo sneg do nižin. Živi bili pa videli, kot se običajno reče. Šel sem proti Celovški cesti, mimo Stare cerkve navzgor, z obveznim postankom na robu. 

Šmarnica

Od koder se čez zvonik Plečnikove cerkve v Šiški in mimo velikega dimnika Energetike vidi proti Grintovcem. Sopihal sem naprej, stopal v strmino, presenečeno opazil cvetočo šmarnico sredi poti. Na Šišenskem hribu se nisem prav dolgo ustavljal, šel sem naprej do Rožnika in tam navzdol po poti z veliko stopnicami. Prišel sem do Rožne doline, obrnil in se mimo Čada odpravil v Tivoli. 

Rožnik

Tam je bilo dogajanje seveda v polnem teku. Tudi pri stojnici geolovcev, ki sem jo našel brez težav, se je veliko dogajalo. Nekateri prijatelji so že odšli, drugi šele prihajali, nekaj jih je bilo tam. Kranjski Janezek, Kremenček, Lars. Poklepetali smo, čas je tekel kar prehitro. Počasi sem se poslovil, odšel skozi Tivoli, mimo fontan, pomladnega zelenja proti Celovški cesti, domu.

Feštival

Petkov Jakob

Spet sva se ujela z Borutom. Ko je zaključil z betoniranjem v službi in prišel domov, sem ga pobral na Bregu, odpeljala sva se do izhodišča pri zapuščenem kamnolomu ob gradu Turn in komaj dobila prosto mesto. Res je ta kucelj nad Preddvorom vedno bolj obiskan. Ali je k temu pripomogla ena od nagrad za najboljšo planinsko kočo preteklega leta ali kaj drugega, ne vem. 

Čemaž

Mogoče zgolj vedno večja želja ljudi, da gredo ven, se premigajo, kakšno rečejo med seboj, pozdravijo ob naključnem srečanju. Po cesti sva stopila do Podaka, nadaljevala naprej po Juhantovi poti pod Pustim gradom. Čemaž je ozelenel, ob poti ga je bilo veliko. Posamezna srečanja, ravno toliko, da si pokimal, pozdravil. Gneče pa prav nobene. 

Juhantova pot

Pot je bila suha, nič ni blatno cmokalo pod gojzarji. Prečila sva cesto, štrikanje čez najhujšo strmino in že sva bila na zgornji stezi, nekaj korakov naprej pri Francijevi koči. Sonce je bilo še dokaj visoko, sramežljivo se je skrivalo, pošiljajo na zemljo nekaj svojih žarkov, prav nežno so presevali skozi oblake. 

Presevanje

Ko sva stopila na uravnavo, se razgledala proti domačim krajem, sva presenečeno ugotovila, da je koča zaprta. Torej tu ne bo nič s pivom. Ob vprašanju, ali bova zdržala do avtomobila ali morebiti naredila postanek malo višje pri nagrajeni koči, je Borut zgolj pokazal, da greva pod vrhom, potem pa navzdol. 

Razgled

Mimo cerkve sva prišla na cesto, zavila na stezo in se začela spuščati. Na enem izmed ovinkov me je prešinilo, da s seboj vendarle nosim nekaj, kar lahko spijeva. Le kako se nisem tega spomnil že višje? Kratek postanek, potem pa nadaljevanje spusta po prepletu stez, do Podaka in naprej izhodišča ob starem kamnolomu. 

Jakob

Seveda sva pri avtomobilu postala, rekla še kakšno o tem in onem, seveda ob pivu. Preden sva z obljubo, da bova skočila kmalu spet na ta ali kakšen bližnji kucelj, odpeljala proti domu. Saj je dobra družba vedno dobra. In tudi ko greš že stoprvič na isti kucelj, je prav zato vedno nekoliko drugače, posebno. 

Na zdravje!

Gontarska planina

Jutro je bilo res zgodnje, veliki kazalec je kazal četrt čez, mali je povedal, da peto uro. Ko sem stopil v temo, lučka je osvetljevala znano pot proti Osolniku, od nje sem se odcepil levo in prečil preko mostu potok. Mir, tišina, vse dokler se nisem spustil v graben. Na levi sem bolj slišal kot videl igrivo vodo, ki je preko skalnih skokov hitela v dolino Ločnice. Še vedno je tekla tudi po poti. 

