Viševnik

Snega res primanjkuje. To se je poznalo tudi na Pokljuki, saj smo na poti med Rudnim poljem in smučiščem zgolj presenečeno opazovali, kako se nekateri peljejo s svojimi štirikolesniki tam, kjer naj bi mi smučali. Pa kaj, smo si rekli. Bo že nekako. Dvigali smo se čez smučišče, ujeli prehod, na Zlatih vodah. 

Pod vrhom

Videli, da bo treba drugič vstati bolj zgodaj. Posamezne lučke so bile že visoko. Le kam se jim je tako mudilo? Saj jim vendarle dan ne bo nikamor ušel. S hojo smo nadaljevali proti pobočju pod vrhom, snega je bilo tukaj zadosti. In čisto nič več. Greben je kazal kopno rebro. 

Megle v dolini

Zadnje metre sva šla z Borutom peš, občudujoče gledala Uroša, ki se je vse do najvišje točke z obvozom nad Konjščico potrudil na smučeh. Čeprav se je dan komaj naredil in je bilo svetlobe ravno toliko, da smo lahko ugasnili lučke, je bila na vrhu že kar gneča. Očitno mila zima privablja številne pohodnike, nekatere opremljene bolje, druge slabše. 

Očaki

Pripravili smo se, naredili nekaj fotografij vse naokoli. Nato pa previdno zapeljali v kratko grapo proti Konjščici. Nič ni bilo čakati, saj je mraz danes zjutraj pregnal vsako voljo na daljše uživanje na vrhu. Strmina je počasi popustila, prečili smo pomrznjena pobočja v smeri Pokljuke. 

Tam nekje so domači konci ...

Nad žlebom je bil sneg že nekoliko mehkejši, občasno se je predrl. Tako znan svojevrsten rodeo se je nadaljeval tudi naprej navzdol. Vseeno smo navajeni raznovrstne podlage vijugali brez večjih težav skozi ožino, zapeljali čez Zlate vode in se spustili v pobočje nad smučiščem. 

Nad žlebom

Snega je vedno bolj primanjkovalo, treba je bilo biti pazljiv, posamezni kamni bi kaj hitro lahko naredili grdo prasko na smučeh. Obvoz, ki se mi je zdel dober je bil na koncu kar kamnit, moral sem prestopiti kopni del in nato loviti prijatelja. Spodnji del smučišča je bil boljši, nič ni škrtalo. 

Pod Zlatimi vodami

Po cesti smo z nekaj previdnosti odpeljali skoraj do parkirišča in že lahko potegnili zaključek, črto pod današnjo smuko. Da je bila seveda čisto solidna, kot je vedno, smo si bili enotni.

Potoška gora

Zgodnje jutro, kaj pa drugega. Enostavno sem moral malo ven, da se shodim, prediham, kot običajno rečem. Da vdihnem sveži zrak, zjutraj še tako svež in rezek, najdem skriti zaklad. Da bi šel kdo z menoj nisem niti pomislil, pa saj nekaj samote ne škoduje, kvečjemu nasprotno. Znana smer, tja proti svetemu Jakobu. 

Zardevanje

Saj ni bilo kaj veliko izbirati, avto sem pustil pod Podakom, sledil svoji lučki in se vzpenjal po poti, ki sem jo verjetno prvič prehodil pred skoraj pol stoletja. Spomini, ki se kažejo kot bliski v temni noči, so mi prihajali na misli. Seveda je danes marsikaj drugače, poti je cela vrsta, skoraj do koče pelje tudi široka cesta. 

Zaplata

Na srečo po njej res ni treba, ko je vendarle po starih sledeh toliko lepše. Mimo znamenja sem sopihal še skorajda v temi, na razpotju v bližini Jakoba malo postal, potem pa zavil proti Potoški. Malo višje me je začudil odcep za razgledišče, sledil sem oznakam in prišel do mesta, ki se mi ni zdelo nič posebnega. 

Zaspana dolina

Tudi razgleda na Jakoba, ki ga je obetala tablica, nisem uzrl. Morebiti bi ob sončni svetlobi videl, mislil drugače. Vrnil sem se na pot, hodil naprej do travnikov, vrha Potoške gore. Tisto, kar me je danes zvabilo sem gor, je bilo hitro najdeno. Da bi se vpisoval še kam, me ni mikalo. 

Kje je sonce?

Tam za bukvami se je že delal dan. Očitno je bilo svetlobi kar malo nerodno, nežno je zardevala. Nisem se predolgo obiral, že sem šel nazaj, na robu travnika ujel lep pogled na belino Julijcev. Zarja je bila vedno bolj izrazita, vendar sonca nisem dočakal. Sem bil zanj le prehiter. 

