petek, 26. februar 2021

Lovljenje sonca

Že ob obisku Kosmatega vrha sva se z Rokom dogovarjala, da greva ta teden še enkrat nekam skupaj. Malo sem sicer pomešal dneve, ko ima prosti dan v službi, pa vendarle na koncu razčistil, da bo petek še najboljši. Klici okoli so dali vedeti, da bova ostala kar sama. Nič zato. Ura je bila spet bolj pozno popoldanska, ko sva se odpeljala proti Ljubelju. 
Hajneževo sedlo je še v soncu ...
Verjetno je bil tudi to razlog, da sva na zgornjem parkirišču dobila prosto mesto brez težav. Tudi tu je snega vedno manj, to je sedaj že jasno. Posamezne kopnine nad parkiriščem, kopica bolj ali manj skritih min na prvi resni strmini. Čeprav so bila pobočja pod Spodnjim plotom povsem splazena in kopna, sva se odločila za vzpon preko plazu. 
Bova ujela sonce?
Malo pod njim je mimo naju pridrvela elegantno mladenka, takoj za njo primerno svoji starosti elegantno še trije starejši možakarji. Sumljivo sem pogledal … Maja Lušina? Znana zapisovalka na forumu Snežaka ima običajno takšno družbo. Da sem imel prav, sem videl pozno zvečer, ko sem ob njenem zapisu zagledal tudi sliko na kateri sva zagotovo prav midva. 
Rok pred spustom
Na plazu sva že na delu, kjer gre še naravnost navzgor, videla, da danes vzpon ne bo šala. Bilo je trdo, kaj hitro sva aktivirala srenače. Pa vendarle je preko plazu drselo, potrebna je bila previdnost. Meni se je poznalo, da sem za kosilo pojedel zgolj dva sladoleda. Kot seveda pravi dobro znani slovenski pregovor … prazna vreča ne stoji pokonci. 
Sonce gre spat
Mimo koče sva pohitela na vršno pobočje, lovila sonce in ga malo pred markantno smreko tudi ujela. Tako je strmi del vzpona potekal po ojuženem gnilcu, povsem vršno pobočje pa je bilo vendarle dokaj trdo. Hitre priprave, pogled proti Begunjščici, Rokova odločitev, spust po desni strani. V redu, meni je prav ...
Med smuko
Hitri zavoji na začetku, kucljasti srednji del. In seveda po popravilu okovja in pozdravu kosmatincu trda podlaga do plazu. Preko njega je bilo zdrsano, trdo, ledeno, mestoma grifig. Pod kočo Vrtača je letelo kot za stavo, seveda s potrebno previdnostjo na minskem polju, vse do parkirišča. Pa tako ne bo več prav dolgo ….
Luna

četrtek, 25. februar 2021

Ko ptiči že pojejo

Po poizvedovanju naokoli sem se zavedel, da bom danes moral na pot stopiti kar sam. Vsaj če nočem ostati na kavču in gledati v zrak. No, saj slednjega ne počnem nikoli, pa tudi sicer se najde hitro kakšno delo. Vseeno pa je dneve, ko je snega za smuko še zadosti, treba izkoristiti. To je nesporno. Zatorej sem se po nekaj razmisleka odločil, da grem pogledati, koliko snega je v resnici pobralo na Ptičjem vrhu. 
Potok
Odhod je bil tako pozen kot dan poprej, kar mi je z nekaj računice dalo vedeti, da zna biti lučka nepotrebna. Na parkirišču nisem bil sam, dva smučarja sem srečal pod Markeljevim rovtom, kjer je bila ena od koč zasedena. Šolske počitnice, seveda, sem se udaril po čelu, ko sem nad planino znova izginil v gozd. 
Trdo in tekoče
Kar malo se mi je poznala utrujenost, nekaj daljši vzpon in smuka v težkem snegu dan poprej sta imela takšen učinek na telo v zrelih letih. Čeprav je nenavadno, kako se nam je v zadnjem letu spremenil pogled, ne le na dogajanje okoli nas, temveč tudi na nas same. Če smo včasih zakašljali brez slabe vesti, za utrujenost okrivili pomlad, se danes takoj vprašamo, kaj pa če … 
Luna nad sedlom
Na robu travnika sem videl, da bo snega še zadosti, vendarle pa so pomladanske temperature v snežno odejo zvrtale prve kopnine. Ni kaj, pomlad prihaja. Še malo, pa bodo tu cvetele rože, vrh pa bo s ptičjim petjem iz gozda malo nižje opravičil svoje ime. Sled predhodnikov sem kmalu zapustil, res se mi ni dalo hoditi do mejnega grebena. 
Ptičji vrh
Mahnil sem jo naravnost navzgor, vsaj dokler je šlo. Ko je bilo le prestrmo, pa sem tako ali tako znova prišel na prej zapuščeno špuro, ji sledil pod kopnim predvrhom ter še tistih nekaj metrov do najvišje točke. Tudi na njej se je sled toplote dobro videla. Južno pobočje je bilo kopno, tudi mejni kamen se je pokazal na robu snega. Ravno prav je bil visok za nizek sedež, počitek pred spustom. 
Sonce že spi
Dolgi zavoji po travniku navzdol v južnem snegu. Ko sem preskočil na cesto proti Markeljevemu rovtu, sem noge že kar krepko čutil. Dopustniki so me zgolj začudeno gledali, ko sem švignil mimo, nadaljeval po cesti, nižje ob potoku. Še zaključek z nekaj zavoji na sankaški cesti in zadnji zavoj po prehodu preko majhnega mostička … tik ob avtu. Ravno z zadnjimi sledmi svetlobe.
Struška

