torek, 15. november 2022

Spet na Babi

Čeprav sedaj nedvomno ni več tako hude potrebe, sem ob klicu Tomaža, da bo priletel mimo in greva hodit nekam v okolico Preddvora, pomislil najprej na … Babo. Ko je potrdil, da na tem vršičku nad Čemšenikom še ni bil, je bila odločitev dokončna. Parkirala sva na začetku soteske, med hojo ob potoku in nato strmo proti cesti že razpravljala o tem in onem. 
Cesta
Kolenu, Triglavu, očetih, življenju, vesolju in sploh vsem … zato se je res zdelo, kot bi mignil, ko sva že začudeno opazovala kočo na Čemšeniku. Prenova je v teku, to se je videlo, lestve, zadišalo je po barvi, konci lesa na tleh. Odvila sva proti najinemu cilju, prečila pobočje, se vzpenjala naprej, do zgornje ceste, naprej skozi gozd. 
Čemšenik
Strm vzpon, razgledni rob, ki se konča prav na pomolu z nekoliko slabšalno označbo za nasprotni spol. Oblačno nebo je zastiralo razglede, a nisva se ozirala na to. Sam se kar nisem mogel odločiti ali bolje vidim preko rosnih leč ali naj očala raje pospravim. Travnik ob koči, zgolj še nekaj korakov do vrha. 
Oblačni pogled
Suhe trave, rumeni macesni. Sem in tja sledovi požara, narava počasi celi svoje rane, brazgotine ostajajo. Na severu so težki oblaki viseli nad zemljo, zagrnili visoke očake, proti jugu je ravnina čakala prve dežne kaplje. Pogledal sem še na skriti vpisni list, večerilo se je, stopila sva proti robu travnika, izginila v gozd. Koča pod vrhom je samevala, tam še nikoli nisem videl žive duše. 
Na Babi
Tudi na Čemšeniku so bila okna temna, delavci so odšli, tudi midva sva se po cesti spuščala v mrak. Na razcepu, kjer se odcepi steza skozi sotesko, je bilo že povsem temno. Lučk se nama ni dalo vleči iz nahrbtnikov, šla sva kar naprej, do glavne ceste, parkirišča. Malo sva še kolebala, potem pa kar tam nazdravila. Noč naju je objemala, sem in tja je mimo pripeljal avtomobil. Njegove luči so naju osvetlile, potem pa izginile za ovinkom.
Jesen

sobota, 12. november 2022

Greben Košute

Načrt je bil malo drugačen. A kaj zato, važno je, da se je na koncu izšlo vse prav. Zjutraj sem še v temi stopil na plan, jo z Ljubelja mahnil navzdol do prvega ovinka, zavil na Lovsko pot proti planini Korošica. Pot mi je všeč, lepo se dviga skozi gozd, ravno prav strmo, sem in tja se odpre celo lep pogled. 
Korošica
Na vrhu so jo sicer pretrgale gozdne ceste, a so nadaljevanja logična, tudi označena. Preko travnikov sem se mimo planšarije in starega štora usmeril proti Hajnžovemu sedlu. Pred menoj je bila stena, dan poprej sem bral zapise, komentarje o njej. Zato sem do jeklenice, prvih klinov, pristopil z nekaj strahospoštovanja. 
Stena
Pa je šlo navzgor kar hitro, res je svet podrt, razbit, a kaj bi to. Že sem bil na drobirju, po stezici nadaljeval čez vršna pobočja do Velikega vrha. Tu sem zaslišal glasove, prvi pohodniki so prihajali iz Kofc. Lotil sem se reševanja naloge, računanje v mrzlem jutru ni bilo od muh. Preden sva z avtorjem ugotovila, kje ga je polomil, me je že pošteno zeblo. 
Vzpon
Na srečo je šlo naprej hitro, brez težav. Ko sem se začel znova gibati, hoditi v smeri Kofca gore, sem se ogrel. Nadaljeval sem čez Mali Turn in prepričan, da je vpisni list na Malem Kladivu zavil tja. In še kako prav sem imel. Pa vendarle sem se vzpel še na višjega brata, tam sedel, delil skromno malico s planinskimi kavkami. 
Pogled z Velikega vrha
In čakal, da iz doline dobim sporočilo, ki bo začrtalo popoldan. Pa pravega odgovora kar ni bilo. Zato sem se začel vračati, šel še enkrat na Malo Kladivo in ob sestopanju proti Kofca gori končno izvedel, da bom popoldan preživel sam. Pogled na uro, razmislek, kar veliko časa sem izgubil s čakanjem. Pa vendarle … 
Kladivo
Že sem stopal znova proti Velikemu Kladivu, verjamem, da me je kdo, ki sem ga srečal prej, malo čudno gledal. Pa kaj? Z vrha sem takoj nadaljeval naprej, po mestoma razbitem, a zato toliko bolj razglednem grebenu. Z Vetrnika sem se spustil v Škrbino, nadaljeval čez Pungrat, Klado, Visoko špico. 
Lačna
Srečanj ni bilo prav veliko, čisto sam pa na tej visoki poti tudi nisem bil. Šel sem čez Macesje, pod vršičkom Ostrv, greben je postal skalnat, mestoma je pomagala jeklenica, sem in tja tudi kakšen klin. Sedaj me je čakal le še vzpon čez razbito pobočje do Košutnikovega turna. Nekaj počitka sem si zaslužil, preveč pa se vseeno nisem smel obirati. 
Greben
Navzdol sem se spuščal po vzhodni poti, jo na mestu kjer zavije ostro levo čez graben zapustil in prečil na zahodno pot. Po njej sem sprva preko suhih travnikov, nižje gozda, štrikal navzdol proti Dolgi njivi. Zavojev je toliko, da jih še prešteješ težko. Če bi imel klopko volne bi se na koncu lahko veselil kape, če že ne kar celega puloverja. 
Cjajnik in Lärchenberg

