Krog nad Mačami

Saj ne rečem. Če greš sam, je čisto v redu. Misli hitijo, vse vidiš nekako bolj jasno. Pa vendarle je v družbi bolj zanimivo, tišino režejo besede, oblikujejo stavke, cele zgodbe. Usta so se mi razširila v nasmeh, ko se je Lars na povabilo odzval s preprostim … seveda. Celo zgodnja ura ga ni motila. 

Planiki

V temi sta lučki nad Mačami razsvetljevali pot, vzpenjala sva se po znani poti proti Spodnjemu Kališču. Prav tam naju je dosegla svetloba, postala sva ob prvem pogledu proti dolini, stopila do planink. Seveda nisem skrival, kdo jih je izklesal in zakaj tam gori visita, pripeti na skalo. Pri koči na Kališču je še vse bolj ali manj spalo, kratek postanek za najdbo skrite škatlice malo višje, hitra odločitev. 

Storžič

Storžič, njegov vrh zavit v meglico, bo ostal za drugič, greva kar proti Mačenskemu prevalu. Dvignila sva se na Mali Grintavec, v belino, megle so zastrle vse razglede. Brskala sva po drobirju, ugotavljala, da se celoten vrh bolj ali manj podira. Po postanku je bilo treba naprej, čakalo naju je še nekaj hoje. 

Srednji vrh

Nad Dolgo njivo sva nadaljevala do Srednjega vrha, se nasmihala ovcam, ki so se prestrašeno umikale, kot bi bila dva volkova. Križ na vrhu je seveda povsem odveč, delitve, znamenja te ali druge pripadnosti v gore res ne sodijo. Pred Cjanovco sva se skorajda ujela v pajčevino, ki je bila spretno razpeta v ruševju. 

Pajčevina

Da bi se po mokrih travah spustila proti Hudičkovemu borštu nama ni prav nič dišalo. Raje sva nadaljevala po lepi poti navzdol v smeri Javorovega vrha, pod njim prišla do izvira, ki je še kako prav prišel. Našla pravi odcep do Babe. Kjer sva se malo dlje zadržala. Se že ve zakaj. Potem pa jo mimo koče ubirala navzdol. 

Lars na Babi

Pod Potoško goro, Jakobom, vse do Podaka. Od tam naju je zaraščen kolovoz peljal nad Novo vasjo proti izhodišču. Vrhovi nad nama so bili še v oblakih, pa prav nič zato. Sta bila sam izlet, družba tista, ki sta dala dnevu pravi čar, ga ujela v mreže spomina, tam zapisala za prihodnost.

Pogled na Ljubljansko kotlino

Spet na Šmarni gori

Sem imel čas. Enostavno zato. Sem zbral voljo, se po službi odpeljal do Šmartnega. Partizanka je bila hipna odločitev. Čisto enostavno. Razen seveda pred samim začetkom, saj niti po treh krogih tam mimo šole in željnemu pogledovanju proti parkirišču ob pokopališču nisem videl prostega mesta. Končno sem štirikolesnika pustil na makadamu na drugi strani avtoceste, le nekaj korakov stran od prvotno predvidenega mesta. 

Kako smo majhni

Že po prvih korakih v strmino mi je postalo vroče, dan je bil skorajda brez oblačka, sončen, lep. Posamezne meglice, ki so se vlekle preko modrine so bile zgolj prijeten okras. Mimo osamljene, zapuščene hiše sem izginil v gozd, nabiral korake po stezi, ki me je pripeljala do pravega vzpona. S te strani najraje hodim do vrha prav tu, naravnost navzgor, pretirane gneče običajno ni. 

Šmarna gora

Nekoliko grizeš kolena, kar je čisto prav. Najbolj pa mi je všeč, ker se kar na enkrat pojaviš na vrhu, na poti, ki gre okoli cerkve vse naokrog. Že je tu razgled, na ravnino spodaj, majhne hiške, še manjše ljudi. Trenutek, ko se zaveš, kako nepomembni smo, zatopljeni v svoja življenja, drobne radosti, minljive stvari, za katere imamo občutek, da nas napolnijo. 

Pogled proti domačim krajem

Pa vendarle smo enkratni, tako kot vsaka živa ali neživa stvar na tem planetu, zasijemo kot utrinek in že nas ni več. Zgolj spomin … res hitro bledi. Kratek čas sem ostal, hrup ljudi me ni motil. Pogledal sem še na drugo stran, proti visokim goram, krajem, kjer sem preživel večji del svojega življenja. Potem pa stopil navzdol, mimo rože. 

