PRIČETEK POTEPANJA –
5.8.2011
– Nismo se slepili, da bomo zgodnji in naša predvidevanja so se izkazala za
točna. Ko je bilo končno vse pripravljeno, smo pomahali babici, zavili na
avtocesto in peljali do Maribora. Tam smo parkirali blizu pokopališča mesto
nam je bilo že znano, še bolj pa avtodom poleg nas.
Peter je bil že tu, sanjal
je svoje sanje. Tudi naju z Majo je kmalu zmanjkalo, dekleti sta zaspali že med
vožnjo.
Jutro na parkirišču |
HOHE WAND WIESE,
KLOSTERNEUBURG – 6.8.2011 – Ko sem se zbudil, je bilo jutro še kar zgodnje. Počasi
smo se kobacali iz postelj, nekateri prej, drugi malo kasneje. Petru in fantoma
sem pokazal, kje je v bližini zanimiva škatlica, potem pa smo že peljali v
smeri Šentilja.
Ker sta gospodinji ugotovili, da smo dan poprej nekaj stvari
pozabili, je bilo nujno navigacijo nastaviti na bližnje trgovske centre. Toliko
jih je bilo na kupu tam na Pobrežju, da si je vsak lahko izbral svojega.
Natočili smo še gorivo, nato pa peljali proti Dunaju. Postanki so bili kar
pogosti, povezani s počitkom, kakšno kavico kofetaric in pa brskanjem na dokaj
nenavadnih krajih. Tako pač je.
Peter je včasih ostal malo zadaj, pa ga ni bilo
težko počakati. Ko smo pripeljali na Dunaj, smo bili že povsem skupaj,
navigirali smo čez mesto, peljali mimo Schönbrunna in skozi predmestja do
velike poseke na dokaj strmem pobočju. Pozimi je tu manjše smučišče, poleti pa
letno sankališče. Prav oblegano. Parkirali smo na drugi strani ceste in se takoj napotili
adrenalinu nasproti.
Vsak je dobil karto za štiri vožnje in dobro smo jih
izkoristili. Zavirali smo bolj malo, zato nas je na ovinkih premetavalo sem in
tja. Toda ravno v tem je zabava. Jaz sem eno vožnjo spustil zgolj zato, da sem
naredil nekaj dobrih fotografij deklet, katerima so ob drvenju lasje plapolali
v vetru.
Po drugi strani pa Martina in Žan nista bila pri volji za takšno
zabavo, zato sta nas zgolj opazovala od spodaj. Svoje karte sta odstopila Nejcu
in Živi, ki sta zato lahko večkrat vriskala ob spustu v dolino. Fino. Midva z Ajdo
sva ob čakanju pobrala še Žana in skupaj smo se peš odpravili ob progi po
pobočju navzgor. Že doma rešena uganka je tu dobila svoj epilog.
Naredili smo
fotografijo na robu gozda, nato pa med spustom ujeli v objektiv še zadnje
spuste članov naše odprave. Med tem, ko sta gospodinji delali kosilo, sem s
Petrom in fantoma odšel do meje Dolnje Avstrije. Še malo naprej smo na otroškem
igrišču plezali na visoki borovec, seveda zato, ker je bila nekje zgoraj
pripeta škatlica z listom, na katerega smo se vpisali.
Bolj star, bolj nor, bi
lahko kdo rekel. In še kako prav bi imel. Nekaj idej smo imeli o tem, kako
naprej. Končno smo se odločili, da si gremo pogledat enega od samostanov v
bližini, potem pa skočimo še v bazen. Navigacije smo nastavili na Klosterneuburg
in do tja vijugali po precej zaviti cesti.
Postanek pri cerkvici v vasi
Hintersdorf ob poti je bil kratek, zgolj za hiter pogled in fotografijo, potem
pa smo že peljali naprej. V Klosterneuburgu smo parkirali na manjšem parkirišču
blizu samostana. Tam je že stal avtodom, torej tudi za
naju ne bi smelo biti težav.
Pohiteli smo do samostana, saj me je skrbelo, da
ne bi bili prepozni za ogled. Na blagajni so nas potolažili, da smo pravočasni,
ponudili celo možnost spremembe »imperialne« ture in nas nato opremljene z
audio vodiči poslali v sobane, kjer je nekoč ordiniral celo presvetli kralj.
Nič posebnega, marmorna dvorana in nekaj soban.
Hitro smo bili naokoli,
poslušati se nam itak ni dalo vsega, kar bi nam človečki, zaprti v malih škatlicah
v naših rokah, radi povedali. Bili smo si enotni, da se je glede na to, da so
bile vstopnice za nas brezplačne, splačalo. Drugače pa je vstopnina daleč nad
vrednostjo videnega.
Mimo poroke, ki se je še vedno odvijala na dvorišču, smo
se vračali do samostanske cerkve, pogledali vanjo, nato pa že stopali po
pobočju hriba nazaj proti parkirišču. Majo sem malo gnjavil, ker kamere ni
vzela s seboj. Pa toliko zanimivih prizorov.
Zato se je pri avtodomu jezno
obrnila in šla nazaj posnet nekaj prizorov. Mi smo se med čakanjem sprehodili
naokoli, nato pa odpeljali nekaj sto metrov proč, na parkirišče pri Happylandu. Poleg je tudi kamp, zato smo možnost, da bi tu prespali,
povsem črtali iz seznama. V »veseli deželi« smo takoj zasedli ležalnike ob
zunanjem bazenu.
Voda je bila hladna, kar streslo nas je, ko smo zaplavali. V
vročih poletnih dneh prijetna osvežitev. V dokaj oblačnem vremenu pa smo kmalu
ugotovili, da bo bolj prijetno namakanje v notranjem bazenu. Tam so vsake
toliko z valovi ustvarili vzdušje morja. Ko se je zunaj shladil tudi zrak, sta
ženki prenesli naše stvari na ležalnike noter.
Otroci so se igrali, lovili,
znova lezli eden drugemu na rame in se kot srednjeveški vitezi bojevali. Seveda
tudi puberteta tu igra vedno bolj pomembno vlogo, zato kakšna opazka, kdo ima
koga rad, ni izostala. Tastari smo med tem gruntali kako naprej, delali načrte,
preigravali možne poti.
Ko se je zapiralni čas začel neusmiljeno približevati,
smo tudi mi vodni zabavi dali slovo, na parkirišču ujeli v objektiv veliko luno
ob temnem zvoniku samostanske cerkve, nato pa že peljali skozi obrobna naselja
Dunaja proti Stettnu.
Nekateri kraji so nam bili zelo znani, še posebej
pristanišče, od koder smo pred meseci odpluli na izlet do Bratislave.
Parkirišče pred fosilnim svetom je bilo prazno, na samem, nič ni kazalo, da bo
kdo tu motil nočni mir. Malo smo še poklepetali, nato pa
si z borovničkami voščili lahko noč.
Pogled z avtocestnega počivališča |
Letno sankališče Hohe Wand Wiese |
Drvenje |
Skakalnica |
No dajmo, počasnele! |
Bolj star, bolj nor |
Hintersdorf |
Klosterneuburg |
Samostan |
Marmorna dvorana |
Nebeška vrata |
Samostanska vrata |
Mrzla? Pa kaj! |
Notranji bazeni Happylanda |
Nasedla kita |
Še zadnji pogled na zvonik samostanske cerkve |
FOSSILIENWELT, WOLKERSDORF – 7.8.2011 – Zjutraj sem se odločil za rekreacijo. Ostali so še spali. S skirco sem se poganjal do Leobendorfa, kjer je v krogu skritih vrsta škatlic različnih velikosti. Jutranje razgibavanje je bilo uspešno, do muzeja pa sem se tudi uspel vrniti še pravi čas.
Svet fosilov |
Interaktivna predstavitev |
Ostanki školjk |
Največja fosilna perla |
Izkopavanje |
Meni se že nekaj sveti... |
Korneuburg |
Bazen v Wolkersdorfu |
Vodne igre |
Otroci si nagajajo... |
Tastarim ni do igre |
Deževni sprehod |
MUSEUMSDORF
NIEDERSULZ, MUZEJ PRAZGODOVINE – 8.8.2011 – Večerna zabava je terjala svoj
davek. Dekletoma se ni dalo pretirano hitro skočiti pokonci, Majo je bilo pa
itak treba vsak dan znova buditi. Zaspanka. Tako sem zjutraj s Petrom in Nejcem
naredil rekreativni krog s skircami do bližnjega Obersdorfa in nazaj.
Po
krajšem postanku na železniški postaji smo se odpravili do kolesarske poti, ki
so jo poleg informativnih tabel obeležili tudi z velikim železnim kolesom. Da
bi tega poganjal, bi potreboval pa že moč Herkula. Vrnili smo se do avtodomov,
jaz sem naše seveda moral buditi…halo, dan je zunaj! Po zajtrku smo se
odpeljali le kakšen kilometer iz mesta in tam ob cesti parkirali.
Tu se konča
power trail, gre za malce odpuljeno različico geocachinga, kjer je ob cesti na
vsakih sto šestdeset metrov (ali kakšnega več) postavljena škatlica. Začeli smo
na koncu, pri številki 140, jaz sem po treh imel vsega zadosti, danes nas je
čakalo še marsikaj zanimivega. Peter pa…zasvojen, kaj se more.
Pomahali smo si,
nato pa že navigirali proti kraju Niedersulz, kjer stoji pravi muzej na prostem. Kmečka vasica s svojimi resničnimi zgodbami kmetov,
mlinarjev, kovačev, gostilničarjev. Res zanimivo. Le da je že med tem, ko smo
stopali skozi prvo hiško, začelo zunaj kapljati. Vedno bolj.
Na koncu se je
ulilo in že sam prehod od hiške do hiške nam je prinašal močo v čevlje. In še
kam drugam. Kdo je bil kriv, da so dežniki ostali v avtodomu, se nismo mogli
zediniti, kdo bi šel ponje, pa tudi ne. Pred nami so se razkrivale usode
preteklosti, ki niti ni bila tako oddaljena. Vzeli smo si čas, predstavitev nas
je kar prevzela. Ljudje so bili ponekod predstavljeni z imeni, priimki,
slikami, osebnimi izpovedmi.
Čudili smo se življenju nekoč, stopili do kmečkega
dvorišča. Ob tem so se budili tudi nekateri spomini in dekletoma sem v trgovini
izpred desetletij pripovedoval zgodbe o podobni zadružni trgovinici v Naklem.
Tam nam je moja stara mama kupovala žvečilne, znane »cigarete«, z bratrancem in
sestričnami pa smo zbirali karte in se potem doma šli neskončne partije
»vojne«.
Tudi oblike in vzorci nekaterih škatlic so nam bili znani. V gostilni
smo se čudili, zakaj je bil šank za leseno mrežo. Verjetno so bili pivci tu kar
razboriti, gostilniški pretepi pa nekaj običajnega. Mimo cerkvice smo se vzpeli
v gornjo muzejsko ulico, kjer je tudi živa kmetija. Tu naokoli letajo goske,
prašiči krulijo v ogradi, zajčki skakljajo. Seveda je bilo zato zabave za
otroke dovolj.
Pridružil se nam je tudi Peter in skupaj smo raziskovali še
hiške s prikazom vinarstva. Potem pa je on že ušel naprej, mi pa smo počasi
mimo časov reformacije prišli do novejše zgodovine ob vhodu. Beneševi dekreti,
smrtni marš ob pobegu pred komunizmom na Češkem, temne plati bližnje zgodovine.
Pogledali smo si razstavo gumbov, jaz sem zakrožil še do vaškega pokopališča in
nekaj hišk v srednji vrsti, potem pa smo že stopali proti parkirišču. Dež je
počasi ponehal, le velike luže so še spominjale na dopoldansko močo. Čas je bil
za kosilo. Po njem smo se odpeljali proti kraju Asparn an der Zaya, tam našli
pravo pot do muzeja prazgodovine ob gradu Asparn, parkirali in se odpravili
proti vhodu.
Na blagajni sta dekleti dobili vprašalnike,
odločili smo se, da si najprej ogledamo notranjost gradu in razstavo v njegovih
prostorih, potem pa skočimo še na ogled prazgodovinskih bivališč za gradom. Šli
smo skozi veliko vhodno dvorano v nadstropju, reševali kviz in ob tem opazovali
ostanke preteklosti.
Ko smo zavili v del razstavnih prostorov, ki jih je
opredeljevala določena barva, je začelo glasno tuliti. Alarm. Toda mi se nismo
ničesar dotaknili. Do nas je prišel Peter z družino in skupaj smo se nasmejali
prebrisanim idejam o tem, zakaj se je alarm sprožil. Ko sem odšel do blagajne še
po vprašalnike za Nejca in Žana, pa sem ostrmel.
V pritličju je bilo polno
gasilcev, pred gradom njihovih avtomobilov. Receptor mi je pojasnil, da se je
sprožil požarni alarm in se celo pošalil, če sem morebiti kadil. Pa kaj še?
Ogledali smo si razstavo zelišč, ki so nekoč zaradi svojih posebnosti veljale
za čarovniške rastline, raznih mask.
Šli smo mimo številnih vitrin z ostanki
keramičnih posod, orožja. Spoznavali življenje davno pred izumi, ki danes
oblikujejo naš vsakdan. Videli smo makete bivališč in rešili kviz do konca.
Otroci so zanj dobili živopisne kamenčke, potem pa smo po nasvetu receptorja že
odhiteli do kovačije na odprtem delu muzeja.
Tam je samo danes potekal prikaz
kovaških spretnosti. Opazovali smo žareče oglje in težavno kovanje izdelkov
brez katerih si nekoč skoraj niso mogli predstavljati življenja. Ko se je ura
že močno približala času zapiranja, smo se mimo recepcije napotili do avtodoma.
Večer je vabil na sprehod po mestecu.
Lokalne znamenitosti smo spoznavali s
pomočjo namigov ob iskanju stopenj multicacha. Zanimivo. Ko so naša dekleta
obupala, smo se preostali odločili, da jo mahnemo čez polje do rdečega križa.
Ravno prav smo se premigali. Pri križu smo obrnili in se vrnili tja, kjer naj
bi se končal naš multi. Sredi polja? Nekaj ni v redu.
