Žmitkov šp'c

Saj običajno ni treba daleč. Da bi našel kraje in ljudi, ki so ti res blizu. Dopoldan na Jezerskem, sprehod na Žmitkov šp'c, znani vršiček do katerega se komaj predihaš, kdo bi se lahko odrekel takšni ponudbi. Če je poleg še Kali, ljubki črni vragec, ki včasih hiti naprej, kot bi ne želela kaj zamuditi, drugič pa vleče proti domu, kjer je varno zavetje in dobra hrana, je prijetni sprehod zagotovljen. 

Nad farno cerkvijo

Jutro je bilo še zgodnje, ko smo stopili mimo farne cerkve in se po znani poti usmerili do Žmitka. Beli Storžič se je že prebudil, tudi bližnji Ožbolt je sijal osončen, suhi travniki okoli njega so pili toploto. Stopili smo mimo kmetije, ki je vrhu dala ime, sledili stezi in na znanem mestu zavili proti šp'cu. 

Živa in Kali

Zgolj nekaj korakov in špica, ali kot pravijo domačini, vohrni s samoglasniki, šp'c, je bila pred nami. Malo večja skala, ki je odličen razglednik vse naokoli. Preko številnih korenin smo prišli do vznožja, majava lestev nama je z Živo pomagala do vrha. Kali se je pred strmino ustavila, prigovarjanje ni pomagalo. 

Virnikov Grintavec

Seveda je hotela zgolj nekaj pozornosti in dvigalo do najvišje točke. Ki ga je za nagrado, saj je vendarle pridno hodila, tudi dobila. Vsi trije smo uživali v razgledu. Virnikov Grintovec je blizu, Storžič in njegovi sosedje nekoliko dlje. Najlepši pogled pa je seveda na Kočno in visoke sosede, sonce je krepko sijalo nad njimi. Kratek počitek, pogled v umetelno pripravljeno shrambo za vpisno knjigo, nato pa smo stopili navzdol. 

Sonce

Kali je že vedela, kako je treba iti in na dvigalo ji ni bilo treba dolgo čakati. Vračali smo se proti domu, razlogov za zavlačevanje ni bilo več, kot bi mignil smo bili mimo Žmitkove kmetije, stopali proti cerkvi, svetloba je že segla do krajev okoli nas. Kratek sprehod, ki pa je bil tako zaradi dneva, kot predvsem mojih sopotnic, nekaj res posebnega.

Jezersko v soncu

Šestič

Popoldne se je že krepko nagnilo v svojo drugo polovico, ko sva s prijateljem stopila na pot. Na Triangel, kam pa drugam, saj je za popoldansko predihanje ravno pravšnji. Če je to še prva letošnja smučarska tura, bo pa sploh najboljša izbira, sva se strinjala. Snega je vedno manj, ledene ploskve so bile zapolnjene s kopnimi flikami. 

Pobočja so vedno bolj kopna

Tudi plaz pod Begunjsko vrtačo je bil skoraj kopen. Pomlad prihaja, letos očitno zelo zgodaj. Tu se ne da veliko narediti. Praskala sva po drsljivi podlagi navzgor, iskala najboljše prehode. Nad prvo strmino ledu ni bilo več, hoja je bila veliko bolj prijetna. Kopnine, ki so se kazale pod Spodnjim Plotom, so povedale, da nevarnosti za plazove ni več. 

Robson pod plazovino

Zato je bila izbira servisne poti seveda najbolj razumljiva. Sonce je še ožarjalo Košutico in Veliki vrh, midva sva hodila v senci. Ostanki plazovine so bili jasen opomin, da se je treba te poti ob neugodnih razmerah ogibati. Odcuckala sva navzgor, kot se sedaj moderno reče, zavila proti koči, ki je samevala. 

Sončni vrhovi

Vedno bolj naju je objemala tema, čakal sem prijatelja, ki je lovil sapo nekoliko zadaj. Zadnja strmina, vzpon do tako znanega vrha. Na zahodu je bilo še nekaj sramežljive rdečice, ki je počasi bledela. Hitre priprave na vrhu, nato pa ob soju lučk zavoji v smeri prihoda. Na drugo stran sva osvetlila kopno vršno pobočje, tam letos brez nove pošiljke snega ne bo več možno sukati smuči. 

Zardeli zahod

Smuka je bila presenetljivo dobra, nobene posebne trdote ni bilo do koče na Zelenici. Pod njo pa seveda pravo smučišče, delno poteptano, delno ne. Zavoji so si sledili do koče Vrtača, mimo katere sva švignila navzdol, iskala nepoledenela pobočja na desni strani. In ugotavljala, da se skale, ki kje že gledajo iz bele odeje, v soju lučk skorajda ne vidijo. 

