petek, 30. april 2021

Viševnik

Vremenska napoved je bila roko na srce, kilava. Toda imel sem čas, želje po smučanju je tudi še nekaj ostalo. Tomažev dopust, torej dobra družba, sta nekaj pripomogla k temu, da sem ob soncu nad Miljami in videnih luknjah jasnine, ki jih je kazala kamera nad Rudnim poljem, javil … greva. In sva šla. 
Proti Zlatim vodam
Seveda je potem vse približno tako, kot spust po toboganu. Ko se enkrat odrineš je to … pač to. Ni več možnosti umika, povratka, zgolj prepustiš se drsenju in upaš na najboljše. Dežne kaplje, ki so že na avtocesti padale po vetrobranskem steklu, so se na zavojih proti Pokljuki kvečjemu krepile. Vse do parkirišča pred vojašnico. 
Zlate vode
Toda po sistemu … al sva al nisva, se na to nisva preveč ozirala. Stopila sva na smuči, prišla do znane poti proti smučišču, se po južnem snegu vzpenjala navzgor. Tomaž bi itak potegnil naprej, sam sem zgolj razmišljal, kaj vse je razlog, da gre počasi. Hm, le kje je razlika med nama. Je možno, da večja obremenjenost posameznih mišic odvzame moč drugim? Zna biti, seveda. 
Viševnik
V žlebu pod Zlatimi vodami so nama nasproti pripeljali možakar in tri smučarke. Ni šlo drugače, kot, da sva jih višje gori, ko niso mogli več slišati, hitro obirala. Vsekakor je bogastvo tega sveta res včasih krivično porazdeljeno. Dež je na vsake toliko malo ponehal, zgolj za nekaj vdihov, nič več. In kakšno fotografijo. Potem pa je izpod neba znova začelo pršeti. 
Na vrhu
Ko so se meglice nekoliko razkadile, sva hitro videla, da se dlje kot do skale ne bo dalo. Pa kaj, smuke bo vseeno dovolj. Med gledanjem velikih napok na pobočju sva prišle do grebena, razmišljala, kje se smuča na drugo stran navzdol. Od skale sva šla do vrha peš, zgolj toliko, da sva se pofočkala. In takoj obrnila, saj v takšnem vremenu, ko se ne vidi nikamor, tam nimaš kaj početi. 
Nad žlebom
Pri skali sva se pripravila na spust, po ravno prav odpuščenem gnilcu sva peljala do žleba, po njem lovila lepe zavoje proti Zlatim vodam. Smučarija je bila povsem solidna. Prav tako tudi nižje, nad smučiščem in po njem, vse do parkirišča. Sva bila premočena? Itak, skorajda do kože. Je bilo vredno? Itak, kot vedno.
Itak ...

četrtek, 29. april 2021

Grmadnik

To leto je nenavadno. Ne zaradi virusa, drugega vala, ki je še pred dnevi pometal s svojim repom. Tudi ne vlade, ene redkih, ki nas je uspela združiti v vsaj tihem uporu. Temperatur, ki kot bi se ne mogle odločiti, da je čas za pomlad. Temveč nečesa povsem drugega. Razpoloženja. Ki je dejansko vedno bolj in bolj klavrno. 
Sopihajoč
Če k temu vsaj nekaj pripomore še vreme, ki je po sončni uverturi prvih mesecev leta sedaj na tem, da se zjoka, nad seboj, nami, celim svetom, potem ni nič čudnega, da je že pravšnja kriza. Pa kaj se more. Taklemamo. Kaj bi bilo tisto, kar bi nam lahko vlilo vsaj malo optimizma? Upanja na boljše čase? Soljudje? Bližnji? Prijatelji? Tisti, ki jih že nekaj časa nismo videli? Verjetno. 
Grmadnik
Mogoče sem bil zato toliko bolj vesel klica Mirota, dan poprej. Pa čeprav se je zgolj zmotil, ko se je igral z nastavitvami v novem avtu. Poklepetala sva, obljubil sem pivo, moj dan je bil nedolgo nazaj. Beseda je dala besedo in dan kasneje sem ga popoldan spomnil na Grmadnik. Seveda je bil za, dobila sva se Pri Peclju, na njegovo prigovarjanje zapeljala do Lazarja in to kar dvakrat. 
Tarzan
Da je bolj držalo? Ne, moja pozabljivost je bila kriva. Po široki poti, ki nama je bila obema vsaj v prvem delu dobro znana, sva hodila med klepetom navzgor. Posamezna srečanja, zavoj na kolesarsko pot, po kateri kolesarji letijo med borovničevjem navzdol. Miro je sopihal za menoj, strmina je pred najvišjo točko najinega današnjega pohajanja res malo narasla. Na koncu še nekaj plezanja po drevju, spust na drugi strani na križišče poti
Kaj pa tukaj piše?
Nadaljevanje do mesta, od koder se menda vidi proti Ljubljani. S to trditvijo se vsekakor nisva mogla strinjati, nekoliko razočarano sva se vrnila do križišča, šla pod Grmadnikom do klopi ob Ostrovrharjevi poti. Toliko, da sva nazdravila 22. aprilu. Kot je prav in se spodobi. Še nekaj korakov, spust z avtomobilom do Peclja. In nato vsak na svojo stran. Pa ne za dolgo, sva si obljubljala ob slovesu.
Večerni pogled ... proti Ljubljani