Slap

Ob razmišljanju, če v te konce kdaj zaide tudi kakšen medved, sem se vzpenjal mimo slapu, nad njim strmo skozi gozd do travnika, mimo osamljene, bolj ali manj zapuščene domačije sem prišel na makadamsko cesto. Še pred Domom na Govejku sem sledeč ozki stezici čez travnik ubiral korake navzgor, do križa. 

Dan se počasi prebuja

Počasi se je danilo, lučko sem ugasnil, stopil prečno skozi gozd, na razcepu malo razmišljal, kam vodi gornja pot, potem pa preverjeno nadaljeval brez vzponov vse do goličave, ki pride prav na vrh Gontarske planine. Sonce še ni vzšlo, se je pa na zahodu rob obzorja že obarval rdečkasto. Na vrhu sem hitro našel skritega hrošča, seveda prav nič živega, še pravega ne. 

Barve

Kitajski proizvod, kaj pa drugega. Je bil pa v njem vpisni list, vanj sem se vpisal prvi, zaokrožil še čez najvišjo točko, v gozdu, nerazgledno, postal pri klopi in vpisni knjigi malo nižje. Sonce je vzhajalo, ko sem že stopal navzdol, za grmom sredi največje strmine presenečeno uzrl obraz prijatelja, ki je sopihal navzgor. Nasmejala sva se eden drugemu, rekla marsikaj o tem in onem. 

Sonce se je prebudilo

Potem se je njemu že mudilo, do najvišje točke in še naprej, meni pa v drugo smer, navzdol, čas, odmerjen za današnji pohod, je bil kaj skopo odmerjen. Prečka je bila hitro za menoj, pri križu nad Govejkom je sonce že močno svetilo, dan je bil rojen. Stopal sem naprej proti potoku, ob igrivi vodi navzdol, do Govejskega grabna in ceste. Lep jutranji pohod je bil, takšen, za dušo, za spomin.

Križ nad Govejkom

Zvoh in Krvavec

Če ne bo zima res konkretno zamahnila s svojim repom, sem se danes zadnjič zapeljal proti Krvavcu. Upoštevajoč izkušnje dneva prej sem z vožnjo brez kančka dvoma nadaljeval do Tihe doline. Pa saj tudi ni bilo kaj razmišljati. Toplota, dan kasneje, z ovinkov ceste je pogled uhajal na kopna pobočja tako imenovanega Rora. 

Snega je vedno manj

Parkiral sem ob snegu, stopil na smuči, začudeno gledal, koliko snega je pobralo v enem dnevu. Da sem prišel do zveznega snega na prvi strmini, sem moral prestopiti dva kopna dela, eden je bil občutno širši kot včeraj. Lepo sem hodil navzgor, nihče me ni priganjal, nikogar ni bilo naokoli. Vse do strmega pobočja pod Zvohom, ko je nekje od Krvavca kratkohlačnik prisopihal navzgor. 

Kalški greben in Kamniške Alpe

Z njim je bil mali kuža, ki me je hitro prišel pogledat, potem pa malo skakljal okoli. Na vrhu je možakar spraševal, ali je pes moj. Seveda ne, sem začudeno odkimal. Njemu se je pridružil nekje nad Kriško planino, mu sledil in se ni pustil odgnati. Vdano v usodo je obrnil, zavzdihnil, da upa, da ga nazaj grede odda pravemu lastniku. 

Na Zvohu

Pes mu je sledil, sam pa sem švignil mimo, zavijal, se izogibal ledenim delom. Skupinici, ki je na prvi uravnavi stopala navzgor, sem le pomahal, razmišljal, kje bi obrnil. Želel sem namreč še na Krvavec. Smuka končno ni bila slaba, zato sem peljal vse do mesta, kjer se začne ravnina pod Podgradiščem. Tam se je tako ali tako zaključila strnjena belina. 

Pogled na Zvoh med vzponom proti Njivicam

Spet sem nataknil pse in prav vesel ugotovil, da nekako še držijo. Spet sem zašibal navzgor, skoraj ujel možakarja, ki sem ga srečal malo pred mojim obratom, odvil v smeri Krvavca. Nekje pod sedežnico Njivice se mi je levi pes spuntal, po koraku ali dveh dokončno odpovedal pokorščino. Sem ga kar obesil nase, hodil po ravnini naprej, do vrha Krvavca. 

