petek, 23. julij 2021

Tour de Mokronog

Spet sva moči v etapni tekmi, vredni francoske, italijanske in še španske pentlje, združila z Larsom. Sam sem se ob obetu cestne vožnje tokrat odrekel gorcu in sedel na treking varianto s precej gladkimi gumami. Lars se je odločil ravno obratno in tokrat namesto s specialko strašil s polno vzmetenim strojem. In spet se je pokazalo, da je v izbiri srž uspeha. 
Mirna in Sv. Rok v daljavi
Po štartu pri pokopališču (kako pomenljivo) v Mokronogu in hitrem letečem cilju pri ostankih gradu nedaleč stran, sva že pristala na kolovozu. Seveda je bil Lars v očitni prednosti, pa vendarle sem ga z zagnanostjo kar dobro lovil. Prve etape so bile za nama, pri mostu čez Mirno sva zapeljala na cesto in prepričan sem bil, da bodo moje cestne gume sedaj svoje delo opravile odlično. 
Pogled od sv. Roka
Kakšna napaka, neverjetna zmota. Po prvem gorskem cilju pri sv. Roku sem ob želji po etapni zmagi v spustu brez zaviranja dosegel ovinek z neprednostno cesto, ko mi je odneslo zadnje kolo. Kasnejša podrobna analiza je nazorno pokazala, da se mi po glavi ni motalo skorajda nič, morebiti se je v ospredje prebijala zgolj misel … tole se pa ne bo dobro končalo (seveda z nekaj dodatnimi angleškimi besedami, ki se ne ponavljajo). 
Sv. Martin
Sploh pa ni bilo časa, da bi se zleknjen v nekem virtualnem naslanjaču možganskega kinematografa povsem sproščeno prepustil filmu moje življenjske zgodbe. Vse je šlo enostavno prehitro. Kot dober voznik speedwaya sem drsel po gladkem asfaltu, pesku in med akrobatskim, pa vendarle prav nemarnim padcem ob popolni zaustaviti zgolj še videl Larsa sredi ceste in slišal njegov … joj, pa ja ne, gumpiiiii … 
Larsev križev pot
Kakorkoli, nekaj odrgnin, boleče koleno, saj kolesarji moramo po zgledu vrhunskih mojstrov tega športa to letos kar nekako pričakovati. Po hitrem pregledu sem ugotovil, da je kolo bolj ali manj celo, že se je dirka nadaljevala. Etape so se zaključevala tako, kot bi bila na procesiji. Cerkve, vmes še kakšna kapela na pokopališču ali ob poti. 
Sv. Nikolaj
Verni kraji so to, ni kaj. Predvsem pa lepi, prav veselje je bilo pogledati te valovite obline z zadnje, razgledne točke, tam pri sv. Nikolaju. Zaključek ni bil ravno na elizejskih poljanah, temveč tistih pri Mokronogu. Bolečo zmago sva z Larsom zalila s pivom, nato pa ob postankih v Mirni in Trebnjem, počasi odpeljala proti domu. Po glavi pa mi je šel znani rek … Pain is Temporary, Glory is Forever.
Mokronog in okolica

sreda, 14. julij 2021

Rožnik

Saj ne vem, kdo je bil bolj presenečen. Vsekakor sem po običajnem komunikacijskem kanalu prejel začudeno vprašanje. Zakaj, kako? Je nov zaklad, mogoče se na vogalu kakšne stavbe skriva invider, so bila vprašanja, ki so kar nekako logično sedla v kontekst predsodka, da mi ljubljanski kuclji niso ravno blizu, Rožnik še posebej ne. 
Ob poti
Toda, zakaj pa ne? Resda predsodki, ki jih človek goji skorajda vse svoje dosedanje življenje, ne izginejo kar tako. In še vedno se nasmejem sodelavki, iz Ljubljane kakopak, ko zavija z očmi ob trditvi, da na Šmarno goro živa ne gre. Saj je gneča, pa karkoli že obleče, nikoli ne bo zadosti (športno) modno primerna za tiste, ki tam gor sopihajo. 
Na Šišenskem hribu
Toda, roko na srce. Če nočeš sesti v štirikolesnik, ti prav veliko klancev, ki vsaj malo dvignejo utrip, niti ne ostane. Kakorkoli. Res sem na vogalu Celovške ceste ob hoji od doma proti začetku vzpona ujel na vogalu bifeja inviderja. In res sem kmalu zatem, na drugi strani otroškega igrišča zagrizel v breg. 
Ljubljana
Mimo nekdanjega stolpa skakalnice, ki so ga pred časom že skoraj porušili, pa potem ob razburjenju jeznih meščanov usmilili, sem po »prečicah znanih«, kot je nekoč pel panonski mornar, sopihal vse do Šišenskega hriba. In ob tem nisem srečal prav nikogar. Čeprav sem se že veselil, da so vsi meščani na morju, me je pot proti Rožniku seveda streznila. 
Rožnik
Ni bila ravno gneča, povsem sam pa seveda tam tudi nisem hodil. Pri gostilni se nisem ustavil, pa tudi pri cerkvi ne. Na drugi strani sem se po stezi z lesenimi pragovi spustil do Večne poti, na obrobju Rožne doline zavil v Tivoli in mimo gradov ter dvorane znova prišel do Celovške ceste. Sedaj sem do doma imel zgolj še nekaj sto korakov poletno pregretega asfaltnega pločnika. 
Tivoli
Je bilo dobro? Vedno je. Ko se gibaš, zadihaš, ujameš nekaj minut miru in tišine v naravi. Pa čeprav sredi našega največjega mesta …