Še enkrat smo prebrali
tekst in kmalu mi je bilo jasno, da sem tekst prevajal malce površno. Odšli smo
do spomenika, nedaleč od parkirišča, in popravili napako. Sedaj smo morali le
še zaokrožiti okoli gradu in že smo škatlico držali v svoji roki. Večer je
minil tako, kot že kar nekaj njih poprej.
Tastari smo klepetali, otroci pa
zijali kot začarani v ekran. Vsakomur svoje. Okoli devetih so začeli okoli nas
kapljati avtomobili, predstava v bližnji gostilni jih je privabila. Med tem, ko
smo njihov prihod še slišali, pa nas pri odhodu skoraj niso več zmotili. Smo že
spali…
Jutro v Wolkersdorfu |
Zasvojenci |
Muzejska vas Niedersulz |
Zgodbe iz preteklosti |
Navdušenje nad "štacuno" |
Nakupovalni voziček |
Kmetija v živo |
Prase |
Cerkvica |
Grad Asparn an der Zaya |
Ob reševanju kviza |
Zelena soba |
Vitrine s preteklostjo |
Kovačija |
Žerjavica |
Sprehod skozi kraj Asparn |
ČAROVNICE, SCHLOSS
WILFERSDORF, NONSEUM, MIKULOV – 9.8.2011 – Zjutraj, tam enkrat po zajtrku, smo se
odvlekli do vhoda. Seveda po tem, ko so otroci dodobra preizkusili igrala pred
gradom.
Pričakal nas je isti receptor. Tokrat nismo zavili desno na stopnice,
temveč smo odšli naravnost v park. Tam so pripravili rekonstrukcijo bivališč
vse od časov, ko so naši davni predniki, oblečeni v kože, na žar vrgli mamutov
šnicel, do časov Keltov. Še posebej njihovo svetišče je bilo zanimivo, z
rogatim bogom vred.
Preproste zemljanke lovcev in indijanski šotori na začetku
so nas peljale čez zgodovinska obdobja do koč, pri katerih smo kar izbuljili
oči. Otroci so skakali naokoli in se v lovu zabavali po svoje. Loki, pripomočki
za kuho, ležišča. Vse je bilo videti, kot bi Brkati som ravnokar vstal z
ležišča. Tastari smo poznavalsko občudovali gradbene dosežke izpred tisočletij.
V kovačiji je bilo danes vse mirno, kovači so se tu potili zgolj dan poprej.
Zlate sončnice so že lovile tople sončne žarke, ko smo se še zadnič ozrli na
nenavadno naselbino in jo mahnili do avtodoma. Vožnja do Mistelbacha ni bila
dolga, parkirali smo na velikem parkirišču nekoliko nad muzejskim centrom MZM.
Spust do muzeja ni bil pretirano dolg, na vhodu pa nas je pričakala
nekoliko mrka gospa. Čisto v skladu s tem, kar nas je čakalo. Najprej smo
zavili do osrednje razstave. Čarovnice tako in drugače. Ali vse kar ste hoteli
vedeti o preganjanju čarovnic v srednjem veku, pa si niste upali vprašati.
Malo
nas je sicer motilo, ker so bili vsi teksti v nemščini, toda z nekaj
domiselnosti, smo tudi kakšno jezikovno luknjo preskočili. Obleke čarovnic,
njihovi amuleti, knjige, pripomočki za čaranje, zelišča. Čarovniški procesi,
izpovedi in pisma ujetih čarovnic in čarovnikov. Mučenje, zasmehovanje, kazni.
Kruti srednji vek. Čeprav je verjetno vsak čas grozen, če ga le gledaš z neke
zgodovinske distance. Najbolj nas je pretresla predstavitev, kjer na filmu
poslušaš izpovedi »čarovnic«, zapisanih v inkvizicijskih knjigah. Ob tem se
dejansko postaviš v njihovo kožo in tako sam izbiraš, kako boš odgovoril.
Priznal ali zanikal, norel ali prosil za milost. Saj končno je bilo vseeno. Če
nisi podlegel že med mučenjem, si končal na vislicah ali grmadi. Številke o
čarovniških procesih in številu čarovnic so bile zastrašujoče. Pentagrami,
nagrobniki, posledice »čaranja«. Noro. Toda ko bi vedeli, kaj nas še čaka.
Pustili smo se namreč zapeljati razstavi Hermanna Nitzscha in njegovih umetnij
iz Duerckheim kolekcije. Kako opisati zadevo? Ni priporočljivo za mladino pod
15 let in tiste s slabimi želodci. Umetnost pa podobna »umetniškemu« vrtanju s
svedrom v koleno pred leti na slovenski obali. Kri, kri in še enkrat kri.
Okrvavljena platna, stene, oltarji. Slike z njegovih performensov, kjer ljudi
obmetavajo z živalsko krvjo, organi, kjer v preddverju eminentne dunajske
stavbe v prašiča nad enim od akterjev vedno znova tlačijo in mečkajo živalske
organe, dolivajo kri, mešajo in tlačijo ter prenašajo sem in tja. Komu slabo?
Kaj bi šele bilo, če bi gledali film.
Veliko bolj umirjena in za okus
povprečnega smrtnika sprejemljiva je bila razstava Michaela Kosa Random Noise.
Slike, narejene iz prepognjenih zemljevidov, kamniti bloki, »sešiti« skupaj.
Zanimivo. Vrnili smo se na parkirišče, kjer so se dekleta začela ukvarjati s
kosilom, jaz pa sem sledil Petru in fantoma do razgledišča nad vinogradi.
Zanimivo, toda tistega, zaradi česar smo prišli, nismo našli. Malo poklapano
smo se vrnili na kosilo, po njem pa odpeljali proti severu. Med vožnjo je Peter
kar naenkrat zagledal tablo z oznako za avtodom in hkrati ugotovil, da je poleg
tudi znamenitost, vključena v našo kartico.
Seveda smo obrnili in parkirali
pred dvorcem Wilfersdorf v istoimenskem kraju. Hitro smo
našli zaklad, skrit v bližini, potem pa že točili vodo v vse možno, kar smo
našli. Na hitro smo v bližnjem stranišču še izpraznili stranišča in bili tako
preskrbljeni za lep čas. Razstavo v dvorcu o družini Liechtenstein smo si
ogledali na hitro, prav veliko zanimivega namreč ni bilo.
Jaz sem se sprehodil
še skozi domovinski muzej, ki pa deklet s svojo dokaj skromno zbirko ni
pretirano pritegnil. Je bila pa gospa, ki je o posameznih eksponatih znala
povedati marsikaj, toliko bolj zanimiva. In tudi nadvse prijazna. Hvaležno je
vzela še kartice in označila, da smo jih obiskali. To jim veliko pomeni, od
vsakega obiskovalca verjetno tudi nekaj dobijo.
Ker se je dan že krepko
prevešal v popoldan, se nismo smeli nič obirati. Odpeljali smo naprej do kraja
Herrnbaumgarten. Kraj je malce odštekan, kar nakazujejo že ob prihodu v vas
vrvi z obešenimi nogavicami. Nas je bolj zanimal muzej Nonseum.
Gre za razstavo najbolj nenavadnih in norih izumov. Nekaj jih je
bilo domače pameti, nekaj uvoženih. Ob razlagi pri vsakem izmed njih, si je
bilo mogoče ogledati tudi film, kjer so igralci demonstrirali uporabo. Trobenta
z namerilnikom, da igralec lahko točno zadene ton, rokavice z belimi in črnimi
prsti za lažje igranje klavirja.
Sesalec, ki ga pumpaš ob hoji, največja zbirka
lukenj v gumbih, kosilnica z ovco, avtomat za pleskanje ograje, različne
izvedbe sank, izjemno uporaben ročni tuš, pisoar, ki ga potegneš nad straniščno
školjko, polavtomatski prst za vrtanje po nosu, maslo v stiku, naprava za
navijanje nudlov, ni da ni.
Ura je bila že čez čas zapiranja, mi pa smo še kar
raziskovali zanimive (beri nore) izume. Nismo hoteli ničesar izpustiti. Do meje
ni bilo več daleč, mogočni grad sredi mesta Mikulov pa je kazal, da do našega
cilja tudi ne. Parkirali smo pred Billo, potem pa avtodoma raje prestavili na
parkirišče pri neke vrste športnem centru in bazenih.
Odlično izhodišče za raziskovanje mesteca. Pravo smer nam je kazal grad, tako
da zgrešiti nismo mogli. Prišli smo do zgodovinskega trga v samem centru, jo
mimo kipa Svete Trojice mahnili do informacij, od tam pa na obzidja gradu.
Notranjost bo počakala do naslednjega dne, je bilo le malo pozno, da bi bila
vrata še odprta.
Ajda je prva našla zakladek na razglednem balkončku, bil sem
prav ponosen nanjo. Vreme se je v trenutku poslabšalo, veter in pršenje sta
odnašala dežnike in bičala v obraz. Pri sinagogi na drugi strani gradu smo
razmišljali kam. Ker se je slabo vreme končalo tako, kot začelo, smo sklenili,
da se še danes vzpnemo na Kozi Hradek, komaj omembe vredno vzpetino blizu
centra.
Zato pa toliko bolj razgledno. Vzpon ni bil naporen, le Žan se je nekam
zaplezal, ko je iskal čisto samosvojo pot do vrha. Nas je kar malo zaskrbelo.
Pa se je le rešil iz mišnice in srečno prišel za nami. Stolp na vrhu je bil
zaprt, razgled pa zato nič manj lep. Sveti hrib na drugi strani mesta nas je
izzival. Tako zelo, da smo ugotovili, da bo za vzpon še danes dovolj časa.
In
smo šli. Mimo židovskega pokopališča smo se spustili znova v center, stopali
mimo grobnice Dietrichsteinov in na drugi strani ob križevem potu znova
zagrizli v strmino. Da je razgledišče priljubljeno, je kazalo veliko število
sprehajalcev. Ravno smo si dobro razmigali noge, ko smo bili že na vrhu.
Sprehodili smo se mimo kapel in šli še naprej do cerkvice, ki so jo obnovili z
evropskimi sredstvi. In jo potem gladko pustili osami in propadanju.
Neverjetno. Obrnili smo in na griču ugotovili, da je tu skrit tudi zakladek.
Toda morali bi že ob vzponu šteti kipe v kapelah križevega pota.
Maja in
Martina sta s seboj vzeli še Živo in med spustom so izpolnile nalogo. Mi smo
med tem sedeli na vrhu, opazovali sončni zahod in že malo brskali naokoli. Dva
zaljubljenca sta si na klopco v bližini prinesla celo buteljko vina.
Romantično.
Ko smo dobili podatke, smo izračunali koordinate, v temi lomastili
naokoli in potem pod skalo na travniku pod vrhom našli škatlico. Juhej.
Prižgali smo baterije in se napotili proti osvetljenemu mestu pod nami. Sprehod
po mestnih ulicah pozno zvečer je bil zanimiv, tako zelo, da sva ga s Petrom še
malo podaljšala.
Potem pa odšla nazaj v avtodom na klepet. In spanec. Dan je
bil dokaj naporen.
Jutranji grad |
Kako so živeli nekoč |
Keltsko svetišče |
Rogati bog |
Sončnica |
Muzej čarovništva |
Le kaj ju tako zanimajo uroki in čarovniški pripomočki? |
Ne glede na odgovore...vedno se je končalo enako! |
Bizarna rastava |
Random Noise |
Muzej MZM |
Dvorec Wilfersdorf |
Zgodovina plemenitih Liechtensteinov |
Najbolj neumni izumi vseh časov |
Največja zbirka lukenj v gumbih |
Ročni tuš |
Nonseum |
Mikulov |
Kozi Hradek |
Mikulov in Sveti hrib |
Igra svetlobe |
Grobnica Dietrichsteinov |
Na Svetem hribu |
Večerno mesto |
Lahko noč |
MIKULOV, MORAVSKI
KRAS – 10.8.2011
– Pomežikali smo zaspano v jutro in po zajtrku odšli proti centru. Grad nas je
vabil že od dneva poprej, sklenili smo si ga ogledati. Plačali smo karte in
nato iz razgledne ploščadi opazovali mesto, ki se je prebudilo.
Z vodičko smo
odšli v notranje prostore gradu. Ker originalne opreme ni ostalo veliko, so v
sobane postavili razstavo posameznih slogov, od gotike, prek renesanse, baroka…
Pohištvo in slogovno različni predmeti od časov, ko so Dietrichsteini grad
zgradili, so bili vsekakor zanimivi in predvsem tudi poučni.
Vodičko smo
spustili naprej, zato smo lahko hitro naredili še kakšno fotografijo. Za spomin
seveda. Naše popotovanje skozi čas se je nadaljevalo v galeriji nekdanjih
lastnikov gradu. V temačni vitrini je bila razstavljena mrliška obleka Margarete
Francesce Lobkowicz iz tretje generacije mikulovskih Dietrichsteinov.
Videli
smo strelne tarče, vaze, sanke, mizice in stole. Čez dvorišče smo se sprehodili
v knjižnico z vrsto starinskih knjig, globusov. Vsekakor zanimivo. Sledil je
ogled razstave vinogradništva. Mikulov namreč leži na Južnem Moravskem, ki je
tudi vinorodna pokrajina.
Največja znamenitost je poleg velikih preš nedvomno
ogromen sod, ki je lahko vseboval kar 1014 hektolitrov vina. Manjše preše, sodi
in sodčki, kadice. Vse, kar dober vinogradnik potrebuje. S tem je bilo vodenje
zaključeno, karte pa so nam omogočale še ogled razstave v kleti gradu.
Na poti
do vhoda smo se začudili nenavadnemu spomeniku. Lobanji na klečečem človeku. Še
bolj smo se začudili Ajdi, ki je v lobanjo zlezla. Ne moreš verjeti. Sem že
razmišljal, kako bodo morali razrezati neprecenljivo umetniško delo, da jo
dobijo ven, ko se je sama splazila iz bronastega objema.
