sobota, 30. december 2023

Praznični Lubnik

Božično novoletni čas. Z njim imam vedno nekakšne težave, prevelika pričakovanja, ki seveda potem nikoli niso uresničena. Če se k temu primeša še nekaj slabe volje, je pa to tako ali tako recept za katastrofo. Toda po slabem začetku se je razpoloženje izboljševalo, dan poprej sem z mamo naredil lep sprehod po Kranju. 
Jutranja Škofja Loka
Po premiku do Škofje Loke pa sem tam poleg lučk, praznične okrasitve, hote ali ne slišal še nekaj taktov Pop Designa. Od njihovih prvih hitov, Božične noči, do zabavanja ne pretirano velike množice oboževalcev pod odrom s preigravanjem Queenov. Zame je hiter odhod v posteljo pomenil zgodnje zbujanje, stopinje v temnem jutru, še preden je sonce vstalo. 
Mali Lubnik
Šel sem do Podlubnika, zavil čez Soro, vklopil čelko, zagrizel po strmi poti proti grebenu. Vzpenjal sem se še kar hitro, čeprav rekordov zagotovo nisem postavljal. Kje je Rantov hrib, nikoli ne vem, Mali Lubnik pa sem že našel. Ko sem se spuščal proti poti, ki se vzpne do večjega brata, sem ugasnil lučko, zdanilo se je. 
V kočo nisem stopil, je bila pa že zunaj, pri anteni, živahno. 
Ko nebo zardi
Gledali smo sramežljivo rdečico obzorja, čakali, če nas bo pozdravil pravkar zbujeni dan. Pogled proti vzhodu po nekaj minutah počitka, strnjena oblačnost, sonce, ujeto za njo. Ni imelo smisla čakati, zastavil sem korak navzdol, odvil proti Staremu gradu, tik pred njim so me dosegli sončni žarki. Pokukal sem h graščakom, vrata na strežaj odprta, pa nikogar ni bilo doma. 
Stari grad
Vzpel sem se na sedlo, jo mahal pod Kobilo nazaj v smeri izhodišča. Na robu travnika, tik ob poti, sem začudeno gledal odprtino v tleh. Blatne sledi so kazale, da so skoznjo že lezli, topel zrak, ki se je dvigal iz globin, obetal nadaljevanje. Ni me premamil vhod v pekel, kraški škofjeloški svet, šel sem naprej do gradu, se spustil v Loko, ki se je počasi prebujala. Hitel do izhodišča, silvestrovo je bilo pred vrati.
Škofjeloški grad

torek, 26. december 2023

Na Kosmatici je še sneg

Snega ni še od nikjer, nobene priprošnje, takšne ali drugačne, ne pomagajo. Zatorej je bila kar spodbudna vest, da ga je vsaj na Kosmatici očitno še dovolj. Rok je bil ob klicu ravno v nočni izmeni, kmalu mi je klic vrnil s sporočilom, da se mi bo zjutraj lahko pridružil. Poleg njega pa še sin Aljaž. 
Pri Podnarju
Slednji je bil pred kratkim na Krvavcu, Kosmatica se je kazala kot nekakšno logično nadaljevanje v turnosmučarski šoli. Pod Podnarjem je bilo ob cesti že polno avtomobilov, zato smo zapeljali višje in parkirali tik ob belini. Pridružili smo se tistim, ki so ravno odhajali, preko travnika, ki ga še vedno popolnoma prekriva sneg. 
Rok in Aljaž
Tudi v gozdu ga je dovolj, mestoma je kakšno mesto pomrznjeno, vendar se je tudi Aljaž, ki mu je trdi sneg nagajal na Krvavcu, vzpenjal brez težav. Pokazalo se je ostenje Vrtače, Zelenjaka, Palca, slutilo, kje je Žleb. Mlademu turnemu smučarju, s katerim sva ušla nekaj korakov naprej, sem povedal tudi, kje je Rjavica. Saj nikoli ne veš, kdaj ga pot zanese na te griče tik za mejo. 
Nebo
Začetek ceste, hodili smo kar hitro, za Roka sem že vedel, a tudi Aljaž ima dosti kondicije. Tik pod ovinkom pred zadnjo bližnjico so navzdol pridrveli prvi smučarji. Po ropotu smuči je bilo jasno, da je podlaga na cesti kar trda. Bližnjica je začetek zabelila s krajšim kopnim mestom, potem pa je bilo snega zadosti. Prav tako kot z manjšo prekinitvijo tudi na spodnjem travniku. 
Vgrizeva planina
Me je pa presenetilo, ker je bila koča na Vgrizovi planini odprta, iz dimnika se je kadilo, ko smo peljali navzdol, jih je nekaj sedelo pred njo. Do vrha ni bilo daleč, le še nekaj korakov in že sem bil na najvišji točki, malo za mano sta prišla tudi Rok in Aljaž. Kratek počitek, razgledi, spet sem imel kaj povedati. 
Na vrhu
Potem pa navzdol, do planine in po cesti proti izhodišču. Številni so se še vzpenjali, dan je bil lep, sonce je grelo. Je bilo vredno. Šibali smo mimo, na trdi podlagi je odlično letelo. Kot bi mignil, smo bili na koncu ceste, tudi nadaljevanje do parkirišča je bilo tekoče. Ja, res lep začetek dneva v odlični družbi.
Smuka

