Štirje

Meni se načrti očitno hitro podrejo. Začuda v zadnjem času v ravno pravo smer. Tako mi je nepričakovano hiter povratek omogočil, da sem začel naokoli klicati prijatelje. Če so razmere dobre, jih je treba izkoristiti. Da bo Tomaž šel, nisem dvomil. Dobro je kazalo tudi Borutu. Presenečenje pa je bil Robert aka Robson, ki je ne le našel čas, temveč predvsem voljo, da se nam pridruži. 

Tomaž in Robert

Cilj seveda ni bil vprašanje, na robu večera je Triangel edini sprejemljivi cilj. Zakorakali smo z Ljubelja, nekaj oblakov nas ni motilo, tudi veter, ki je pihljal, ne bi smel biti prevelika težava. Hitro smo bili pri koči Vrtača, kjer se je zadihani Robert odločil, da bo prvič zadosti, če gre zgolj do Zelenice. 

Nad plazom

Tomaž se je kar izstrelil po plazu navzgor, naju z Borutom ujel kot za šalo in kmalu sem sam sopihal, kot da moja kondicija ni čisto nič vredna. Razdalja med nami pa se je zgolj večala. Na Zelenici je že kar pošteno vleklo, z višino se je veter le krepil. Prišel sem pod zadnjo pravo strmino in sledeč predhodnikom zakorakal naravnost navzgor. Ob tem pa presenečen ugotovil, da je veter tako močan, da me poriva naprej. Juhej, to pa je pomoč …

Vetrovno

Hitro se mi je približeval možakar v rdeči jakni, podoben Robertu. Pa se slednjemu ni dogodil nek hud dopinško podprti preboj, temveč me je malo pred vrhom prehitel neznani turni smučar. Mimo mene je šel ravno takrat, ko sem se nasmihal Tomažu, ki je svoje uborne kilograme skrival za sončnimi paneli vremenske postaje na vrhu. 

Vrh

Drugače bi ga verjetno odpihnilo, tako kot je skoraj njegovo smučko, kot sem izvedel ob prihodu na najvišjo točko. Borut je hitrost vetra strokovno ocenil na okoli 70 kilometrov na uro, mene pa je po opozorilu bolj kot kaj drugega zanimalo, da mi kaj ne odnese k sosedom. Hitro sem se pripravil, zapeljal za prijateljema navzdol. 

Znova skupaj na Zelenici

Odvijugali smo do Zelenice, tam pobrali Roberta in nadaljevali s spustom po klasični liniji do plazu in naprej proti dolini. Smuka je bila solidna, predvsem pa je bilo največ vredno, da smo se zbrali prijatelji, naredili nekaj dobrega za samega sebe in na koncu seveda prav prijetno poklepetali še ob pivu na parkirišču.

Huh ...