Po stopnicah smo se
spustili do predmetov, ki kažejo na prisotnost Rimljanov in Germanov v tem
območju. Polomljeni glavniki, razbiti in celi ostanki keramičnih posod, nakit,
okostja, stekleničke, orožje, kovanci. Drugi so bili hitro mimo, midva z Živo
pa sva si vzela čas. Naju je zgodovina kar pritegnila.
Rekonstrukcija germanske
koče prikazuje opremo in tipične predmete, ki so jih pred stoletji uporabljali.
Znova pod oblačnim nebom smo se čez glavni trg sprehodili do parka pod mestom,
tam poiskali angela brez rok…hm, le kako smo vedeli zanj. Nato pa stopali proti
avtodomu.
Peter je raziskal eno izmed trgovin v centru, jaz sem odšel po pivo
in nekaj malenkosti v Billo. Potem pa smo po zgodnjem kosilu že mahali Mikulovu
v slovo in peljali proti Brnu. Mislil sem, da ga bomo obvozili, pa temu ni bilo
tako. Skozi center, tik pod katedralo na griču, smo peljali v največji gneči.
Da se ne bomo ustavljali, je bilo sklenjeno že predhodno. Velikih mest si na
tem popotovanju res nismo želeli. Ko smo se izvili iz gneče, smo spet lažje
zadihali. Peljali smo do mesteca Blansko in pred njim zavili v smer proti
Moravskemu krasu. Takoj za zavojem smo se sprehodili do kipa Aresa, nato pa
nadaljevali vožnjo do parkirišča za avtobuse pri Skalnem Mlynu.
Maja je naredila pozno kosilo, jaz sem poklepetal z nemškim
avtodomarjem, nato pa smo skupaj s Petrom odšli na sprehod. Najprej nas je
čakalo nekaj vzpona, ko smo šli mimo spomenika Fratišku Krenku, pa se je steza
začela počasi spuščati. Hoje je bilo kar nekaj, toda ob prijetnem klepetu smo
komaj opazili, da smo že pri veliki udornici Macocha.
Stopili smo na zgornje
razgledišče in ob pogledu v globino se nam je kar zavrtelo. Približno 140
metrov pod nami je bilo konec navpičnice. Pofotkali smo globino, sami sebe nad
njo, ugotavljali ob pogovoru s starejšim moškim, da si slovanski jeziki res
niso tako daleč vsaksebi, nato pa že prepričevali gospodično pri prodajalni
sladoleda, da zapira ravno malo prezgodaj.
S sladoledi v rokah smo se po stezi
začeli spuščati do spodnjega razgledišča, od koder se je lepo videlo mesto,
kjer bomo naslednji dan stopali prav po dnu udornice. Spust smo nadaljevali do
ceste, po kateri smo mimo (ali seveda skozi) Hudičeva vrata (Čertova branka)
šli do spodnje postaje žičnice in vhoda v jamo Punkevni. Tu bomo šli jutri v
podzemlje.
Čakalo nas je še dva kilometra hoje do našega avtodoma. Hoja ob
vodi, pod visokimi stenami, skoraj že v mraku, je bila skrivnostna. Našli smo
zakladek, posvečen enemu izmed speleologov, nato pa nadaljevali s hojo.
Utrujenost je otroke minila takoj, ko so skočili v avtodom in začeli
pripravljati vse za večerni film.
Midva s Petrom sva odšla pa še malo naprej.
Hodila sva mimo vhoda v jamo Katerinska in višje iskala zaklad. Jaz sem ob tem
skozi neverjetno nizko luknjo zlezel v jamo, ki se je po nekaj deset metrih
zaključila z zaprtimi vrati. Ob vrnitvi je Peter že našel zakladek in sicer na
drugi strani ceste. Vrnila sva se do parkirišča, od tam pa sem sam švignil po
poti navzgor.
Znova sem šel do spomenika Krenku, tam izračunal koordinate
škatlice in nadaljeval skoraj do udornice. Navigacija me je malo sprehajala sem
in tja, preden sem končno našel pravi štor. Ko sem jo mahal nazaj, je bilo
vedno bolj temno, noč je legala na zemljo. Zadnji spust sem v popolni temi
pretekel, kot blisk šinil čez parkirišče in že v avtodomu dobil prijetno hladno
osvežitev.
Klepet se tokrat ni tako zavlekel, utrujenost nas je že zmagovala,
naslednji dan pa bo treba zgodaj vstati. Zaradi zasedenosti smo izlet v jamo
rezervirali že en teden prej.
Grad Mikulov |
Galerija Dietrichsteinov |
Sani |
Knjižnica |
Sod velikan |
Zlezla sem mu v glavo |
Kostko |
Sledovi preteklosti |
Brno |
Pri spomeniku Fratišku Krenku |
Tu doli se je pognala zlobna mačeha... |
Pogled s spodnjega na zgornje razgledišče |
Hudičeva vrata |
Luknja |
Skozi to ožino sem lezel...noro! |
Štor |
JAMA PUNKEVNI,
OLOMOUC, VEČERNI LITOMYŠL – 11.8.2011 – Zjutraj smo jo najprej mahnili do
turističnih informacij, kjer smo kupili karte, blagajničarka pa nam je po
ponovitvi gesla izročila tudi veliko leseno skrinjo. Se ve, zakaj.
Po zajtrku
smo se kar toplo oblekli in se odpravili peš do vhoda. Že od dneva poprej smo
vedeli, koliko nam bo vzela hoja, zamuditi nismo smeli. Tako je bilo nekaj
živčnosti, saj se je Živa odločila, da bo ravno danes dan začela s cmerjenjem
in počasno hojo. Vseeno sta z Majo prišli pravočasno, volja se je vidno
izboljševala.
Že smo se s svojo skupino napotili v podzemlje. Najprej smo
prišli v galerijo, kjer smo izvedeli osnovne podatke o sami jami in njenem
odkrivanju. Hkrati so se že tu »pokazale« nekatere nenavadne oblike, na katere
je kot po navadi v takšnih luknjah, vodička navdušeno opozarjala. Stopali smo
naprej mimo zrcalnega jezerca, kapnikov različnih oblik in velikosti je bilo
res veliko.
Šli smo skozi veliko dvorano, gledali, do kod je nekoč segla voda.
Ob spustu smo videli dva kapnika, stalagmit in stalaktit, ki sta bila tik na
tem, da se združita. Toda ne bosta se nikoli, kot je pojasnil vodič, saj vode
tu ni več in sta tako prenehala rasti. Romeo in Julija, itak. Velike zavese,
katedrala, kapnika, ki sta bila videti kot vazi. Eden je na vrhu imel čisto
ravno površino.
Tunel nas je pripeljal na dnevno svetlobo. Kar jo je na dnu
udornice Macocha sploh bilo. Izvedeli smo, kako je do udora prišlo, kakšna je
globina, kako so pred stoletji prilezli tu doli. In pa seveda zgodbo o imenu.
Macocha namreč pomeni mačeha. Ta naj bi hotela svoje pastorke vreči dol. Ko so
njeno namero razkrinkali, se je v globino vrgla kar sama. Sledilo ji je še
veliko življenja naveličanih posameznikov. Žalostno.
Znova smo proniknili v
podzemlje in prišli do čolničev. Z enim od njih smo se odpeljali po jamskih
rovih. Včasih je bilo treba kar popaziti. Ko sem se enkrat preveč obračal, sem
jo dobil malo po glavi. Pa nič zato, kamnu se menda ni nič poznalo. Tudi nekaj
kapnikov je zdrselo mimo nas. Na pol poti smo naredili postanek in si ogledali
še enega od suhih rovov.
Tudi ta je bil poln kapniškega okrasja, lepi beli
stalagmiti, stebri in zavese, nas niso pustili hladne. Super. Vrnili smo se do
čolna in odpeljali po rovih naprej iz jame. Tam smo se še pofotkali, lovili
otroke, ki so nam ušli v trgovino in se nato pogajali o tem, kaj je »nujno«
treba kupiti. Odnesli smo jo z netopirčkom na rezini kapnika. Huh.
Čakal nas je
še pohod nazaj do Skalnega mlyna, kjer smo znova zavili do turističnih
informacij, še enkrat povedali geslo in v leseni zaklad odložili mojega prvega
potovalnega hroščka. Pivce za živce. Potem pa že odpeljali s parkirišča.
Plačila parkirnine ni zahteval nihče, ponujali pa denarja tudi nismo. Spet na
glavni cesti, smo se usmerili proti Olomoucu.
Ceste so bile takšne kot pri nas.
Torej dokaj v redu. Dokaj. Je šlo pa zato precej gor in dol, levo in desno, sem
in tja. Ker mi je navigacija odpovedala poslušnost, sem sledil Petru in ga le
včasih po postaji povprašal, če smo še prav. Maja, ki je vožnji sledila po
zemljevidu, je zatrjevala, da je vse v redu. Skozi gozdove in vasi, mimo
vojaških območij, radarjev in nepreglednih polj, smo prispeli v Olomouc.
Eno od
turistično najbolj podcenjenih mest, ga oglašuje Lonely planet. Bomo videli.
Predlagal sem parkiranje ob ulici, kakšen kilometer ven iz centra. Pa smo bili
prehitro mimo. V samem centru smo o kakšni luknji, po možnosti še brezplačni,
lahko le sanjali. Ko smo se že drugič ali tretjič obrnili naokoli, je Peter
zapeljal iz centra.
Parkirali smo na makadamskem parkirišču, v bližini
cementarne. Ni bilo ravno elitno mesto, za pripravo kosila pa čisto dobro. Po
njem smo se premaknili nazaj, torej nekoliko bližje centra mesta, in za cesto
parkirali. Pod katedralo sv. Venčeslava smo šli proti
Trgu republike s Tritonovo fontano in ob njem pokukali v cerkev device Marije
snežne.
Na enem od stranskih dvorišč smo zagledali smešnega dinozavra,
narejenega iz odsluženih računalnikov, tipkovnic. Potem pa stopali mimo
nekdanje jezuitske univerze in teološke fakultete do kapele sv. Jana Sarkandra.
Tu so nekoč stali zapori, v katere so v začetku 17. stoletja, v času lokalnega
preganjanja kristjanov, zaprli Jana Sarkandra in ga mučili do smrti.
Kapela je
res pravi biser, v kleti pa so razstavljeni pripomočki, zaradi katerih je
nesrečni Jan smrt storil… Ogledali smo si cerkev sv. Mihaela in Dominikanski
samostan, zlezli v zvonik, kjer pa razen zvonov nismo videli ničesar. Polkna so
bila zaprta, zato z razgledom ni bilo nič. Spustili smo se do Gornjega trga in
šli mimo vodnjaka Juliju Cezarju do mestne hiše.
Del nje je tudi astronomska
ura, znamenita zaradi upodobljenih delavcev. Originalna ura je bila med drugo
svetovno vojno uničena, kakšna bo motivika po drugi svetovni vojni, pa je
jasno. Spustili smo se do cerkve Svetoho Morica, ogromne gotske zgradbe, jo
obkrožili in nič več kot to, potem pa vrnili na trg s Herkulovim vodnjakom in
stolpom Svete trojice, ki je tudi del Unescove kulturne dediščine.
Vanj se je
nabasala skupina japončkov in notri so bili tako dolgo, dokler ni končno vodiču
kapnilo, da zunaj čaka še veliko ljudi, ki bi radi vstopili. Pod mrkimi pogledi
so poševnookci odrajžali naprej, mi pa smo se po hitrem ogledu ločili. Peter se
je odločil popoldne zapraviti z zakladolovom, mi pa smo imeli druge želje in
načrte.
Spustili smo se na Dolnji trg in šli mimo Neptunovega vodnjaka in
Marijinega kužnega znamenja. Med ozkimi uličicami bi se skoraj izgubili, nato
pa smo le našli pot, ki nam je bila že znana in mimo nekdanjega jezuitskega
učiteljišča stopali proti katedrali sv. Venčeslava. Seveda smo si jo ogledali,
z relikviarijem vred, nato pa že stopali nazaj proti avtodomu.
Hoteli smo najti
tudi zakladek, katerega koordinate smo dobili pri cerkvi. Vendar nam nikakor ni
uspelo, tudi nama z Ajdo, ki sva na trgu pod cerkvijo ostala malo dlje, žal ne.
Iz Olomouca smo se odpeljali proti mestecu Litomyšl. Iz mesta smo se izvili
brez težav, vožnja po vzporedni cesti pa je bila prav prijetna. Nič nismo
pogrešali hitrejše sosednje asfaltne kače.
V mestu Litomyšl smo zapeljali
povsem v središče mesta in parkirali na Smetanovem trgu.
Seveda imena ni dobil po mlečnem izdelku… V večernem soncu smo se sprehodili ob
čudovito pisanih hiškah, zavili pri spomeniku skladatelju Smetani do gradu.
Sence skulptur ob njem so risale nenavadne sence.
Čez zanimiv park s skulpturo
štirih deklet, ki se igrajo v vodi, smo šli mimo cerkve Proboštsky chram nazaj
do Smetanovega trga. Odpeljali smo se proti kraju Nove Hrady, kjer stoji tudi
istoimenski dvorec. V večernem mraku smo parkirali ob ribniku z račkami, z Majo sva se sprehodila tudi do vhoda v dvorec.
Zaokrožila sva še
po kraju, vendar je bilo naše parkirišče videti kar v redu, zato za premik ni
bilo niti volje, niti potrebe. Ko se je na začetku drevoreda ustavil avtodom,
smo že vedeli, da je Peter. Pokazali smo mu, kje smo mi našli mesto in čisto
zadovoljen je parkiral za nami.
NOVE HRADY, LITOMYŠL, HRADEC KRALOVE – 12.8.2011 – Zjutraj sta bili dekleti kar zgodaj pokonci. Ali pa smo bili vsi pozni. Kakor gledaš. Račke so ju zanimale, sprehod pa ne. S Petrom in fantoma smo odšli mimo vhoda v grad in nad kolesarskim muzejem do senčnice nad vodnjakom na zadnji strani griča.
Ko smo se vrnili do avtodoma, sta bila v
hiški ob parkirišču že dva mladinca in pobirala parkirnino. Seveda smo jima
brez težav dali tista dva evra. Ko pa sta začela moledovati, da bi avtomobile
prestavili na sicer povsem praznem parkirišču, smo hitro ugotovili, da angleško
ne znata.