Priprave na vrhu

Zdrsela sva še preko ledu na pobočju tik nad parkiriščem, gledala, da sva se izognila kopnim delom. Zadnji zavoj je bil le nekaj metrov od avtomobila. Zadovoljna? Seveda!

Mala Mojstrovka

Jutro. Zgodnje seveda. Drseča cesta nas je pripeljala na sedlo. Prve. Nobene gneče, glasnega govorjenja, ropotanja. Tišina. Zgolj mi trije, strmi plaz, visoki vrhovi. Tako znana klasika. Že tolikokrat preigrana igra, ne naveličaš se je nikoli. Prebijanje čez staro plazovino, iskanje najboljših prehodov. 

Vzpon na robu noči

Nadaljevanje po vedno bolj strmem pobočju, čudenje kopnemu kamnitemu rebru. Letos je pomlad res pohitela. Še malo in polizala bo sneg do obisti, ostala bo zgolj sivina odkruškov sten Grebenca in našega današnjega cilja. Male Mojstrovke. Misli, da bi zavili proti večji sestri, je odpihnil močan veter. 

Ko se jutro budi ...

Že ko smo stopili na prepišno sedelce nas je hotel prestavljati sem in tja, višje se je zgolj še krepil. Rdečica na obzorju, tam nad Trento nekje, je oznanjala nov dan. Luna, ki je že občutno hujšala, se je visoko na nebu počasi poslavljala. Sneg je bil ravno pravšnji, ujeli smo pristopno smučino predhodnikov in ji sledili proti vrhu. 

Vzhod

Prijatelja malo spredaj, sam nekoliko zadaj, loveč trenutke. Slalom med skalami tik pod vrhom, prihod na najvišjo točko. Velika Mojstrovka nas je pozdravljala, sledi so kazale, da je v preteklih dneh že imela obiskovalce. Luna nad njo je bledela. Veter se je še zaganjal, smejali smo se, ob pišu vse ni ravno enostavno. 

Na vrhu

Razgledi po domačih krajih, k sosedom. Res daleč se vidi. Sonce, ki je že med vzponom prilezlo izza Prisojnika, se je sedaj kotalilo po nebesnem svodu. Previdno smo zapeljali navzdol. Prijatelja po snežnem robu, sam med skalami. Sledili smo neki svoji liniji, delali zavoje, pomrznjeni sneg, tresoče smuči. 

Prijatelja

Nad Grebencem smo jih za nekaj metrov sneli, nato pa pod njim vriskali v strmini, preskočili na plaz nad Vršičem, zavijali proti plazovini. Seveda je bila vožnja po njenem obrobju pravi rodeo. Toda kaj za to. Dan se je začel enkratno, smejalo se nam je od ušes do ušes.

Smuka pod Grebencem

Trening

Spet je bil tukaj četrtek. Čas sva imela. Da je Robson znova štrajkal je bilo tudi že kar nekako jasno. Zatorej sva se ujela s Tomažem, Tourennacht pod Tromejo je znova vabil. Čeprav to morebiti ni ravno tipična turna smuka, je pa odličen trening zanjo. Da se malo predihaš, uživaš na svežem zraku, srečaš prijatelje. 

Na izhodišču

In tako sva šla, sama. Pozno, pa nič zato, saj sva vedela, da imava zadosti časa, restavracija na vrhu je odprta do desete ure. Vožnja do Podkloštra in Sovč je minila med klepetom kot bi mignil. Parkirišče je bilo tudi ob nekoliko bolj pozni uri že polno. Pa vendarle sva našla prosto mesto, si na robu snežne odeje nadela smuči, pripravila ostalo opremo, začela dihati hitreje. 

Teptalec na Petelinjeku

Tokrat Tomaž ni ušel naprej, hodila sva skupaj. Nedvomno precejšnja preizkušnja njegove potrpežljivosti. Ima le več moči in vzdržljivosti, kaj morem. Vzpon ob robu smučišča je bil znan, vsak ovinek, strmina, grbina, zapisani nekje v spominu. Nekatere, ki so se kot midva šele vzpenjali, sva prehitela, drugi so bili hitrejši. 

