Petki, ko se popoldan primajem na Milje, da tam uredim vse potrebno za izlet ob koncu tedna, so postali že kar nekako rezervirani za popoldanski pohod z Borutom. Danes mi je ob klicu prikimal, da čas bo, le še kdaj, da ne ve najbolj točno. Bo še pravi čas sporočil, da imam dovolj časa za pripravo. Ko je bila ura še zgodnja in sem kot pravi krt ravno ril ob garaži, urejal okolico, je prišel klic.
|
Obsijalo naju je sonce |
Pridem, že sedim v avtomobilu. Hm, kaj pa čas za pripravo? Priprave so bile potem ekspresne, na koncu sem le še zagrabil kup z vsem bolj ali manj potrebnim in prisedel. Med vožnjo sem seveda ugotovil, da je doma ostal telefon. Nič zato. Še eno popoldne brez njega bom pa že preživel. Vas Gozd je bila zavita v meglo. |
Megle se vlečejo skozi gozd |
Skozi nepredirno belo vato sva stopila po znani poti, nad vasjo brez debate zavila levo, malo višje na razpotju za trenutek zastala, se potem zasmejala, ko sva le nekaj korakov naprej zagledala pravi odcep. Megla je res grozna stvar, vse je nekako drugače, tuje. Med visokimi smrekami, bukvami, je na naju posijalo sonce. |
Koča |
Komaj omembe vredno število korakov naprej sva v presledku mogočnih debel zagledala belo morje. Nekaj tekačev je šlo na končnem vzponu mimo naju. Prave rakete. Sva kar malo zavijala z očmi. V koči je prijazen oskrbnik z veseljem spregovoril nekaj besed, sedla sva zunaj. Megla se je privlekla naokoli, pa spet odpeljala naprej, pod nama je bil beli ocean. |
Na zdravje! |
Nazdravila sva dnevu, poplaknila z domačimi dobrotami. Borut me je nasmejal ob vprašanju, ali je v moji flaški sploh kaj šnopsa. Ja, sladek pa je, ruševec, ni kaj. Navzdol sva šla na drugo stran, zavila nad belino in se vračala skozi gozd proti izhodišču. Sončni parobki, gozd, pravi odcepi. Potem pa sva se znova znašla v megli, vas Gozd se je danes očitno ne bo znebila vse do večera. A naju ni motila. Nasmejana sva se odpeljala proti domu. |
Nad meglenim oceanom |