Štularjeva planina

Občine so bile še uradno zaprte. Toda, da ne bi videl deklet je bilo seveda nepredstavljivo. Sedel sem na moped, odpeljal po zaviti cesti proti Jezerskemu in tam Ajdo ter Kali uspešno prepričal za pohod. Nekaj razmišljanja je že bilo, kondicija menda nekoliko šepa. Toda časa je vendarle dovolj, bova že nekako, sem tolažil in bil uspešen v prepričevanju. 

Jezersko

Stopili smo proti Makeku, sledili tablicam, ki so kazale, kod se gre proti Češki koči. Svet se je postavil pokonci, kar malo smo grizli kolena, pri zadnji hiši preganjali mladega kuštravca nazaj domov. Pa tako rad bi se spoprijateljil s Kali, odšel z nami do koder bi šli. Lastnica ga je morala odnesti domov, žalosten je bil pogled v njegovih očeh. 

Kali

Nadaljevali smo navzgor, mimo studenca, kjer se je Kali dodobra odžejala. Ves čas so se nam odpirali lepi pogledi na Kočno, Čedco, lepe konce nad Jezerskim. Pot se je zravnala, razširila, pod meni še neznanimi vršički, vsekakor vrednimi obiska enkrat v prihodnosti, smo prišli do Kačjega roba. 

Studenec

Štularjeva planina je bila le malo nižje, že sem ugledal stezico, ki nas je prav s sedla pripeljala do koče. Samotna je v teh časih, nasmeh je izvabilo višje v gozdu ležeče stranišče. Balvan je prineslo na uravnavo pred stoletji, smreke in ruševje so si ga izbrale za svoj dom. 

Svet pod Skuto

Stopali smo navzdol, zapustili cesto in se nato čudili prehodu na nižje ležeči ovinek. Očitno je erozija umetno narejeno stezo zasula, prehod preko strmega pobočja bi bil lahko za koga kar neroden. Spuščali smo se naprej navzdol, vprašanje ali peš do Jezerskega ali domači taksi je razrešila Ajda. 

Štularjeva planina

Dovolj bo hoje za en dan je odločila. Zato sva kljub prepovedi v bližini nesojenega gorniškega centra sedla na klopco, Kali poleg naju na tla in smo počakali. Lep sprehod je bil. To zagotovo. Vedno je nekaj posebnega, ko lahko misli, občutke, načrte deliš z mlajšo generacijo. Če vse skupaj popestri še prijazen kuža, pa je še toliko lepše.

Balvan

Pod Klobukom

Virus in skrb zaradi njega se vedno bolj oddaljuje. Zato je sedaj druženje z rizično skupino spet dopustno. In kje je zatorej lepše spiti eno pivo s prijateljem, ki je delovno dobo pustil že nekje za seboj, kot sredi zelenečega gozda. Bukve so prelestno razprostrle svoje mlade liste, lovile pomladanske sončne žarke, ko sva stopala po zaviti poti proti prvemu cilju. 

Na obrobju Ljubljane

Saj nisem niti dobro vedel kod greva. Sledil sem prijatelju in vedel, da me bo poznavalec teh koncev s parkirišča na robu Bokalc pripeljal povsem prav. Do bukve, ki je nekoč ponosno stala nad grabnom. Vse dokler je ni nekega dne njena nečimrnost drago stala. Preplitke korenine, nekaj vetra in že je s treskom padla preko ubornega potočka. 

Pot

Sedaj predstavlja naravni most visoko nad dnom, izziv za lovilce ravnotežja, prvovrsten zaklad. Smeh je seveda obvezen. Vrnila sva se na pot, ji sledila pod Klobukom naokoli. Ljudi je bilo več, topel dan je privabil na plan marsikoga. Nekateri so postavljali osebne rekorde, drugi lepo zložno premagovali metre do najvišje točke. 

Bukev

Nekoliko sva se spustila in prišla do Jurčkovega pruga. Kar primerno ime, sem se nasmihal. Sploh ker je praznik sv. Jurija čisto blizu. Domačini so kotiček prav lepo uredili. Nekaj lončevine, umetelnih zvoncev, izvir z majhnim jezercem, klop. Na katero sva sedla, da bi spila vsak eno pivo. In tako nazdravila dnevu. 

