Klub Klobuk

Spet sem bil v dilemi kam in kako. In spet se mi ni dalo z dvema, štirimi, kolikor koli že kolesi. Toda kam potem, da bo malo drugače. Saj na Rožniku sem bil letos že kar velikokrat. Hm, Bokalce, tja do gradu? Toda ne po najkrajši poti, raje malo naokoli. Čez Klobuk. Super. Le še izvedba je manjkala. Od doma, do Šiške, pod hribom do izvira, kjer sem natočil vodo. 

Izvir pod Šišenskim hribom

Potem pa proti Podutiku, mimo kolesarskega (uradno danes bolj fensi – bike) parka navzgor, na sedlu, kjer gre desno cesta na Toško čelo, levo. Kmalu mi je bilo jasno, da se proti Stražnemu vrhu lahko vzpnem le po eni od kolesarskih stez. Po trailu torej, da se »razumemo«. Mogoče je nekoč obstajala tudi čisto lepa steza, za pešce, pa je ni več. 

Tihožitje v Podutiku

Dva kolesarja sta zavila levo, cela četa je divjala proti meni. Sem se jim umaknil s poti za drevo, a so se kar malo ustrašili, ko so me zagledali. Pa saj samo nisem hotel biti v napoto, da o kakšnem članku v črni kroniki ne govorimo. Stopal sem čez vrh, se na drugi strani spet spustil na pohodno pot, nadaljeval proti lovski koči pod Klobukom. 

Stražni vrh

Sem jo le obšel, se vzpel na travnat vrh, do katerega je malo pred menoj prilezel kolesar. Ko je odpeljal, sem imel najvišjo točko za nekaj trenutkov le zase. Razgledno mesto sem prepustil gospe, ki je sopihala navzgor. Nekaj srečanj je danes bilo, kakšne posebne gneče pa res ne. Spustil sem se v Bokalce, ob ograji, za katero raste novo naselje, stopil do gradu. 

Vzorec

Tam sem se vpisal, šel pod avtocesto in prepričan v zemljevid hotel priti do Brda. Pa vrisane ceste, prehoda, v naravi enostavno ni bilo. Na srečo mi je prijazna gospa namignila, naj stopim kar mimo njihove hiše, na drugi strani bom spet prav. Pri parku Angele Piskernik sem prišel do Poti, zavil v smeri Koseškega bajerja. 

Klobuk

Kar precej nas je bilo, nekateri smo hodili, drugi tekli, tretji kolesarili, četrti nekaj vmes. Ja, tudi to je možno. Prijatelj, ki sem si ga obetal za družbo pri hidraciji, me je dal na čevelj. A nič zato. Sem si pod Šišenskim hribom spet natočil vodo, menda je odlična, če ne celo zdravilna. Osvežilna vsekakor, pod to se lahko podpišem. Počasi se je večerilo, ko sem po dobrih treh urah ubiral še zadnje korake do domačega praga.

Pot

Trilogija nad Suhim Ruševjem

Ponoči nekako nisem mogel prav spati. Že tako sem ušel v deželo sanj šele, ko je bila ura že krepko čez polnoč. Potem pa sem se zbudil ob treh, še nekako zaspal nazaj, ob štirih pa ni šlo več. Vstal sem, pojedel nekaj za zajtrk, pripravil še tisto, kar nisem dan prej. Ob pol petih, skoraj do minute natančno, sem stopil navzgor. 

Ko se dan še ni čisto zbudil

Nekaj svetlobe je že bilo, toliko, da lučka ni bila nujno potrebna. Po nekaj minutah se je preko gorskih grebenov okoli mene razlila svetloba, dan je prišel. Nikogar ni bilo naokoli, ura je bila le dokaj zgodnja. Na Zelenici je bilo prižganih nekaj luči, toda večina oken je bila še vedno temnih. Hodil sem pod Možmi, zavil na pravem mestu proti krnici Suho Ruševje. 

Suho Ruševje

Ura je bila pol šestih, ko naj bi sonce vstalo. A je bilo okoli mene še vedno dokaj mračno, le Vrtača je bila že rdečkasto ožarjena. Hodil sem po krnici, Zelenjak je bil pred menoj. Ko sem prišel nad Žleb, sem zavil desno, se vzpel po pobočju, preko grape, kjer sem pred časom v snegu obrnil, naprej mimo planik, murk in drugih cvetic do ploščate skale. 

Ob poti

Sledi palic predhodnikov so mi pokazale, da sem prav. Prekobalil sem se na drugo stran, vzpel do križa na vrhu Palca. Sonce se je zbudilo, vstalo, skrivalo za oblakom. Zato so bili vrhovi, doline pod njimi, vse naokoli, še povsem zaspani. Spustil sem se nazaj nad Žleb, prečil pod Zelenjak. Sledil sem stezici, včasih se je bilo treba tudi malo prijeti, a nič zahtevnega. 

Palec

Že sem bil na vrhu, tu je križ lesen, nanj pritrjena vpisna skrinjica. Slovenska. Kajti sosedje imajo svojo, na sosednjem vršičku, na drugi strani meje. Kateri je višji, ne vem. Pogledal sem v škrbino, strma stena se spusti vanjo. Pred leti sem tu splezal navzgor, ob pogledu na izpostavljenost vertikale kar nisem mogel verjeti. Mladost je norost. 