Beli cvet

Ostala zapisana v čipu spominske kartice, navidezno sem jo otel minljivosti. Stopal sem naprej, navzdol, vedno bližje tistemu vsakdanu, na katerega sem še malo prej gledal zviška. Drobir pod nogami me je spodnesel, pristal sem na zadnji plati, čisto prav mi je, sem se kislo nasmehnil. Ko sem mimo prvih hiš znova prišel na cesto, v primestni hrup, tja, kamor se vedno vračam.

Razgled s klopi ob poti

Slivnica

Da je bilo dan poprej malo preveč, ne bi nikomur priznal. Utrujenost se je še vedno zažirala vame, nisem se je mogel znebiti. Boleče noge so bile dokaz, da bi moral odnehati prej. Pa me je vendarle še nekaj vleklo. Če ne drugam, vsaj na Slivnico, pogledat, če čarovnice v svoji globoki jami kuhajo meglo, letajo okoli, počnejo, kar pač čarovnice … počnejo. 

Bloško jezero

Saj je hrib, kot mi je pred časom prišepnila domačinka, vsak dan drugačen. In še kako prav je imela. Po jutranjem plavanju mi je voda jezerca na Blokah povrnila moči, dodala nekaj k odločnosti in že sem mimo balinišča stopal navzgor po znani poti. Oblaki me niso motili, vsaj prevroče ni bilo. Prehiteval sem družine, ki so v razgretem klepetu stopale skozi gozd, nasproti so prihajali gorski tekači, ki so podirali neke svoje osebne rekorde. 

Pot

Na travnikih se mi je odprl pogled navzdol, vredno se je bilo ustaviti za trenutek. Prišel sem do koče, zavil na cesto, se čudil lastniku, ki je svojega ogromnega psa pustil samega v odprtem prtljažniku. Na srečo ga nisem zanimal, lastniku bevskača, ki je šel mimo, pa so se v skrbi za vrečo bolh na vrvici zagotovo zatresle hlače. 

Konji

Zagnal sem se v breg, še nekaj metrov in že sem stal ob novem oddajniku. Stopil sem na najvišjo skalo, se razgledal na vse strani, kar se je videlo seveda. Potem pa pohitel navzdol, saj ni bilo, da bi se pretirano obiral. Oblaki so se gostili, čas je bil, da grem proti domu. Na poti sem znova srečeval ljudi, odzdravljal prijazno. 

Pogled v dolino

Celo kakšen kolesar je prisopihal mimo. Vijugal sem po pobočju, ob zajetju presenečeno opazil znani avtomobil. Tudi prijatelj je bil danes na Slivnici, s kolesom se je preganjal naokoli. Višinski metri, ki jih je že dosegel, tisti, ki so bili še pred njim, so mi zaprli usta. Pa sem se hotel pohvaliti z mojimi dan poprej … Še nekaj metrov, že sem bil na cesti, peljal … domov.

Vrh

Bloški krog

Bil sem sam. In zato je bila tudi moja današnja pot temu prilagojena. Precej bolj neusmiljena do mišic na nogah, glave, telesa kot takšnega. Toda, saj vedno lahko kaj odvzameš, skrajšaš … ali pa podaljšaš in si tako vse skupaj še dodatno začiniš. Jutranje slovo od bloškega jezera me je po cestah te zanimive planote peljalo proti Svetemu Vidu. 

Jutranje meglice

Vasica, pri kateri imaš občutek, da je izgubljena, pozabljena nekje na koncu sveta. In preko njegovega roba sem se spustil navzdol, v dolino Zale. Obet slapov je buril domišljijo. Pa me je slap v Kotlu kar malo razočaral. Nikjer ni bilo bučanja, vode, ki se sloko poganja v globino. Zgolj široka pregrada preko katere je potoček leno mezel navzdol. 

Slapič nad Kotlom

Pa vendarle ob pravem času nedvomno tudi tu narava ustvari prvovrstno predstavo. Toda pravi biser je čakal na vrhu. Mali slapič, komaj vreden svojega imena, je padal v tolmunček. Pogledat sem šel še kamnite stražarje, se spustil naprej navzdol, do odcepa v grapo, kjer so se obetali novi slapovi. Skozi preduh med deloma preklanega balvana sem prišel do prvega. 

Slap nad preklanim balvanom

Lepotec je mezel po preprogi mahu, padal v globoki tolmun. Toda vedel sem, da se višje skriva še en slap, zato sem nadaljeval naprej, iskal prehode, sledil komaj vidni stezici. Medvedji slap je bil vreden obiska. Užival sem v miru in tišini, le šum padajoče vode jo je motil. Odšel sem nazaj, znova zajahal dvokolesnik, se vzpel do Sv. Vida, na odcepih zavijal tako, da so me peljali proti Rakitni. 

