Korenščica

Korenščica me je že nekaj časa mikala. Verjetno zato, ker nisem bil prepričan, če sem na tem vršičku v grebenu Struške že kdaj bil, še manj, če sem z njega že smučal. Ko se je Tomaž odločil, da mi dela družbo, je bila ideja še toliko bolj privlačna. Prav zgodnja nisva bila, saj sem imel čas šele po tem, ko sem Živo in njenega Jana odložil pred šolo. 

Markeljev rovt

Znano parkirišče na Planini pod Golico, na začetku sankališča Savske jame sva tako zapustila skorajda na robu večera. Pa vendarle so dnevi že tako dolgi, da sva vedela, da bova lučko verjetno potrebovala zgolj za spust. Tomažu sem že ob njegovem namigu, da je do vrha Struške potreboval uro in štirideset minut hitro podal svojo računico. 

Pogled na kopni predvrh Ptičjega vrha

Imava dvesto višincev manj, pa moja hitrost, prav toliko bova hodila do Korenščice. Malo je zavil z očmi, da so ga ture zadnjih dni kar utrudile in mu bo moj tempo kvečjemu prehiter. Pa mu nisem verjel. Upravičeno. Ko sem se zagnal po sankaški progi, nadaljeval v smeri Markeljevega rovta, sem občasno s kotičkom očesa hotel ujeti prijatelja nekaj metrov zadaj. 

Sončni zahod

Nič od tega, dihal mi je za ovratnik, ko sem na prehodu preko planine malo zmanjšal hitrost pa sem tako ali tako vedel, da s kakšnim prehitevanjem in ležernim čakanjem ne bo nič. Vzpon proti Belski planini se je kar vlekel, kot vedno, ko misliš … saj ni tako daleč. Mimo koče sva stopila že v mraku, z vprašanjem, če bova vrh sploh videla. 

Pusti rovt

Saj imava navigacijo, sem se pohvalil. Pa ni bila potrebna. Do vrha je šel stampedo pešcev in turnih smučarjev, slediti tej široki »poti« res ni bilo zahtevno. Povrh nama je svečavo delala tudi skorajda že polna luna, ki je svetila na obzorju. Vrh sva torej brez težav našla, do njega sva potrebovala točno … seveda … uro in štirideset minut. 

Belska planina

Pripravila sva se za spust, namestila lučki in odpeljala proti strmemu pobočju, ki se izteče ravno na cesti. Sneg je bil južen, težak, a se je v redu zavijalo, le noge so hitro pokazale utrujenost. Na cesti sem po nekaj zavojih v bregu pod seboj zagledal lučko. Uf, potrebuje kdo pomoč? Kmalu sva ugotovila, da je zgolj odsevnik, potrudil sem se do njega, ostanek zložljive palice. 

Na vrhu Korenščice

No, skrivnost je bila razrešena, midva pa sva s smuko nadaljevala navzdol, do Markeljevega rovta in naprej po cesti. Smuka ob potoku je bila hitra, sneg je bil zmrznjen, dobro je letelo. Za konec še nekaj zavojev in že sva bila pri avtomobilu. Tomaž je iz vreče potegnil pivo, hidracija je seveda nujna. Ja, dobra je bila tale Korenščica, še jo bo treba obiskati.

Na robu ceste, pod skorajda polno luno