Zaključek

Čeprav je Tomaž dan poprej smuko hvalil, tako navdušen, da bi šel še enkrat, vendarle ni bil. Na srečo pa je Borut preštihal že zadosten del domače njive, da so ga lahko pogrešali. Tako me je pobral na Miljah in že sva krmarila proti Vitranški strmini. Na izhodišču je večja skupina možakarjev glasno klepetala, ko sva bila pripravljena in naredila prve korake, pa je iztek že počival v miru. 

Snega je vedno manj

Vzpenjala sva se naravnost navzgor, vsaj tam, kjer se je dalo. Le tik pod vrhom smučišča, kjer je strmina res najhujša, tako ni šlo več, naredila sva nekaj zavojev sem ter tja, na uravnavi zagrabila smuči in po spodaj že nekoliko podrtih stopnicah prišla na cesto, ki vodi proti koči in vrhu zgornje žičnice. 

Sonce gre spat

Sonce je utonilo za griči nad Trbižem, mrak je počasi legal nad zemljo, barve ognjenega neba na zahodu so vedno bolj bledele. V Kranjski Gori so že prižgali luči. Hodila sva do zadnjega ovinka, kar na smučeh nekoliko višje prestopila večjo kopnino. Na vršičku sva bila sama, tudi Mojčin dom je sameval, okna so bila temna. 

Zardevanje

Pripravila sva se za spust, prižgala lučki, odpeljala. Prvi zavoji, potem pa hitro snemanje smuči nad kopnim delom, ponovno natikanja na sitno strmem in trdem, skorajda poledenelem pobočju. Zavoj, dolg spust do pobočja nad zgornjo postajo žičnice. Prvi ovinek sva še presekala, nižje nama to ni prišlo niti na misel. Je snega le premalo. 

Lučke v dolini

Lovila sva še dokaj zasnežene flike na bob stezi, prestopila preko vegastih stopnic na smučišče, zdrvela navzdol. Je bilo prav dobro, le na mestu ali dveh si moral paziti, da nisi prišel v slepo ulico. Na koncu se je seveda dobro izšlo, že sva bila na vrhu ciljne ravnine, še nekaj lepih zavojev, ustavila sva se tik ob avtu. 

Hoja proti zadnjemu ovinku

Kaj bi si v takšni zimi še lahko želel več? Je pokazala analiza, ki je bila, kot pravi dobro znana opisovalka svojih podvigov, opravljena pri avtomobilu. Zadovoljna? Seveda. Pa vendarle sva vedela, da se je čas uživanja na strmini pod Vitrancem za to sezono, najverjetneje iztekel. Kaj se more, mogoče bo pa naslednje leto boljše ...

Borut na vrhu

Spet na pobočjih Vitranca

Danes me je pa Tomaž presenetil. Prvič zato, ker je kljub zavijanju z očmi ob moji omembi Vitranca pred dnevi, danes dokaj navdušeno pristal, da greva skupaj. In drugič zato, ker je bil na koncu, kljub precejšnjemu pomanjkanju snega, sploh v primerjavi s preteklim petkom, s smuko čisto zadovoljen. 

Kam se je skrilo sonce?

Kakorkoli. Iz Podbrezij sva se odpeljala solidno zgodaj, tako, da je bilo sonce na modrem nebu ob najinem pristanku pod poligonom, še dokaj visoko. Takoj se je videlo, da je snega manj, še posebej ko sva prikorakala na prvo prelomnico. Je bilo treba kar malo pogledati, kje je še zvezni prehod med kopninami. 

Presevanje

Tomaž je najprej cikcakal sem in tja, potem pa ugotovil, da je moja taktika vzpenjanja naravnost navzgor še najboljša. Nekje sredi smučišča se je od nekod privlekla megla, nič nama ni bilo jasno, kaj jo je prineslo. Seveda sva vztrajala naprej, sam sem zadnjo strmino še nekako obšel po levi, začudeno gledal cesto, ki je bila do drugega ovinka kopna. 

Nad smučiščem

Tomaž je bil nekaj minut pred menoj, pri sebi sem se na pol smejal, na pol bentil nad njegovim zagotavljanjem na parkirišču, da ga bom danes moral čakati. Njega? Pa jade. Ko bo pekel zmrznil, smo včasih rekli. Megla je ostala spodaj, nad smučiščem je spet svetilo sonce, bilo je prav pomladno vroče. Cesta je bila naprej, vključno s prečko, dokaj dobro zasnežena. 