Zato smo se pogovarjali kar tako, vsak po svoje in na koncu nekako
sporazumeli, da avtodome pustimo kjer so, po ogledu pa se čim prej odpeljemo.
Po zajtrku smo odšli do vhoda v grad, kupili vstopnice in počakali na začetek
vodenja. Grad je nekdanji lastnik po razpadu vzhodnega bloka dobil nazaj, menda
v dokaj slabem stanju.
Z obnovo se je kar potrudil, težje je bilo s pohištvom,
saj je to v glavnem izginilo. Zato je danes v sobanah možno videti pohištvo iz
češkega muzeja dekorativne umetnosti v Pragi. Po osnovni razlagi o gradu,
njegovi zgodovini in lastnikih v pritličju, pod družinskim grbom in obveznim
rogovjem številne jelenjadi, smo šli na ogled soban v prvem nadstropju.
Mimo
spalnice smo prišli do poročne dvorane z zanimivo pečjo in lestencem. Še
posebej pa je bil privlačen bar, ki se je odprl v stranski omari. Kar dobro
založen, samo postregel nam ni nihče. Mone. Kabinet s knjižnico, jedilnica, lep
pogled na park pred vhodom v dvorec z balkona. Zanimive ure, ki so odbijale nek
drugi čas. Preprosta grajska kapela, porcelan.
Spustili smo se nazaj v
pritličje in si tam pogledali še nekaj soban, opremljenih v različnih slogih,
kolikor je moje laično oko lahko ugotovilo. Zanimivo. Ni nam bilo žal kron za
ogled. Postali smo še pred vhodom, nato pa stopali proti križevemu poti. Ta
vodi na grič nad dvorcem, kjer je dejansko stal prvotni grad, kot smo bili
seznanjeni med vodenjem.
Ostanki zidov so kazali, da je bilo res tako. Med
spuščanjem nazaj proti parkirišču smo nad sabo zagledali mogočnega jelena, ki
je poziral kot pravi maneken. Sprehodili smo se še do že znane senčnice in
potem ob postajah križevega pota navzdol. Zgornja vrata so bila zaklenjena,
zato smo se morali do parkirišča vrniti po že znani poti.
Vozila so ga že
skoraj zapolnila, zato nam je bila skrb otroških parkirnih mojstrov bolj jasna.
Prijazno smo si pomahali, potem pa smo mi že peljali proti Litomyšlu. Tam smo
najprej pred lokalno trgovino ugotovili, da je čas parkiranja močno omejen. Ker
bi najini kravici težko skrili med množico osebnih avtomobilov, smo se
postavili v kolono in kar dolgo čakali, da smo končno lahko zapeljali na glavno
cesto.
Po nekaj sto metrih smo opazili table za parkirišče za avtobuse, jim
sledili in ob robu, kjer so bila zarisana tudi mesta za osebna vozila,
parkirali. Napotili smo se čez cesto in skozi mesto do
dvorca. Tam smo kupili karte za vodenje po dvorcu, odločili smo se za prvo
turo, ki vključuje tudi posebej zanimivo gledališče.
Ker smo do začetka imeli
še eno uro, smo se sprehodili po mestu. Znova smo šli skozi nam že znani park s
skulpturami, mimo cerkve Vzvišenega križa navzdol proti Smetanovemu trgu. Tam
smo firbcali po trgovinah, oropali bankomat, nato pa stopali nazaj proti
dvorcu.
V slabi uri vodenja smo videli zanimivo starinsko gledališče in
reprezentančne sobane. Sprejemno dvorano, zeleni, modri in vladarski salon,
veliko jedilnico. Vse je bilo urejeno tako, kot da bodo nekdanji lastniki ravnokar
stopili skozi vrata, dvorne gospodične še s pordelimi lici in gospodiči
zadržano vljudni.
Slike na stenah so kot po navadi v takšnih zgradbah prikazovale znane bitke, kraje sveta, ki so nekoč veljali za eksotične, danes pa so nam na dosegu roke. Zanimivo je, da so imeli dve glasbeni sobi in sicer ločeno za gospe in gospode. Morebiti so se že takrat okusi razlikovali.
Ali pa
so zgolj gospodje radi v miru pokadili cigaro in ob bolj poskočnih ritmih
razdrli kakšno šalo, nevredno občutljivih ženskih ušes. V zadnji sobi ogleda so
bile po stenah velike slike konj. Vodič nam je razložil, da so bile stopnice v
prvo nadstropje bolj položne in široke, saj so v to sobano gospodje kar
prijezdili. Neverjetno.
Sprehodili smo se po križnih hodnikih in tako tudi od zgoraj
pogledali na dvorišče dvorca. Ali zanimiva sončna ura na zidu nasproti nas kaže
prav, nismo preverjali. Po ogledu smo odšli iz dvorca in čez dvorišče do
sosednje zgradbe. Nekoč je bila to dvorna pivovarna. Ne vem, če danes tu še
varijo pivo, se je pa v zgradbi rodil skladatelj Bedrich Smetana.
Pogledali smo
si salon, delovno mizo in predvsem tudi spalnico, v kateri je nekoč vekal
kasneje tako slavni skladatelj. Spalnica je bila skoraj špartansko preprosta,
vendar okusno opremljena, zibelka in postelja za mladinca z varovalno ograjo pa
sta kazali na mladost lastnikov.
Bogsigavedi kdaj se je zadnje dete igralo s
konjičkoma, ki sta stala ob postelji staršev. Ženski del naše druščine se je
odpravil po ogledu nazaj proti avtodomom, moški del pa je šel ob rečici, našel
še nekaj skritih škatlic, nato pa zakrožil nazaj na kosilo.
Po njem ura ni bila
več prav zgodnja, odpeljali smo se proti severozahodu, naš cilj je bilo mesto
Hradec Kralove. Vožnja ni bila kaj posebnega, le na luknje je bilo treba
paziti. Ugotovili smo, da je to občasno prav značilnost čeških cest. Lep
asfalt, potem pa kar iz nič, gromozanska luknja. Podnevi se jo je že videlo,
ponoči je bilo pa treba voziti previdneje.
V mestu smo navigirali povsem v
središče in na glavnem trgu pred katedralo ugotavljali, da je parkirišče
plačljivo cel dan. Zato smo sklenili, da parkiramo le malo izven najožjega
centra. Vendar smo se brez občutka za smer zapletli v labirint ozkih enosmernih
ulic, prekritih s kockami in povrh dokaj zaparkiranih.
Pretreseni smo se
obračali, kamor je bilo sploh možno in končno seveda pristali znova na
osrednjem trgu. Vsega smo imeli zadosti, parkirali smo in
plačali nočno pavšalno tarifo, ki pa vseeno ni bila pretirano visoka.
Sprehodili smo se do stolpa ob katedrali, vendar moči za vzpon nismo imeli. Je
pa Peter v grmovju ob stolpu zagledal torbico in jo izročil ženski, ki je
pobirala vstopnino.
Že čez minuto ali dve je bila na mestu policija, ki jo je
prevzela v nadaljnjo obravnavo. Mi smo stopili v katedralo sv. Duha in si jo
ogledali, potem pa je Peter sklenil, da skoči naokoli in poišče še kakšen
zakladek. Toda tokrat je doživel družinski upor, zato je moral pot pod noge
vzeti kar sam. Dekleta so se sprehodila po mestnem trgu, mimo kužnega znamenja,
zanimivih pisanih hišk in nazaj.
Midva z Nejcem pa sva poiskala spomenik papežu
Janezu Pavlu ll., nato pa ob spremstvu Žive in Martine odšla za Petrom. Saj ga
vendarle nismo mogli pustiti samega. Zaokrožili smo do reke in še malo naokoli
nazaj, našli Petra in potem skupaj pot v večernem mraku nadaljevali do
avtodoma.
Tokrat smo se uspešno izvili iz mestnega središča, nato pa sledili
navigaciji po lokalnih cestah do kraja Teplice nad Metuji. Tam smo našli
parkirišče pri vhodu za skalno mesto. Večer je minil tako
kot njih večina. Ker so prijatelji naslednji dan odhajali nazaj proti domu, smo
si seveda imeli še marsikaj za povedati, med tem, ko so bili otroci seveda
povsem okupirani z risankami.
Moravski kras |
Romeo in Julija |
Kamnite zavese |
Na dnu udornice |
Hlastanje po svetlobi |
V suhem rovu |
Na koncu vodne poti |
Turistične informacije v Skalnem Mlynu |
Olomouc |
Tritonova fontana |
Dinozaver |
Kapela Jana Sarkandra |
Križni hodnik v dominikanskem samostanu |
Astronomska ura |
Stolp svete trojice |
Katedrala sv. Venčeslava |
Smetanov trg v Lytomišlu |
Romeo in Julia že drugič danes... |
Dvorec v Lytomišlu |
Dekleta |
NOVE HRADY, LITOMYŠL, HRADEC KRALOVE – 12.8.2011 – Zjutraj sta bili dekleti kar zgodaj pokonci. Ali pa smo bili vsi pozni. Kakor gledaš. Račke so ju zanimale, sprehod pa ne. S Petrom in fantoma smo odšli mimo vhoda v grad in nad kolesarskim muzejem do senčnice nad vodnjakom na zadnji strani griča.
Nove Hrady |
Kdaj se bo že začelo vodenje? |
Jedilnica |
Salon |
Pogled na grajsko dvorišče |
Postaja križevega potu |
Jelen |
Pozdrav |
Gremo na ogled! |
Grajsko gledališče |
Delovna soba |
Salon |
Kje so lačni gostje? |
Soba v katero je gospoda prijahala |
Tu se je rodil mali Smetana |
Hradec Kralove |
Katedrala in Črni zvonik |
Notranjost katedrale |
Spomenik Janez Pavlu II. |
Pisane hiške |
Parnik |
Večerni sprehod po mestu |
SKALNA MESTA –
13.8.2011 - Zjutraj smo se zbudili v zoprno jutro. Takoj
smo vedeli, da bo s seboj treba vzeti tudi dežnike. Parkirišče se je počasi
polnilo, parkirni mojster pa nas je gledal malo postrani. Končno si je
opogumil, stopil do nas in začel bolj z mahanjem kot jezikom razlagati, da se
bomo morali prestaviti. Ni nam bilo jasno, zakaj.
Toda ker je zagotavljal, da
bomo plačali enako, smo se končno vdali in zapeljali na bližnje avtobusno
parkirišče. Parkirni mojster je prišel za nami in nam skušal dopovedati, kakšno
uslugo nam je naredil, saj bi za tako bogato odmerjeni prostor morali
avtobusarji plačati precej več. Mi smo samo zmajali z glavo in si mislili
svoje. Kdo pa nas je silil sem?
Oborožili smo se z anoraki in dežniki in jo
mahnili proti vhodu. Najprej nas je čakal vzpon skozi gozd. Krajši postanek pri
nekakšnem zavetišču je bil potreben, da smo ujeli sapo in počakali, da je
prenehalo rositi. Ko smo jo mahnili naprej, so se končno začele kazati skalne
špice, tablice so nam namignile, katere zanimive oblike se razkrivajo.
Stolpi
so se dvigali v nebo in izginjali v meglicah. Ogromni skalni bloki so bili
naloženi eden na drugega. Desno od nas so se kot v nebo vzpenjale strme
stopnice. Seveda smo jo ubrali navzgor, peljale so proti gradu Strmen. Oziroma
skalam, kjer naj bi nekoč stal. Ko smo gledali skico gradu, kar nismo mogli
verjeti, da je na strmih skalah nekoč stala mogočna utrdba.
Stopnice so bile
sprva dokaj široke, z izogibališči, na koncu ožje, nad sedelcem pa že tako
ozke, da bi bilo srečevanje že zelo težavno. Z vrha bi se moralo verjetno
videti daleč. Tokrat smo z eno roko lovili dežnike, se z drugo držali za ograjo
in razmišljali, če navzdol ne bo preveč spolzko. No ja, nekaj se je že videlo,
vendar je pogled izveneval v meglicah, skalne špice pa so kar nekako izginile
med drevjem pod nami.
Previdno smo se spuščali nazaj do poti in se usmerili še
višje, proti pravemu naravnemu skalnemu mestu. Ob poti so tablice še vedno
usmerjale naše poglede. Naložena skladovnica sirnih kolutov, sova, sekira,
skalne oblike so res burile domišljijo. Naša naloga je bila, da smo pogled
usmerili tja, kamor je želela tablica in velikokrat smo res lahko razbrali
obliko, ki je spominjala na indijanca, psa ali celo državne simbole.
Vreme je
bilo še vedno kislo in nič nismo vedeli, kako se bo še sukalo. Vhod v samo
skalno mesto so stražila vrata, sicer na široko odprta, pa vseeno. Ozka soteska
med visokimi navpičnimi stenami je bila res nekaj, kar ni za zamuditi. Počutili
smo se kot palčki v deželi velikanov.
Krožna pot nas je mimo strmih skalnih
sten ter novih in novih zanimivih stolpov, votlin in zagozdenih skal pripeljala
do vhoda v mesto. Peter se je tu odločil, da bodo počasi odšli proti avtodomu
in se začeli vračati v smeri Avstrije. Moja prigovarjanja in moledovanja
njegovih otrok niso nič zalegla, tudi vreme, ki je bolje kazalo, ga ni
prepričalo.
Saj po svoje sem ga pa razumel, pred njim je bila še dolga pot. Jaz
sem zadnji krog pretekel še enkrat, saj sem skalne špice skušal ujeti še v
nekoliko boljši svetlobi. V najožji del skalnega mesta sem se vrnil z Ajdo,
skalne stene, ki so se v ožinah skoraj stikale, so bile ob vpadu sončnih žarkov
videti prav čarobno.
Vrnila sva se do Maje in Žive. Skupaj smo se vračali do
pod gradu Strmen in malo nižje na razcepu poti zavili proti skalnemu mestu pri
Adršpachu. Hoje je bilo kar nekaj, toda stopati po gozdu je bilo prijetno. Šli
smo mimo izvira in ob velikih balvanih začudeno zmajevali z glavo. Razpasla se
je navada, da okoli naložijo veje in vejice, kot da ga želijo podpreti.
