petek, 29. januar 2021

Samota

Ravno je odbilo sedmo uro, ko sem stopil na robu snega na smuči. Nasmehnil sem se dnevu in se hkrati čudil, saj so se čez luno potegnile meglice. Slabo vreme prehiteva, se je vame nekoliko zajedla skrb. Zgolj za trenutek. Potem so jo že preglasili vdihi, ki so si sledili eden za drugim in v jutranji zrak spuščali toploto telesa. 
Vse še spi
Vzpenjal sem se naravnost navzgor, po smeri, ki sva jo pred dnevi začrtala s Tomažem. Hodil sem svoj tempo, nikogar ni bilo, ki bi me dohiteval, prehiteval. Bil sem čisto sam. Le sem in tja je nekje iz goščave ob progi prišel glas ptice. Prav pomladno. Smučišče se mi je zdelo bolje urejeno, vse kaže, da bodo kmalu spet pognali enosedežnico. 
Prebujanje
Je bilo kar prav, da sem za hitro jutranje miganje izbral Španov vrh. Že sem bil na uravnavi, nebo nad menoj se je obarvalo lepo rdeče. A še preden sem prišel do zadnje strmine, so oblaki zatrpali celotno nebesno prostranstvo, od obzorja do obzorja. Psi so na progi še vedno odlično prijemali, mahal sem jo kar naravnost, vse do zgornje postaje. 
Rdeče nebo
In seveda takoj še tistih nekaj metrov do najvišje točke nad radioamatersko hiško. Kar tam sem se pripravil za spust, ujel še nekaj razgledov. In se za fotografijo ustavil pred strmino. Potem pa zarezal zavoje navzdol, enega za drugim, brez postanka, čisto sam. Prav res mi ni bilo jasno, kako, da ni nikogar. Mogoče jih je prestrašila malo slabša napoved. Ali zgolj oklenile delovne obveznosti. Kdo bi vedel. 
Na vrhu smučišča
Že sem se spuščal pod srednjo postajo, sprehajalka s psom, ki se je že spuščala, je bila poleg mene edina živa duša danes. Vsaj na tem smučišču. Zadnji zavoji, vse do stopnic, kjer sem snel smuči in se spustil do parkirišča. Da bi ponavljal vzpon, res ni šlo. Me je čakalo še nekaj zakladov v Mojstrani. Torej bo hoje na koncu več kot dovolj. Pomahal sem samotnim pobočjem in se odpeljal v dolino.
Jest

četrtek, 28. januar 2021

Omejeno časovno okno

Tomaž je imel omejeno časovno okno, zato kaj veliko ni bilo razmišljati. Triangel, klasika. Greva pogledati, če se čez plazovino že da lepo peljati, sva si rekla. In potem, ko sva dobila zadnje mesto na zgornjem parkirišču, stopila mimo spodnje postaje po pobočju navzgor. Plazovina je še vedno, vendarle pa je teptalec preril skoznjo užitno smučarsko progo. 
Prva plazovina
Res pa te kar malo stisne, ko vidiš ogromne nanose ledenih kep. Če bi se znašel v primežu takšne količine snega … uf, bolje, da človek ne razmišlja. In hodi po pameti, takrat, ko je že vse bolj ali manj obleteno. Seveda na servisno pot niti pomislila nisva. Še bolj naju je v odločnosti, da se bova vzpela čez plaz, utrdil smučar, ki je med smučanjem slišal ali celo videl plaz izpod Plota. 
Plazovina pri srednji postaji
Pa že, sva si rekla in nadaljevala mimo srednje postaje v strmino. Naravnost, dokler je šlo, nato pa cikcak po strmem delu navzgor. Na določenih mestih je šlo bolj po robnikih, vendar nič zato. Malo pod vrhom strmine sva se pri sebi jezila na možaka na motornih saneh, ki je zasmradil okolico. Odhitela sva naprej, po poteptani progi proti Zelenici. 
Tomaž pa nič ...
Prehitela smelo pripadnico ženskega spola. Ki je sama marširala navzgor, komaj kaj počasneje kot midva. Seveda sem v hecu Tomaža takoj začel nagovarjati, da bi bilo mogoče to zanimivo in čez čas tudi poglobljeno znanstvo. Pa je le zamahnil z roko in v zadnji strmini pod vrhom ušel nekaj korakov naprej. Na vrhu sva komaj našla toliko neposcanega prostora, da sva se pripravila na spust. 
Na zahodu se jasni
Po nekaj fotografijah in kratki izmenjavi besed z ostalimi na vrhu, sva zarezala prve zavoje navzdol. Smuka do Zelenice ni bila slaba, dalo se je čisto lepo uvijati. Od tam sva do vrha plazu šibala po poteptani poti, v strmini ugotovila, da se da prav odlično zavijati, vse do rodeo odstavka proti srednji postaji. Od nje pa seveda klasika, vrsta hitrih zavojev, vse do avtomobila.
Košutica in Veliki vrh