nedelja, 24. december 2023

Špica

Spet je tukaj tisti teden v letu. Ko bi morali biti veseli, se imeti radi, uživati v vseh in vsem, kar nas obdaja. Ko v resnici nekateri veseljačijo preko vsake mere, brez misli na preostanek sveta, vse, kar nas še čaka, kar se ravnokar dogaja. Katerim je ta čas preprosto … špica. Drugi so ravno zaradi tega globoko potrti, se iz črnih misli ne morejo izvleči, tonejo vedno globlje. 
Oblaki
Zgolj vprašanje je, katerih je več. Kam se kdo utegne uvrstiti. Sam sem si rekel, naj bo vsaj vrh Špica. Vsaj nekaj, če je že preostanek črn, brez optimizma, upanja na boljši jutri. Zgolj čas, ko čakaš, da te doleti tista bolezen, s katero smo vsi okuženi in je zanesljivo, vsaj kolikor je znano, stoodstotno smrtna. 
Pot
Bil sem sam. Kaj pa drugega. Saj po svoje mi je kar ustrezalo, še sam sebe sem komaj prenašal. In potreboval sam čas. Za razmislek o svojem življenju, smislu tega in onega, dogajanju, odločitvah, bolečini. Dan je bil … kot rečeno … ravno pravšnji za to. Jutro se je začelo s krvavo zarjo, neki čudni oblaki so bili na jugovzhodu. Kar malo strašljivi, nezemeljski so bili za videti. 
Pogled izpod Špice
Ko sem stopil na pot, je bila ta pomrznjena, nad menoj pa debel, siv, težak pokrov. Edino, kar je bilo dobrega, je bila samota. Še živali so se poskrile. Na sedlu sem zgolj pomahal Staremu gradu, kjer sem z obzidja zrl na Kamnik pred dnevi, se vzpel na (Visoko) špico, s čudovitim razglediščem tik pod vrhom. Prav na vrhu sem srečal gospo, ki je telovadila, prvo srečanje danes. 
Pogled na Stari grad iz sedla
Zgolj pozdravila sva se, pa saj, kaj pa bi ji rekel? Tako zgodnja? Tomaževo mantro … pa kar sama? Srečanj je bilo zdaj več, dežela se je zbudila, ljudje skupaj z njo. Malo za kondicijo, malo pa tudi kar tako, zase, sem se spustil na drugo stran, obrnil in znova preko vrha vračal v smeri gradu. Spuščal sem se proti Nevljici, tja, kjer me je čakal avtomobil. Da se z njim odpeljem … domov. Domov?
Življenje