Čudaško.
Delno je bil svet okoli nas močvirnat, vendar je bila na teh delih pot
narejena iz lesenih desk. Zato mokri nismo bili. Smo pa malo pogledovali v
nebo. Znova se je pooblačilo, nič nismo vedeli, kako se bo še vreme sukalo do
večera. Znova smo prišli do višjih skalnih špic, začeli smo se vzpenjati in
spuščati, v pomoč so nam bile stopnice v obliki lestev.
Pot je tekla mimo
zaliva jezerca, ki leži prav sredi tega skalnega mesta. Po njem se je možno
celo popeljati s čolnom. Toda ko smo videli ceno, nas je minilo, mahnili smo jo
naprej do slapu in nato skozi skalno mesto dalje. Znova so se pred nami nizale
različne zanimive oblike, od znanih zaljubljencev, župana in njegove žene, do
glave pume.
Ker je tu mimo hodil tudi Goethe, znani nemški pisatelj, so se mu
Čehi poklonili s spomenikom in spominsko ploščo. V skalni kapeli je bil opomin
na številne alpiniste, ki so med plezanjem po stolpih strmoglavili v globino. Žalostno.
Mi plezati nismo imeli namena, raje smo se sprehajali skozi ožine, široke ravno
za širino telesa, opazovali strme špice in skale na njihovem vrhu.
Čudežno so
kljubovale težnosti. Vreme se je znova popravilo, skalne špice, obsijane s
svetlobo, so bile res čarobne. Tudi ta pot je bila krožna, počasi smo se
obrnili nazaj in hodili proti skalnemu jezeru. Blagajna je bila že zaprta, pot
pa še ne. Vzpeli smo se do jezerca, čolnar je sklenil narediti še eno furo,
tako, na črno.
Cena je bila ista, mene ni prepričala. Pa tudi dekleti sta
spoznali, da nima smisla. Vrnili smo se nazaj na stezo in se med vračanjem še
enkrat približali jezeru. Čolnar je ravno odrinil, peljal mimo nas, naredil za
ovinkom obrat in se čez kakšnih deset minut s svojo skupino vrnil do
pristanišča, kjer smo počivali.
Med tem je navrgel nekaj podatkov o jezeru in
skalnih špicah naokoli. Sedaj sem vedel, da je bila naša odločitev pravilna.
Čakalo nas je še nekaj stopnic navzgor in navzdol, pot je bila zvečer veliko
bolj samotna. Ko smo hodili čez močvirje, smo se ustavili in napokali borovnic.
Brusnice pa še niso bile zrele.
Ko smo znova prišli do razcepa poti, so dekleta
odkorakala proti avtodomu, jaz pa sem se še enkrat vzpel na grad Strmen. Tokrat
je bilo vreme lepše, dežnik bi bil čisto nepotreben. Povrh sem bil sam, zadnja
obiskovalca sta se ravno spuščala, ko sem stopil na vrhnjo ploščad. V večernem
mraku sem ujel nekaj pogledov naokoli, potem pa se tudi sam vračal po strmem
pobočju do steze in skozi gozd do vhoda.
Ker smo bili cel dan na poti, je bil
seveda čas za pozno kosilo ali bolje rečeno večerjo. Na parkirišču smo bili
sami. Polnih želodčkov smo odpeljali mimo Adršpacha, mrak se je zgostil, noč je
prišla. Peljali smo proti severu, navigirali proti Poljski meji. Naš cilj je bila
tokrat Horni Mala Upa, turistično mestece tik pred mejo, ki še posebej oživi v
času snežnih radosti.
Za vzpon proti Snežki je morda bolj znan kraj Pec pod
Snežkou, saj je od tu do vrha speljana žičnica. Vendar ta nas ni zanimala,
parkirnina pa bi bila vsaj še enkrat višja. Po vzponu na sedlo smo parkirali na
enem izmed parkirišč, tik pred mejo, cena za en dan ni bila pretirana.
Jaz sem se še malo sprehodil po vasi, pokukal na Poljsko stran,
nato pa vrnil v avtodom. Stekle so priprave za vzpon, ki nas je čakal naslednji
dan, nato pa smo utrujeni od celodnevne hoje in doživetij popadali v posteljo.
Pohod proti skalnim mestom |
Koluti sira |
Vzpon na grad Strmen |
Na razglednem stolpu |
Sekira |
Ozki prehodi |
Palčki v deželi velikanov |
Jasni se |
Senca |
Podprti |
Pot skozi močvirje |
Kot nekakšne šape |
Skalna kapela |
Župan in njegova žena |
Skalno mesto Adršpach |
Skalni blok |
Strma pot do jezera |
Počiva jezero v tihoti |
Med borovnicami in brusnicami |
Večerni pogled z gradu Strmen |
SNEŽKA – 14.8.2011 – Zjutraj sem sklenil
razčistiti z dilemo, ki me je mučila že zvečer. Namreč nisem bil prepričan, če
me ni senzor višine na vhodu na parkirišče označil kot avtobus. Cena za
slednjega je kar desetkrat višja, kar pa je že omembe vredno.
Sprehod po kraju
mi je pokazal marsikaj zanimivega, ni pa mi dal odgovora na moje vprašanje.
Končno sem v bližini parkirišča srečal pravo osebo. Gospodična me je prijazno
poslušala, nato pa še bolj prijazno pojasnila, da ne bi smelo biti težav, če pa
že bodo, mi bo posodila svojo kartico. Vseeno je z mano stopila do avtomata in
ugotovila sva, da bo cena, ki jo je ob poskusu ta pokazal, kar prava.
Ko so
bile priprave končane, smo stopili do meje, jo prestopili in na drugi strani
stopili na pot Češko Poljskega prijateljstva. Kam iti nam je kazal smerokaz.
Ena od puščic je bila debelejša, na njej je bil znan znak. Smo že vedeli,
zakaj. Domiselno. Cesta po kateri smo hodili, je prečila pobočja pod Skalnym
stolom, ob njej so rasle borovnice in brusnice.
Najprej ujeta v smrekov
gozdiček, je kasneje postala razgledna. Na drugi strani doline, tam nad Horni
Malo Upo so bila pobočja kar prava za zimske radosti. Pred nami se je dvigoval
hrib, nismo vedeli ali bo to že Snežka. Verjetno ne, tako blizu že ne more
biti. Ko smo prišli čez Sovi sedlo, sva z Ajdo ušla naprej. Pa ne prav daleč.
Le toliko, da sva klepetala po svoje.
Za kočo Jelenko se je pot začela dokaj
strmo vzpenjati po pobočju Svorove Hore. To smo prej tako zavzeto gledali. Ko
se je svet zravnal, pa se je pred nami res pokazal vrh Snežke. Uf, prav nič
blizu ni bil. Med ruševjem je bila izsekana pot, ravno za enega je bilo
prostora. Počasi so se nama začeli odpirati pogledi proti Poljski. Kraj Karpacz
je bil kot na dlani.
Kje je vrh Czarna kopa, ki sva ga opazila na zemljevidih,
sva zgolj ugibala. Več skalnih piramid se je ponujalo. Nisva se preveč
spraševala, hodila sva po stezi naprej. Ko se je ruševje razredčilo, se je pot
razširila. Ljudi je bilo vedno več. Na vrhu sva stopila v kapelico. Ko sva
iskala skrito škatlico, položaja ni bilo težko določiti. Toda gneča…
Takrat pa
je eden poleg naju rekel prijatelju…daj že umakni nahrbnik, a ne vidiš, da ne
moreta do keška. Smejala sva se skupaj z njim, se vpisala in počakala na Majo
in Živo. Skupaj smo se slikali, pomalicali. Dekleti sta šli kupit razglednico
in nekaj sladkih dobrot. Potem pa smo že stopali navzdol, na drugo stran, proti
koči Slaski dom.
Vendar tu ni bilo več ne miru, ne samote. Nepretrgana kolona
se je vila navzgor, eden za drugim, brez prestanka. Oprava pa takšna kot za
špancir čez tromostovje v Ljubljani. Razni natikači, celo salonarje smo opazili
na ženskih nožicah. Kar za glavo smo se držali. Komaj smo ob poti dokaj v miru
našli še eno škatlico, potem pa se že prerivali navzdol.
Uf, široka pot je bila
marsikdaj kar preozka. Pri koči so dekleta odšla na travniček v bližini in tam
nadaljevala z malicanjem. Jaz sem odkorakal na razgledišče nekdanjega ledenika
v dolini Obri dul, potem pa še na poljski strani navzdol do obeležja umrlim
gornikom. Dekleti je že zeblo, zato smo po moji vrnitvi takoj odrinili nazaj.
Pod Snežko smo na razcepu zavili levo in se po Poljski strani vračali pod vrhom
do že znanega razcepa. Pred nami je hodil par, ki je priboljške stlačil kar v
korbo, obut pa je bil tudi povsem neprimerno. Res smo dobili občutek, da na
najvišji Češki vrh rine vse, kar leze in gre. Znova smo bili na poti proti koči
Jelenka, gneča je bila sedaj precej večja.
Pri eni od piramid smo zgradili
svojega malega možica, potem pa že rinili skozi ozek prehod med ruševjem.
Stalna srečevanja s pohodniki, ki so še popoldan jurišali proti vrhu, so bila
kar sitna. Z Ajdo sva spet ušla naprej, pri Jelenki počakala, nato pa odšla po
že znani poti proti sedlu Sovi. Tam sva zavila na razgledni Skalny Stol in
potem čez močvirnati Lesni hreben in neizraziti vršiček Czolo spet navzdol do
meje.
Maja in Živa sta raje zavili kar navzdol in prečili pobočja čim bolj
naravnost proti kraju Horni Mala Upa, kjer smo imeli parkiran avtodom. Do njega
sta prišli le nekaj minut pred nama z Ajdo. Po kratkem oddihu je Maja začela
pripravljati nekaj za pod zob, sam pa sem skočil na sprehod ob rečici Mala Upa.
Ko sem nižje prišel znova do glavne ceste, sem obrnil in se vrnil navzgor.
Pojedli smo, potem pa po plačilu parkirnine odpeljali na Poljsko. Čakal nas je
kar dolg spust do kraja Kowary. Tam smo navigirali proti parku miniatur. Vendar
pa nas navigacija seveda ni peljala po optimalni poti, temveč smo najprej imeli
neprostovoljni ogled mesteca.
Končno smo zapeljali na parkirišče Dolnje Šlezije
v malem, se stisnili v kot in ob igranju raznih iger preživeli večer.
Pot prijateljstva |
Brusnice |
Možici |
Snežka |
Na vrhu |
Najvišji Češki vrh |
Gneča na poti |
Obri dul |
Nenavadna kapela |
Razcep pod Snežko |
Temni oblaki nad Poljsko |
Gradnja možica |
Skalny Stol |
KOWARY, JELENIA GORA
– 15.8.2011
– Zjutraj sva bila z Ajdo kar hitro pokonci. Vzela sva skirci in se odpeljala
proti glavni cesti, jo prečkala in na drugi strani kmalu prišla do samotne
grobnice družine von Reuss.
Videti je bila kar malo strašljivo, tako izgubljena
v gozdu. Malo sva stikala naokoli, našla škatlico, nato pa ob glavni cesti
poganjala najina dvokolesnika naprej proti Kowarski skali. Imela sva nekaj
težav, da sva našla najboljši pristop. Je vse precej zaraščeno. Ajda se je malo
mrgodila, no končno sva stala pod velikim balvanom.
Seveda sva se vzpela na
njegov vrh, strme stopnice so zahtevale nekaj previdnosti. Odprl pa se nama je
lep pogled naokoli. Krkonoše je sicer zakrivala debela plast oblakov, toda kaj
zato, Kowary je bil pod nama. Vpisala sva se, nato pa že šibala znova navzdol.
Do ceste in skirojev sva sedaj ubrala bolj direktno smer.
Čakal naju je vzpon
po cesti proti spomeniku zmage. Vsaj tako sva prevedla Wzgorze Wiktorii.
Kasneje je google translate trdil, da gre za Viktorijin hrib. Midva hriba nisva
videla, samo spomenik ob cesti. Pa se nisva prav dolgo zadržala. Ko sem prižgal
telefon, sem videl, da me je Maja večkrat klicala.
Lastnik parka je zjutraj
prišel okoli, jamral, da se moramo prestaviti, da nas bodo zaparkirali in če ne
gremo v park, naj se zmigamo proč. Če smo že spali tam, čemur parkirišče ni
namenjeno, naj vsaj zdaj ne delamo gneče. Z Ajdo sva na srečo imela do
parkirišča bolj ali manj spust. In pred parkom sva imela kaj videti. Gneča je
bila res velika, avtomobili so prihajali eden za drugim.
Zato sem na hitro avtodom
prestavil nasproti glavne ceste, čim dlje od množic. Tu smo v miru
pozajtrkovali, potem pa odšli do vhoda. Pred blagajno se je vila dolga vrsta,
na srečo se je premikala kar hitro. Park sicer ni velik, ima pa veliko
prednost. Osredotočil se je na Dolnjo Šlezijo in tako predstavlja znamenite
zgradbe iz tega okolja.
Cerkve, dvorce, gradove, samostane, cela osrčja vasi,
vse v miniaturnem merilu 1:25. Vsak ima možnost, da se pridruži brezplačnim
vodenjem po parku, v poljskem ali enem od tujih jezikov. Mi smo se raje
odločili za samostojni ogled. S tem smo se izognili največji gneči. Hkrati smo
lahko vse bistvene podatke prebrali na pojasnilnih tablah.
Večinoma so zgradbe
postavljene v parku, nekaj pa jih je tudi v notranjosti zgradbe, kjer je
prodajalna spominkov. Zanimivo je bilo videti vrh Snežke, kjer smo že bili in
razmišljati, kaj bomo še videli na svoji poti. Predvsem pa, kam bi se bilo
zanimivo vrniti čez čas.
Videli smo, kako poteka izdelava makete in se slikali
pred številnimi svetilniki, ki bodo tvorili srce čisto samosvojega parka
svetilnikov, nekje na obali Baltika. Ker se nam hodit ni dalo preveč, smo se
odpeljali do centra mesteca, parkirali na parkirišču lokalne trgovine. Okoli
nas je bilo polno kolesarjev, danes je v bližini potekalo nekakšno rekreativno
tekmovanje.