Na vrhu

Presenetila pa me je plazovina, očitno se je med vikendom ojuženi sneg na strmem pobočju nad njo speljal. Danes je bila podlaga trda, malo pred najvišjo točko sem kar na smučeh prečil še zadnjo kopnino, potem pa že stal ob Tomažu, desno od Mojčinega doma. Z vrha je bil seveda lep pogled vse naokoli, megleno morje pod nama pa je bilo pravi dodatek panorami. 

Zgornjesavska dolina pod meglenim morjem

Prvi del spusta je zahteval prestop preko kopnine, nekaj pozornosti zaradi uborne snežne odeje. Potem pa je šlo po trdi prečki solidno, bob steza je bila še boljša, po prestopu preko kopnega dela nad smučiščem pa naju je čakal seveda najlepši del. Trda podlaga, ravno prav ojužena kakšen centimeter, ne več kot dva na vrhu, putrček. Letela sva navzdol, ustavila sva se seveda šele pri parkirišču. Oba … zadovoljna.

Na prvem ovinku

Na obisku pri botru Vitrancu

Saj ni bilo ravno, da bi pel tisto o snegu. Sneg je, glej zunaj sneg je in tako naprej. Ker ga ni. Enostavno tako. Letošnja zima je bila v nižjih nadstropjih z izjemo malo podaljšanega vikenda januarja z njim presenetljivo skromna. Kam višje pa vsaj med tednom ne gre, enostavno ni dovolj časa, pa tudi volje in družbe običajno ne. 

Poligon

Se je pa zgodilo nekaj, kar je vzbudilo upe. Pokal Vitranc je bil kljub trudu organizatorjev odpovedan, sneg pa je ostal. Ko je Tomaž dan prej poslal sliko, ki je kazala belo sled, je bilo odločeno. V petek se mi je pridružil Borut, zapeljala sva se pod Vitranško strmino. Res je bila bela, brez prekinitev, vsaj kar se je videlo. 

Borut nad Podkornom

A toplota dela svoje, blato na izteku in moča ter potočki talečega snega so dajali vedeti, da o letošnjem brezplodnem trudu pripravljavcev terena za tekmi svetovnega pokala, kmalu ne bo več ne duha ne sluha. Zagrizel sem v strmino, kar naravnost navzgor, Borut mi je lepo sledil. Podlaga je bila trda, po vrhu pa kakšen centimeter snega, ki ga je toplota lepo odtajala. Se je že sedaj videlo, da bo smuka odlična. 

Sonce odhaja spat

Na zahodu je bilo bolj oblačno, zahajajoče sonce je presevalo skozi belino. Pod vršno strmino smučišča sva zavila levo, naredila obvoz, potem pa se vzpenjala po cesti, ki so jo naredili zaradi gradnje sedežnice. Sem in tja je bila manjša kopnina, sicer pa je bilo snega dovolj. Nad seboj sva zaslišala govorjenje, na prečki prehitela skupino zgovornih in glasnih pešakov. 

Pogled s ceste proti Korenskemu sedlu

Ko sva malo kasneje pred seboj zagledala razsvetljeni Mojčin dom, nama je bilo že jasno, kam jo mahajo. Midva sva zavila na vzpetino desno, da bi hodila proti vrhu sedežnice ali celo najvišji točki Vitranca ni bilo misliti. Je bil le že mrak. Pripravila sva se za spust, prižgala lučki, previdno zapeljala navzdol. 

Mojčin dom

Prva strmina je pokazala, da snega ni preveč, nadaljevanje po prečki in nato skorajda bob stezi do vrha smučišča pa je bilo odlično. Tudi naprej je šlo dobro, hitro sva nizala leve in desne zavoje, na razcepu pomotoma zavila narobe. Pa se je tudi na desni progi našlo še ravno zadosti snega, da sva se lepo vrnila na vrh zadnjega spusta. 

Vršaci

Odvijugala sva do izteka in v slogu velikih zmagovalcev tekem svetovnega pokala že mahala množici navdušenih navijačev. Pa jade. Le en možakar je pristopil, spregovorili smo nekaj besed, potem pa sva se midva ob pospravljanju opreme že posvetila zlatorumenemu napitku. Je bilo fino po kar dolgi suši spet stati na smučeh.

Priprave