Iskra in Jakob

Šel sem mimo cerkve in koče. Na vrata nisem trkal. Jakob mi tako ali tako ne bi odprl, oskrbnik pa je morebiti še spal. Tudi pri Franciju je bilo videti vse izumrlo, ustavil sem se zgolj toliko, da sem se razgledal. Spomini so se spet budili. Včasih je bila koča drugačna, takrat sem se tukaj večkrat ustavil. 

Julijci

Sedaj je vse drugače. Tudi pot, ki je prej ni bilo vodi strmo navzdol. Sledil sem ji, stopal levo, desno, navzdol, proti izhodišču. Dan se še niti ni dobro prebudil, sam pa sem za seboj imel že prav lepo pot.

Mala Mojstrovka

Saj je bil nekako že čas. Da belina prekrije vršace daleč in blizu, obleče gorske skale v svoj poprh. In da se preko melišč, ruševja in visokih travnikov poleže bela odeja, ki omogoča miren vzpon in nato lahkotno zavijanje navzdol. Toda letos je bil sneg prav zgodnje decembrsko izbirčen. 

Škrbina pod Grebencem

Višje gori ga je padlo precej, razglašali so visoko stopnjo nevarnosti, da se spelje po hribu navzdol. Nižje, tam kjer običajno začneš s hojo, pa ga skorajda ni bilo. V še kako znani zasedbi smo se trije mušketirji tokrat odločili za visoko izhodišče in zgodnji odhod. Pa vendarle ne tako zgoden, da pred nami na Vršiču ne bi bili že parkirani avtomobili. 

Jutro se prebuja

Kje so vsi, nismo vedeli. Ko smo zagrizli v strmino, na plazu lučk nismo uzrli. Ob zavoju desno, proti škrbini v Grebencu, se je začelo počasi daniti. Rdečica je obetala prihod sonca. Smuči so pristale v rokah, hodili smo po strmini, se odločili katero od sester bomo danes obiskali. 

Osončena velika Mojstrovka

Za začetek sezone je dobro biti skromen, začeti zložno, torej bo Mala Mojstrovka ravno pravšnja. Nadaljevali smo po pobočju, smuči so bile znova na nogah. Med tem, ko smo se spraševali kakšna bo smuka je na plano pokukala bleščeča svetloba. Svoje žarke je razprostrla preko višav kot plašč, doline so še spale. Tja bo pokukala šele čez čas. 

Proti vrhu

Med tem, ko smo se spraševali, kakšna bo smuka, smo prišli pod vršno strmino, srečali tiste, ki so bili bolj zgodnji kot mi. Kratek pozdrav, oni so peš odšli navzdol, mi smo se na vrhu razgledali, pripravili na smuko. Z Urošem sva se smejala Borutovim rumenim sončnim očalom, podale so se k njegovi bundi. 

Vzhod

Zavoji navzdol so bili dobri, ni se prediralo, skorja je držala. Nad škrbino smo zavijali previdno, smuči pa ni bilo treba sneti. Po plazu se jih je vzpenjalo veliko, večinoma brez smuči. Na vrhu, tam, kjer zaviješ levo navzdol, sem se s smučmi zataknil v razbrazdane sledi predhodnikov, naredil preval, drsel nekaj metrov. 

Na vrhu

Nasmejan sem se pobral, zapel smuči nazaj na noge in odvijugal za prijateljema. Zadnji metri plazu, treba je bilo paziti na skalne mine. Uspelo nam je prismučati do roba ceste brez večjih težav in prask. Navdušeni smo se strinjali, da je bilo za začetek sezone prav odlično.

Smuka

Nočni pohod

Noč in njena moč. Naju ni prestrašila. Ko sva na nekdanjem mejnem prehodu stopila za nekdanje poslopje policije, našla pravo smer. Prižgala čelni lučki, ki sta osvetljevali dobro znano pot. Kako sem bil vesel, da se je Ajda odločila, da mi danes dela družbo. Trenutki, ki so se nekoč zdeli tako samoumevni, so postali v zadnjem času nadvse dragoceni. 

Oddajnik

Besede, ki so bile včasih kar hitro preslišane, so sedaj pomembne, loviš jih kot prestrašene jerebice v letu. Koraki proti Rakeževi planini, samota naju je objela. Oddajnik na robu strmine je pošiljal signal v daljavo, nad njim sva preverila prav poseben štor. Potem pa hodila naprej, najini glasovi so bili nekaj živega v temni noči. 