sreda, 28. april 2021

Pogačnikova pot

Potem ko se zima počasi poslavlja, do kakšne resne smučarije pa je kar nekaj vožnje, sem najprej preizkusil srečo s klicanjem prijateljev. Pa so bili vsi tako ali drugače zasedeni, meni se pa res ni dalo prav daleč loviti slabo vreme in meglene vrhove. Razmišljal sem že o vršičkih okoli Janč, pa sem se ustrašil, da ne pridem spet na sled kakšnemu medvedu. 
Preduh
Ali še huje, on na mojo. Kdo ve, kako bi mu, lačnemu po dolgi zimi, zadišalo nekaj kosti in ubornega mesa. Zatorej je na koncu pretehtala zanesljiva možnost, Grmada in Šmarna gora. Tam medvedov zanesljivo ne bo, pocedile pa so se mi sline po ponovnem obisku Pogačnikove poti. Edina, res kratka, zahtevna pot na robu Turnca. 
Preko stene
Mimo policijske akademije sem jo mahnil do začetka, zatipal železje, se pognal skozi znani preduh navzgor. Plezalci me verjetno sploh niso opazili, prečil sem do znane lestve iz železnih skob čez strmo steno, potem pa je bilo, seveda daleč prehitro, strmine že konec. Nadaljeval sem po Westrovi poti do vrha Grmade, se tam ustavil zgolj za hitro fotografijo. 
Železne skobe
Spustil na sedlo pod Šmarno goro in mimo kapelice sv. Sobote šibal do vrha. Ta pot mi je za vzpon ljubša, povrh pa nisem povzročil frustracij pri dveh frajlah, ki sta se po cesti dejansko vlekli v smeri najvišje točke. Kot smrklji, bi rekel Tomaž. Še ena fotografija, hitro okrog cerkve, opazovanje megel, v oblake odetih vrhov nad gorenjskimi konci. 
Pogled proti Ljubljani z Grmade
Spust mimo zvončka navzdol, razmišljanje o tem, kako se obiskovalci sosednjih vrhov ločijo. Na prvem pozdravi, na drugem vsak gleda v svojo smer, kot, da si duh, zrak … nič. Za spust sem izbral pot čez Spodnjo Kuhinjo, na odcepu proti Zatrepu komaj ujel pravo stezico, ki me je pripeljala do stadiona ob Rocenski cesti. Za celoten krog sem potreboval dobro uro, strah pred temo je bil odveč, v večernem mraku sem se odpeljal domov.
Na Šmarni gori