sobota, 23. december 2023

Sončni vzhod

Večer prej sem šel do prelomnice nad prvo pravo strmino pogledat, kakšno je stanje. Sneg je, je bila dobra novica. Minsko polje, nekoliko slabša. Ker se bližajo prazniki in sem hotel biti čim prej doma, sem se odločil za zgodnji odhod. Vzel sem stare smuči, se spraševal, ali so psi, ki sem jih nalepil, res pravi. Nekam ozki so se mi zdeli. 
Jutro na Ljubelju
Pa vendarle sem po prvi strmini, ko so kar dobro prijemali, dobil zaupanje in brez težav nadaljeval navzgor. Dobro sem videl, da so se prejšnje dni vzpenjali bolj ali manj pešci, zgolj sem in tja kakšen smučar. Zavil sem na servisno pot, skozi golo drevje opazil na vzhodu prvo sled svetlobe. Ko sem se vzpenjal proti Zelenici, sem že lahko ugasnil lučko. 
Vrtača
Pred mano je bila spet piramida Vrtače, s tega mesta me vedno prevzame. Nadaljeval sem mimo koče, na prvi strmini ugotovil, da so vse sledi morebitnih predhodnikov zasute. Zato sem vlekel svojo sled, ne najbolj naravnost, toda s tokratno »kamen« opremo drugače ni šlo. Prvo srečanje danes. Nekdo se je peš spuščal, obiskal je levi vršiček, verjetno prvega od mož. 
Sled
Na bolj strmih delih mi je malo drselo, jezil sem se, prepričan, da bi ob malo bolj skrbnem pogledu v domači ropotarnici našel boljše pse. A na koncu sem vendarle prišel do grebena, zavil proti Trianglu. Dan se je rojeval, hotel sem ujeti sončni vzhod. Na vrhu sem naredil nekaj fotografij, vse pripravil. 
Triangel
Vetra skoraj ni bilo, le sem in tja je prišel sunek, zavrtinčil snežni puh, grozil, da kaj odpihne. Vendarle pa daleč od napovedi. Kar nekoliko težko sem čakal, da sonce le pogleda preko grebena Begunjščice. Najprej se je njegova svetloba pokazala na Velikem vrhu, nato razlila po Stolu, vrhu Vrtače. Končno je obsvetlila Može, nekaj minut kasneje sem dočakal sončne žarke tudi na vrhu Triangla. 
Še malo ...
Čas je bil za spust. Snega sicer res ni na pretek, vendar pa se je kar v redu uvijalo, celo nekaj lepih zavojev sem naredil v novem snegu. Prečil sem nad kočo, se spustil na servisno pot, nadaljeval po njej. Tipični rodeo, sledi gosenic teptalca, horda pohodnikov, ki je prehodila pobočje po celi širini. So noge kar bolele ob zavijanju po razriti podlagi. 
Sončni vzhod
Prehod z ovinka je bil precej bolj soliden, pa tudi nadaljevanje, vse do zadnjega zavoja. Seveda ob upoštevanju minskega polja. Vendar je bila masa smuči, ob zadnjem zavoju, tik pri večji skupini reševalcev, ki se je odpravljala po pobočju navzgor, presenetljivo malo popraskana. Zdaj naj pa že pade nov sneg …
Zavoji

petek, 22. december 2023

Spet ponoči na Starem Ljubelju

Andreas je najprej javil, da pride v soboto. Potem pa se vseeno premislil in po nekaj sporočilih sva bila dogovorjena, da se dobiva že na petkov večer ob sedmih, na Ljubelju. Toda komaj sem odrinil z Milj, pravočasno seveda, sem že dobil obvestilo, da bo čez deset minut na zbirnem mestu. Čez pet minut je prišla še slika vožnje skozi predor. 
Kapelica ob poti
Ja, kaj se more, sam si je kriv, da bo moral počakati, sem si mislil in mirno odvijugal do parkirišč na nekdanjem mejnem prehodu. Komaj sem stopil iz avtodoma, že bi se skorajda znašel na riti. Razen glavne ceste je bilo vse poledenelo. Zagrabil sem potrebne stvari, prijatelju dal palice, stopila sva do poti na Stari Ljubelj. 
Nova kapelica na Starem Ljubelju
Hitro je bilo jasno, da je bilo edino pametno sanke pustiti na toplem, saj je bil spodnji del ceste kopen. Šele po drugem ovinku so bile na cesti flike snega, strnjena snežna odeja se je začela še precej višje. Na srečo je s pridobivanjem višine naraščala tudi količina novega snega, zato ni drselo, hoja je bila prav prijetna. 
Obelisk
Nad nama so bile zvezde, tišina noči, na poti sva bila sama. Le sneg je nekoliko škripal pod nogami. Kapelica je bila že daleč pod nama, zadnji ovinek, od koder se je ob polovični svečavi lune videlo belo Košutico. Koča na Starem Ljubelju je bila zaprta, temna, očitno ta večer zapuščena. Naredila sva še nekaj korakov do mejnih obeliskov, lesene kapelice z zvončkom. 
Sledi v svežem snegu
Pustila sva ga na miru, le kdo bi z zvonjenjem motil tišino. Nekoliko je pihalo, mraz naju je stresel, zato se nisva pretirano obirala. Andreas je ob pogledu na svojo uro ugotovil, da sva navzgor hodila pol ure. Solidno. Še pogled v dolino, na luči Tržiča, potem pa koraki navzdol. Presenečeno sem zrl na lučke, ki so se občasno pokazale nekje pod nama, nisem si mislil, da je cesta tako blizu. Podnevi je ne vidiš. 
Koča
Ob klepetu sva se hitro spuščala. Ko je novega snega zmanjkovalo, je bilo treba popaziti na korake, nekaj ledenih ploskev, hitro bi te lahko spodneslo. Na srečo sva imela palice, zadostna opora. Že sva bila pri predoru, še previdno preko parkirišča, čakala sta naju pivo in panettone. Na toplem seveda.
Pogled v smeri Tržiča