sreda, 27. januar 2021

Klek

Klek, ki sva ga s Tomažem gledala dan poprej, je postal naš današnji cilj. Ura v zvoniku nad nami je ravno odbila tretjo, ko smo se napotili po bregu navzdol. Seveda sem bil, današnji voznik, deležen ob smehu kar nekaj pripomb zaradi prostih parkirišč nižje, ob potoku. Takoj sem krivdo skušal prevaliti na možakarja, ki je prišel na pokopališče in nam za prosta mesta ni povedal. Samo, da smo se lahko smejali. 
Vzpon
Začeli smo tam, kot očitno vsi ostali. Zavijali z očmi ob vijuganju po hosti, še posebej po razcepu, kjer smo se začeli spuščati. Za povrh je bilo treba še sneti smuči zaradi dveh potokov. Sedaj sem tudi sam vedel, kje smo. Nekaj zavojev ceste do planina in nato naprej, proti vrhu. Samo nekaj nama s Tomažem ni šlo skupaj. Bodisi, da meni moči po eni uri usahnejo ali pa njemu eksplodirajo. 
Jeseniška planina
Ko sva z Borutom prišla do bajte na Jeseniški planini sva ga opazovala sredi travnika, že precej višje. Razdalja med nami pa se je zgolj večala. Nekaj metrov sva sicer pridobila, ko sva šla kar naravnost v strmino, pa vendarle daleč od tega, da bi bila v resni konkurenci za zlato medaljo. Ko naju je špura pripeljala do roba, sva se naenkrat znašla na ledu. 
Hruški vrh
Kar je bilo svežega snega, ga je očitno odpihnilo. Borut je nadaljeval previdno, sam sem takoj aktiviral srenače. Ostanki špure so včasih pripeljali presneto blizu roba. Do kam seže opast, se je videlo višje, kjer je bila na levi strani razpoka. Tam se bo sneg, prej ali slej, odlomil in odletel na senčno stran Alp. 
Pogled z vrha
Končno smo bili vsi trije na vrhu. Sam sem zlezel še na najvišjo točko, Tomaža, ki ga je nekoliko zeblo, pa sem ogrel s kopanjem zaklada. Snega je sedaj pri vrhu okoli tri do štiri metre, zatorej je (ne)uspeh jasen. Zavili smo na pobočje, zavihali z nosom. Med vijuganjem so se izmenjevale mehka in trda kloža. Le nekaj odstavkov je bilo uživaškega pršiča. 
Tomaž med ogrevanjem
Zapeljali smo čez planino, se pod njo spraševali ali bo bolj užitno po poti ali travnikih. Nato pa na robu gozda, tam pri potokih, prižgali lučke. Čakal nas je še rodeo med drevjem, kar divji, tja do zadnjega travnika, tik ob cesti. Seveda pa je bil, za konec, vzpon do cerkve … čisto odveč.
Pogled k sosedom