sreda, 24. februar 2021

Korenščica

Korenščica me je že nekaj časa mikala. Verjetno zato, ker nisem bil prepričan, če sem na tem vršičku v grebenu Struške že kdaj bil, še manj, če sem z njega že smučal. Ko se je Tomaž odločil, da mi dela družbo, je bila ideja še toliko bolj privlačna. Prav zgodnja nisva bila, saj sem imel čas šele po tem, ko sem Živo in njenega Jana odložil pred šolo. 
Markeljev rovt
Znano parkirišče na Planini pod Golico, na začetku sankališča Savske jame sva tako zapustila skorajda na robu večera. Pa vendarle so dnevi že tako dolgi, da sva vedela, da bova lučko verjetno potrebovala zgolj za spust. Tomažu sem že ob njegovem namigu, da je do vrha Struške potreboval uro in štirideset minut hitro podal svojo računico. 
Pogled na kopni predvrh Ptičjega vrha
Imava dvesto višincev manj, pa moja hitrost, prav toliko bova hodila do Korenščice. Malo je zavil z očmi, da so ga ture zadnjih dni kar utrudile in mu bo moj tempo kvečjemu prehiter. Pa mu nisem verjel. Upravičeno. Ko sem se zagnal po sankaški progi, nadaljeval v smeri Markeljevega rovta, sem občasno s kotičkom očesa hotel ujeti prijatelja nekaj metrov zadaj. 
Sončni zahod
Nič od tega, dihal mi je za ovratnik, ko sem na prehodu preko planine malo zmanjšal hitrost pa sem tako ali tako vedel, da s kakšnim prehitevanjem in ležernim čakanjem ne bo nič. Vzpon proti Belski planini se je kar vlekel, kot vedno, ko misliš … saj ni tako daleč. Mimo koče sva stopila že v mraku, z vprašanjem, če bova vrh sploh videla. 
Pusti rovt
Saj imava navigacijo, sem se pohvalil. Pa ni bila potrebna. Do vrha je šel stampedo pešcev in turnih smučarjev, slediti tej široki »poti« res ni bilo zahtevno. Povrh nama je svečavo delala tudi skorajda že polna luna, ki je svetila na obzorju. Vrh sva torej brez težav našla, do njega sva potrebovala točno … seveda … uro in štirideset minut. 
Belska planina
Pripravila sva se za spust, namestila lučki in odpeljala proti strmemu pobočju, ki se izteče ravno na cesti. Sneg je bil južen, težak, a se je v redu zavijalo, le noge so hitro pokazale utrujenost. Na cesti sem po nekaj zavojih v bregu pod seboj zagledal lučko. Uf, potrebuje kdo pomoč? Kmalu sva ugotovila, da je zgolj odsevnik, potrudil sem se do njega, ostanek zložljive palice. 
Na vrhu Korenščice
No, skrivnost je bila razrešena, midva pa sva s smuko nadaljevala navzdol, do Markeljevega rovta in naprej po cesti. Smuka ob potoku je bila hitra, sneg je bil zmrznjen, dobro je letelo. Za konec še nekaj zavojev in že sva bila pri avtomobilu. Tomaž je iz vreče potegnil pivo, hidracija je seveda nujna. Ja, dobra je bila tale Korenščica, še jo bo treba obiskati.
Na robu ceste, pod skorajda polno luno