Stol

Res sem bil zgoden. Tokrat celo za moj običajen odhod. Pol treh, torej dejansko sredi noči, sem stopil iz mobilnega doma na Ljubelju, zakorakal ob soju čelne svetilke navzgor proti Zelenici. Da so v koči še vsi spali, je bilo seveda jasno. Prav tako, kot samota, ki jo je zmotil zgolj kakšen krik nočne ptice. 

V Kožnah

Pot mi je bila znana, vseeno pa je korak moral biti zanesljiv, vlaga noči je skale spremenila v prave drsalnice, palice so prišle še kako prav. Zapustil sem pobočja Vrtače, se pod Srednjim vrhom po deloma na novo nadelani poti spustil v krnico V Kožnah. Ujela me je prva sled svetlobe, vzpenjal sem se proti sedlu med Malim in Velikim Stolom. 

Prebujanje

Rdečica se je krepila, končno se je tam nekje daleč preko obzorja začela kotaliti velika žareča pomaranča. Še zadnji metri in sem stal na vrhu. Ura se je komaj dobro premaknila čez peto zjutraj. Pa na najvišji točki Karavank nikakor nisem bil sam. Skupini planincev je uspelo vstati zadosti zgodaj, da so na tem razglednem mestu opazovali sončni vzhod. 

Sončni vzhod

Od kje so se odpravili proti vrhu nisem spraševal, da so morali biti zgodnji, je bilo jasno. Še malo sem postal na najvišji točki moje današnje poti, opazoval prelivanje meglic iz sosednje Avstrije. Potem pa na hitro zaželel srečno, stopal navzdol, na sedlu vznemiril psa spečih pod nebesnim obokom. 

Prelivanje

Po melišču je šlo navzdol malo po svoje in prav hitro, na odcepu za Celovško kočo pa sem sledil poti, ki me je pripeljala pod vršno pobočje Svačice. Vzpon na razgledno špico je bil precej strm, ravno takšen je bil tudi spust po kratkem postanku pri križu. Na sedlu sem pomagal planincu, ki je že drugič zašel na istem mestu. 

Svačica

Nato pa nadaljeval pod Vrtačo po zgornji poti. Sedaj so bila srečanja bolj pogosta, dan se je naredil, ljudje so prihajali v gore. Hitro sem se spuščal, že sem stopil mimo koče na Zelenici, nadaljeval naprej navzdol. Do avtodoma, ki me je odpeljal proti domačemu dvorišču. Kam drugam pa bi?

Stol

Osojsko jezero in še marsikaj

OKOLI BEGUNJŠČICE – 24. 6. 2019 – To je res posebej lepo. Ko mlajša generacija brez nadaljnjega izjavi, da je morje ne zanima, hribi in jezera so tisto pravo. Tudi prav. Načrt je bil hitro skovan in že sva se z Živo odpeljala sredi dneva proti Ljubelju. Parkirala sva na meni tako domačem mestu, oprtala nahrbtnika in se odpravila proti planini Prevala. 

Mlado raste na temeljih nekega minulega življenja

Seveda po Bornovi poti, kje pa drugje. Saj je vendarle ne le razgledna, temveč tudi še kako drugače zanimiva, s svojimi tuneli. Že v gozdu, ko sva se strmim pobočjem šele približevala sva zagledala mlado življenje, ki je poganjalo na umrlem štoru. Simbolika, ki je ne moreš spregledati. 

 Bornova pot

Pogledi v daljavo, na sosednje bregove, so bili znani, vedno tako zelo zanimivi, vsaj malo novi. Spomini na številne doživete trenutke. Pa vendarle. Današnji pohod je bil nekaj posebnega. Ko se mešajo besede dveh generacij, skupno preživljanje časa, pisanje v knjigo spominov za nekoč, nekje … 

Planina Prevala

Planina Prevala je bila tu, hitro sem žigosal knjižico, s hojo sva nadaljevala po poti čez Rožo. Postanek pri studencu je bil nujen, sam sem pobrskal za novo skritim zakladom, Živa je med tem nabirala rože, ki jih rad vidiš in predvsem tudi okusiš v vsakem čaju. Posamezni pohodniki so hodili mimo, nekateri prav prijazno pozdravili, drugi so se obnašali, kot da so sami na tem svetu. 

Živa

Nisva se vznemirjala. Nadaljevala sva s hojo po pobočjih Begunjščice, srečala martinčka, ki se je sončil na ostankih nekega življenja. Šla mimo vhoda v rudnik, ki ga danes ni več, nato zavila malo po svoje, sledeč stezam, ki so se izgubile. Toda saj vendarle do Roblekovega doma ne more biti zapleteno priti, tudi daleč nisva bila več. 