Dolina

Minevale so minute, metri, dolžinski in višinski. Srčni utrip se je ustalil na visokih obratih, dihanje je bilo hitro. Mimo naju so švigale lučke, brzele v dolino. Nad Petelinjekom je teptalec urejal smučišče za naslednji dan. Temo, ki naju je objemala, je razbila močna luč restavracije na vrhu sedežnice. 

Prihod

Ustavila sva se, teptalec je hrumeč pripeljal mimo. Po kratkem premisleku sva sklenila, da greva kar navzdol. Videti je bilo, da bo smuka ugodna, pivo naju je čakalo v avtomobilu. Hitre priprave, nekaj poganjanja po vršnem platoju, nato pa spust po strmini. 

Hrumeč

Zavijala sva sem in tja, hitro prevozila ravne dele, zapeljala čez prelomnice. Sedaj sta najini lučki hiteli v dolino, se peljali po ravnini, zadnji zavoj tik nad parkiriščem. Že sva bila pri avtu, pivo je bilo seveda domače, odlično. Noč naju je spremljala na poti domov.

Tomaž

Sveti Tomaž

Ko sončni žarki pobožajo suhe travnike, ki jih je letošnjo zimo komaj pobelilo, je treba stopiti na pot. Da začutiš, da mraza res ni več, da se rahlo premrle kosti naužijejo toplote, pridobijo nekaj potrebnega vitamina, da ti ptice povedo, da je tukaj pomlad. Prijazen pozdrav, nato pa kar po cesti navzgor. 

Kje so barve?

Saj je to zanesljivo prava pot, sem zatrdil. Pelje do sv. Tomaža, tam na razglednem kuclju, od koder se vidi daleč. To je bilo treba izkoristiti, zakaj bi torej čakala. Klepet, besede so se mešale, delile, stavki, številne misli. O tem kar je bilo, je in še bo. O tem, kar je pomembno, povezanosti. 

Potok

Sonce je presevalo skozi meglice tople zemlje, beli sledovi letal na modrem nebu. Podrtija ob poti, potok, ki je preko za te kraje nenavadne kamenine polzel, kot ga je vlekla gravitacija. Gozdni obronki, žica, po kateri se prenašajo že desetletja novice. Kdo bi vedel koliko veselja, vzklikov, skritega obupa, tihega joka je prenesla. 

Obronki

Koga vse je sredi noči zbudila, kolikokrat je bila nema, ko je nekdo nestrpno čakal novic ob telefonskem aparatu. Danes je marsikomu odveč, novice letijo po zraku, dosežejo nas kjerkoli smo. Pa vendarle se človeku kar malo toži po časih … Ob pogledu na bližnji Lubnik sva prišla v vas, zbudila psa, ki je moral takoj preizkusiti svoje glasilke. 

Navzgor

Zavila proti najvišji točki, na vrhu katere ponosno stoji bela cerkvica, mogočno drevje okoli nje jo ščiti. Pred vremenom, hudimi duhovi, neprijaznimi ljudmi. Postala sva na njenem pragu, pogledala proti Staremu vrhu na drugi strani. Dnevi so mu šteti, sva si bila edina. 

Pogled proti znancem

Zgolj bela sled sredi travnikov ni dajala obeta dolgoživosti. Nato pa sva se obrnila, stopila znova navzdol, počasi in previdno, hotela pogledati, kako je kaj na domačem dvorišču. Seveda ob klepetu, obujanju spominov, prijetno je bilo druženje, kot vedno. Dve generaciji. 

Sveti Tomaž

Polna luna

Noč ima svojo moč. Če je na nebu polna luna, nedvomno še toliko bolj. Ali je naju nosila ali ne, težko rečem. Vsekakor sva na Ljubelju še ugotavljala kdaj bo prilezla izza najinega hrbta. Pa ni bilo treba dolgo čakati. Pobočja nad kočo Vrtača so bila že prepredena s tisto posebno svetlobo, ki kot pajčevina leže na zemljo. 

Vzhod

Za nama je bila na nebo pripeta velika svetleča krogla, lučka je postala nepotrebna, čisto dobro se je videlo. Vse dokler nisva nad kočo na Zelenici prišla na prečki proti Vrtači v senco. Sledila sva predhodnikom, iskala najboljše prehode. Snega ni bilo veliko, polizala ga je toplota, res nenavaden pojav sredi časa, ko naj bi deželi vladali mraz, sneg, zimske radosti. 

Lunina svetloba

Osamljeni smučar se je prerinil mimo naju, za njim ni bilo nikogar več, objela naju je samota. Krnica Suho ruševje je bila srebrna, mesečina jo je naredila še posebej čarobno. Iskala sva najboljše prehode, se jezila, ker se nama je zdelo, da so predhodniki ubirali nekoliko nenavadne poti. 

