Španov vrh z Živo

Živa je imela med svojimi študijskimi obveznostmi nekaj prostega časa in nisem mogel skriti veselja, da bo šla z menoj na smuko. Seveda sem previdno vprašal kam in koliko naj bo hoje. Ter se potem prilagodil njenim željam. Z omejitvijo do ene ure hoje se je tako ali tako izkristaliziral zgolj en smiseln cilj. Španov vrh. Seveda. 

Jasnina in prve snežinke

Zjutraj nisva pretiravala z odhodom. Je bilo, kot napovedano, premrzlo. To torej ni bilo presenečenje. Oblaki, ki so se gostili, posamezne snežinke, pa že. In snežilo je vedno bolj. Mogoče je bil to razlog, da sva bila na izhodišču prva. Čeprav se je videlo, da se smučarski delavci s progo niso pretirano potrudili, sva v režo za prostovoljne prispevke odrinila kovanček in se nasmehnila ob dodatni ponudbi. 

Vzpon

Snickers in osvežilci zraka. Prvo ti seveda lahko pride ob vzponu prav, čemu bo drugo, pa ne vem. No, lahko bi si sicer kaj mislil … Jasni špuri sva sledila navzgor, nekaj modrega neba, ki se ga je videlo nad Zgornjesavsko dolino, so počasi zagrnili oblaki. Že sva bila na ravnini, snežinke so padale, pravi snežni metež. 

Snežni metež

Živa je hodila lepo, s svojim tempom, ravno pravšnjim, saj se nama končno ni prav nikamor mudilo. Prišla sva do strmine, kmalu videla, da naravnost navzgor ne bo šlo. Je bilo le prestrmo. Zato sem šel malo sem in malo tja, Živa pa seveda za menoj. Na uravnavi pri zgornji postaji žičnice sva se ustavila, stopila tistih nekaj metrov do najvišje točke. Tam sva se tudi pripravila za spust, zapeljala navzdol. 

Okrašena smrečica

Vijugala sva po ozkem delu poteptanega smučišča. Na njem je bilo centimeter ali dva novega puhca, ki se je prav lepo prašil. Levo ali desno od »proge« pa je bil že čisto drugačen svet. Skorja na snegu je delala zavoje tam precej manj užitne. Brez težav sva peljala navzdol, zavoji so si sledili, čisto užitno, le zadnjih nekaj deset metrov je bil rodeo. Pa nič zato. Samo, da je bila mladina zadovoljna.

Zavoji