Martinček

Kratek postanek na travniku pod kočo, Živa je nadaljevala z nabiranjem, sam sem poiskal v bližini skriti zaklad. Po počitku sva se začela spuščati proti Tinčkovi bajti. Strmina, številne okljuke na melišču. Zanimiv svet. Najina ločitev ob razcepu poti. Živa jo je mahnila naprej proti travnikom, smer Koča pri izviru Završnice. 

Roblekov dom

Sam sem skočil še do Tinčkove koče, poiskal tam pri hiški, povezani s čebelami, potrebne podatke za izračunanje koordinat že najdenega zaklada. Nato pa sopihal v breg, hitel, da se z Živo čim prej znova srečava. Na robu travnika sem jo našel, kako pridno nabira rože. Seveda, kaj pa drugega. Čudovita mlada zeliščarka. 

Spust proti dolini Završnice

Vzpenjala sva se proti novemu cilju, šla mimo koče, izvira, se spustila proti Zelenici. Tam je Živa trudno sedla na prvo klop, zamahnila z roko ob idejah o strmih vzponih, počitek je tisto, kar si želi. Seveda, povsem razumem. Sem pokimal. Toda sam sem moral še do sedla pod Trianglom. 

Izvir Završnice

In če grem že gor, zakaj bi hodil po običajni, tako znani poti? Ko tja gori sedaj pelje tudi ferata, ki ravno tako pripelje prav. Učna, nekoliko lažja, je bila za danes kar prava. Kot bi mignil sem bil na vrhu Spodnjega Plota, nadaljeval do Triangla in se spustil na tako zelo znano sedlo pod njim. 

Pogled s ferate na Spodnji Plot

Imel sem vse potrebne podatke, hitel navzdol do Žive, našel še zaklad, nato pa sva se spustila po pobočjih nekdanjega smučišča in servisni poti do avtodoma. Ura je bila pozna, počasi se je večerilo, prvi dan najinega druženja je mineval, utrujenost, čas za posteljo in spanje. 

Spust proti Ljubelju

OSOJSKO JEZERO - 25. 6. 2019 – Zjutraj sva bila kar hitro pokonci. Odpeljala sva se skozi tunel, pokazala na drugi strani dokumente, nadaljevala proti Borovljam, sledila navigaciji v smeri Beljaka in Osojskega jezera. Ob jezeru sva nadaljevala do izbranega kampa nad krajem Osoje. 

Ideal camping

Ideal kamping je bil naziv, ki je obetal dobro izkušnjo. In res sva kmalu videla, da ne bova razočarana. Izbrala sva si parcelo blizu jezera, parkirala, postavila stole in vse, kar je potrebno za bivanje. Seveda sem šel tudi preizkusit vodo, zaplaval naokoli, prav super je bila. Dan je mineval v ležernem razpoloženju. 

Plaža

Popoldan sva skočila na kolo, se odpeljala v smeri Prefelniga, preskočila na kolesarsko pot, ki naju je popeljala ob močvirju. Seveda sva ob tem iskala zaklade. No, iskal sem jih jaz, Živa pa me je milostno čakala. Je bilo pa vroče. Poletje je dobro zakorakalo tudi v te konce. Krog sva zaključila in se vrnila v kamp, skok v vodo je bil obvezen. 

Kolesarski izlet

Pozno popoldan sem se odpeljal do Osoj, ob cerkvi nekaj časa neuspešno iskal zaklad, potem pa končno le zagledal pravo mesto. Vpisal sem se in pohitel nazaj, da me le ne bi Živa predolgo čakala. Ob večerji so naju presenetile račke, ki so prišle pogledat, kaj se dogaja. Bile so prava atrakcija, tudi midva sva bila navdušena. 

Račke

OSOJSKA POT SKOZI SOTESKO – 26. 6. 2019 – Ker sva že od dneva poprej vedela, da so dnevi vroči, sva si za današnji dan izbrala pot skozi sotesko. Ta se je začela le nekaj korakov stran od vhoda v kamp, ki nama je te dni nudil prijazno mesto. Sprehodila sva se po poti, spregovorila nekaj besed z domačinkama, iskala skrite zaklade. 

