Ankova slapova

Spontane ideje. Dobre, slabe, včasih najboljše. Tako se mi je ob vožnji proti Jezerskemu sredi serpentin porodila misel. Ki je povezala mojo željo po točenju jezerske slatine in cilj, ki ga vsaj v zadnjem času nismo prav pogosto obiskali. Ankova slapova. Dekleti sta se strinjali. Ko je Živa pokazala svojega kuščarja, Kali pa je bila v prtljažniku, smo se odpeljali do slatine, natočil sem kanister. 

Ankova kapela

Kali je zaradi čakanja postala nestrpna, gremo, je odločila Ajda. Zapeljal sem do cerkve sv. Andreja in parkiral tam, kjer je dovoljeno. Do slatine smo se vrnili peš, nadaljevali s hojo proti kmetiji Anko. Moja mama, ki se je danes pridružila, je odločno, z minuto ali dvema zaostanka, sopihala za nami. Nad vikendi smo postali, pa je že od daleč mahala, naj gremo kar naprej. 

Orhideja

Živa je bila takoj navdušena, da zagotovili družbo čakajoči, mi z Ajdo in Kali pa smo nadaljevali. Čez potok, najprej zložno, nato pa kar strmo navzgor. Do dobro označenega odcepa, ki nas je usmeril na stezo, ta pa pripeljala do zgornjega slapu. Kali je bila navdušena, voda ji je res všeč, če le ni pregloboka. 

Kali

Ajda ji je metala kamenčke, ona pa je navdušeno skakala v smer, v katero so poleteli. Špricalo je vse naokoli, prava osvežitev. Med vračanjem sem opazil, da so se obiskovalci te naravne lepote spuščali tudi do spodnjega slapu. Seveda sem jim sledil, pa me je Kali v strmini prehitela. Tako ob spustu, kot ob vzponu nazaj na stezo. 

Igra pri zgornjem slapu

Tudi Ajda se je spustila za nama, vrgla pogled na slap, se vzpela ob moji pomoči v najbolj sitnem delu nazaj. Šli smo do odcepa in se po kolovozu strmo spuščali navzdol. Ravno na delu, kjer strmina nekoliko popusti, smo opazili mamo in Živo, ki sta se že obrnili in začeli hoditi nazaj, v smeri Anka in slatine. 

Spodnji slap

Da je bilo dovolj hoje in vzpona, sta zagotovili. Prav. Tri generacije smo šle nekaj korakov skupaj, potem pa smo z Ajdo in Kali ušli naprej. Iskati smo šli avto, kateri nas je vse skupaj, po ponovnem postanku ob slatini, odpeljal domov. Najprej na Jezersko, kjer sta se dekleti poslovili, nato pa naprej v smeri Milj. 

Generacije

Zadnjič

Sedaj pa res … zadnjič. Sva si rekla z Borutom, ko sva parkirala na Vršiču. Tisti del, ki je pred tremi dnevi še komajda omogočal zvezno smučanje iz Vratc do parkirišča, je bil sedaj kopen. Kar pomeni ropotanje navzgor po drobirju melišča in nekaj podobnega tudi ob vračanju. Da o prehodu nad Vratci ne govorim. 

Snega je vedno manj ...

Pa saj vendarle ne greva tja gor. Na Nad Šitom glavo sva odgovorila na vprašanje naključnemu opazovalcu. Da se mu ne sanja kje je to … je takoj priznal. Ko se je Borut še považil dvema Nemkama, ki sta z odprtimi usti gledali, koliko je še snega, da je to skorajda nekaj normalnega, sva bila pripravljena za vzpon. 

Prisank

Hoja s psi se je kmalu zaključila. Ko sem šel peš čez prvi kopni del, mi sprva ni bilo jasno, kaj je drugače kot pred slabim tednom dni. Potem se mi je posvetilo. Snežni jezik je bil sedaj že dvakrat prekinjen in tam, kjer sva zadnjič vratolomno spustila smuk, bi sedaj lahko kvečjemu skočila v slogu bratov Prevc, seveda ob precej slabem izzidu za že tako precej ubogo opremo. 