Suho ruševje

Potem pa le prišla prav, na pobočja pod Vrtačo. Bila sva si enotna, da bova najino današnje potepanje zaključila na vrhu strmega žleba, desno od Zelenjaka. Veter naju je presenetil, ko sva se vzpenjala še zadnje metre do zastavljenega cilja. Pihal je sunkovito, meni odnesel podlogo za pse. 

Srebrna pajčevina

Nisem prav dolgo žaloval za njo, pripravila sva se za spust in že po prvih zavojih ugotovila, da je toplota teh dni sneg čez dan topila, ponoči pa je zmrznil in v trdni objem okoval tudi sledi predhodnikov. Pa to ni bila tako velika težava, saj vendarle smučava dobro, resda včasih hitro, drugič pa nekoliko bolj počasi. Če je treba biti previden. 

Pogled k sosedom

Kot je bilo nekoliko kasneje, pod Vrtačo, kjer sivih skal, ki jih je toplota priklicala izpod snega, skorajda nisi videl. Pa se nama je uspelo prebiti nižje, med ruševje, na dolgo, sitno prečko. Ki se je iztekla nad Zelenico, od katere je bilo tako ali tako do zadnjega zavoja tam na parkirišču pravo smučišče. Lahko bi bilo boljše, sva si bila enotna. Pa vendarle … večer je bil lepo izkoriščen, kar pa je tudi nekaj vredno. In poplača celo novo prasko na smučeh.

Tomaž

Begunjščica

Je bil le že čas. Da se po toliko obiskih treh angelov podamo na bližnjo sestro. Veter se je polegel, razmere so bile dobre, nevarnost za plazove minimalna. Zakaj bi torej še čakali? Gremo zgodaj, to je bilo tako ali tako že jasno. Saj je jutro na Begunjščici vedno nekaj posebnega. 

Na vrhu Šentanskega plazu

Da to ni znano zgolj nam, smo opazili že ob prvih korakih z Ljubelja. Lučki visoko nad nami sta zavijali v grapo, z njima smo se srečali kasneje, prav na vrhu Šentanskega plazu. Toda do tja je bila kar dolga pot. Z Urošem sva si bila enotna, da je štrikanje po pristopni smučini plazu podobno nikoli končani zgodbi. 

Greben Begunjščice

Ko naredil prve korake, zamahneš z roko, saj sem skoraj že na vrhu. Potem pa pobočju kar ni konca, hodiš in hodiš. Tam proti vrhu, ko zaviješ desno, se je počasi začel delati dan. Lučke smo lahko ugasnili, rdečina na obzorju se je krepila. Stopili smo na vršni greben, nadaljevali po pomrznjenem snegu proti najvišji točki. 

Suho Ruševje in Triangel

Med pripravo nas spust smo se spraševali, če bomo dočakali vzhod sonca. In kot bi misel švignila v daljavo, se je izza Kočne posvetilo. Rumena žareča krogla se je prikotalila na obzorje, začela svojo pot po nebesnem svodu, razpetem od jutra do večera. Svetloba se je odbijala od ogledal nežne ledene skorje. 

Podoba raja

Pozdravili smo zgodnja pohodnika, odpeljali navzdol. Po trdem snegu je ropotalo in treslo, da so nam kar zobje šklepetali. Vse do preskoka na Šentanski plaz, kjer je bil sneg takšen, kot mora biti. Ravno prav trd, pobočje zglajeno, kot na najbolje urejenem smučišču. Le sledi pešcev, prave luknje v snegu, so sem in tja prekinile pobočje. 

Sončni vzhod

Prijatelja sta jo ubrala levo in navzdol zavijala sem in tja po pobočju nekdanjega smučišča. Sam sem se držal bolj desno, pod steno, sledil lepim pobočjem, desno od plazovin zadnjega sneženja. Pri koči Vrtača smo se znova sešli, čakalo nas je še nekaj zavojev, hitrih in prijetnih. Vse do zadnjega, spet seveda tik ob parkirišču.

Smuka na vrhu plazu

Petič

Spet. Kaj pa drugega. Ko pa je vendarle tako primeren za jutranji obisk. Da narediš nekaj dobrega za sebe, telo, predvsem pa dušo. Še pred službo, da se predihaš, začutiš lepoto prebujajočega dneva, svetlobo, ki leze izza obzorja. Seveda šele potem, ko že stojiš na vrhu in čakaš, da lahko z ugasnjeno lučko zapelješ po pobočju navzdol. 