Soteska

Vstopila v ozek usek po katerem je tekel potok, poskakoval preko oblih skal, poraslih z mahom, iskal najboljše prehode. Tudi kakšen slapič naju je razveselil. Sledila sva poti, preko vode so pomagali leseni mostiči. Soteska se je počasi razširila, skozi smrekov gozd sva prišla na cesto in na drugi strani zagledala jezero. 

Pot skozi sotesko

Tauernteich je počival v tišini, nekaj obiskovalcev na njegovih bregovih je ni motilo. Šla sva okoli njega, na drugi strani sledila smeri proti kraju Untertauern, pa po nekaj najdenih škatlicah zavila nazaj. Da ne bi hodila po isti poti, sva šla malo nižje, ujela na spodnji makadamski cesti lep pogled na Osojsko jezero, stopala mimo gozdarjev. 

Tauerntaich

Malo naprej sva se znova priključila poti skozi sotesko. Tokrat ni bila več tako samotna, pohodniki so se vzpenjali po prijetnem hladu navzgor. Vrnila sva se v kamp, šla zaplavati, uživala v prijetnem brezdelju. Proti večeru Živi do bicikliranja ni bilo, zato sem se sam odpeljal na krajši izlet. 

Osojsko jezero

Vozil sem do kraja Tiffen, tam najprej obiskal slap na rečici pod cesto. Nato pa po precejšnji strmini sopihal do cerkve, ki so jo zgradili na manjši uravnavi sredi strmega brega. Našel sem tam skriti zaklad, raziskal okolico, nato pa užival v strmem spustu navzdol. Šibal sem proti kampu, parkiral in kaj kmalu še zadnjič ta dan skočil v vodo. 

Župna cerkev v Tiffnu

TÜRKENKOPF – 27. 6. 2019 – Dopoldne je minilo v zadnjem skoku v vodo, pospravljanju stvari in slovesu od Osojskega jezera. Bilo je kratko, toda prijetno, sem bil prepričan, da se tudi Živa strinja. Peljala sva se proti Celovcu, nadaljevala v smeri Železne Kaplje in pred njo parkirala na začetku ferate Türkenkopf. 

Prvi metri vertikale

Trojica je ravno pospravljala opremo, počasi so odhajali. Midva sva se šele pripravljala. Upal sem, da je stena v senci, vendar spodnji del, kot sva kmalu videla, ni bil. Dan je bil vroč, vremenoslovci so napovedovali enega najtoplejših dni tega poletja. Pred začetkom sem Živo vprašal po tekočini in rokavicah, pa je le zamahnila z roko. 

Pogled navzdol

Z najstnico se ni prepirati, zato sem popustil in vstopila sva. Pa je vroči začetek Živi kar hitro popil moči, zato je bilo tudi nadaljevanje težje. Seveda sem ji odstopil vso mojo vodo in jo ob vzponu spodbujal. Na srečo sva se soncu počasi skrila in vročina ni bila več tako huda. Splezala sva preko težavnih delov, sedaj so se zadnji odseki zgolj še vlekli, utrujenost je pripeljala naveličanost. 

Počitek

Še prečenje, ki ga kar ni hotelo biti konec, slika na razglednem vršičku visoko nad dolino, nato pa spust mimo ostankov gradu navzdol. Sam sem si še namočil noge v mrzli reki, neuspešno prepričeval za takšno osvežitev Živo. Nato pa sva znova stala pri avtodomu, pospravila opremo in se odpeljala skozi Železno Kapljo proti Jezerskemu vrhu. 

Pogled na izhodišče z vrha

Vožnja je minila brez zapletov, že sva se ustavila pri slatini na Jezerskem. Natočil sem vodo, se poslovil od Žive. Meni je bilo lepo, kot vedno, ko sva skupaj, sem komaj uspel ujeti misel, nato pa je že odšla. Odpeljal sem naprej proti domu, upajoč, da je bilo tudi njej v redu. In da še kdaj, mogoče že kmalu, tako skupaj kam odrineva.

Pogumna punca ...

Gradišče

Želja. Ki je tlela že dolgo, pa nikoli ni prišla do uresničitve. Na Veliko planino iz doline, mimo cerkvic Sv. Primoža in malo višje ležečega Sv. Petra. Je zmanjkalo običajno volje, časa ali je bil kakšen drugi razlog, je težko reči. Toda vedno sem se zapeljal višje, kratek sprehod me je popeljal do pašnikov in značilnih bajt teh koncev. 

Sveti Primož

Tokrat ne. Po mirni noči v Kamniški Bistrici sem se zapeljal do Stahovice, parkiral pri Kalcitu in se kar hitro odpravil na pot. Čeprav je bila ura komaj pol šestih, še zdaleč nisem bil med prvimi. Pa vendarle pri cerkvicah gneče ni bilo, le nekaj jutranjih ptičev, kakršen sem bil danes tudi sam. 