četrtek, 21. december 2023

Stari grad

Danes je bil dan za vpise. Zadal sem si, da se med sprehodom po Kamniku in okolici vpišem točno osemkrat. Zato sem takoj po službi odpeljal proti Trzinu, Mengšu, vesel, da razen na mestu, dveh, ni bilo pretirane gneče. Parkiral sem blizu Kamniške Bistrice, stopil čez cesto, se usmeril na pot, ki pripelje na Stari grad. 
Visoka špica
Tablica na izhodišču je obetala pol ure hoje, računal sem, da bom nekaj hitrejši. In res sem bil. Kar ni bilo slabo, saj sem tako ujel najlepše trenutke večerne zarje. Postal sem na robu grajskega obzidja, oblaki so vedno bolj rdečeli. Nekaj nižje je proti mestu kot dolg jezik štrlela razgledna ploščad, ki ne sme biti odprta, vprašanje, ali sploh kdaj bo. 
Prehod skozi grajska vrata
Večer je pregnal pohodnike, bil sem sam, tišina je na ploščadi ob gostišču delovala kar malo čudno. Bližnja Visoka špica je vabila, toda nisem se ji pustil pretentati. Tako ali tako imam načrte še tam okoli, danes pa bi me preganjala tema, lahko bi hodil zgolj z lučko. Ne, sem rekel sam pri sebi, zavil navzdol. 
Ostanki gradu
Čez mesto, kjer so zdaj zgolj ostanki zaporedja mlinčkov na potoku, se je zvrnilo podrto drevje, posamezni palčki nad potjo žalostno gledajo opustošenje. Hotel sem priti do parkirišča malo nad izhodiščem, pa sem po nekaj korakih na prvem odcepu videl, da ne bo prav. Drugi me je po nekoliko razmočeni poti vendarle pripeljal prav. Do roba travnika, ceste. Spustil sem se v Kamnik. 
Kamnik
Raziskoval sem okolico gradu Zaprice, muzej na prostem, Žale s kalvarijo, številne sveče na pokopališču. Se prepustil mestu, lučkam v tem prazničnem času. Odkril mamuta, ostanke nekdanje usnjarske industrije. Bilo je mraz, prste na rokah sem imel že čisto trde, nikakor si jih nisem mogel pogreti. Zato sem ob Kamniški Bistrici pobegnil do avtomobila, vklopil gretje in se odpeljal proti domu. Počasi, prav počasi, sem se odtajal.
Okrašeno mesto