Mi koles nismo imeli s seboj, zato smo vzeli pot pod noge, se
sprehodili do cerkve in ravno po končani maši pogledali vanjo. Nato pa po
glavni mestni ulici zakorakali po lepem tlaku in ob obupnih fasadah. Te bi
namreč nujno potrebovale obnovo, dejansko pravo stilsko preobrazbo.
Center je
bil na praznični dan dokaj zapuščen, nobenega življenja. Spraševali smo se, če
je med tednom sploh kaj drugače. Pri mestni hiši smo obrnili in se vrnili do
avtodoma. Ker je bila tu še vedno gneča kolesarjev, smo se premaknili na
nekoliko oddaljeno parkirišče trgovskega centra.
Maja je naredila kosilo, jaz
pa sem med tem odtaval do palače Ciszyca in ostankov lovskega dvorca na griču
nad njo. Vrnil sem se ravno v času kosila, potem pa prestavil avtodom bližje
palači in z dekleti ponovil vajo. Sama palača ni nič posebnega, malo večja
hiša, še danes nastanjena.
Seveda verjetno s prebivalci malo manj modre krvi.
Dvorec je dokaj bolj zanimiv, njegove ruševine v gozdu burijo domišljijo.
Spustili smo se nazaj do avtodoma in odpeljali proti mestu Jelenia Gora.
Zaokrožili smo naokoli in parkirali v bližini železniške postaje, pred salonom
pohištva. Na praznični dan je bil seveda zaprt in
računali smo, da tu ne bomo nikogar motili.
Skozi mestno obzidje smo se
povzpeli v center mesta. Za razliko od Kowaryja je bilo to mestece kar prijetno
urejeno in tudi življenje je bilo na ulicah. Mimo mestne hiše, trga za njo in
pisanih fasad smo stopali do cerkve svetega Erazma in Pankracija. Hiter vpogled,
nato pa naprej, mimo kapele sv. Ane proti cerkvi Povzdignjenega svetega križa.
Sprehodili smo se naokoli, mimo spomenika papežu Janezu Pavlu ll., ki
priporoča, da bodimo močni. Pokukali smo v božji hram in nato ob grobnicah
našli malo škatlico. Vreme se je kisalo, med vračanjem je bilo treba tudi
odpreti dežnike. Dekletoma se je zaluštalo pice. Seveda sva bila tudi midva z
Majo takoj za.
V bližini avtodoma smo že prej opazili picerijo, videti je bilo, da je kar priljubljena. Cene pa…napol zastonj. Dva evra in pol ena pica. Toda kaj, ko nismo imeli zlotov. O karticah niso hoteli nič slišati, pri evrih so sicer stokali, vendar na koncu pristali, da jih vzamejo. Le kurs je bil ubijalski. Pa vseeno so bile pice veliko cenejše kot pri nas.
Dobre pa…no ja, kaj pa vem. Pri nas bi zavihal nos. Polnih želodčkov smo se odpeljali proti glavni cesti, ki pelje na Češko in ji sledili. Cesta se je proti mejnemu sedlu kar vzpela. Ravno pred mejo smo še natočili bistveno cenejše poljsko gorivo, nato pa vožnjo nadaljevali proti kraju Harrachow. Prvotno tu niti nismo nameravali narediti postanka, ko pa smo se že peljali mimo…
Zapeljali smo skozi
kraj, prišli do velikega parkirišča, ki pa je bilo izven sezone zaprto, in nato
parkirali pred opuščenim hotelom v bližini manjših skakalnic. Živi se ni dalo iz avta pomoliti niti nosu, z Majo in Ajdo pa smo
odšli do ceste, ki vodi do velikih skakalnic. Vzpon ni bil prenaporen.
Zanimivo.
Toda Planica je le Planica. Dekleti sta se vračali do avtodoma
naravnost, jaz pa sem še malo brskal po grmovju. Se ve, zakaj. Odpeljali smo
nazaj do glavne ceste, večerni mrak se je zgostil. Peljal sem proti kraju
Vrchlabi, tam zavil do kampa Holiday park Lišči farma.
Tu
smo se odločili za prenočitev in obnovitev zalog. Sicer je bil za nas malo
hladen tuš, da je bila voda pri parkiriščih, namenjenih prehodnim gostom,
plačljiva. In cena kar konkretna. Toda to je bilo vprašanje, ki smo ga sklenili
reševati naslednji dan. Ugotovil sem še, da so predhodniki v avtomat za
elektriko nametali kar nekaj kron, potem pa ne porabili vsega.
Seveda smo jim
uslužno sklenili pomagati pri praznjenju in smo se priklopili na eno od
vtičnic. Potem pa…spat!
Grobnica družine Reuss |
Vzpon na balvan |
Pogled proti Kowaryju |
Wzgorze Wiktorii |
Park miniatur |
Lepote in zanimivosti Saške |
Poleg posameznih stavb so predstavljene tudi cele ulice |
Razstava v notranjih prostorih |
Izdelava makete |
Svetilniki v miniaturi |
Center Kowaryja |
Lovski dvorec nad palačo Ciszyca |
Jelenia Gora |
Cerkev Povzdignjenega svetega križa |
Bodite močni...spomenik Janezu Pavlu II. |
Sveti kič |
Nebeške troblje |
Harrachow |
Velikanke |
Dan se poslavlja |
VRCHLABI, KUTNA HORA
– 16.8.2011
– Po zajtrku smo vzeli iz boksa skirce in se po klancu spustili navzdol do
glavne ceste, jo prečkali in se na drugi strani vzpeli do mesteca. Centra ni
prav veliko. Šli smo do dvorca Vrchlabi, na drugi strani pogledali v park in
naše raziskovanje nadaljevali do cerkve sv. Ane.
Od tam sta se Maja in Živa
napotili proti avtodomu, midva z Ajdo pa sva še malo zaokrožila. Do ograde z
ranjenimi pticami, zanimive in precej zapuščene kapele in nato po parku za
dvorcem nazaj proti kampu. Z Majo sva izpraznila odpadno vodo in kaseto, vodo
pa nanosila iz mesta za pomivanje posode v sanitarnem bloku. Super.
Za osem
evrov plačila smo v miru prespali, hkrati pa imeli tudi kar nekaj skrbi manj,
vse do konca našega potovanja. Odpeljali smo iz kampa in po glavni cesti
nadaljevali svojo pot proti jugu. Naš naslednji cilj je bila Kutna Hora. Mesto
smo želeli obiskati že pred leti, pa se je obisk Češke nesrečno končal na
igralih v Pragi.
Kutna Hora je bila dolgo časa zaradi svojega bogastva,
nakopanega v rudnikih srebra pod mestom, glavno in vodilno češko mesto. Ker je
bil naš prvi cilj kostnica, ki leži malo ven iz centra, smo navigirali do tja
in ob cesti našli ravno pravšnje parkirišče. Nekaj smo
pojedli, nato pa skrbno zaklenili avtodom in odšli do bližnje katedrale
Marijinega vnebovzetja.
Med tem, ko so se dekleta še obirala pred cerkvijo, sem
se sam že sprehodil po njej. In šele ob izhodu ugotovil, da gospe pri vhodu ne
prodajata samo kartic in nabožnih spominkov, temveč tudi vstopnice. Ups. Skupaj
smo odšli do kostnice, ki je bila le nekaj deset metrov proč. Plačali smo
vstopnino, nato pa vstopili v bizarni svet smrti.
Leta 1278 je Otakar ll.
poslal opata iz Sedleca na diplomatsko misijo v Jeruzalem. Od tam je ta
prinesel prst z Golgote in jo raztresel po pokopališču. Zato je močno naraslo
zanimanje za pokop na tem mestu. Tu so svoj zadnji počitek našli celo umrli iz
Bavarske in Belgije. Na pokopališču je bilo v času kuge pokopanih okoli 30.000
ljudi, zato ga je bilo treba širiti.
Veliko število pokopanih je bilo tudi
žrtev huskih vojn. Po letu 1400 so na sredini pokopališča zgradili kapelo,
kosti iz prekopanih grobov pa preselili v klet kapele. Kosti okoli 40.000 ljudi
so bile zložene v šest piramid, brez uporabe kakršnegakoli lepila. Vendar je
kasneje mizar František Rint iz dveh od piramid izdelal bizarno okrasje kapele.
Grbi, svečniki, girlande, vse je izdelano iz kosti. V lestencu je menda prav
vsaka koščica človeškega telesa. Dokler gledaš vse skupaj kot noro okrasje, še
gre. Ko pa v vsaki od lobanj ugledaš človeka, ki je nekoč na tej naši ljubi
zemlji gojil svoje upe, sanje, ljubezni, pa te vse skupaj pretrese. Na hitro
smo si pogledali še kapelo nad kostnico, nato pa stopali nazaj do katedrale.
Dekleti sem namreč le prepričal, da sta si jo šli pogledat. Sta bili končno kar
navdušeni. Našli sta tudi vhod do kora, od koder sta naredili nekaj fotografij.
Časa smo imeli danes še dovolj, zato smo se kar peš odpravili proti centru
Kutne Hore.
Med klepetom je čas hitro minil, pokukali smo še v cerkev ob poti,
nato pa že stopali čez mestne trge mimo kužnega znamenja in jezuitskega
kolegija proti mogočni katedrali svete Barbare. Z obzidja pred cerkvijo se nam
je odprl lep pogled na mesto, predvsem cerkev sv. Jakoba in rečico Vrchlice pod
nami.
Stopili smo v cerkev, se sprehodili med črnimi oltarji ob strani in
občudovali pisana stranska okna z biblijskimi motivi. Posebej zanimiv je bil
kip nekdanjega rudarja in dokaj enostavne slike nekdanjih rudarjev, njihovega
dela in kovanja denarja. Se vidi, da je mesto zraslo na srebru. Prižgali smo
svečko, si ogledali freske in nato znova zavili na trg pred cerkvijo.
Še enkrat
smo se ozrli na mesto, nato pa mimo kipov z nabožnimi motivi nasproti kolegija
stopali proti centru. Na trgu smo sedli na klopco, pomalicali in polizali
sladoled, potem pa mimo cerkve Matere božje na »nemety« stopali proti rečici
Vrchlice. Pot ob rečici je bila prijetna, zatopljenim v svoje misli nam je čas
hitro mineval. Jaz sem seveda vmes našel še škatlico. Je bila ravno ob poti.
Potem pa se že pridružil dekletom v avtodomu. Ta nas je pričakal nedotaknjen,
vse smo pripravili za odhod, nato pa odpeljali znova proti jugu. Naš cilj sta
bila vas Lipnice nad Sazavou in srednjeveški grad nad njo. Na poti ni bilo
posebnosti, le tik pred ciljem me je navigacija čisto brez potrebe zapeljala v
ozko uličico.
Na srečo vseeno ravno še dovolj široko, da sem se izvil na glavni
vaški trg. Od tam do parkirišča pod gradom ni bilo več daleč. Parkiral sem in
se odšel razgledat. Še malo smo načrtovali potek
prihodnjih dni, nato pa utonili v spanec.
Dvorec Vrchlabi |
Center mesta |
Katedrala Marijinega vnebovzetja |
Kapela z bizarno vsebino |
Svet smrti |
V lestencu je vsaka koščica človeškega telesa |
Grb Rožemberkov |
Bizarno |
Tisoče usod |
Kužno znamenje v centru Kutne Hore |
Katedrala sv. Barbare |
Mesto je zraslo na srebru |
Pogled na mesto z razgledišča pred katedralo |
Sladoledni počitek |
LIPNICE NAD SAZAVOU,
TELČ, JINDRICHUV HRADEC – 17.8.2011 – Noč je bila mirna, mimo nas se ni nič
kotalilo. Grajski duhovi, predvsem črni mož, so danes strašili nekje drugje.
Zjutraj sva se z Ajdo odpravila skozi vas in za letoviščem čeških parlamentarcev
zlezla na razgledno skalo. Potem pa po vasi iskala grob Jaroslava Haška. Pa sva
se vrtela zgolj v krogu.
Šele v gradu so mi pojasnili, kako prideš do starega
pokopališča. Skupaj smo se sprehodili mimo spomenika do mesta zadnjega počitka
avtorja Švejka, med tem pa se je odprl tudi že grad. Kupili smo vstopnice in se
potopili v srednji vek. Razstava orožja in grbov takoj ob blagajni je ponudila
prvi vpogled.
Veliki stolp so sicer ravno obnavljali, pa saj je bil že
preostanek zanimiv. Velika dvorana je morala nekoč gostiti gala plese in
razuzdane zabave. Vsaj tako smo si dogajanje pred stoletji naslikali v naših
glavah. Grajske dvorane, kapela, sobice, kamor je šel vsak vitez peš.
S
Samsonovega stolpa se nam je odprl lep pogled na Lipnice in okolico. Bližnjo in
daljno. V enem od nižjih poslopij je bila razstava fotografij iz začetka
prejšnjega stoletja. Šolske fotografije. Ljudje, ki jih danes skoraj zagotovo
ni več med nami. Takrat pa so bili še mladiči in celo življenje je bilo pred
njimi. Čas beži.
A kako počasi je moral teči Katarini, zaljubljeni ženi lorda
Vincenca iz Vartenberga. Njenega ljubimca je namreč ljubosumni soprog dal
ubiti, nato pa z lastnimi rokami zazidal skupaj s še živo Katarino. Med
obnovitvenimi deli kapele v začetku 18. stoletja, so v zazidani niši res našli
dvoje okostij. Torej še kaj več kot legenda…
V grajski kleti so verjetno nekoč
imeli zaprte poredne podložnike. Vsekakor pa je tam še danes globoki vodnjak,
ki je preko domiselnega sistema oskrboval grad z vodo. Izpod visokega obzidja
smo se po ogledu odpeljali po valoviti pokrajini proti jugu. Naš naslednji cilj
je bilo mesto Telč.
Ker nam plačilo parkirnine na glavnem mestnem parkirišču ni
bilo ravno pogodu, smo zaokrožili okoli centra in našli primerno parkirišče ob
cesti, ne prav daleč od starega dela mesta. Napolnili smo
želodčke, potem pa odšli proti osrednjemu trgu.