Sonce za meglo

Tam sem pospravil opremo, se ozrl naokoli, na vedno manjše flike snega, zapeljal na pobočje pod vrhom, vijugal proti Tihi dolini. Enkrat je pod smučmi zaškrtalo, drugič sem konkreten kamen uspel obvoziti. Ena proti ena bi bil športni rezultat. No, pa saj je bila tudi tukaj smuka v redu, ni mi bilo žal, da sem odsmučal še tu. 

Na Krvavcu

Prismučal sem do avtomobila, v zadnjem delu čez mešanico ledu in vode, podobno kot ponosni udeleženci tekmovanja Plaža Splash Challenge. Ki je letos iz meni neznanega razloga odpadlo, razmere so bile danes za čofotanje po razmočenem snegu in lužah vsekakor idealne. Pospravil sem opremo in z avtom odpeljal navzdol. V mislih je bilo le še … finito.

Finito

Vzhodna grapa

Čeprav naj bi bila Mala Mojstrovka zaključek sezone, me je premamilo smučišče Krvavec, ki je dan prej zaključilo s sezono. Torej mora biti vendarle še sneg, sem si rekel. A pogled na kamere je pokazal, da je pobočje pod Tiho dolino, tako imenovani Ror, že skorajda kopno. Tudi nekaj metrov široka proga, ki je omogočala dostop do zgornje postaje kabinske žičnice, je imela že dolge kopne prekinitve. 

Pomlad je očitno že tukaj

Vseeno sem si rekel, da grem pogledat in začuda je prikimal tudi Borut. Zapeljala sva se do Rozke in hitro videla, da je bil pogled kamere kar pravi. Ni nama ostalo drugega, kot da peljeva naprej, v Tihi dolini sva parkirala pri hotelu. A tudi prvi metri na uravnavi pod Podgradiščem so kazali kaj uborno sliko. 

Pod vrhom Zvoha

Nekdo se je odločil, da je treba pot splužiti, zato je bil prehod do strnjene snežne odeje le po belih trakovih ob robu. Le kaj mu je bilo tega treba, saj bo sneg tako ali tako kot bi mignil pobralo, sva zavijala z očmi. Hodilo se je dobro, čeprav nama ni bilo jasno, kako je smučišče le dan prej še delovalo. 

Spust v grapo

Snega vendarle ni bilo veliko, iz njega je sem in tja že gledal kamen ali celo del napeljave za snežne topove. Pobočja Zvoha so bila mestoma poledenela, pa vendarle srenačev tudi ob hoji naravnost navzgor nisva potrebovala. Na vrhu sem snel smuči in šel peš pogledat, ali je v Vzhodni grapi še kaj snega. 

Pred ozkim delom

Do ožine je bilo videti v redu, skoznjo se ni videlo, jasno pa je bilo, da ga spodaj, nad planino Koren, hitro zmanjka. Greva, potem bova pa že videla, sva bila odločna. Do ožine se je smučalo kar dobro, le zgornja ojužena plast se je plazila in kot potok tekla navzdol. Hitro je bilo jasno, da se mimo skale na sredi grape ne bo dalo na smučeh, pa tudi, da je melišče nižje kmalu kopno. 

Spust pod skalo

Vseeno sva odpeljala do najožjega dela, snela smuči, spustil sem se navzdol in se pripravljal, da si znova zapnem smuči, ko sem že lovil Borutovo smučko, ki mu je zdrsnila iz roke. Naredila sva še nekaj zavojev, na koncu je bilo treba že res paziti, snežna odeja je bila uborna, hitro je zaškripalo pod robniki. 

Pogled nazaj na najožji del

Da bi šla proti planini Koren, nisva niti pomislila, smuči so pristale na nahrbtniku, Borut je zakorakal navzgor, sam sem lepo hodil po njegovih stopinjah kot po udobnem stopnišču. Vzpela sva se nad skalo in nadaljevala navzgor, vse do roba, s katerega sva se prej spustila navzdol. Do vrha Zvoha je bilo le še nekaj korakov, hitro sva si nadela smuči in odpeljala po smučišču navzdol. 

