Ptičji vrh

V soboto zvečer sem ugotavljal, da se mi je spet zgodilo to, kar nisem pričakoval. Z mojimi načrti sem ostal sam. Seveda po lastni krivdi, saj sem bil enostavno … preveč izbirčen. Na Triangel se mi v nedeljo, potem ko sem tam smučal trikrat med tednom, da o celi dosedanji zimski sezoni ne govorim, res ni dalo. 

Ledeni oklep

Celodnevni načrti pa mi na takšen dan, kot se je obetal, seveda tudi niso ustrezali. Pa saj je včasih samota tudi čisto v redu. Veliko parkirišče nad Planino pod Golico je bilo ob zgodnji uri še povsem prazno. S prvo dnevno svetlobo sem stopil na smuči, hodil po sankaški progi, se čudil ledenemu oklepu jezov, dolgim svečam, ki so visele s skal. Vse do mesta, kjer je bilo treba nadaljevati ob potoku. 

Markeljev rovt

Sledi predhodnikov so bile jasne, brez težav sem jim sledil. Na križišču poti sem nadaljeval naravnost do Markeljevega rovta, ga prečil proti desni, odvil nekaj višje v gozdu levo in presenečeno pristal na cesti nad Pustim rovtom. Le malo pred odcepom proti Belski planini. Misli o Korenščici, na kateri letos še nisem bil, sem si izbil iz glave, zavil do širokih pobočij Ptičjega vrha. 

Vrh

Malo sem hodil za predhodniki, ko so bile sledi povsem zametene, šel po svoje. Predvrh je bil že v soncu, pravi vrh seveda tudi. Razmišljal sem, če smo bili pred leti, v megli, sploh na najvišji točki. Dan je bil res čudovit. Obstal sem na vrhu, vpijal sončne žarke, užival v dnevu. Čista tišina je bila okoli mene, samota, ki ti prav res šepeta. 

Pogled k sosedom

Nekaj fotografij, priprave, razmišljanje, Kje so že dan, dva prej smučali. Desno? Signala ni bilo, kar je po svoje še boljše. Spustil sem se navzdol, po napihančku, ob pogojno užitnih zavojih cincal ali bi zavil levo ali desno. In nato konice smuči spustil kar naravnost v redko bukovo hosto. Naslednjih 150 višincev sem vriskal od navdušenja, v sebi seveda. Kaj bi motil gorski mir. 

Golica

Ril sem po pršiču, delal zavoje med veleslalomskimi vratci na steroidih, s kotičkom očesa opazil prvega ponavljalca. Cesto sem zgolj preskočil, smučal naravnost navzdol do Markeljevega rovta, zavil levo in v smuku pridrvel v dooolgem ovinku nazaj na razcep poti. Od tam je šlo v lepih, kratkih zavojih navzdol do sankaške proge in po prvih današnjih srečanjih - parkirišča. 

Mežaklja in očaki

Še vedno je skoraj samevalo, nobene gneče. Sankači, ki so ravno prišli, so mi ponujali ingverjev napitek. Bi me še premamil, toda brezalkoholni? Prijazno sem se z nasmehom zahvalil, pobasal stvari v avto in se več kot zadovoljen odpeljal. Koliko tega sem doživel, pa se je dan šele dobro začel …

"Avtoportret"