Čeprav so si ti v večini čeških
mest podobni, pisane hiške okoli osrednjega prostora s kakšnim vodnjakom ali
kužnim znamenjem, je Telč vseeno še posebej bleščeč. Počasi smo šli čez trg in
občudovali pisane hiše, dvoje fontan ter Marijino znamenje. Nič pretirano se
nam ni mudilo.
V gradu smo se odločili, da si gremo pogledat renesančne
dvorane, seveda s češko skupino, saj je bila tako vstopnina več kot pol nižja.
Hkrati smo vedeli, da bomo razumeli tako ali tako enako, kot če bi plačali
občutno več. Z ogledom smo začeli v pritličju, kjer so nas pritegnili posebej
lepo poslikani oboki.
Bogato okrašene dvorane, zakladnica, orožarna, knjižnica,
kapele, smo bili kar navdušeni. Velika zlata dvorana ima čudovit strop
neprecenljive vrednosti z upodobljenimi antičnimi bogovi in mitološkimi junaki,
v viteški dvorani so lovske trofeje iz domačih krajev, v afriški seveda precej
bolj eksotične. Videli smo tudi nekaj manjših salonov in slišali češko verzijo
Pepelke. Vsekakor zanimivo.
Podobe različnih slogov iz različnih časovnih
obdobij so drsele mimo nas. Znova na mestnih ulicah, smo se usmerili proti
turističnim informacijam. Malo smo pofirbcali, potem pa se že ločili. Maja in
Živa sta sklenili, da bo počasna vrnitev do avtodoma čisto zadosti za trudne
noge. Midva z Ajdo pa sva jo mahnila še malo naokoli.
Šla sva do parnega mlina
in na gričku za njim malo brskala po gozdu. Pa nič zanimivega našla. Na koncu
sva obupala in se odpravila naprej mimo Certovega kopyta do Oslednic na katerih
stoji razgledni stolp. Z vrha se je odprl lep pogled na mesto in pokrajino
naokoli. Kar zanimivo.
Med vrnitvijo v mesto sva z Ajdo našla še zanimivo
brezplačno parkirišče, nato v informacijah poiskala
naslov njene sošolke in čez trg stopala nazaj proti avtodomu. Znova smo se
peljali, naš naslednji cilj je bil Jindrichuv Hradec. Ker je bilo že pozno, smo
vedeli, da ni časa za taktiziranje.
Zapeljali smo v mesto in parkirali ob cesti
blizu centra. Zvečer seveda zastonj, le za prespati bi
bilo kar prehrupno. Zaokrožili smo po mestnih ulicah do gradu, pokukali na
njegovo dvorišče. Bilo je še odprto in stopili smo do zanimivo okrašenega vodnjaka.
Seveda so bila vsa vrata, ki so vodila v notranjost, ob pozni uri že trdno
zapahnjena.
Stopili smo še do vrtne rondele, nato pa ob žarkih zahajajočega
sonca nadaljevali sprehod po mestu. Šli smo mimo cerkve Marijinega vnebovzetja,
stare mestne hiše in na enem od mestnih trgov opazovali znamenje svete trojice.
Mesto nam je bilo kar všeč.
Jaz sem še sam odšel do oranžerije pri minoritskem
samostanu, nato pa se vrnil k puncam v avtodom. Za cesto v centru nismo imeli
volje ostati, odpeljali smo se malo izven centra in parkirali pred trgovino
Kaufland.
Ker je
bila tudi še ob pozni uri odprta, sem odšel povprašat, kdaj se naslednje jutro
odpre, dobil pa sem tudi najnovejši prospekt. Potem pa že izginil v avtodom.
Nič ni kazalo, da nas bo kdo motil ponoči, samo tovornjak v bližini je stalno
vklapljal hladilnik. Zato sem avto premaknil za nekaj deset metrov, zlezel v
posteljo in kmalu zaspal.
Pogled v daljavo |
Spomenik Jaroslavu Hašku |
Jutro pod gradom |
Velika dvorana |
Grajska kapela |
Legenda ali resničnost? |
Osrednji trg v Telču |
Pogled proti gradu |
Zdrobila je kačo... |
Grajske sobane |
Velika zlata dvorana |
Pogled na mesto z razdalje |
Pogled z razglednega stolpa Oslednice |
Jindrichuv Hradec |
Vodnjak na dvorišču gradu |
Rotunda |
Mestni trg s kužnim znamenjem |
ŽIVALSKI VRT MESTA
HAAG – 18.8.2011 –Zjutraj
sem se zbudil pred drugimi in po dobri navadi odkorakal na sprehod. Hodil sem
ob jezeru in med hišami do samostana svete trojice. V okolici so ravno potekala
dela, mravljice so bile že v službi. Ko sem prišel do mesta, kjer naj bi bil
zakladek, se je ravno tam gibal eden od delavcev…ali pa tudi ne.
Hitro sva
ugotovila, da imava iste misli, poklepetala sva, takšno srečanje je vedno
prijetno. Nato je on izginil naprej, jaz pa tudi. Znova sem odšel do cerkve
svete Marije, gospe vnebovzete. Imel sem zgolj koordinate in nič več. Tako sem
šele doma ugotovil, da bi tudi jaz moral biti malo »v nebo vzet«, da bi ga
našel. Pa nič.
Okoli jezera sem se vračal proti avtodomu, pokukal v Billo, nato
pa skupaj z Majo in puncami odšel v Kaufland. Tam smo zapravljali zadnje krone
in še marsikaj zraven. Piri so bili namreč smešno poceni, Becherovka pa tudi ni
smela manjkati. Zaloge bi sedaj morale zadostovati do doma. Še skok do Bille,
pa znova v Kaufland, človek vedno kaj pozabi.
Potem pa smo že peljali proti
jugu Češke, sprva po stranskih cestah, saj nismo hoteli delati ovinka, nato pa
po glavni cesti proti Linzu, mimo njega in naprej proti kraju Haag. Ceste smo
bili že kar siti, ko smo končno parkirali v senci pri živalskem vrtu. Čas je bil za zgodnje kosilo, potem pa smo mimo zajčkov, ki so
skakali naokoli po parkirišču, stopili med kletke z živalmi.
Šli smo mimo
kamel, strmeli v bizone in gledali, kako so otroci sem in tja podili goske. Med
flamingi je bil tudi čuden ptič s čupo na glavi, koze z belim telesom in črnimi
glavami pa so nas nasmejale. Stopali smo še mimo muflonov, kozorogov in oslov,
potem pa v bližnji kavarni stali v vrsti za sladoled. Ribnik v bližini je poln
rib, možno si je izposoditi ribiško palico in ujeti kosilo.
Le malo stran je
ograda z medvedi. Rjavka sta se hladila v vodi in ob tem malicala. Danes so
bile na meniju ribe. Ajda je izkoristila vsako priložnost, da je kaj živega
prijela v roke. Tako je kar naenkrat z dlanmi grela piščančka. Nobena opozorila
niso zalegla. Skok na igrala je bil itak nujen, potem pa smo šli mimo ograde z
jelenjadjo in postali pri hiškah, kjer je možno izvedeti veliko o ptičih od tu
in tam.
Zeber tokrat nismo prečkali, temveč le opazovali od daleč. Mimo
zagrajenega dvorca Salaberg smo se počasi bližali izhodu. Ajda je kar nekam
izginila. Čudili smo se še kuštrastim svinjam, nato pa…smo zagledali Ajdo, ki
je v rokah držala…podgano. Kožušček je imela res podoben zajčkovemu, kaj
drugega pa pod slamo niti ni bilo videti. Oba z Ajdo sva vzkliknila, podgana se
je zdramila, Ajdo ugriznila in nato padla na tla.
Tam je obležala, videti je
bila res čudna, zadnji del hrom in ves umazan. Tudi, ko sem jo rahlo brcnil z
nogo, se je le malo premaknila. Uf. Podgana. Kuga. Groza. Ravnali smo pravilno,
pustili tistih nekaj kapljic krvi odteči, nato sprali rano pod tekočo vodo in
jo razkužili. Še sreča, da imamo takšne stvari vedno s seboj.
Odšli smo do
vhoda, kjer je bila le še gospa v trgovini. Prijazno je takoj poizvedela, kje
je lokalna zdravnica, napovedala je naš prihod in nam razložila, kako do nje
pridemo. Brez težav smo našli pot, parkirali v bližini in se postavili v vrsto.
Ni bilo treba dolgo čakati.
Ravno prav, da je Maja po telefonu pri šolski
zdravnici dobila zagotovilo, da cepivo proti tetanusu še drži. Hkrati pa je
izpostavila nevarnost, na katero nismo niti pomislili. Steklina. Toda lokalna
zdravnica naj bi že presodila, kaj je prav. Ta je prijazno pogledala rano, jo
še enkrat razkužila, dala pod obvezo razkužilo in nas pomirila, da v tem
območju že dolgo ni bilo primerov stekline.
Oskrbljeni smo se vrnili do
avtodoma in odpeljali nazaj na parkirišče pri živalskem vrtu. Z Ajdo sva odšla
na sprehod do Salaberškega gozda, po katerem je skritih kar 25 škatlic. V
goščavi. Dobesedno. Našla sva tri, potem pa se popraskana in prekrita s semeni
visoke trave prebila nazaj do poti.
Čakala naju je še nočna vrnitev do
avtodoma. Dan se je tako zaključil. Ne tako, kot smo pričakovali. Utrujenost
nas je zmagovala…
Jutranji pogled na mesto |
Zajc |
Čuden tič |
Kot igralke v črnobelem filmu |
Dolgcajt ali utrujenost? |
Rjavko |
Pšanc |
Kje je moj glavnik? |
Crkljanje |
Zebrina...hm...hm... |
Čudno prase |
ADRENALIN IN ŽIVALI V
WAIDHOFNU AN DER YBBS – 19.8.2011 – Zjutraj sem jo mahnil znova do gozda,
kakšna dva kilometra od parkirišča. Lomastil sem po goščavi in iskal škatlice.
Seveda mi je med trnjem šel stalno po glavi tisti izrek: »Jest uporabljam
milijarde dolarjev vredno vojaško opremo za iskanje Tupperware posodic v gozdu.
Kaj pa je tvoj hobi?« Med hojo sem se srečal z domačinom. Ni bilo druge, kot da
mu razložim, kaj tam počnem. Mi je takoj zaupal, da je pred dnevi našel tri
mladce, ki so spali sredi gozda. Dekle se je zbudilo, on pa ji je samo s prstom
na ustih pokazal, da jih ne bo motil.
Tudi tokrat je nabiral gobe. Pa bera ni
bila pretirano velika. Ko se je ura že približevala tisti, ki smo jo določili
za odhod proti Weidhofnu, sem jo ubral nazaj. Pozen seveda, zato je bilo treba
nekaj jutranjega jogginga. Preoblekel sem se in že smo med zajčki in prvimi
jutranjimi obiskovalci živalskega vrta odpeljali. Vožnje je bilo za trideset
kilometrov.
V Waidhofnu se je navigaciji sprva povsem strgalo, peljala nas je
nekam čudno že v začetku mesta. Na srečo nam je bilo kmalu jasno, da to ne bo
prav, vrnili smo se na glavno cesto in prav našli odcepe do parkirišča parka
Buchenberg. Pripravili smo se in se po strmi cesti vzpeli
do adrenalinskega parka. Tam je bilo že nekaj obiskovalcev, upali pa smo, da
prevelike gneče vseeno ne bo.
Morali smo izpolniti izjave o prevzemu
odgovornosti, dobili smo varnostno opremo in nato pri prvih dveh, najlažjih
sklopih, poslušali potrebna navodila. Pod budnim očesom inštruktorja smo
preizkusili kako bo šlo, nato pa, ker je bila na prvem sklopu srednje
težavnosti že gneča, še dvakrat prehodili kratki začetniški progi.
Potem pa se
je začelo zares. Najprej ena proga srednje težavnosti, kjer smo imeli še vse
povsem pod nadzorom, malo daljše leteče lisice pa so bile prav zabavne. Potem
pa kar na črno, najtežjo progo. Inštruktor nam je namignil, da težjega tu v
parku ne bomo našli. Prav, pa poskusimo. Uf, nekatere vaje so bile res težke,
bingljali smo v zraku, lovili ravnotežje, roke so prav trpele.
Ko smo končno
znova pristali na tleh, smo se zapodili še v druge proge srednje težavnosti. Še
posebej tista, kjer so bile zgolj leteče lisice nam je bila všeč. Večkrat smo
jo ponovili, gneče ni bilo, zato tudi čakanja skoraj nobenega. Pa tudi druge
proge so bile zabavne. Oklepali smo se storžev, sankali na višini, poleteli kot
ptice. Juhej.
Ko smo šli drugič na črno progo, se nam je že kar poznala
utrujenost. Uf. Dekleti sta počasi začeli zagotavljati, da bi šli v tak park
zagotovo še enkrat, toda za danes bo dovolj. Prav. Še malo smo se zvirali
visoko med drevesi, spuščali po žicah, nato pa počasi odšli nazaj do vhoda,
vrnili opremo.
Ker nam je v želodčkih že krulilo, je Maja odšla do avtodoma po
nekaj sladkarij, jaz pa sem šel s puncama v bližnjo prodajalno po slush,
živobarvno ledeno pijačo. Skupaj smo potem odšli do vhoda v živalski vrt
Buchenberg. Seveda sem sedaj bolj panično gledal kaj vse leta naokoli in tako v
eni izmed kletk kmalu opazil dolg rep, ki je izginil med slamo. Otroci, roke k
sebi!
Pogledali smo si prašičke, koze, goske, kure, potem pa mimo dokaj
enostavnih igral šli v višje dele parka. Pred nami so bile kletke s sovami.
Najprej smo se ustavili pri tablah, ki so nam povedale veliko o mravljah, potem
pa vstopili. Ja, dejansko smo se znašli v kletkah. Nekatere sove so nas samo
firbčno gledale, druge pa so jezno nergale.