Tik pod robom

Šlo je kar dobro, nizala sva zavoje, pazila, da ne povoziva kakšnega kamna, nižje doli pa kar cele kopnine. Pomlad je tu, kaj se more. Tudi ob spluženem delu se je še nekako dalo peljati, Borut se je le jezil, ker sem prej parkiral pri hotelu in se tako ni mogel pripeljati čisto do vrat avtomobila. Seveda v hecu, saj se je obema, ob odpiranju piva, kar smejalo.

Julijci v večerni svetlobi

Mala Mojstrovka

Ker je ta vikend avtodom počival, so se mi hitro pocedile sline po turnosmučarski nedelji. Ko sem poklical Boruta, ki je še pred dnevi zatrdil, da je smuči že pospravil na podstreho, je ta le pokimal, da bi bil Vršič res pravi za zaključek sezone. Ki je bila bolj skromna, toda kdo bi ji gledal v zobe? Nekaj turnih smukov smo pa le nastrgali skupaj. 

Dan se prebuja

Borut je predlagal odhod ob pol petih, sam sem ga v strahu pred hudo gnečo premaknil še za pol ure prej. Ob pol šestih sva tako že gledala, če je kje še kaj snega. Lučki sta osvetlili le kamenje. Pa je nekaj trenutkov kasneje Borut vzkliknil, da ga je našel. In res sva lahko stopila na smuči, brez težav hodila navzgor po sprva precej uborni, kasneje pa že malo bolj izborni snežni podlagi. 

Pogled z Vratc

Le kamenje, ki odpada iz sten Grebenca, je kazalo, da bo morala biti smuka nekoliko bolj previdna. Čudila sva se, kako, da ni še nikjer nikogar. Bila sva že visoko, skoraj pod steno, ko je na Vršič začelo pritekati življenje. Smuči so ostale na nogah vse do Vratc, potem pa so za nekaj deset višinskih metrov, v pomladnih mesecih klasika, pristale v rokah. 

Znova na snegu

Z Borutom sva se smejala, da je čudno, kako da podobno kot ceste preplavljalo električna kolesa, še nihče ni pomislil na male gosenice za turne smuči in kakšen baterijski snežni top za take kopnine, kot je z ruševjem poraščeno skalovje, preko katerega vodi pot. Komaj sva znova na snegu zakorakala naprej, že so se Borutu začeli upirati psi. 

Neprostovoljni luknjač

Nič ni pomagalo prepričevanje, tudi moja ideja o srenačih ni padla na plodna tla. Smuči je zapel na nahrbtnik in nadaljeval peš. Sam sem prečil pobočja, ujel smučino, nadel srenače in na koncu do vrha prišel ravno takrat kot današnji neprostovoljni luknjač. Na vrhu sva se pripravila za spust, ob malici pa naredila pravo čago pri planinskih kavkah. 

Sonce

Nekatere so bile celo tako pogumne, da so si ponujene koščke upale vzeti iz roke. Druge so zaradi naravnega strahu pred človekom ostale praznih … želodcev. Naredila sva še nekaj fotografij, potem pa odsmučala po trdi, s puščavskim peskom začinjeni podlagi. Zgoraj je kar ropotalo, a nižje kot sva bila, bolj se je poznala za ta čas leta nenavadna toplota. 

Kavke imajo zajtrk

Sam sem skozi ruševje prečil peš, Borut pa se je na smučeh prebil do dveh ali treh zavojev na letni poti. Potem pa je tudi on moral smuči prijeti v roke. Sedaj sva že srečala koga, na plazu, ko sva rezala zavoje izogibajoč se kamnom po odpuščenem snegu navzdol, pa je bilo vzpenjajočih še precej več. A kolone le ni bilo, kot sva doživela pred časom, je komentiral Borut. 

Borut pod Vratci

Pripeljala sva se do Vršiča, na koncu že skorajda malce na silo, a je vendarle šlo. So pa tudi pobočjem nad Vršičem vsekakor šteti dnevi … Midva sva bila več kot zadovoljna in končno le to prav zares šteje. Zagrabila sva smuči, odšla do avtomobila, se še zadnjič ozrla po plazu, grapah, Grebencu, pikicah, ki so lezle tja, kjer sva midva danes že bila. 

Pogled z Vršiča