Nenavadne lepotice

Na Ankovi planini je hiša, kjer so nekoč v daljavo oprezali vojaki tedaj domače države, še vedno samevala. Tudi stražarnica je bila zapuščena, le kdo bi danes tu kaj čuval? Nadaljevala sva po poti proti najinemu cilju, prav posebne zvezdice so nama kazale pot. Sledila sva jim do odcepa, se čudila, kakšna teža je bila, da se je cesta udrla. 

Nekdanja stražarnica

Se na zavoju začela spuščati proti Roblekovi planini. Ko sva prišla na njen rob, je bila že mirna, vsi gozdni delavci so odšli. Ustavila sva se, prisluhnila tišini, poiskala zanimivo brezo, ki upognjena daje videz nekakšnega nenavadnega portala. V nek drugi, skrivni svet. Pa sva raje ostala kar v tem, za enkrat je še dober. Mogoče pa nekoč, kasneje … 

Prehod

Stopila sva nazaj, vmes pregledovala zvezdice, sem in tja kakšno nadomestila ali popravila, če sva ugotovila, da je to potrebno. Noč je bila vedno bolj temna, zgolj najini lučki sta še dajali svečavo. Osvetlili sva polža, ki je prav počasi lezel preko ceste, slinarju se očitni ni nikamor mudilo. 

Ajda

Nadaljevala mimo Ankove in Rakeževe planine znova tja, od koder sva prišla. Besede so se menjale, dragoceni trenutki zapisovali v spomin za nekje, nekoč. Občutek enkratnosti. Najini koraki so odmevali na makadamski cesti, njihov zvok se je izgubljal, za nama je ostajala … zgolj tišina.

Slinar

Hudi grad

Kako lepo se je naokoli odpraviti s starejšo generacijo. Tako polno spominov, znanj o krajih, ljudeh, prave modrosti. Poromati pod gore, tja, kamor jo vsekakor še vedno vleče srce. Jo popeljati do krajev, ki jih vidi prvič, podati roko, pomagati preko strmine. Jesensko vreme je nad deželo ležalo vse od jutra. 

Preproga

Meglice so se preganjale okoli visokih vrhov, sončni žarki se niso mogli pregristi skozi koprene. Cerkvica sv. Jurija nad Bistrico pri Tržiču je bila najin današnji cilj. Nisva bila prvič tu, že pred leti sva iskala skriti zaklad. Danes sva zgolj ponovila vajo, uspešno našla škatlico in se nato še naprej čudila zaprtim vratom, prehodu skozi manjše obzidje. 

Sveti Jurij

Listje je šumelo pod nogami, skozi redek gozd se je videlo daleč. Po previdnem spustu mimo vile Bistrice, katere usoda nama ni bila jasna, sva na sedelcu nadaljevala na drugo stran navzgor. Kamnita pot je bila vedno bolj strma, nekaj previdnosti je bilo že potrebne. 

Sodobna osvajalka

Altgutenberg, menda tudi Hudi grad poimenovana utrdba visoko nad Tržičem, je danes seveda zgolj bleda senca nekdanje mogočnosti. Eden od najstarejših slovenskih gradov naj bi ime dobil po Dobrči, pod katero je na vzpetini kraljeval. Pa vendarle ni povsem zapuščen. 

Hudi grad

Ko sva se po potki vzpela do grajskega dvorišča, je bilo jasno, da so ga naselili novodobni vitezi. Leseni platoji, klopi, že rahlo prepišne zavese prijetne senčnice v zavetju grajskega zidu. Bale sena, shojene poti. Toda nobene žive duše. Kam so jo mahnili današnji graščaki nisva vedela. 

Stražar

Na to vprašanje nama ni znal dati odgovora niti stražar grajskega poslopja, ki se je prestrašeno zvijal med suho travo. Ujela sva še pogled na drugo stran, tja proti Kriški gori, potem pa počasi, previdno, ob pomoči nekoliko mlajše roke začela sestopati. Srednji vek sva pustila za seboj, današnji čas naju je pričakoval.

Pogled proti Kriški gori

Megleno razgledišče

Povabilo je prišlo nenapovedano, zbudilo zanimanje. Kaj ne bi, saj lepo razgledišče pod Begunjščico ne more biti kar tako. Toda tam sem hodil pred kratkim, časa ni bilo ravno na pretek, odrinil sem misel na pohod na stran. Dokler niso jesenske meglice prekrile teh krajev in je bilo le vprašanje časa, kdaj bo bregove pobelil prvi sneg. 