Različne vrste, celo snežna sova,
so nas navdušile. O njih smo izvedeli na pojasnilnih tablah marsikaj. Predvsem
tudi, zakaj se za oglašanje sove šteje, da prinaša smrt. Zanimivo. Na vrhu
vzpona nas je pričakal dolg tobogan, po katerem smo se spustili precej nižje.
Morali pa smo biti pazljivi. Maja se je ob lovljenju ravnotežja s kamero v
roki, kar hudo podrsala. Auč!
Volka smo opazili zgolj na kratko, risi pa so nam
prišli res blizu. Divje mačke so bile skoraj takšne kot tista, ki jo imamo
doma, igrala pa so bila pomanjšan adrenalinski park. Tudi v labirint smo
izginili in na koncu pozdravili krokarje in črno lisico. Dan se je počasi
zaključeval, za nami so živalski vrt zaprli.
Odšli smo po strmem bregu navzdol
do avtodoma in pripravili nekaj med poznim kosilom in večerjo. Smo bili kar
lačni, zato so nam Majine dobrote še kako teknile. Zunaj se je stemnilo,
dekleta so izginila v posteljo. Ugotovil sem, da do nas priplava internetni
signal. Zato sem vpisal zadnje najdbe, potem pa še malo pogledal kaj piše o
podganah, ugrizih in steklini.
Čeprav je bil večer kar hladen, je meni postalo
vroče. Našel sem še telefonsko številko antirabične ambulante v Kranju, nato pa
se odšel v posteljo nemirno premetavat. Skrb mi ni dala mirno spati.
Parkirišče za park Buchenberg |
Adrenalinski park |
Vrvni mostiček |
Na črni progi |
Sanke |
Leteča lisica |
Visoko nad tlemi |
Poleteti kot ptica |
Živalski vrt Buchenberg |
S sovo skupaj v kletki |
Kaj pa ti buljiš? |
Ris v senci |
Črna lisica |
PET ELEMENTOV, FERRUM,
BAZEN V GAMINGU – 20.8.2011 – Zjutraj sem odšel na sprehod do centra Waidhofna.
Našel sem lepo stezico ob reki Ybbs, ozko med hiškami je pripeljala pod
konglomeratne stene.
Ko sem se vračal, sem poklical v Kranj, v antirabično
ambulanto. Tam sem dobil kar direktorico, ki mi je pojasnila, da bi ugriz divje
živali pri njih obravnavali povsem drugače. Svetovala je, da svoje potovanje
zaključimo, kot je bilo predvideno, potem pa jo v nedeljo po vrnitvi pokličem.
Hkrati sva se dogovorila, da skušam v Haagu poskrbeti, da bi podgano ujeli.
Panika, itak.
Po vrnitvi sem kontaktiral Haag, kjer so mi obljubili, da gredo
takoj v lov. Mi pa smo hitro sprejeli sklep, da čas do odprtja muzeja petih
elementov izkoristimo za skok do živalskega vrta. Kar hitro smo se odpeljali.
Po slabih tridesetih kilometrih smo bili spet med zajčki. Skozi vhod so naju z
Majo spustili brez težav, pri ogradi s svinjami sva se srečala z oskrbnikom.
Imeli so že pripravljeno kletko, če bi podgano ujeli, malo kasneje je njegov
sodelavec pripeljal še veliko past. Podgane namreč v bližini ni bilo, domnevali
so, da se je zavlekla v luknjo. Povedali so tudi njihovo mnenje, da je bila
skoraj hroma morebiti zaradi starosti ali pa strupa, ki ga je požrla. Tega jim
nastavljajo, da se ne bi preveč namnožile.
Ko smo videli, da ne moremo nič
pomagati, smo se zahvalili za pomoč, se poslovili in odpeljali nazaj do
Waidhofna. Malo smo pogledali po parkiriščih, nato pa ugotovili, da bo še
najbolje parkirati na že znanem mestu. Le tako smo postavili avtodom, da nas ne
bi mogel kdo zaparkirati. Danes namreč nismo mislili ostati prav dolgo.
Sprehod
skozi mestece do muzeja petih elementov v dvorcu Rothschield ni bil pretirano
dolg. Muzej v več nadstopjih predstavlja pet elementov – kovino, vodo, zemljo,
ogenj in les. Delno se razstava navezuje na domači kraj, delno širše. Nekaj je
tudi poskusov, ki jih izvedeš sam. Ob tem ugotavljaš, kakšen je zven posameznih
vrst lesa, kako je sedeti na fakirskem stolu in podobno.
Dekleti sta si nadeli
viteško opravo in ugotovili, da preganjati zmaje ni bilo ravno enostavno.
Videli smo, kaj pomeni magnetizem, kako se različne vrste kovin segrevajo, kako
so nekoč gasili ogenj, kaj pomeni voda. Kar je bilo še posebej zanimivo, sva z
Majo skušala prevesti, pojasniti. Drugje smo si zgolj pogledali razstavljeno in
že stopili naprej.
Da sta dekleti čisto nove generacije, se je videlo ob tem,
da ju je posebej pritegnil ravno televizor. Oziroma kar dva. Predvajala sta
filma iz začetkov sedme umetnosti. Polet na luno in še posebej burleska o
mladoporočencih z instant hišo sta nas nasmejala skoraj do solz. Čakal nas je
še sprehod mimo mladoporočenke, ki se je ravnokar nastavljala fotografskemu
objektivu, v stolp. Groze.
Znova smo namreč spoznavali krutost srednjega veka.
Vse možne oblike mučenja. So obvladali naši praprapradedi. Z vrha se je odprl
lep pogled na mesto pod nami, potem pa smo že stopali proti izhodu. Nevesta je
že odšla v notranje prostore, nič več zanimivega se ni dogajalo. Čakal nas je
še sprehod mimo cerkve do parkirišča.
Odpeljali smo proti kraju Ybbsitz, tam po
posvetu v muzeju parkirali na majhnem glavnem mestnem trgu pred cerkvijo. V soboto zgodaj popoldne že
zastonj. Še dodatni plus. Na vhodu v muzej sta dekleti dobili vprašalnika,
midva z Majo pa zadolžitev, da jima prevajava. Na sprehodu smo iskali znake, ki
so nakazovali, da bomo tam našli pravilni odgovor.
Z nekaj iznajdljivosti res
ni bilo težko. Sprehodili smo se skozi zgodovino železa, kovaške obrti.
Številni zgodovinski primerki kovaškega orodja, izdelkov. Multimedijska
predstavitev, razstava lokalnega podjetja emajla, izpovedi kovačev iz različnih
držav in njihovi izdelki. Domišljija mladine, ki se šele uči kovaške obrti.
Zanimivo. Preteklost, sedanjost, prihodnost.
Tokrat se je zgodilo, da sem že
malo nergal, da bo čas za odhod, dekleta pa so bila še zaverovana v posamezne
predstavitve. Super. Za pravilne odgovore sta dekleti dobili neke vrste potne
liste, ob treh žigih pa bi dobili tudi darilo. Ker smo potarnali, da nam
podobnih vprašalnikov niso ponudili v muzejih, ki smo jih že obiskali poprej,
smo kar od prijazne uslužbenke dobili tri žige in darilce.
Še več. Res si je
vzela čas, se potrudila in nam obširno razlagala, kaj vse se v bližnji in
daljnji okolici splača obiskati. To nam je tudi pokazala na zemljevidih in
priložila kakšen prospekt. Turistična delavka s srcem. Odlično. Zapeljali smo
naprej skozi naselje in parkirali nasproti ene od kovačij.
Teh je bilo v teh krajih nekoč veliko. Med tem, ko je Maja pripravljala kosilo,
Živa pa kot po navadi zgolj lenarila poleg, sva z Ajdo mimo ene od kovačij
odšla do doživljajskega mostu, ki se v nenavadnem loku pne nad rečico. Od tam
se nama je odprl lep pogled na slap. Sprehod nama je dal ravno pravi tek in
kosilo je hitro končalo v naših želodčkih.
Navigirali smo nazaj do glavne
ceste, se usmerili proti Gamingu. Prepustil sem se navigaciji. Ta nas je šibala
na stranske ceste. Spet bližnjica sem si mislil, a ji vseeno sledil. Vožnja po
dolini je bila prav prijetna. Seveda smo kakšen kilometer bližnjice na koncu
plačali s konkretnim vzponom in spustom. Hm, drugič bo res bolje pot preveriti
predhodno še na zemljevidu.
Poiskali smo koordinate in parkirali pred bazenom. Prijetno parkirišče, prijetni bazeni. Skakalnice, tobogan, nobene
gneče. Maja je ugotavljala, da imajo odpiralni čas nastavljen kar po soncu. Ob
sedmih, ko se bazen zapira, sonce izgine za gorami. Razvajali smo se na širokih
lesenih ležalnikih, skakali v vodo, se spuščali po toboganu.
Dekleti sta ubrali
neko čudno varianto odbojke na praznem igrišču. Zadnji dnevi so bili kar
naporni. Zato se je nekaj relaksacije čisto prileglo. Ko so kopalci že bolj ali
manj odšli, smo tudi mi pobrali stvari, ugotovili, da so tudi notranji tuši
ledeno mrzli in da smo prepozni za mini golf, potem pa že peljali proti
Mitterbachu.
Na sedlu v smeri proti Erlaufseeju smo se na kratko ustavili,
potem pa še dvakrat ob jezeru. Za lep pogled in sprehod. Pri jezeru se je
zvečer dogajalo. Nekakšna veselica, avtomobili povsod, ljudi nebroj. Nas to ni
pretirano pritegnilo, odpeljali smo naprej do Mitterbacha, ugotovili, da so na
parkirišču pri letnem bazenu že parkirani avtodomi.
Smo se jim pridružili, postorili
še nekaj malenkosti, nato pa ob zavedanju, da bo naslednji dan treba kmalu
vstati, zlezli v posteljo.
Weidhofen an der Ybbs |
Muzej petih elementov |
To je pa težko... |
Vplivi magnetizma |
V stolpu groze |
Kdo vse je bil tu zaprt? |
Pogled na mesto in farno cerkev |
Ferrum v Ybbsitzu |
Razstava emajla in umetniških izdelkov |
Vse o železu in kovaštvu |
Izpovedi kovačev s celega sveta |
Doživljajski most |
Soteska |
Ena od kovačij v okolici Ybbsitza |
Bazen v Gamingu |
Skok |
Široki ležalniki |
Nenavadna odbojka |
BÜRGERALPEN, POVRATEK
DOMOV – 21.8.2011 –
Zjutraj sem bil kmalu pokonci in zbudil tudi ostale. Želeli smo ujeti prvo
jutranjo gondolo, zato smo kar odrinili proti Mariazellu.
Tam smo ugotovili, da
je parkirišče, ki ga je priporočal Peter, plačljivo. Kje je on parkiral
brezplačno, pa nam ni uspelo ugotoviti. Zato smo jo mahnili kar nazaj in
navigirali proti žičnici. Morebiti pa imajo tam kakšno parkirišče, smo se
spraševali. Toda ravno, ko smo prišli do ulice, ki pelje proti centru, smo za
cesto našli parkirišče. Pravšnje in ravno še za nas je bilo prostora.
Parkirali smo in naredili zajtrk, ter v nahrbtnik naložili stvari,
ki bi jih na hribu utegnili potrebovati. Med tem, ko je bilo ob našem prihodu
možno najti parkirišče, se je proti deveti vse zapolnilo. Odšli smo do žičnice.
Ker je sredi kraja, smo videli, da so bili naši upi, da bi tu našli kakšno
parkirišče, čisto brez osnove. Vzeli smo karte in ob devetih skupaj z delavci že
stali v gondoli.
Vožnja ni trajala prav dolgo. Ko smo stopili iz stavbe, so se
delavci raztepli vsak na svoje delovno mesto, mi pa smo jo mahnili proti
zakladku. Šli smo mimo stolpa na vrhu in ga malo nižje v gozdu kmalu našli.
Vrnili smo se proti gondoli in šli nižje na lepo razgledišče. Sedli smo na
klopco sredi zrelih trav, opazovali vrhove in smučišče, kjer smo še pozimi
vijugali.
Ker smo danes želeli priti dokaj zgodaj domov, smo se vrnili do
gondole, pa je ena ravno odpeljala v dolino. Nekaj minut pred redno uro. Pa
vendarle na drugo ni bilo treba čakati prav dolgo. Ker je bila na spodnji
postaji gneča, so si vožnje sledile nepretrgano. V gondoli smo bili tokrat
poleg upravljalca sami, zato smo se lahko razgledali v vse smeri. Še posebej
Mariazell pod nami nas je zanimal.
Približevali smo se mu in na koncu izginili
v spodnjo postajo žičnice. Po obveznem postanku v trgovinici s spominki na
izhodu, smo se napotili še do stolnice. Znotraj je ravno potekala maša, zato
smo zgolj na hitro pokukali, potem pa že stopali nazaj do avtodoma. Dekleta so
imela ogledov za ta dopust več kot dovolj. Odpeljali smo se proti prvemu izmed
Jezerskih sedel na naši današnji poti.
Nekaj kilometrov pod Mariazellom smo se
ustavili na manjši bencinski črpalki. Pred nami je bil tovornjaček gozdarskega
podjetja. Voznik je točil v večjo cisterno na kesonu. Pogledal me je in
izustil: »Ej, baš je lijep. Koliko uopšte košta takav avto?« Ma, kaj bi,
zemljo, bosanac. Kar nekaj je trajalo, da je bila njegova cisterna polna. Med
tem pa sva klepetala o vsem živem. Kaj pa drugega.
Pot naprej je bila brez vseh
zapletov. Splezali smo na Jezersko sedlo, pod katerim je bila na lepo nedeljo
divja jodlarska zabava. Po spustu smo peljali naprej proti avtocesti, tam
zavijali proti Celovcu, pa že prej preskočili proti Velikovcu in Železni Kapli.
Še vzpon čez nam precej bližji Jezerski vrh in spust do doma.
Babica in Gaja
sta nas že težko čakali. Pa tudi mi smo bili kar veseli, da smo končno spet
doma.
V gondoli |
Na vrhuz Bürgeralpen |
Prelivanje |
Pogled v smeri Mitterbacha |
Erlaufsee |
Nič se nam ne da... |
Mariazell |
Romarska bazilika |