ponedeljek, 18. december 2023

Zvoh

Z Borutom sva bila sicer dogovorjena za ob petih. A so se njemu delovne obveznosti malo zavlekle, ura je bila skoraj pol sedmih, ko sva končno pri Rozki stopila na smuči. Seveda je bila tema, noč, nad nama milijarde zvezd in še kakšna za povrhu. Ter luna, ki se počasi debeli in daje že kar solidno svečavo. 
Rozka
Snega je bilo zadosti, špura, ki pelje proti Tihi dolini, pa mestoma poledenela. Čez dan se ogreje, ko zvečer pritisne mraz, pa sneg hitro pomrzne. Pod nama na robu gozda je stala velika modro okrašena smrečica. Tudi v Tihi dolini so bile koče razsvetljene, za okni se je videla novoletno okrasitev. 
Modra smrečica
Šibala sva naprej, ugotavljala, kako so razširili smučišče, opazovala lučke v dolini. Svetlobo sva opazila tudi v ruševju Zvoha, Borut je zatrdil, da se premika. Le kdo bi lezel tam gor, sva se spraševala. Naju zelenjava ni vlekla, šla sva naprej po progi smučišča. Na strmem delu vzpona proti Zvohu je trda, mestoma poledenela podlaga, pokazala svoje zobe. 
Tiha dolina
Večinoma nama je sicer uspelo hoditi naravnost navzgor, včasih pa so smuči zdrsnile. Seveda sva imela marsikaj povedati o opremi, ki mogoče sedaj res že »kliče po novem«. In da likanje sicer pomaga, da psi ne pobegnejo, kožo imajo pa še vedno ofucano. Strmina se je počasi položila, še nekaj korakov. Tam pred jezerom je bilo slišati glasen klepet, ni mogel biti nihče drug kot skupinica iz ruševja. 
Križ na Zvohu
Midva sva zavila na vrh, pri križu in marmorni plošči z vrisanimi razgledi uganjala norčije s slikanjem. Enkrat fleš ni delal, drugič midva nisva bila prav postavljena ali pa so bile palice napoti. Na koncu je menda slika uspela, dokaze hrani Borut, če koga iz ne vem kakšnih razlogov zanimajo. Pripravila sva opremo, se po razriti rodeo podlagi spustila do zgornje postaje nove šestsedežnice. 
Lučke v dolini
Zapeljala sva mimo govorečih, odpeljala naprej, prvi zavoji. Je bilo kar trdo, pa nič zato, se je dobro zavijalo. Da bi poskusila zapeljati v pomrznjeni sneg, nama seveda ni padlo na pamet. Raje sva po načelu bolje drži ga, kot lovi ga, vijugala naprej vse do Rozke. Pripeljala sva praktično do vrat avtomobila. Brez škrtanja in prask. Nedvomno najboljša varianta v tem koncu zdaj.
Borut

nedelja, 17. december 2023

Krvavec in Zvoh

Spet sem bil neodločen. Bi, ne bi, bi, ne bi? Na koncu sem seveda šel. Potem ko sem z vseh strani dobil košarico, sem zamahnil z roko in si rekel … grem pa sam. Dan se je prevešal v večer. Tisti, ki so na snegu lovili sonce, so se vračali, proti dolini so se vile prave kolone pločevine. Kar me seveda ni motilo, na Jezercih je bilo tako parkirišč več kot dovolj. 
Ne Jezercih
Izmenjal sem nekaj besed z dekletom, ki je ravno priteklo do avtomobila, potem pa že po nekaj korakih ugotavljal, da je v dveh dneh precej snega pobralo. Prej skoraj povsem zasneženo pobočje je imelo veliko kopnih flik, na začetku poti proti Kriški planini je bilo kar precej kamenja. Kot bi se zima poslavljala. 
Krvavec
Pri drevesih na pobočju Kržišča se je nekdo igral z dronom, nad Kriško planino so otrokom ušle sani. Še dobro, da sem bil že malo naprej. Na progi proti Domu pod Krvavcem je večerna zarja dokončno izginila, objeli sta me tema in samota. Hodil sem mimo zgornje postaje enosedežnice, oddajnika nekaj višje. 
Dan ugaša ...
Zagrizel v breg proti Krvavcu in ob tem penil, ker so pešci celo pobočje naluknjali, z največjim veseljem tudi špuro. Tudi tu so bili že kopni deli, sneg pa pomrznjen, vse skupaj torej precej manj užitno kot v petek popoldan. Ko sem na vrhu videl, da na Zvohu ni teptalcev, me ni bilo treba nič prepričevati. 
Oddajnik
Šel sem mimo zgornje postaje Njivic, na sedlu med Krvavcem in Zvohom nekaj metrov oddrsel, saj je bilo pobočje popolnoma ledeno. Sneg ob nadaljevanje proti Zvohu je bil dosti boljši, težav nisem imel. V uri in četrt sem bil na vrhu, malo opazoval zvezdno nebo nad seboj, potem pa iz nahrbtnika vzel čelko in jo namestil na čelado. 
Lučke iz doline
Do sedaj umetne svetlobe nisem potreboval. Po pobočju Zvoha je letelo, tudi preskok čez sedlo je šel brez težav. Dolga prečka, nadaljevanje do oddajnika. Proga je postala precej bolj zrita, sem in tja je bilo med snegom videti tudi že kakšen kamen. Pa je šlo. Tudi naprej pod Domom na Krvavcu, brez večjih težav. 
Krvavec
Kriška planina je bila podobna minskemu polju, prehod proti Jezercem boljši, vse do zadnje strmine. Še nekaj izogibanja minam pred koncem, preoblačenje in pospravljanje, pomoč Beograjčanu pri prevajanju in klicanju, da so mu odprli rampo, potem pa sem odpeljal proti dolini. Lep zaključek dneva …
Na Zvohu