Meglena pot

Čas se je iztekal. Nič več ni bilo možno čakati. Ko se je v soboto obrnilo tako, da sem ostal sam, je bila odločitev hitra. Sprehod, da zajamem zrak in najdem to čarobno mesto. Vzpon proti Zelenici je bil več kot dobro znan. Samota me je objela, Ljubelj je ostal daleč spodaj, tišina. 

Možic

Bežen pogled je dal vedeti, da razgleda danes ne bo. Razen tistega, ko imaš čas za sebe, ko pogledaš vase, se ozreš v preteklost, razmišljaš o prihodnosti. Okoli koče se ni še nič dogajalo, čeprav je bil ob tej uri zanesljivo vsaj že kdo pokonci. Dvignil sem se nad kočo, kamnita steza me je preko melišča peljala naprej. Smokuški plaz. 

Barve

Macesni so bili že odeti v rumena oblačila, žareli bi, če bi se v njihove iglice ujelo sonce. A ne danes. Okamneli možici so kazali, kod gre prava pot. Zeleno rušje, rumeni grmiček. Sredi sivine. Končno pravo mesto, postanek, razmislek. Bi šel naprej, se obrnil, iskal nove poti? Na takšen dan odločitev res ni bila težka. Nazaj navzdol, po isti poti. 

Izginevanje

Vlaga se je prijela prav vsake skale. Drselo je, kar naenkrat me je na spolzki korenini spodneslo, obrnil sem se in zakotalil na nekoliko nižje ležečo pot. Na srečo sem jo odnesel zgolj z nekaj praskami, opozorilo, da nikoli ne moreš biti zadosti previden, pa je bilo več kot zgovorno. 

Zelenica

Pri koči je bilo še vedno vse mirno, Triangel je bil nekje v megli, nadaljeval sem pod žičnico navzdol. Silhuete dreves ob servisni poti so kot črna strašila odsevala na beli podlagi. Vlaga okoli mene mi je segla vse do kosti. Pobegnil sem v avto, se odpeljal navzdol, iskat sončne žarke, barve, srečne dni.

Kontrast

Ko jo sreča mahne po svoje

TJA, PROTI MORJU – 4. 10. 2019 – Čas je že bil, da spet pogledam proti morju. Precej razmišljanja, kam bi kdo rad, kje še ni bil, kje bo pihalo. In nato hitra odločitev, ki naju je z mamo pripeljala do parkirišča ob odcepu proti Buzetu. Znanega, mirnega, že sva spala. 

VRSAR – 5. 10. 2019 – Jutranji premik proti morju, mimo Buzeta, smer Poreč, Vrsar, kamp Porto Sole. Kar malo zmeden sem bil, saj se mi je zdelo, da je postavljen nekoliko nenavadno. 

Na obali

Vendarle sva našla primerno parcelo, tam parkirala, pripravila vse za najino bivanje ob morju. Šla pogledat, kako je z vodo, je še slana in mokra? Naletela v njej na rebrače. Teh je ob obalah Istre v zadnjem času res veliko. Tudi tukaj se jim nisi mogel izogniti. Vseeno sva zaplavala, včasih nejevoljno odrinila sluzasto tvorbo, pa vendarle uživala v vodi. 

Ulice Vrsarja

Dan je mineval v pravem mediteranskem vzdušju, počasi, ležerno, nič nama ni manjkalo. Skočil sem tudi na kolo, se odpeljal do cerkvice svetega Andreja nad Vrsarjem, zgolj toliko, da sem dobro pretegnil noge. Ko se je bližal večer, sva se z mamo odločila za sprehod. Do bližnjega Vrsarja res ni bilo daleč. 

Roke

Šla sva ob mandraču, se vzpela po širokih kamnitih stopnicah v stari del mesta, mimo rok velikana v nekakšni stiskalnici, kipa zaljubljencev, sidra, ki je našlo svoj zadnji pristan na zazidanem oknu. Pogled v cerkev, tiha molitev, kdo bi vedel za kaj. In nato, ob vračanju proti kampu, uživanje v pisanih barvah večera. 

Pogled v smeri mandrača

Le kateri slikar si jih je izmislil, sva se čudila. Od modre, ki je vedno bolj temnela, do rumenkaste, ki se je prelivala v oranžno, vijolično, dan je prav zares ugašal. Počasi sva se odpravila nazaj proti avtodomu, dan je bil kar dolg, čas je bil za umiritev, skok v posteljo, spanje. 

Le kaj napovedujejo barve neba?

KO JO SREČA MAHNE PO SVOJE – 6. 10. 2019 – Saj niti ne vem, kaj bi drugega lahko rekel o dnevu, ko sreče res ni bilo prav veliko blizu. Že moj dopoldanski kolesarski izlet v okolici se ni končal najboljše. Mahnil sem jo do zakladov na drugi strani Vrsarja, v bližini Valkanele našel izgubljeni kraj, kjer je bil nekoč menda hotel, poln dogajanja. 