sreda, 21. april 2021

Mala Mojstrovka

Borut je predlagal Vršič in jaz sem seveda priložnost, da greva spet kam skupaj, zagrabil z obema rokama. Ko sva pripeljala na naš najvišji prelaz, sva presenečeno ugotovila, da sva na parkirišču pod Tičarjevim domom sama. Tudi prav, očitno so se že vsi naveličali smučanja. Pristopno smučino sem vlekel najprej sam, nato pa sledil predhodnikom, ki so na smučeh vztrajali vse do pod Vratc. 
Vršič
Meni se seveda smuči ni dalo nositi, sneg je bil ravno pravšnji, da se je lepo hodilo in že sva bila na vrhu strmine. Kot običajno je bilo treba nadaljevati nekaj deset metrov peš, med hojo pa sem opazoval meglo, ki se je očitno nad najino glavo gostila. Takoj, ko je bilo možno, sva znova nadela smuči, nadaljevala čez krajši pas ruševja, potem pa zakorakala v belino. 
Pod Vratci
Okoli naju se ni videlo prav nič, vse je bilo enako. Nekaj časa sva hodila po sledeh, sam pa sem preverjal najin položaj na zemljevidu. Ko sem ocenil, da bi bilo najbolje, da greva naravnost proti vrhu, sva kar zagrizla v strmino. Mimo skal sva prišla na vršni predel, vijugala med kopninami, ki jih je bolj na približno prekrilo zadnje sneženje. 
Na Bovškem je še sonce
Da sva na vrhu nama je povedala navigacija, sam razen manjšega kupa kamenja levo od mesta, kjer sva stala, nisem videl čisto nič. Šele med pripravami na spust, se je toliko razsvetlilo, da sem zagledal ob sebi snežno piramido, ki se je očitno spuščala na vse strani navzdol. Potem sva že prav. Navzdol nisva želela eksperimentirati, sledila sva pristopni smučini. 
Belina na vrhu
Najprej mimo skal, nato z odličnimi zavoji po ravno prav odpuščenem snegu. Dolgo prečenje je vseeno omogočalo prebavljive zavoje, vse do prehoda med ruševjem. Še zavoj, dva in že so smuči pristale v rokah. Z Vratc je bila smuka odlična, dokler nisva prišla na plaz, kjer pa je toplota dneva naredila svoje, zavoji so bili daljši, težji, globoki. 
Spodnji del plazu
Pa presenečenj še ni bilo konec. V spodnjem delu, kjer je svojo barvo očitno pustil puščavski pesek, se ni več prediralo, sledilo je nekaj res lepih zavojev, potem pa je bilo smuke seveda konec. In to še daleč pred mrakom, sva s pivom v rokah ugotavljala oba. Saj je bilo kaj nazdraviti …
Pogled z vršiške ceste

nedelja, 18. april 2021

Samotno jutro

Zapovedan je bil zgodnji odhod proti domu. Zatorej mi ni preostalo drugega, kot da zgodaj vstanem in izkoristim samotne jutranje ure za vršiček ali dva nad Soriško planino. Mimo Litostrojske koče sem jo mahal navzgor, zavil proti novi cesti nekaj prej in se po kar strmem svetu vzpel do udobne pristopne smučine. 
Slatnik
Na sedlu pod Slatnikom sem s srenači hodil po trdem pobočju navzgor, vse do najvišje točke jugovzhodnega vrha. Hitro sem se pripravil na spust, nekoliko še kolebal kje in kako. A zgolj površinsko, saj se toliko že poznam, da sem vedel, da bom zavoje delal po strehi naravnost navzdol. 
Lajnar in Dravh
No, povsem naravnost ne, saj prihaja pomlad, kopnine zahtevajo izbiro prave linije. Odločil sem se za levo stran pobočja, zavoji v trdem, toda dobro smučljivem snegu so bili prav super. Vmes sem se ustavil toliko, da sem s telefonom nekako poskušal izmeriti strmino. Nekje med 35 in 40 stopinj je kazal kotomer na telefonu. 
Soriška planina
Nižje sem prišel do razritega napihanca, ki je sprva držal mojo težo, v kanalu nad smučiščem pa bolj ali manj nič več. To je zahtevalo umetelno zavijanje na predirajoči se kloži, tudi naprej do obračališča nad jezercem. Tam sem ob pogledu na uro videl, da bo najverjetneje še dovolj časa za Lajnar. 
Naravnost navzdol
Zasopihal sem navzgor, gledal na uro, se nekoliko priganjal, da bi bil vsekakor do obljubljene ure nazaj. Do vrha sem prišel v dobrih dvajsetih minutah, priprave so bile hitre, že sem peljal proti pobočju smučišča in naprej navzdol. O kakšni odjugi, ki je dan poprej omogočala uživaško uvijanje, ni bilo danes ne duha, ne sluha. 
Na Lajnarju
Povsem trdo, razbrazdano pobočje me je pretreslo skorajda do kosti. Še znana umetnost zavijanja v kložastem snegu, že sem mimo Litostrojske koče švignil proti parkirišču. Tam nekje sem srečal prvo današnje živo bitje. Zadnji zavoj, pogled na uro, olajšanje. Pet minut prezgodaj. Ravno prav, kaj pa drugega.
Smrekica