Na planini sem se ustavil pri zaprti koči, si pogledal spominsko obeležje, našel dvoje vpisnih listov. Dan se je počasi nagibal proti večeru, vedel sem, da pot preko planin ni smiselna, zato sem jo mimo lovske koče mahnil proti cesti, ji sledil v smeri Medvodja. Hoja sploh ni bila dolgočasna, imel sem čas za razmišljanje. 
Košutnikov turn
Malo pred razcepom je za menoj pripeljal avtomobil, zamahnil sem z roko, voznik je prijazno ustavil. V prijetni družbi sem se pustil odpeljati vse do Deteljice, kjer sem v trgovini nakupil okrepčilo, počakal na prevoz do izhodišča. Je bil kar dolg pohod danes. A lep. Ga bo treba ob priliki ponoviti. Ko bo družba in dan daljši …
Nadaljevanje grebena

ponedeljek, 7. november 2022

Pogačnikova pot

Tomaž je imel čas, opremo s seboj. Premamila ga je nedvomno tudi Pogačnikova pot. Kar je razumljivo. Preskočila sva Savo, šle mimo policijske akademije, zvedavih krav na travniku, zavila do začetka poti. Ožina, jeklenica, skobe. Vzpon preko stene je bil za oba mala malica, kot bi mignil sva izplezala iz težavnega dela. 
Prehod
Celo kakšno fotografijo sva uspela narediti, med razmišljanjem o takšnih in drugačnih zavarovanih plezalnih poteh ali feratah po domače. Opremi, temu, kako je sedaj, in kako je bilo nekoč. Od stika z Westrovo potjo je šlo navzgor bolj strmo, malo globlje sem zadihal, Tomaž je zadaj verjetno sam pri sebi razpredal o takšnih in drugačnih smrkljih. 
Pogačnikova pot
Brez pravega postanka sva šibala čez vrh Grmade, se na drugi strani spustila skozi gozd na makadamsko pot, šla mimo Svete Sobote proti vrhu Šmarne gore. Pogleda sva navzdol, na Ljubljano z okolico, obkrožila cerkev in se zazrla še proti Gorenjski. Potem pa na drugi strani stopila nazaj proti sedlu. 
Nasmejan
Srečanj je bilo kar precej, presenetljivo je marsikdo celo pozdravil ali vsaj odzdravil. Tomaž je ob tem razpredal, da je očitno do sedaj kljub dobronamernim nasvetom prijateljev hodil na povsem napačne kuclje. Kaj ga je pripeljalo do takšnih zaključkov, je seveda vsakomur, ki pomisli na dva stara dedca na šmarnogorskem romanju, več kot jasno. 
Pogled z Grmade ...
Hitro sva se spuščala navzdol, po klasični poti proti Tacnu, razmišljala o tem, kako se dnevi krajšajo, koliko svetlobe sploh še ostaja za takšen ali vsaj podoben pohod. In kakšna bo letos zima? Bo možno kaj smučati? Z nasmehom nama je prišlo na misel celo vprašanje o smučanju v okolici Ljubljane. 
... in Šmarne gore
Spustila sva se v Tacen, šla skozi ozek prehod med hišami, proti mostu čez Savo, na njem uzrla zadnje žarke današnjega dne. Pri avtomobilu teorijo o odpiranju steklenic brez odpirača prenesla v prakso. In nato nazdravila dnevu, tistim, ki so že bili, in tistim, ki še prihajajo. Nama. Prijateljstvu.
Dan se poslavlja