Vrtača in Zelenjak

Šel sem še do sosednje skrinjice, stoji na razbiti skali, ki bo prej ali slej zgrmela v prepad. A stoji že dolgo, to sem vedel. Previdno sem se spustil do melišča, prečil pod Vrtačo. Pod nogami sem zagledal improviziran zarjaveli klin z vrvno zanko. Le komu je koristil in kako, da je pristal pod stenami, grapami, sredi grušča? 

Murka

Šel sem še malo naprej, potem pa zavil navzgor. Ujel sem korake predhodnikov, stezico, ki je bila kje bolje, drugje malo slabše vidna. A z nekaj občutka za orientacijo, pogledom naprej, se je vseeno brez težav našlo prehode preko travnatih pobočij, skozi gruščnate grape, ob ruševju. Že sem zagledal znani cepin, ki namesto običajnega križa precej bolj po planinsko označuje vrh. 

Takole sosedje vidijo vrh Zelenjaka

Posedel sem na najvišji točki, zadosti zgodaj, da še sam. Še ura, dve, pa se bo tu gori trlo pohodnikov. Nazaj sem šel prav tam, kjer sem prišel. Pot je bila še vedno samotna, le eden je prisopihal nasproti, po pozdravu hitro nadaljeval v smeri vrha. Spust se mi je zdel hitrejši, že sem bil na melišču, zavil tja, kjer bi lahko tekel navzdol. 

Vrtača

In sem. Pristal na riti, je kar bolelo. Pa ne predolgo, hlače pa tudi nobene niso večne. Na poti so se začela srečanja, kar nekaj se jih je vzpenjalo, spraševalo, kam in kako. Prvič tukaj niso bili čisto prepričani. Ko sem odvil proti Zelenici, je bila pot že prava avtocesta. Ja, danes bo na Vrtači velika gneča.

Zelenjak in Palec

Zgolj stopil sem mimo koče, številni so sedeli pred njo. Šel sem navzdol, pozdravljal, odzdravljal. Le na servisni poti sem bil dokaj sam, večina se jih je očitno vzpenjala po plazu. Še zadnji prijazni pozdravi. Pet ur po tem, ko sem vstal iz postelje, sem bil nazaj, na parkirišču, pri avtodomu. Ja, lep začetek dneva je bil.

Slovo

Nočna srečanja

Saj srečanja, če hodiš pozno zvečer ali celo ponoči, v temi torej, niso tako pogosta. So pa vsekakor zanimiva. Včasih s kakšno osamljeno človeško dušo, ki ne more spati ali iz tega ali onega razloga ne najde miru. Včasih z živaljo, ki jo zgolj zaslutiš, ko zašumi nekje v gozdu nad teboj. Ali se počasi plazi preko poti, tako počasi, da komaj opaziš, da se premika. 

Plato in tunel

Spet druga skače, hoče pobegniti, saj jo luč, ki pride iz teme, plaši. Ti pa se sprašuješ, je to res zgolj grda krastača ali mogoče začarana princesa, ki čaka na poljub princa. No, princ nisem, zato mi kakšno poljubljanje seveda niti slučajno ni prišlo na misel. A sedaj že malo prehitevam, gremo čisto od začetka. 

Beli cvet

Pripeljal sem se na Ljubelj, parkiral tam kot običajno, kar malo jezen, ker se nekateri ne ozirajo na druge, parkirajo počez. Saj mene niso motili. Toda zjutraj bodo planinci grdo gledali, nas vse dajali v isti koš. Stopil sem čez nekdanji carinski plato, prižgal lučko, zgolj toliko, kot je treba, zložno stopil navzgor. 

Luna nad Begunjščico

Nič nisem hitel, sem vendarle obljubil, da ne bom. Hrup posameznih avtomobilov, ki so izginili v tunel ali iz njega pripeljali, je počasi zamiral, objela me je tišina, mir okoli mene. Ko sem prišel skoraj do kapelice, je v pobočju nad menoj zašumelo. Postal sem, prisluhnil, se spraševal, ali sem s svojimi koraki zmotil nočni mir kakšne srne. 

Koča

Nič se ni videlo, šumenje je utihnilo, moji koraki so po grušču škripali naprej. Lunin krajec je sijal nekje nad Begunjščico, dajal premalo svečave, da bi se res kaj videlo. Ko sem bil nekaj metrov pred kočo, mi je nasproti prikorakal možakar, v eni roki je imel smrekovo vejo, na moj pozdrav je nekaj zamrmral nazaj. Tujec verjetno, sem sklepal. 

Obeliska pod zvezdnim nebom

Koča je bila tiha, temna, če je bilo v njej kaj živega, je spalo. Postal sem med obeliskoma, se zagledal v daljavo, kjer je bila na zahodu še komaj vidna sled dneva. Pogledal okoli, potem pa stopil navzdol. Možakarja sem kmalu dohitel, ob pozdravu prehitel, razmišljal, da bi še kakšno prijazno rekel. Pa je le nekaj zamomljal nazaj, kot bi mu bilo nerodno, odveč. Zato nisem silil, si mislil svoje, korakal naprej. 

Krastača ali princeska?

Kmalu je ostal nekje zadaj, v temi. Upal sem, da ne pohodi slinarja, ki je prav počasi lezel preko poti. Ali bo poljubil krastačo, ki se je stisnila k zaščitnemu zidu, mi je bilo pa čisto vseeno. Če iz nje skoči princeska, naj jo kar ima, jaz je ne potrebujem. Zatopljen v svoje misli sem počasi korakal naprej, navzdol, k svetlobi obcestnih luči, hrupu avtomobilov, mehki postelji.

Kapelica