Jutranji pogled na Vrsar

Tokrat se je dogajalo le meni, saj škatlice najprej nisem našel, šele ko sem jo ob dvigu pokrova jaška zagledal, pa sem se spomnil na opozorilo zadnjih najditeljev. Ose. Nekaj jih je letalo okoli mene, zato sem se umaknil, pa me je ena že med vpisom pičila. Ko sem škatlico hotel vrniti na svoje mesto, je okoli mene zares završalo. 

Pred izletom s čolnom

Skočil sem na kolo, pobegnil. Toda kaj, ko je bilo polno os po meni, okoli mene, tudi po kakšnih sto metrih še ni bilo miru. Na velur so se pripele tako, da sem jih odstranil šele na res grob način, bile so v čeladi, na kolesu. Kar nekaj pikov sem dobil in ob nadaljevanju moje poti ugotavljal, da bi se lahko končalo tudi slabše. 

Na otočku sv. Juraj

Mostiček na otoček Školjić pred kampom Istra je bil odstranjen, ni mi preostalo drugega, kot da zaplavam. Osvežitev je dobro dela, pa tudi ugotovitev, da nimam pisala, sem na mestu najdbe hitro rešil. Vrnil sem se do osjega gnezda, na hitro zaprl pokrov, ki ga prej med begom nisem uspel. 

Cerkvica

Pa je tudi tokrat završalo, toda še pred prvimi piki sem hitro pobegnil. Potem ko sem se v kampu potožil mami, sva nadaljevala z današnjim načrtom. V vodo sem odpeljal čoln in zaveslala sva do otoka Sveti Juraj. Tam sem odšel peš okoli otoka, našel zaklad, se vrnil in skupaj sva zaplavala. Mama je bila veslanja vesela, kar je razveselilo tudi mene. 

Rebrače

Odveslala sva nazaj na kopno, počasi začela pospravljati stvari, saj je bil za današnji dan predviden odhod. Ker pa je bilo popoldne dolgo, sva po kosilu odšla do sosednjega kampa Koversada, ki je že pred dnevi zaprl svoja vrata. Šla sva čez most na otoček z enakim imenom, sam sem na plaži zaplaval. 

Cela jata na otoku sv. Juraja

Voda je bila res odlična, nobenih rebrač nikjer. Moje navdušenje je bilo očitno nalezljivo, mama je spremenila svojo odločitev, da ne bo več plavala. Opozoril sem jo na spolzki pomol, toda očitno ne zadosti. Hud padec, udarec z glavo, pomagal sem ji do ležalnika, ki je bil na plaži. 

Domači zaliv

Kri je lila, slabost, ni mi preostalo drugega, kot da pokličem prvo pomoč in se dogovorim, da je nekdo prišel odpreti vrata kampa. Ko sem slišal sireno, sem stekel nasproti, reševalcem kazal pot. Mamo so oskrbeli in odpeljali v bolnišnico v Pulo. Drugam ne gre, so povedali. 

Otoček Lunga v daljavi

Sam sem jim z avtodomom sledil in na urgenci ugotovil, da so že opravili preiskave, glava je bila v redu, le še rano je bilo treba zašiti. Ko sem poravnal račun in je bila mama sposobna odhoda, sva odšla do parkirišča, dan je bil prenaporen, nisva imela moči za nič več, kar tam sva v miru prespala. 

Nesrečna obala

PRI STARCIH – 7. 10. 2019 – Naslednje jutro je bila mama že boljše, kar me je veselilo. Najhujše je bilo za nama. Vse sem naredil, da ji je bilo čim bolj udobno, odpeljala sva se proti Sloveniji. Pri Buzetu sem zavil do meje, na domači strani v Sočergi parkiral. Skočil sem na kolo, odpeljal proti vasici Brezovica, še pred njo pustil avtomobil in se odpravil do ostankov nekdanjih obrambnih stolpov. 

Jutro nad Limskim kanalom

 Pri starcih. Ni bilo težav z najdbo, ne stolpov, ne v bližini skritega zaklada. Ravno tako sem brez težav našel tudi kamnito pregrado, preko katere pada voda, kadar jo je seveda kaj. Tokrat je bilo preveč suho, kaj se more. Vrnil sem se do avtodoma, kjer je mama počivala in me čakala. Odpeljala sva se domov, dopust, ki je toliko obetal in se tako lepo začel, se je žal končal precej drugače. A vseeno, s srečo v nesreči.

Sipine v bližini Starcev