Bajta

Že so se mi odpirali prvi pogledi, ko sem korakal višje, v gozd. Na mestu nekdanje Mickine bajte sem najprej spoštljivo počil na klopi, prebral zanimiv opis o pristopih smučarjev in nato zavil levo. Prečil sem pobočja po poti modrega moža. Kdo je to bil nisem izvedel, vsekakor pa je ubral pametno prečko, saj je druga pot, kot sem videl ob vračanju, bolj gor in dol. 

Velika planina

Hoje skozi gozd ni bilo malo, toda bile ja samotna in prijetna. Po dveh urah od prvega koraka se je gozd razredčil, stopil sem na cvetoče travnike, hodil naprej mimo Male planine proti njeni večji sestri in najvišjem Gradišču. Kratek postanek, pritisk žiga v knjižico, obujanje spominov na pohod pred slabim letom dni. 

Gradišče

Nato pa spust na drugo stran, moral sem poiskati podatke za najdbo novega zaklada. Mimo Zelenega roba sem se ob nabiranju rož za čajno mešanico spustil skorajda do zgornje postaje nihalke, tam obrnil in znova sopihal v breg. Utrujenost se mi je že malo poznala, prav zadovoljen sem bil, ko sem se končno mimo Gradišča prevalil navzdol. 

Pooblačilo se je ...

Na drugi strani sem nadaljeval do želene škatlice in se po sedaj že znani poti spuščal v smeri izhodišča. Še nekaj rož je pristalo v moji malhi, nato pa sem izginil v gozdu, korakal proti dolini, zavijal sem in tja, višine je bilo vedno manj. Sedaj so bila srečanja pogostejša, še posebej na božjepotni cesti pod obema svetnikoma. Miru je bilo vedno manj, toda nič zato, danes sem ga užil že zadosti.

Na mestu Mickine bajte

Krog nad Kamniško Bistrico

Jutro v Kamniški Bistrici. Začrtana pot, vremenska napoved solidna. Torej bo že moralo biti v redu. Sem momljal sam pri sebi, ko sem še malce zaspan stopal mimo Žagane peči proti odcepu V koncu. Vzpon proti Kokrškemu sedlu, nekoliko nenavadno srečanje. Mimo je navzdol prihitel možakar, kot bi se mu mudilo. 

Žagana peč

Za menoj je pa še pes, je zverino napovedal. Da se je očitno ne bi preveč ustrašil. Toda kaj, ko kosmatinca ta dan nisem videl. Ne na tej poti, ne kasneje. Upajoč, da sta se z lastnikom vendarle nekje našla sem prisopihal do Cojzove koče, se na kratko ustavil, nato pa že stopal naprej proti Kalški gori. 

Cojzova koča

Razglednik mi je bil znan, postanek na njemu ni bil dolg, klici domov so bili brez odziva. Kar me je kar malo zaskrbelo. Dokler le nisem dočakal novice, da je vse v redu, zgolj vrtnarska opravila so bila tako aktivna, da se je zvok telefona izgubil med paradižnikom in solato. Na sedlu sem nadaljeval v smeri Kalškega grebena. 

Kočna in Grintavec s Kalške gore

Srečal angleško govorečo planinko poučeval o koristnih rožicah in malo kasneje, na drugi strani škrbine, usmerjal čez težavni del. Potem sem pohitel naprej, do vrha, kjer sva se po mojem žigosanju še enkrat srečala. Še nekaj nasvetov o tem kam in kako bi bilo lepo v naslednjih dneh, ko je še imela čas raziskovati te kraje, nato pa sem jo že mahal naprej proti Dolgi njivi. 

Strmi prehod

Nasproti mi je pritekla brhka mladenka, komaj sva se pozdravila, že je odhitela naprej. Zadnje srečanje danes. Vzpon na Vrh Korena, nadaljevanje proti Kompoteli. Razgledovanje. Mokrica je bila tam nekje spodaj, res se mi ni dalo do nje. Sploh ker je že z imenom obetala močo, beli oblaki nad menoj so se zbirali, kot obet hude ure. 

Kalški greben

Nič me ni vleklo, da bi s svojimi palicami postal premični strelovod. Spustil sem se navzdol, našel potko, ki me je pripeljala na Košutno. Zadnji vrh v današnji ogrlici. Hitro sem odtisnil žig v knjižico, brzel proti planini, kateri je vrh dal ime. Ali pa obratno, kdo bi vedel. Kratek postanek pri cerkvici, nadaljevanje navzdol. 