petek, 16. april 2021

Nad Šitom glava

Velikokrat me daje neodločnost. Bi šel sem, tja, mogoče čisto drugam? Hkrati me določeni cilji na eni strani privlačijo, na drugi strani pa zaradi tega ali onega odbijajo. Tako sem bil ob vriskajočih zapisih o razmerah nad Ljubeljem čisto vesel, ko je smer bolj ali manj določil Tomaž. Dejansko že v sredo, ko je namignil, da ga vleče kvečjemu še na Vršič. 
Oblak nad Vratci
In ga je očitno med vedno hujšim kavčoritisom na noge postavila ideja o Nad Šitom glavi, tudi Šitna glavi poimenovanem vršičku, s katerega še ni smučal. Na Vršiču kakšne gneče na zgodnje sončno popoldne ni bilo. Sem pa z občudovanjem zažvižgal ob pogledu na lepo špuro, ki je očitno vodila v vse možne smeri. 
Nad Šitom glava v soncu
Zasopihal sem navzgor, najprej naravnost, nato seveda sem in tja do razpotja. Malo me je zamikala Mala Mojstrovka, saj sva zadnjič videla, da so ji dnevi šteti. Pa me je Tomaž trenutek kasneje ustavil z vprašanjem … a tja gor potem greva … Seveda je bila dilema hitro razrešena, res sva najin cilj dorekla že prej, prav je bilo, da se načrta drživa. 
Mala Mojstrovka
Obrnil sem in sledil špuri pod grapami Mojstrovk do širokega snežišča pod Nad Šitom glavo. Vedel sem, da prihod na greben levo včasih zahteva izpostavljeno prečenje nad steno do najvišje točke, zato sem se ločil od špure predhodnikov in vlekel svojo sled proti desni strani. 
Ja, veš, tjale bom še šel ...
Tomaž se je najprej čudil, a mi sledil, na koncu prevzel vajeti in potegnil do vrha. Nekaj minut sva uživala na soncu, ugotavljala kam vse se vidi, kje bi se še dalo smučati. Nato pa zavila navzdol. Prvih nekaj metrov pod robom je kopne skale pokrila le tanka plast novega snega. Obema je grdo zaškrtalo. 
Podpisi
Na srečo je bilo nižje boljše, delala sva zavoje v plast južnega snega, za nama je ostajala enakomerna sled. Tomaž je šel malo bolj levo, jaz klasično desno. Čez strmi del sva šla skupaj, spodaj pa tako ali tako ni bilo veliko možnosti za soliranje. Boljše kot popoldne na kavču? Vsekakor!
Uživaško smučanje nad Vršičem

sreda, 14. april 2021

Zima pa še kar traja in traja ...