Vzpon

Moje smuči so bile poflajštrane, skorajda novi pancerji kot bi jih že sem in tja obglodala kakšna miš, pa še kaj bi se našlo. Borut je sredi vzpona ugotovil, da mu je odpadel vijak in je bilo okovje na eni smučki neuporabno. Skorajda. Po prvotnem razmišljanju o leseni kajli sem se spomnil, da imam v nahrbtniku zaradi lastnih težav izolirni trak. 

Servis na vrhu

Takoj se je rodila ideja o popravilu. Ki sva jo kasneje na vrhu tudi izvedla in smuka navzdol je bila rešena. Končno sva bila na zgornji snežni flanki, ki naju je pripeljala tik pod vrh. Ta je bil tako kot zadnjič kopen, le snežna flika nad steno je omogočila do prekinitve bodisi en dolgi ali tri kratke zavoje. Demonstrirala sva tako prvo kot drugo možnost. Seveda po nazdravljanju iztekajoči sezoni. 

Mala Mojstrovka

Navzdol so si sledili res uživaški zavoji do dveh krajših prekinitev, kjer vmes smuči ni imelo smisla natikati. Če jih sploh snameš seveda, bi rekel Borut. Še nekaj metrov peš do prehoda skozi ruševje in nato zavijanje do parkirišča. Snela sva smuči in si še enkrat, ob pogledu nazaj na plaz, rekla … zadnjič. Čeprav … res zadnjič? Borut pravi … nikoli ne reci nikoli :-)

Popravilo uspelo ... smučamo!

Klasični krog

Čas je že bil, da vse ozeleni. Da se tudi malo višje sneg poslovi, mokra tla posušijo, mraz popijejo topli sončni žarki. Da se smuči postavijo v kot in sede na kolo. Da se naredi spet hitri krog, ki mi vedno požene nekaj krvi po žilah in napravi dan takšen, kot mora biti. Svetal, prevetren, nasmejan. Gume so bile napolnjene, škripanja po zimskem spancu komaj kaj. 

Proti goram

Prvi metri so bili za menoj, ko sem pomislil še na glavo. Seveda, vse drugo je v njej, čelada, ki jo lahko zaščiti, bi pa kmalu ostala doma. Zagnal sem se proti Visokemu, nadaljeval skozi Hotemaže in do Tupalič. Srčni utrip se mi je komaj dvignil, ko sem zavil proti Možjanci. Da vidim ali sem ali nisem. 

Vzpon

Prvi pravi preizkus vzdržljivosti, kondicije, ki sem jo pridno nabiral celo zimo. Med sopihanjem sem se tolažil, da tu delujejo povsem druge mišice. In si dal vedeti, da bo treba prevoziti še kakšen klanec, preden bom z vzponi zadovoljen. Daleč od tega, da bi moral peš, seveda. Toda vseeno se mi je dihanje zdelo nekam pregloboko, noge so malo pretežko pritiskale na pedala, presneto, kje je vsa moč? 

Možjanca

Odprl se mi je pogled na Apnišče, malo višje tudi na Ljubljansko kotlino daleč spodaj. Skozi vas sem pod sv. Nikolajem zavil na makadam, med spustom odklepal vilico, nadaljeval malo gor in malo dol do asfalta, ki so ga do roba svoje občine postavile Cerklje. Spust in rahel vzpon do Zgornje Štefanje vasi, še en takšen val do spusta proti Cerkljam. 

Štefanja Gora

Med vožnjo navzdol so me presenetila dela, izgradnja novega vodovoda, kot sem lahko videl, poteka brez težav. Le delavci bi se lahko včasih malo umaknili, tovornjak, ki je stal preko ceste je zahteval hiter obvoz po makadamu. Že sem letel čez Grad, pod Strmolom proti Češnjevku, Velesovu in domači občini. Skozi Luže in do Visokega, kjer sem zašpilil klobaso, do Milj, kjer sem prislonil kolo. Ga pogledal in rekel … še se dobro pelje.

Strmol