sreda, 21. februar 2024

V smeri urnega kazalca

Načrt je bil sprva drugačen. Vleklo me je tja proti Polhograjcem, skoraj sem bil že odločen za cilj nad dolino Ločnice. Potem pa se je vse postavilo na glavo, in ko sem Živo malo pred četrto uro iz Aleje odpeljal skorajda do Ajdine službe na Dunajski, se mi proti Medvodam res ni več dalo. Nos avtomobila je bil usmerjen proti Črnučam, rahel zavoj levo, parkirišče pod Stražo, idealno izhodišče za Rašico. 
Pot skozi gozd
Stopil sem na znano pot po grebenu čez Straški hrib, sonce, toplota, prav pomladno sem se počutil. Ko ozelenijo še drevesa, bo pomlad res tu. Na sedlu stoji leseni križ, spomin, opomnik, kdo bi vedel, na kaj. Na njem visi venček. V slogu preteklega leta rožnate barve. Pod daljnovodom se jelenjad ni prišla pokazat, dvojica je s prikolice za smrdečim avtomobilom odmetavala narezano vejevje. 
Padli starec
Padli starec se je ujel na mlajšega soseda, presenečen pozdrav, s prijateljem se tu srečava večkrat. Vas Rašica je bila danes obsijana z večernim soncem, tudi greben, vrh nad njo. Zavil sem na cesto, ki okoli Velikega vrha pripelje do razcepa nad vasjo, jo mahnil po stezi naravnost navzgor. Presenečen, ker je bilo kamnito pobočje polno zvončkov. 
Rašica
Pot ni bila pretirano blatna, prečkal sem še makadamsko cesto in na drugi strani stopal po grebenu. Mimo je pripeljal kolesar, pozdravil, kot je treba. Gledal sem, ko se je spustil navzdol, mi izginil izpred oči. Prav rad bi videl, kako bo odpeljal strmi del nekaj nižje. Vzpenjal sem se naprej, po najkrajši poti do stolpa na vrhu. 
Pogled z razglednega stolpa
Nekaj korakov in že sem bil nad drevesnimi krošnjami. Sonce se je počasi spuščalo proti obzorju za Šmarno goro, Gorenjska je bila še v soncu, Ljubljana že brez njega. Spustil sem se na trdna tla, po cesti odkorakal do vasi, šel pod njo navzdol, na drugi strani doline, ki pripelje do Črnuč, vzpel na greben, hodil z zadnjimi sledovi svetlobe do avtomobila.
Sonce zahaja za Šmarno goro

ponedeljek, 19. februar 2024

Vrtače in Lancar

Marsičesa ne poznaš. Saj je razumljivo, ne moreš vendarle vedeti vsega. Zato je prav tako razumljivo, da so kotički, ki jih še nisi obiskal, in te zgolj naključje privabi do njih. Tako je bilo tudi tokrat, ko me je povabilo na krožno pot Veselo v Kamnik in urno naprej že dvakrat pripeljalo v te konce. Prvič sem obiskal dobro znani Stari grad, se vzpel na Visoko špico in še malo naprej. 
Ujeto sonce
Drugič sem raziskal pot do Tolste gore. Tokrat mi je ostal še tretji, zadnji del. Da sem vse skupaj povezal v neko smiselno celoto. Avtomobil sem pustil pod Stražo, na razglednem mestu zabeležil prvi vpis. Potem šel proti Lancarju, pa sredi hriba ujel lepo pot, ki pod vrhom pelje proti vzhodu. Prišel sem do manjšega sedla, na drugi strani na suhi travnik. 
Pot pod Lancarjem
Na njegovem robu je bil potreben še en vpis, nato pa sem v gozdu razmišljal, kje je vršiček Vrtače. Ne vem, če sem našel najvišjo točko, veliko vrtačo pa zagotovo. Obšel sem jo in na skalnem robu sklenil, da nadaljnje iskanje nima več smisla. Obiskal sem točko, ki jo kot pravo označuje zemljevid, dva ali tri roglje, ki so se mi zdeli višji, dovolj bo. 
Kronice
Zavil sem nazaj in krožno prišel spet do travnika. Tam je ženska obvladovala dvoje cuckov, eden od njih je le malo prej bevskal kot za stavo. Sedaj je bil tiho, je pa iz gozda pridrvel tretji cucek, malo večja čivava, se drl in zaganjal proti meni. Razmišljal sem, da bi mu dal primeren pospešek za odhod, se premislil in mirno počakal na lastnika. 
Suhi travnik
Pes ni utihnil, sam pa nisem izustil niti besede, lastnika sem le grdo pogledal in odšel navzdol do sedla. Na drugi strani sem se vzpel na Lancar, z njega spustil ob podrtem drevju strmo navzdol. Sledi kolesarjev na strmini, zažrte v mehko črno prst. Norci, da tu letijo navzdol, sem zavijal z očmi. Do avtomobila ni bilo več daleč, sonce je ravno zašlo za obzorje, še zadnji žarki so izginili za njim, hitro se je večerilo, ko sem se odpeljal navzdol proti Kamniku.
Večer

petek, 16. februar 2024

Jakob

Zima se je zame kar prehitro končala. Verjetno še za marsikoga tudi. Ob koncih tedna si kdo omisli nekoliko bolj velikopotezne ture, med tednom, po službi, pa na kaj takšnega lahko pozabiš. Razmišljal sem sicer o Vršiču, vendar me je Borut hitro postavil na trdna tla. Že pred kakšnim tednom je bilo pod Nad šitom glavo precej kopno, prehodi skozi ruševje komaj zvezni. 
Zahod
Kar pomeni, da o kakšni resni smučariji, ob teh temperaturah, lahko neham sanjati. Kaj se more, takšna zima, pa naj jo je povzročilo globalno segrevanje ali kaj drugega, nič ne moremo vplivati. Ker pa sva bila z Borutom že na vezi, sem predlagal, da skočiva vsaj na Jakoba. A brez domačega soglasja ni mogel še nič potrditi. 
Angelček
Ko sem ravno hotel odpeljati z Milj, prepričan, da bom spet zgolj sam sebi sopotnik, je javil, da je prost in ima čas. Sem bil vesel, saj je družba vedno dobrodošla. Pobral sem ga na Bregu, pri kamnolomu pod senčnico Josipine Turnograjske sva komaj dobila prostor za avtomobil. Navzgor sva šla s Podaka naravnost, pod Pustim gradom in po Juhantovi poti. 
Julijci v daljavi
Sonce je na zahodu zahajalo, zadnji žarki so naju še pobožali, potem pa ugasnili. Hodila sva ob klepetu, o maratonih, tu in tam. Borut se jih udeležuje redno, je že stari maček. Sam grem letos na prvo desetko. Pa bomo videli. Ob poti naju je presenetilo keramično srce, mogoče spomin na Valentinovo, bližajoče se Gregorjevo? Ko se ptički menda ženijo? Pod njim je bil keramični kuža, v starem razdrtem deblu dva angelčka. S srčki seveda. 
Na pivu
Zavila sva do koče pri Franciju, ob pivu obsedela na klopi, saj se nama res ni nikamor mudilo. Potem pa šla mimo koče Iskra, cerkvice svetega Jakoba, čez vrh navzdol do ceste. Po njej sva se med tem, ko se je stemnilo, spuščala zložno v dolino. Na Pristavi so se budili spomini, še mimo Podaka in že sva bila pri avtomobilu. Res je prijetno v tako dobri družbi.
Jakob