Prebujanje

Loviš zavoje, leve in desne, zadovoljen, ker ti gre dobro, vesel, ker si. In res ni bilo prav nič drugače. Vse je še spalo, ko sva stopala s parkirišča, sam nekoliko nejevoljen, ker je fotoaparat ostal doma. Nadomestek v obliki majhne leče na telefonu bo moral zadostovati. Bolje to kot nič, sem se tolažil. 

Borut na vrhu

Nadaljevala sva s hojo po znani poti mimo koče Vrtača, vdihi so postali nekoliko globlji. Kljub številnim sledem, ki so jih narisali smučarji v preteklih dneh, sva spoštovala oznake o prepovedi uporabe servisne poti. Saj je vendarle tako prav, nobena prepoved ni brez pomena. 

Znamenje

Pogled proti Šentanskemu plazu, kmalu bo prišel na vrsto, vedela sva. V koči na Zelenici je že svetila luč, nisva šla preverjati ali so jo pozabili ugasniti dan poprej ali pa je morebiti kdo, ki ne more spati, že vstal. Kot bi mignil sva bila preko strmine, stopila na vrh. Seveda je bilo načrtovanje pravilno. 

Pred spustom

Tema, ki naju je obdajala je počasi izginjala, lučka, edina svetloba v noči pa postajala iz trenutka v trenutek bolj odveč. Pripravila sva se za spust, kratek trenutek odločitve, nato pa zavoj na levo stran. Da je bilo nekaj drugače, kaj pa drugega. Sneg ni bil ravno idealen, toda nekaj lepih zavojev sva vendarle naredila. 

Proti luči

In našla kakšno fliko snega, preko katere še ni švignila smučka. Nato pa že preskočila na pobočja pod Šentanskim plazom, nadaljevala navzdol po znanem pobočju, hitela. Novim delovnim zmagam naproti, kaj pa drugega. Saj je bilo vendarle treba zaključiti delovni teden. Kaj bo za vikend … načrti so se že rojevali.

Zadnji zavoji

In spet ...

Jutro je bilo zgolj nek daljni obet. Ki se bo prej ali slej pokazal za robom noči. Vsaj tako sva upala, ko sva v bledici čelnih lučk počasi začela stopati proti znanemu cilju. Kroga svetlobe sta osvetlila korak, risala groteskne sence. Dvigovala sva se proti Koči Vrtača, drobec novega snega je prekril kopne lise. 

Jutro se budi

Strmina nad nekdanjo srednjo postajo enosedežnice naju ni prestrašila, nekaj zavojev in že sva bila na vrhu. Mimo druge koče, tiste na Zelenici, sva se vzpenjala proti najinemu cilju. In se spraševala, če bo sonce še kdaj vzšlo. Ura se je enakomerno premikala naprej, okoli naju je ostajalo temno. 

Pogled z vrha

Zavoji po nekoliko bolj strmem pobočju, prehod na greben, ki pripelje seveda na vrh. Triangel, tako dobro znani cilj. Pospravljanje opreme, razmišljanje, če bo na svetlobo za spust treba še dolgo čakati. Končno je tam na vzhodu rdeča pomaranča prilezla pod rob obzorja. 

Begunjščica

Poudarjene barve modre, prelivajoče rumene in rdeče, so vedno nekaj posebnega. Obet novega dne, budi se upanje. Tudi tokrat je bilo tako. Svetloba je obrisom, ki so se počasi izluščili iz teme, dodala barve. Navdušeno sva opazovala hribe, izrazite žlebove, ki so prekinjali posamezna skalna pobočja. 

Luč pri sosedih

Po kratkem razmisleku, levo ali desno, zapeljala tja, kjer sva prišla. Bo še najbolj prav, sva sklenila. Prvih nekaj zavojev previdno, nato pa preskok na širše pobočje. Pršič se je zgostil, smučanje ni bilo tako lahkotno, da bi ob njem vriskal. Pa vendarle so izkušnje brez težav vodile smuči skozi belino. 

Vrtača

Nad kočo sva švignila po bližnjici na plaz, mimo prvih naslednikov nadaljevala z zavoji navzdol. Tistih nekaj, ki so si na levo in desno stran sledili pod Vrtačo, je bilo tako ali tako zgolj formalnost. Dan je še zaspano zehal, ko sva pospravila opremo in se odpeljala proti domu. Toliko zanimivega naju je še čakalo.

Cilj