petek, 15. december 2023

Nočni Krvavec

Vedel sem, da je dan preprosto prekratek, da bi ujel sonce. Kaj sonce, sploh svetlobo. Ko sem tako zaključil z vsemi obveznostmi, bolj ali manj nujnimi, mi je tudi Borut sporočal, da bo kmalu pripravljen. Pobral sem ga na Bregu, odpeljala sva proti Stiški vasi, Ambrožu, Jezercem. Na parkirišču je bilo že nekaj avtomobilov, nekateri so se ravno začeli vzpenjati. 
Borut v akciji
Noč ima svojo moč, ni kaj. Očitno je ob pomanjkanju snega vse naokoli, izhodišče na višini, kjer lahko takoj ob avtu stopiš na smuči, močno zaželeno. Prižgala sva lučki in se tudi midva zagnala v breg. Rahlo poledenela špura je šla sprva naravnost navzgor, dokler nisva zavila levo, je kar drselo. Na Kriški planini se je čez dan moralo kaj precej dogajati, sneg je bil zvožen, mestoma kar razrit. 
Pogled s Kriške planine
Na progi, ki pelje levo navzgor, nama je nasproti pripeljala skorajda edina živa duša na današnji turi. Hoja je bila prav prijetna vse do mesta, kjer se pobočje pod hotelom prevali na strmine pod enosedežnico. Tam je kar naenkrat potegnil mrzel veter, vlekel kot za stavo. Malo zmrznjena sva hodila naprej, na srečo višje ni bilo več tako vetrovno. 
Nekaj se pelje proti nama ...
Nad stolpom sva ujela špuro, ki je šla sprva naravnost navzgor, potem pa pod vrhom Krvavca štrikala lepo sem in tja vse do najvišje točke. Tu je sledil drugi šok danes. Komaj sva pogledala čez vršno točko, že je povlekel veter, da naju je skoraj prestavljal. Na srečo pa so bili to le sunki, med njimi se je kar dalo zdržati. 
Lučke
Ob pogledu na Zvoh, po katerem so rili s teptalci, sva zgolj zmajala z glavo. Sam sem šel do ograje in opazoval lučke v dolini, potem se pa spustil do sedežev na zgornji postaji žičnice. Borut je trdil, da tam manj piha. In verjetno je res, dokler nisem skušal nalepiti psov na podlogo. Takrat je začelo spet pihati kot za stavo. Veter je že vedel, kdaj je treba nagajati. 
Na vrhu
Smuka po vršnem pobočju je bila dobra, iskala sva mesta, kjer še ni bilo zvoženo, naredila nekaj lepih zavojev. Od stolpa sva peljala po delno poteptani progi, pod Domom pomahala vetru. Smuka do Kriške planine je bila še kar, dalo se je celo narediti kakšen lep zavoj. Nadaljevanje do Jezerc pa tako ali tako brez porivanja ne gre. Z nekaj zavoji za zaključek. Čisto spodobno, sva kimala …
Ne Jezercih