Po tem, ko je zima včeraj pokazala, kaj zmore in je najprej (sredi aprila … halo …) nasula kar nekaj novega snega, ter omogočila lepe zavoje, sva se danes s parkirišča navzgor zagnala skupaj s Tomažem. Toplota je naredila svoje, sneg je bil že ojužen, na prvem pobočju so izpod snega gledale posamezne kopnine, videli so se zgornji deli kamnitih min. 
Zima, zima je ... še vedno tukaj!
Iz dneva v dan bo vožnja tu preko slabša, nekaj toplih sončnih dni in spet bo treba iskati obvoze. Špura je bila lepa, nič zapihana kot dan poprej. Do servisne poti sem jo mahal za svoje zmožnosti na polno, nato pa nekoliko upočasnil. Tomaž je hodil za menoj, sprijaznjen s tem, da bo daleč od vsakršnega svojega rekorda. 
Na servisni poti
Kaj se more, zanesljivo se mu je v glavi spet vrtelo o smrklju. Ki se plazi pred njim. Poročal je o špuri na Šentancu, sam brez očal nisem tako natančno videl. In nekaj naprej o smučinah izpod Osrednje grape pod Velikim vrhom. Sem imel občutek, da ga kar mika, da bi zavil tja gor. A je vse zanikal in jo ubral za menoj proti Trianglu. 
Vršno pobočje Triangla
Med vzponom, ko sem se ravno pritoževal zaradi položne špure, naju je ujel in zlahka prehitel turni smučar. Sem takoj, ko je bil zadosti naprej, da me ni mogel slišati, povprašal, kdo je to? Morebiti eden od SF (science fiction) garde? Tomaž je zgolj prikimal. Vesolj'c, ga je opredelil. Ok. Torej ima verjetno moč nezemljana in mi ni treba zardevati, da naju je prehitel. 
Osončena Begunjščica
Do vrha sva potrebovala kakšno minuto čez uro, vsekakor nekaj minut za mojim rekordom to zimo. Da o Tomažu ne govorimo, saj njegov najboljši čas spada precej bolj v kategorijo zgoraj omenjene garde, če že ne kar v rubriko »saj ni res, pa je«. Na vrhu sva se hitro pripravila za spust, pred njim še malo poklepetala o … hm … vesoljski tehnologiji. 
Macesen na vrhu
Potem pa po levi strani odsmučala navzdol. Meni je bila smuka boljša kot dan poprej, prav uživaško zavijanje naju je peljalo mimo koče, kjer sva pod Begunjščico pripeljala do plazu. Tudi na njem so bile razmere odlične, le v spodnjem delu je bilo treba udeti pravi prehod v pomrznjenih ostankih stare plazovine. 
Mojster praši ...
Sledil je še spust do minskega polja, preko katerega sva se prebila brez omembe vrednih novih prask. Prismučala sva do roba parkirišča in nato pri avtu seveda nazdravila. Tomaž je pred nekaj dnevi praznoval rojstni dan, zato se je to seveda povsem spodobilo. Vse najboljše … Zima pa še kar traja in traja …
Vse najboljše!

torek, 13. april 2021

Ledena doba?

Gledam spletne kamere z Ljubelja in se ne morem načuditi. Spet je nasulo novega snega. In to sredi aprila? Kaj se dogaja? Prihaja kljub strašenju z globalnim segrevanjem nova ledena doba? Ali nas samo ta zima kar ne neha razvajati. Če že morajo biti takšne in drugačne (ne)smiselne omejitve, naj nam bo vsaj nekaj v veselje. 
Ko je sled vedno bolj zamedena ...
Ko sem videl prve zavoje na ciljni strmini me je seveda zagrabilo. Tomaž je bil še v službi, sam sem imel pa ravno odprto točno dovolj široko časovno okno. In sem šel kar sam, saj se bova kaj ujela v naslednjih dneh. Na Ljubelju je bilo že kar nekaj avtomobilov, na robu parkirišča sem stopil na sneg in sledil odlični špuri navzgor. 
Servisna cesta
Žal pa veselje ni trajalo dolgo, že na drugi strmini je bila zamedena z napihanim snegom, sledenje ni bilo enostavno, če pa si stopil malo v stran, si se takoj začel krepko ugrezati. Ker sem na vrhu strmine pred ovinkom servisne ceste videl sledi, sem jo mahnil navzgor in skoraj do roba Šentanca je bila špura spet odlična. 
Tik pod vrhom
Višje pa se je zgodba z napihanim snegom ponovila in vse do grebena pod vrhom Triangla je bila hoja podobna iskanju igle v kopici snega. Nekateri so že smučali navzdol, vriskali in zagotavljali, da je super. Na žlebu pod vršnim delom je veter vedno bolj bril, odpihnil je skorajda ves sneg na grebenu, razkril trdo podlago. Srenači so prišli še kako prav. 
Smer spusta
Na vrhu sva spregovorila s turnim smučarjem, ki je nekaj metrov pod vrhom smuči snel in se nato do najvišje točke povzpel peš. Strinjala sva se, da bo smuka po levi strani boljša. Le pri spustu z najvišje točke sem razmišljal, če bo kaj zaškrtalo, potem pa, zadovoljen ker ni, nižje lovil zavoje v nedotaknjenem delu pobočja. 
Vremenska postaja
Z novim znancem sva peljala mimo koče na Zelenici, nižje pa predvsem pazila, da se nisva zaletela v kakšnega od zastrugov. Preko plazu je bila najboljša vožnja povsem levo, seveda z nekaj prekopicevanja, drugače ni šlo. Tudi pod kočo Vrtača se je prav lepo peljalo, za vsakim je ostajala edinstvena sled. 
Smuka
Le na prav zadnjem pobočju je šlo enkrat do tal, toda kaj se more, če je nov sneg padel na kopno podlago. Smuči imajo tako ali tako že kopico sledi letošnje sezone. In lahko bi bilo bistveno slabše. Da pa prismučaš praktično do avtomobila sredi aprila … sanjsko. Po drugi strani pa … naj že enkrat pride pomlad ...
Pogled nazaj na najine podpise