torek, 26. januar 2021

Španov vrh na kvadrat

Epidemija je resna stvar. Ne zaradi virusa, iskanja krivcev za njegovo širjenje, bolezni, zapletov in celo smrti. Zaradi posledic, ki jih na nas in naših odnosih pušča na duševni ravni. Vedno bolj nas zaprtost omejuje, vedno bolj se sprašujemo o smislu, vedno bolj nas vse moti. In celo tisti najbolj primarni odnosi, najmočnejše povezave so na preizkušnji, lahko se začnejo krhati, se celo pretrgajo. 
Pri srednji postaji
Mogoče je bila tudi košarica, ki sem jo dobil na eni strani za popoldansko smuko, posledica obremenitev teh časov. Na srečo mi je ostala druga stran, Tomaž je izmed kopice ponujenih možnosti izbral prav Španov vrh. Greva pogledati, kako se pripravljajo na začetek sezone, sva si rekla in se tako iz meglene doline dvignila do sončne Planine pod Golico. 
Pogled na vrh
V odprtino sva vrgla kovani prispevek za proge, potem pa sledila špuri kar čim bolj naravnost navzgor. Psi so držali odlično, brez težav se je hodilo. Kot bi mignil sva bila na uravnavi ob srednji postaji, zagrizla v strmino pod vrhom. Sam naravnost navzgor, Tomaž pa malce naokoli. Ker me pozna, je kar sam od sebe zavil do najvišje točke. 
Na vrhu
Za fotografijo, za smuko sva se pripravila spodaj pri žičnici. Navzdol sva odšibala po progi, pod srednjo postajo je Tomaž sicer malo zavil v zvoženi celec, pa se mi nekaj nižje pridružil s pripombo … pogojno užitno. Tudi prav. Že sva se ustavila v izteku, malo cincala, potem pa le pogledala proti soncu. Še ni zašlo, na takšen lep dan se tako zgodaj vendarle ne spodobi hoditi domov. 
Golica
Hitro sva znova nadela pse, pogledala skoka mladih naslednikov naših planiških orlov in ponovila vajo. Tik pod vrhom se je sonce najprej skrilo za oblake, nato pa dokončno utonilo za Triglavom. Na vrhu sva v mislih na epidemijo opravila razkuževanje notranjosti, pomahala luni za zastavo, potem pa odvijugala navzdol. 
Skok
Kot bi mignil sva bila znova v izteku, kvadrat je bil dovolj, o kubiku nisva niti razmišljala. Še eno razkuževanje, sonca in toplote, ki bi zahtevala kakšen bolj hmeljast napitek ni bilo več. Pospravila sva stvari, malo pogledala naokoli, ustvarjala načrte za naslednji dan. Potem pa ... seveda odpeljala proti domu.
Zahod s Španovega vrha

