sobota, 30. junij 2018

Nanos

Nanos je bila njuna izbira. Želja, ki je očitno tlela že dlje časa, ponovitev zgodbe izpred dni. In je potrebovala nekaj časa, da je dozorela. Ko sta brez večjih zadržkov prikimali. Se zjutraj na parkirišču pri Razdrtem še nekoliko zaspano ozrli v hrib nad nami. Vetrnica nam je lenobno pomahala v pozdrav, ko smo zagrizli v breg. 
Sveta Trojica
Skozi gozd se je dvigala strma pot, utrujenost je naraščala, počitki so bili obvezni. Melišča so nosila kamenje, ki so ga stene izvrgle. Strmina je za trenutek nekoliko popustila, končno smo stopili na plano, pod nami so se odprla prostranstva, nad nami skalnat svet. Kraljestvo gamsov, dva sta stala na robu visoko, zvedavo opazovala pisano druščino vzpenjajočih. 
Zvedava opazovalca
Sonce je zarisalo krog svetlobe na travnike v daljavi, pričaralo nasmeh na obraz. Nekoliko kisel, kot sem izvedel, pa vendarle. Suhe prepišne trave so nas pozdravljale, izvili smo se na vršni greben, mimo oddajnikov prišli na razgleden rob. Ali je to najvišja točka ali ne, nas ni zanimalo. 
Proti vrhu
Važno je bilo, da vidimo daleč, si vzamemo čas. Za počitek, nekaj besed, sporočilo v dolino, kratko misel ali dve. In nato korak navzdol, tja proti Hieronimu, ki je bil dekletoma še kako znan. Tu mimo smo hodili, sem takoj izvedel. Na dolgi učni poti za življenje. Pomahali smo torej staremu znancu, po stezi sredi strmih trav stopali navzdol, do gozda, travnikov. 
Utrujeni
Koraki so si sledili, pogledi ostajali zadaj, srečanja so bila sedaj bolj redka. Kaj raste ob poti, je povedala Živa. Pegasti badelj, zdravilna rastlina. Ona že ve, sva si mislila z Ajdo in zamišljeno stopala naprej. Zadnji spust, nov pozdrav vetrnice, tokrat nekoliko počasnejši. 
Sv. Hieronim
Še zadnji pogled na pot, obiskani vrh, nato pa nad hrupno cesto prehod do parkirišča, našega doma. Ki nas je tudi tokrat zvesto počakal, nato pa prav hitro, kot je bila želja, odpeljal po sivi cesti proti domu.
Vetrnica

sreda, 20. junij 2018

Zelenica

Zelenica ima po pravici prav takšno ime. Kajti spomladi, ko sneg izgine, se visoki travniki okoli koče obarvajo. Največ je seveda zelene, kot se spodobi in je prav. Saj med travo najdemo različne zeli, hribjo reso, lapuh, regrat. Druge barve so kot mavrica razprostrte pred radovednimi očmi. 
Plazovi pod Begunjščico
Rumeni ranjak, vijolična materina dušica, kimajoča kranjska lilija, kukavičnice, med njimi celo lepotica, skoraj nekoliko prevzetna murka. Takšen cvetlični paradiž si je seveda treba pogledati. Ura in nekaj minut hoje in komaj omembe vredni napori so naju, dve generaciji, peljali iz znanega parkirišča nad sv. Ano proti željenemu cilju. 
Špica Vrtače
Dan je bil, kot bi si ga lahko zgolj želel. Sonce je kukalo na plazove pod Begunjščico, modro nebo, le redki pohodniki. Koraki so izbirali smer, tam, kjer ni prestrmo, kjer je bilo jasno, da bo prav. Posamezne besede, številne misli, neskončno drobcev preteklosti. Še zadnja strmina, tik pod sedlom, ostankom nekdanje žičnice. 
Lepotica
Zaspana koča, zavoj na pisane travnike, skalna piramida Vrtače, obet prav posebne čajne mešanice. Ki je sedaj počasi nastajala, izbor dobrot, ki jih ponuja narava, v platneni vrečki. Suhe bodo še dolgo v kratke zimske popoldneve budile spomine, tudi na ta dan. Tišina, komaj zaznavni vetrič, ki se je iz ene doline zaganjal proti drugi. 
Pogled proti Košutici in Velikemu vrhu
Pogled je božal Triangel, hrepenenje po vertikali. Morda nekdaj, skupaj, sam. Kdo bi vedel, kaj vse še prinese čas, vsak dan nas znova preseneti. Sonce je grelo, obveznosti so klicale, treba je bilo odriniti nazaj. Na strmini sem podal roko, prijetno je bilo tako hoditi. Občutek zaupanja, navezanosti, se je krepil. 
Cvetoči travniki
Mimo cvetočih travnikov sva se spustila nazaj do Ljubelja, pogledala nazaj, navzgor. Vsekakor je bil to dan, ki ga ne pozabiš kar tako. Dan, ki se kot nekaj posebnega zapiše v spomin.