Medvedji slap

Utrujenost ni bila prehuda, kolo sem prislonil na drevo ob začetku poti na Rotovc. Zanimiv razgledni vršiček je imel še dodatno posebnost. Možaka, ki mu je beseda tekla, kot bi nekaj dni prej ne smel govoriti. In res je imela kaj povedati. Na poti navzdol sva se ločila, bil sem nekaj hitrejši. Znova na kolesu sem sopihal v klance in užival v spustih v smeri Cerknice. 

Pogled z Rotovca na Rakitno

Tam je padla hipna odločitev. Veliki Javornik je bil že dolgo moja želja, vzpon s kolesom se je kazal kot dobra možnost. In bi tudi bila, če ne bi bil že kar utrujen. Zgolj trma me je gnala navzgor, s počitki sem le prišel do vzpona po stezi, trudoma do najvišje točke. 

Metuljček

Višje se tukaj ne da, treba je bilo le še navzdol, do kolesa in naprej, proti Cerknici. A kaj, ko sem imel moj premični dom na Blokah, prav tam pri jezeru. Vsak kilometer se nekoč izteče, vzponi so bili končno za menoj, osvežitev v jezeru pa prav takšna, kot sem pričakoval. Enkratna.

Veliki Javornik

Gradež

V ITALIJO – 13. 8. 2020 – Končno je Ajda našla čas. Dekleti sta tako zasedeni, da je to že pravi praznik. Popoldan sva se odpeljala proti Primorski, odločitev je bila morje. Pri Sežani sva kar malo s strahom zapeljala proti meji, saj je Italija dan poprej sprejela ukrepe proti tistim, ki prihajajo s Hrvaške. 

Večer ob obali

No, štirje policisti na drugi strani meje so naju zgolj gledali, ki sva peljala mimo in nadaljevala proti avtocesti in Tržiču (Monfalcone). Tam sva odvila v smeri Gradeža (Grado) in brez težav pripeljala do parkirišča. Zasedla sva prazno mesto tik ob parkomatu in vodi, plačal sem parkirnino za en dan in se ob tem čudil netočni uri, nato pa sva se z Ajdo po ogledu filma pred spancem še sprehodila do obale in nazaj. 

Tihi stražarji

GRADEŽ – 14. 8. 2020 – Zjutraj sva se z Ajdo po zajtrku odpravila proti centru Gradeža. Po nekaj korakih ob obali sva ugotovila, da je skoraj dva kilometra obale dostopne zgolj za tiste, ki plačajo vstopnino. Seveda sva ta del zgolj obšla, prišla do promenade in se sprehodila po ozkih ulicah skozi center mesta. 

Promenada

Ura je bila res zgodnja, zato se je mesto komajda pripravljalo na nov dan. Mimo nekaj cerkva, ostankov davnine, mandrača, sva prispela do izhodišča ladjice za Barbano. Kupila sva karte, ljudje so se počasi nabirali, čakala sva, da bo ura odhoda. Dobila sva sedeže na vrhu, odpluli smo po kanalu. Italijanski družini pred nama sta imeli svojo zabavo, v časih virusa in po spomladanskem izbruhu, ki je pretresel Italijo, sva jih kar malo po strani pogledovala. 

Gradež

Po pristanku sva šla po otoku, si pogledala kapelo v gozdu, šla mimo bazenčka z želvami do obale, kjer sva malo sedla in ugotavljala, kdaj odpelje ladjica nazaj. Stopila sva v cerkev in se še med mašo sprehodila skoznjo, se šla posloviti do želv, na obali počakala na ladjico. Nazaj grede gneče ni bilo, kar nama je bilo čisto všeč. 

Na otoku Barbana

Plovba je minila hitro, po pristanku sva se odpravila proti avtodomu. Dan je bil vroč, greva do morja je odločila Ajda. Brodila sva po vodi dokler nisva prišla do takšne globine, da je lahko zaplavala. Vsaj nekaj osvežitve pa je bilo. Po reševanju zapletov s polnjenjem računalnika sva jo znova mahnila proti mestu. 

Počitek na obali

Tam sva poiskala Veveričko, picerijo, ki sem jo že poznal. Naročila sva pici, vreme pa se je med čakanjem na hrano slabšalo. Začelo je pihati, natakarica in kuhar sta hodila pogledovat, kaj se dogaja, spraševala, če greva v notranjost lokala. Pa sva vztrajal, veter je pometal ulice, vendar sva uspela pojesti do konca. Upala sva zgolj, da do avtodoma prideva suha. 