nedelja, 11. julij 2021

Tour de Leskovec

Zjutraj sem kar malo težko vstal. Toda svetloba dneva me je prebudila zadosti, da sem Larsa pričakal v nizkem štartu, pomagal, da sva se čim prej odpeljala dogodivščinam naproti. Prejšnji dan zvečer sva še premlevala možnosti, dorekla na koncu najboljšo. In z avtom naredila nekoliko zveriženo presto po Zagorju ob Savi. 
Lars na skali
Najprej do cerkvice sv. Janeza v vasici Vine. Od koder sva lahko ujela gričevnat svet Zasavja. Se smejala skali, ki se je s strmega pobočja enkrat prikotalila na travnik nad Dolenjo vasjo. Lars je hitro ugotovil, da bo dobra vsaj za to, da spleza nanjo, hitro sem mu sledil tudi sam. En vhod v rudniški jašek sva odkrila že prej, drugega ne daleč od balvana malo kasneje. 
Sv. Urh
Pri sv. Urhu sva ujela stezico do Hrasteljeve skale, čudovitega razgledišča nad krajem. Prav lepo se je videlo navzdol. Še dva hitra postanka in nato muzanje ob prijaznem, a glasnem domačinu pri gradu Prusnik. Najprej niti ni vedel kam greva, potem pa je glasno razglašal, da je grad stal prav tam, poleg njegovega kozjega pašnika. Pa naj bo tako, zakaj bi mu ugovarjala. 
Zagorje ob Savi
Odpeljala sva se proti Zidanemu Mostu, nad Radečami odvila v smeri Šentjanža. Še pred njim ugledala pri cerkvici v Brunku traso najinega današnjega Tour de Leskovec. Lars, saj je vendarle vse nekam v breg, sem potarnal, on pa je samo stal odprtih ust. Da bo bolj po cestah, nič posebnega, nobenih naporov, je trdil še maloprej. 
Tour de Leskovec in rumena čelada
V Šentjanžu sva se zapodila v bregove, najprej po stezah, višje cesti. Sopihala sva, utrip je šel v višave, etapne zmage so dajale edino zadovoljstvo. Vedno bolj so se odpirali razgledi, na gričevnati svet nižje. Najlepši seveda z najvišje točke, ob cerkvi in križu nekoliko višje. Menda eden najlepših razgledov daleč naokoli je bil vreden truda pri vzponu. 
Navijačice ob trasi tekme
Spustila sva se še do nenavadnega mejnega kamna, nato pa na drugi strani v hudi strmini zavirala med spustom proti izhodišču. Seveda z obveznimi postanki, saj morajo biti tudi navzdol ustrezne etape, cilji, ki odkrijejo skrite zaklade. Tik pred Šentjanžem sva srečala geolovska pohodnika, lovili smo se vse do zadnjega cilja, končne točke. 
Pogled z Leskovca
No, čisto končne seveda ne. Ta je bila ob pivu in picah pri prijatelju, združena s klepetom o tem in onem. Seveda še največ zakladih, ob poti in tistih v nas. Prav prijeten dan je bil, ravno prav sončen, ravno prav vroč, ravno prav nasmejan. Zatorej bo v te konce, v dobri družbi kakopak še treba priti …
Pogostitev po končani tekmi ...