Jurčkov prug

Pa sem hitro ugotovil, da ga bo težko odpreti, saj sem odpirač pozabil. Na koncu nama je z nekaj improviziranja uspelo, tekočina odličnega okusa je bila najina. Mir in tišina, nekaj prijateljskega klepeta. Nato pa ob igranju senc, ki so jih ustvarjali sončni žarki, odhod nazaj. Menda naravnost, meni se je zdelo zavito. 

Jezični prjatu

A saj končno niti ni važno. Bolj to, da prideš spet prav tja, kamor moraš. In to ob takšnem vodiču, kot sem ga imel danes, res ni bilo težko.

Grmada in Šmarna gora

Saj se nekako spodobi, da v časih, ko prav daleč ne smeš, obiščeš vse kuclje, ki so ti na dosegu roke. Končno je važno, da zadihaš, začutiš prijetno utrujenost, spočiješ glavo, ko se ti pogled nasloni na daljave. V teh časih, kako nenavadno, tako zelo nedostopne. Šmarna gora je vsekakor takšna. 

Vsaj 2 metra

In če je dan pravi, pot mimo, kaj se ne bi ustavil? Avto sem prislonil na prazno mesto ob zidu pokopališča, stopil skozi Šmartno, se po znani poti mimo hiš vzpel do opozorila. Treba je držati razdaljo. Vsaj dveh metrov. Ker so steze nekje preozke za izpolnitev zahteve, sem se tolažil, da so verjetno z opozorilom mislili dolžino in ne širino. 

Razpotje

Na razpotju sem zavil na Romarsko pot in pred sedlom odvil proti Grmadi. Me je le vleklo, da ujamem še pogled na Ljubljano iz te smeri. Možakar, bolj v pražnji kot hribovski opravi je težko sopihajoč kolovratil navzgor. Ob vrsti pisanih pajkic, ki so švigale mimo, vsekakor nenavaden patron. 

Ljubljana z Grmade

Nekateri so šli hitreje, drugi počasneje, švignil sem mimo prvih in drugih. Na vrhu za trenutek postal, toliko, da sem naredil fotografijo, dve, nato pa že stopal nazaj proti sedlu. Prijazen pozdrav, zavoj proti Sv. Soboti. Njena kapela, ki stoji na robu strmine, mi je bila vedno všeč. 

Sv. Sobota

Lepo je bilo hoditi sedaj tu gori, pomlad je prišla, vse je bilo zeleno. Sonce je presevalo skozi mlade liste bukev. Na vrhu sem pogledal znova navzdol. Zgolj na kratko, toliko, da sem lažje zadihal. Ledinek je bil zaprt, na stopnicah pod cerkvijo so sedeli pohodniki. Brez sonca bi človeka tako ali tako verjetno prav kmalu pobralo. 

Šmarna gora

Sem si mislil tudi sam, ko sem se z roba spustil na pot navzdol. Po Partizanski stezi sem se strmo spuščal, na razgledišču našel nekaj lepih rožic, nadaljeval proti izhodišču. Zavijal tako, da sem vendarle našel nekaj samote. Zadovoljen, vesel, storil sem nekaj dobrega za sebe.

Rože ob Partizanski stezi

Apnišče že tretjič

In stvari ostajajo enake. Tako tudi hrib, ki ga vsaj v domači občini lahko obiščem. Napoved lepega vremena, zgodnje jutro, že sem se peljal proti izhodišču. Ko sem avtomobil prislonil na primerno mesto ob spomeniku dogodkom izpred let, sem videl, da so bili nekateri še bolj zgodnji. 

Pomnik

Pa vendarle je poti toliko, da so srečanja redka, če sploh. Navzgor sem šel najprej po zahodni poti, preskočil na srednjo, po njej nadaljeval brez težav proti najvišji točki. Dan se je prebujal, sonce je tam za hribi tudi že vstalo. Njegovi žarki so se ujeli v mlade bukove liste. 