četrtek, 8. april 2021

Spet na Šentancu

Potem ko sem preklical vse po dolgem in počez, sem na koncu videl, da mi ne preostane drugega, kot da grem sam. Na Ljubelj, drugam se mi roko na srce niti ni dalo voziti. Pretirane gneče ni bilo, kar je tudi razumljivo, saj snega počasi zmanjkuje. Med tem, ko sem čez prvo strmino kolovratil peš navzgor, sem razmišljal, kje se je včeraj glede na objavljena poročila še dalo peljati »ohnesteinkontakt do parkirišča«. Pred drugo strmino se mi je posvetilo. Seveda, razumljivo. 
Še vztrajam ...
Nadaljeval sem po servisni poti, prehiteval vzpenjajoče, pod Šentancem zavil navzgor. Če bi imel očala in še malo pameti za povrh, bi verjetno odvil kar proti Trianglu. Tako pa sem začudeno gledal, kje je špura, ki je pred dnevi, zadnjim sneženjem, tako elegantno peljala proti vrhu. Našel sem neke sledi, ki so bile zgolj pogojno uporabne, hodil malo za njimi, malo po svoje. 
Precej neužitno ...
Ledene ploskve in jeziki napihanca so se končevali v zmrznjenih ostankih stare plazovine, ki sta jo veter in odjuga očitno razgalila. Povsem neužitno za smuko, to se je takoj videlo. Strmina se je večala, hoja ni bila niti slučajno prijetna, porajal se mi je dvom o smiselnosti nadaljevanja. Še bi lahko prečil proti Zelenici, pa me je notranja trma gnala naprej. 
Zelenica
Ujel in prehitel sem nosača svojih smuči, malo višje me je med mojim cik-cak prehitel spet on. Drugi je visoko vztrajal na smučeh, potem pa tudi namestil dereze in se zagnal naravnost navzgor. Sam sem imel zgolj možnost, da obrnem ali nadaljujem s srenači. Dereze so ostale doma, obetal sem si špuro, ki pa je ni bilo več. 
V desnem izstopnem žlebu
Na srečo je bilo višje bolje. Trdo, toda brez nadležnih ledenih kep. Tudi v izstopnem žlebu ni bilo težav, sledil sem komaj še vidni sledi, izstopil na greben, mogoče edini danes na smučeh in po njem kot običajno hodil vse do vrha. Tam sem malo klepetal, se pripravil za spust. Vsi so se odpravljali na enega od plazov, grape so trde, je poročal reševalec s psom, ki je prišel po Osrednji. Tudi prav. 
Nekateri peš ...
Spustil sem se proti Šentancu, zavil v izstopni žleb, smuka je bila solidna. Takšna se je nadaljevala tudi naprej, vse dokler se je še dalo najti vsaj posamezne, kolikor toliko zvezne jezike napihanega snega. Že prečenje ledene plazovine je bilo sitno, smučanje tam nemogoče. Ko se je dalo, sem prečil desno pod steno, ujel nekaj zavojev v napihancu, pristal na kot beton trdem pobočju. 
Na vrhu
Nekaj zavojev, potem sem prečil na nekdanje smučišče, smuka je bila tu boljša. Zavijal sem navzdol do koče Vrtača, se na strmini pred gozdom skušal izogniti kamnitim minam, prečil desno in prismučal brez omembe vrednih novih prask do parkirišča pri balvanu. Predihal sem se, nekaj odvečnih kalorij, nabranih med prazniki se je stopilo, smuka pa … bolj tako – tako. Pa kaj, saj bo res počasi treba smuči postaviti v kot.
Pred spustom