Vrh Korena

Pa prave poti ni bilo. Nekaj časa sem sledil zemljevidu na telefonu, ugotovil, da nisem več prav, se vračal in sledil sedaj drugi stezici. Kmalu sem ugotovil, da tudi ta ne bo prava, toda kaj. Sedaj sem bil že nizko, mogoče pa se stezi kmalu sekata. Od tega ni bilo nič, moja stezica je izginila, drugo sem sicer sekal, toda prečila je pobočja in obetala prehode tja, kamor zanesljivo nisem želel priti. 

Pogled v smeri Kamniških gora

Tako sem nadaljeval naravnost navzdol, upal, da se pot vendarle izteče prav. Obračanje nad kakšnim skokom mi res ni niti najmanj dišalo. Končno sem se znašel v širokem grabnu, mu sledil po jesenskem listju, vse je kazalo, da bom vendarle prišel tja, kamor sem želel. Pa vendarle sem na koncu, ko se je graben iztekel v ostanke gozdne ceste, začutil pravo olajšanje. 

Pisano

Stopal sem po cesti, na bližnjici prišel čisto blizu potočka. Ravno prav, da sem se odžejal, saj mi je vode že višje gori zmanjkalo. In da sem namočil noge, jih shladil. Nato pa sem po makadamski cesti, ki se je malo pred žičnico za Veliko Planino odcepila, stopal proti izhodišču. 

Planina Košutna

Včasih je zagrmelo, na srečo ne prav blizu. Dežja pa sploh ni bilo. Pot do Kamniške Bistrice se je kar vlekla, toda prej ali slej seveda prideš na svoj cilj. Na parkirišču sem odložil stvari, stopil še do tolmuna pri izviru reke, namočil noge v ledeno mrzli vodi. Užival popoldanske minute, čisto nikamor se mi ni mudilo. Pravi dolce far niente. Pa saj je tudi prav tako, sem si ga zaslužil.

Postanek ob potoku

Draga

Draga. Dolina, ki ima vse od zadnje morije v teh koncih tako zlovešči prizvok. Saj ne moreš, da bi pozabil na dogajanje, povezano z norenjem nemških »turistov« pred desetletji, ko so največkrat povsem nedolžnim zapornikom iz gradu Katzenstein tu surovo odbijali zadnje trenutke njihovih življenj. 

Pomnik

Seveda na to ne moreš pozabiti, tudi če bi želel, pomnik dogodkom je tam. V tem gorskem svetu, kjer so v letih zlih pobijali može, otroke, žene, je znova mir. A dasi je ves tih, morilce toži in slavi umorjene. Piše na njem. Ja, žalostno. Toda midva sva danes hotela užiti predvsem to, kar je Draga sedaj. 

Dolina Draga

Mirna in tiha dolina, po kateri teče cesta vse navzgor, pod znane vršace. Čas za pogovor, z Živo je seveda vedno lepo. Ko slišiš o tem, kaj se dogaja v šoli, kako je sedaj med poletjem, novice z Jezerskega. Pogledi, ki jih med mogočnimi smrekami ujameš na z oblaki zastrto Begunjščico. Kot bi se mična gospodična nečimrno skrivala za belo, puhasto tančico. 

Travniki

Travniki, kjer se poleti pasejo krave, so še samevali. Preko mostička sva preskočila potok Zgošo, menda tudi Begunjščica imenovano, v gostišču dobila potrebni žig, nato pa stopala navzdol. Seveda tudi tokrat nisva molčala, saj si imaš, če se bolj redko vidiš, že kaj za povedati. 

Pri domu v Dragi

Na robu počitnic, na prehodu med srednjo šolo in fakulteto, še toliko več. Upanje, skrbi, obeti, vprašanja. Kje so že časi, ko so se ta porajala tudi nam. Zavila sva do vode, postala ob nemirnih kapljicah, ki so igraje skakale preko zaobljenih prodnikov. Prijeten hlad je vel do naju. 

Zgoša

Še nekaj korakov in že sva bila pri avtu. Peljala sva navzdol, prehitela delavce, ki so risali flike na cesto, potrebno obnove. Pomahala gradu Kamen, Begunjam, hitela domov. Kjer naju je čakala babica, pomladne dobrote, rdeči ribez. Do slovesa, ki je ob obetu skorajšnjega snidenja vedno lažji.

Rdeči ribez