Prebujanje

Na vrhu ni bilo nikogar, a je glas nekoliko nižje dajal vedeti, da prav dolgo ne bom sam. Hitro sem naredil fotografijo, nato pa v maniri teh dni nisem nič čakal, temveč ubral koral navzdol in levo. S tem sem prišel pod travnikom na širšo pot, nadaljeval po njej do stičišča poti, sedla in naprej v smeri Štefanje gore. 

Apnišče

Sem zašel? Seveda sem, kaj pa drugega. Danes, ko menda ne smeš postopati tam, kjer bi si želel, verjetno tudi ni dobro priznati, če narediš nekaj korakov v sosednjo občino. Pred vrhom je ravno obrnilo dekle, še ena zgodnja ptica, zgolj hitro sva se pozdravila, nato pa sem sam, po nekaj fotografijah in minljivem srčku na leseni mizi že izginil na drugi strani cerkve navzdol. 

Jutro

Zaplata, Storžič, kdo bi vedel koliko obiskovalcev imajo hribi nad Preddvorom v teh dneh. Ker nisem iz prave občine, sem jih lahko opazoval zgolj od daleč. Kaj se more, takšni časi, takšne odločitve. Saj bo boljše. Vsaj upamo lahko. Kratek razmislek, nato pa sem si izbral strmo pot, neke vrste bližnjico, ki je bila brez palic kar precejšen izziv. 

Srček

In seveda sem pristal na riti šele skorajda na ravnem. Neroda, ni kaj. Pod Šterno sem zavil navzdol, preskočil na srednjo pot in ji sledil do odcepa na kolovoz, po katerem teče nekaj časa tudi zahodna pot. Še bližnjica in že sem bil znova na parkirišču.

Želja

Apnišče drugič

Kam le? Če ne znova na najvišji hrib domače občine? Z manjšim obvozom. Recimo, da sem zašel. Saj ne, da bi se hvalil, toda se zgodi. Tudi dobrim poznavalcem tega dela. Seveda sem takoj, ko sem zmoto spoznal, pobegnil. Dam častno taborniško. In še kakšno drugo, če kdo želi. 

Jutro

Kakorkoli. Sedaj sem prehitro skočil na sredino, vendarle pa je prav, da grem od začetka. Kajneda? Sobota, jutro, velikonočni vikend. Pirhov letos ne bo, potica in ostale dobrote pa že. Odpeljal sem se do Olševka, parkiral pri spomeniku, nikogar ni bilo tam okoli. Kar malo presenečeno sem stopil na pot. Saj vendarle nisem bil pretirano zgoden. 

Pogled na Ljubljansko kotlino

Tokrat sem se odločil za pot mimo šterne, vsaj na spletu je izvir tako poimenovan. Odcepom se nisem pustil zapeljati, skozi drevje je presevalo jutranje sonce, odprl se mi je pogled na ravnico okoli letališča, Šmarno goro. Mimo manjšega izvira sem nadaljeval proti večjemu bratu, preskočil na pot, ki pelje … nekam. 

Sv. Štefan

Saj sem že v osnovi omenil. Zmeda v orientaciji. Hitra fotografija Svetega Štefana, nato pa navzdol. Znova na domače ozemlje. Počutil sem se kot naši dedje v vojnih časih. Bo kje počila puška? Iz katerega grma vreba zaseda? Kdo bi si lahko to pred dobrim mesecem dni mislil? 

Hrepenjenje

Da se bomo kot ilegalci tihotapili v senci, novodobni Krpani. Seveda brez nečloveških moči slovenskega ljudskega junaka. Preko travnika sem prišel varno, se spustil na sedlo, čez samotno senožet vzpel do najvišje točke. Znova doma. Užival sem nekaj trenutkov v samoti, nato pa odšel navzdol. Na razpotju sem se odločil za pot, po kateri še nisem hodil. 

Apnišče

Sledil sem ji na zemljevidu, peljala me je čisto v redu, očitno tu marsikdo hodi. Sem pomislil in kmalu srečal prve pohodnike. Torej to več kot drži. Steza me je odložila na razcepu, le nekaj metrov oddaljenem od spomenika tistim, katerih skrivanje se ni tako dobro končalo, kot moje danes. Pa saj so bili vendarle tudi časi veliko bolj resni.

Vrh