Megleno jutro

Vremenska niti ni bila pretirano slaba. Pa vendarle se je kot že tolikokrat pokazalo, da kakšne jasnine ne bo. Še več. Ko sem zakorakal z Ljubelja, se je nad kočo Vrtača že plazila megla, tudi pihalo je nekoliko. Manj kot dan poprej, pa vendarle. Stopil sem na smuči, danes znova sam, začel z vzponom. Ljudi ni bilo, verjetno so jih odgnali slaba napoved, jutro, vedno bolj klavrne razmere. 

Koča Vrtača

Pa kaj. Predihati se je treba, dvigniti rit iz postelje in narediti nekaj za sebe. Še pred začetkom službe, napovedanim poslabšanjem vremena. Čez plaz sem bil kar hitro, danes sem hodil s svojim tempom, ravno prav hitro, nič se nisem zaganjal, bil preveč zadihan. Hodil sem po svoje, vdiralo se ni nič, psi pa so držali bistveno boljše kot na mestoma trdi špuri. 

Mala plazovina

Na zgornjem delu servisne ceste me je presenetila sveža plazovina. Ni bila pretirano velika, zasula je četrtino širine ceste. Pa vendarle. Kar malo s strahospoštovanjem sem nadaljeval, pogledoval proti strmemu gozdnemu pobočju nad menoj. Nikoli ne veš … Koča je samevala, nadaljeval sem proti vrhu. 

Zelenica

Veter se je krepil, razpihoval samoto nad grebeni, prinašal toploto. Sneg je bil kljub obetajoči odjugi še vedno povsem v redu. V glavnem sem sledil špuri, šel tudi malo po svoje, preskočil preko strmega pobočje do zadnjega vzpona in vrha. Megla okoli mene, videlo se ni nič. Pa kaj. Saj razgled od tu tako dobro poznam. Zgolj zaprl sem oči in vse skale, griči, gore so bile tu. In saj je prav, da je vedno, ob vsakem vzponu, na Trianglu malo drugače, posebno. 

Na vrhu

Pihalo je, skrival sem se za sončnimi celicami, se pripravil za spust. Ker ni bilo nikjer nikogar, sem zavijal nekoliko bolj previdno. Sneg je bil težji, kot mi je ostal v spominu izpred dveh dni, na uravnavi nekoliko trši. Prva živa duša pri koči, nadaljevanje zavijanja navzdol, preko plazu, plazovine, vijuganje skozi vedno bolj izrazito minsko polje. In zadnji zavoj pri avtu, seveda. Danes se je še dalo.

Med smuko