Plovba nazaj proti celini

Obalna pot je bila sedaj že odprta, zato sva stopajoč mimo številnih dežnikov in ležalnikov pogledovala v črno nebo. A je na koncu padlo le nekaj kapelj, hujšega ni bilo in do avtodoma sva prišla suha. Večerilo se je že, pogledala sva film, nato pa je Ajda predlagala še krajši sprehod. Prišla sva zgolj do obale, nato pa pred številnimi komarji povsem popikana zbežala nazaj v avtodom. 

Temni oblaki

GRADEŽ IN ODHOD DOMOV – 15. 8. 2020 – Zjutraj nisva prav dolgo poležavala, vendarle pa sva se zaradi bolj kislega vremena proti Gradežu odpravila šele sredi dopoldneva. Nisva imela namena znova raziskovati njegovih ozkih ulic, temveč naju je pritegnila plaža, ki sva jo opazila prejšnji dan. 

Obala pri Gradežu

Videti je bilo, da je tam voda kmalu dovolj globoka za plavanje. Svoje mesto sva našla na začetku dolgega pomola, najprej je v vodo odšla in zaplavala Ajda. Za njo sem šel plavati tudi sam, skozi motno vodo sem križaril do kipa dveh delfinčkov, obrnil in se vrnil k Ajdi. Nisva imela namena poležavati na plaži, zato sva počakala zgolj toliko, da sva se posušila, potem pa odšla nazaj do avtodoma. 

Pomol

Ajda se je odločila, da kuhala ne bova, zato sva zgolj še pripravila vse za odhod in odpeljala v smeri Ogleja. Na drugi strani lagune sem parkiral ob cesti in odšla sva do zaklada, katerega koordinate sem pridobil dan poprej. Brez težav sva našla ptičjo hiško, se vrnila do avtodoma in peljala skozi Oglej proti Tržiču in meji. Tam posebnosti ni bilo, zgolj zamah z roko in že sva nadaljevala po domači avtocesti proti domu. 

Plavanje

Veliki vrh

Ko človek stoji v dolini in gleda proti vršacem nad seboj, se počuti tako majhnega, nebogljenega. In vrhovi nad njim res … veliki. Verjetno je bil tudi to eden od razlogov, da ima taka množica vrhov v Sloveniji prav to ime. Veliki vrh nad Jezerskim je dejansko začetek SZ grebena Kokrške Kočne, vendarle pa kot čudovit razglednik prav zanimiv in skorajda vsakomur dostopen cilj. 

Veliki vrh in luna

In ob razmisleku, kam greva, se je ob kopici že obiskanih kucljev izbrana smer pokazala kot pravilna odločitev. Lepo jutro naju je pospremilo proti nekdanjemu smučišču, kjer so se mirno pasli konji. Luna naju je pozdravljala nad najinim vrhom, presekala sva daljši ovinek po gozdnih vlakah in na odcepu z leseno tablico zavila navzgor. 

Storžič

Markacije so sedaj kazale pravo smer, zaiti skorajda ni bilo več mogoče. Pa nama je vendarle skoraj uspelo, v zadnjem trenutku sva opazila slabo vidno sled, ki se je vijugala skozi travo. Na grebenu se je pokazal Storžič, s te strani je nanj vedno zanimiv pogled. Zavila sva levo, nadaljeval sprva strmo navzgor. 

Kočna

Do ruševja, izsekane poti po grebenu, vrha, ki je takšen, kot se zagre. Razgleden daleč in naprej, na vse strani je vredno pogledati. Časa sva imela zadosti, sedla sva ob skrinjico z vpisno knjigo, uživala v samoti. Greben proti Kočni je bil videti ves razbit, pa vendarle veličasten in nedostopen. 

Živa na vrhu

Da je vrh pravi zaklad sva se strinjala še med hojo navzdol, ko sva ugotovila, da pot ni tako zelo neznana. Samoto sva torej lahko pripisala bolj zgodnji uri kot čemu drugemu. Med spustom je bil čas za izmenjavo misli, prav prijetno je bilo. 

Pogled proti dolini

Okljuke gorske poti, samotna koča, cesta. Navzdol nisva iskala bližnjic, šla sva proti konjem, velikim belim cvetovom na katerih so pozirali metulji. Izhodišču. Zadovoljna nad doživetjem, dnevom, lepoto skupaj preživetega časa.

Beli cvet