sreda, 20. januar 2021

Nočna

Vreme se je počasi kisalo. Popoldan je že malo rosilo in obeti so bili zgolj še slabši. Zatorej je bilo treba izkoristiti zadnjo možnost pred poslabšanjem. Sploh, ker naj bi v dolinah toplota polizala še tisti sneg, ki je ostal. S Tomažem sva se ob posameznih kapljah odpeljala proti Škofja Loki, nadaljevala proti Staremu vrhu. 
Začetek
Na parkirišču smučišča je bilo avtomobilov zgolj za vzorec. Čisto druga slika kot dan poprej. Svetlobe je bilo še nekaj malega, zavila sva na položno progo in se po njej vzpenjala proti Zaprevalu. Samota naju je objemala. Pa vendarle nisva bila na hribu sama. Komaj sva dobro zagrizla v strmino pod vrhom sedežnice, že so se proti nama spustile lučke. 
Tomaž
Zavijale so navzdol, pripeljale mimo, izginile v smeri doline. S pogledom sva jim sledila, nadaljevala z vzponom skozi večerni mrak. Iz nahrbtnika sem potegnil lučko, ki je dajala vsaj malo svetlobe. Hodila sva naravnost, saj so psi držali tudi v največji strmini odlično. Toda mokrota in nekaj svežih snežink sta se nama hitro maščevala. 
Kisa se ...
Ko se je pobočje položilo, se je na psih začela delati cokla. Kmalu je bila teža smuči nekajkrat večja, hodilo se je s težavo, bila sva okorna in počasna. Udarjanje po tleh je prineslo nekaj korakov olajšanja, potem pa je bilo hitro spet vse isto. Vprašanje o tem, do kam, je bilo postavljeno že prej, zato sem mimo štartne hiške nadaljeval proti vlečnici in vrhu. 
Pod vasjo Zapreval
Na srečo ni bilo daleč, na spodnji strani smuči se je nabrala več kot deset centimetrov debela obloga. Pripravljala sva se za spust, pihalo je, nič kaj ni bilo toplo. Tomaž je zgroženo ugotovil, da mu luč ne dela. Ko ga je vedno bolj prevzemala jeza, sem mu odstopil lučko, ki sem jo imel za vzpon. Bolje nekaj, kot nič, sem ga tolažil. 
Izginevanje
Hitro sva se spustila z vrha, preskočila na položno flanko do štartne hiške in brez težav zavijala vedno nižje. Na strmini pod sedežnico sem opazil, da sneg postaja bolj težak, otoplitev, ki jo je prinesel jugozahodnik je naredila svoje. Po tem rahlo stopljenem »putru« sva pripeljala navzdol, vse do stopnic ob spodnji postaji žičnice. 
Dela? Ne dela? Dela? Ne dela!
Pospravila sva opremo, poskrbela za hidracijo, nato pa odpeljala nazaj proti domu. Še eno malo kislo, pa vendarle dobro izkoriščeno, popoldne.

ponedeljek, 18. januar 2021

Sam

Saj je skoraj neverjetno. Pa vendarle je. Danes sem v tej zimi prvič sam stopil na sneg. In ne le to. Tudi ura je bila očitno takšna, da gneče ni bilo prav nikakršne. Kar je za Ljubelj res nenavadno. Vreme sicer ni bilo tako zelo lepo, kot so obetali, pasovi oblakov so se pasli po modrini. Pa nič zato. 
Smučišče
Od novo odprtega šanka na spodnji postaji nekdanje žičnice je bilo slišati glasbo. Res tam sedaj dogaja. Kar je tudi prav. Pobočja nekdanjega smučišča so bila takšna kot v najboljših časih. Poteptana, pripravljena na množice smučarjev, sankačev. Mimo koče Vrtača sem zavil na plaz, vzpon je bil v strmem delu kar malo siten, saj prave špure ni bilo več. 
Nad plazom
Nič zato, že sem bil na zgornjem delu servisne ceste, kjer sem se ozrl nazaj. Čisto nikogar ni bilo videti. Vzpenjal sem se po poteptani progi, ki me je pripeljala prav elegantno do Zelenice. Mimo koče sem se zapodil v smeri Triangla, začel vzpon. Dogovor s prijateljem je priganjal, za kaj več kot starega znanca danes tako ni bilo časa. 
Možje in Triangel
Mestoma sem, seveda sam pri sebi, imel povedati nekaj krepkih čez luknjače. Klasika. Še zadnja strmina, običajni dostop do najvišje točke. Tam pa presenečenje, saj je nekoliko proč, na drugi strani vremenske postaje sedel fant. Na moje začudenje je potrdil, da se bo navzdol spustil kar s sanmi. Neverjetno, pa vendarle. 
Hrepenjenje
Vsak ima neko svoje veselje, če mu je užitek leteti navzdol preko vseh kucljev, pa naj uživa. Nekaj fotografij, priprave, nato pa prvi zavoji. Seveda tudi naslednji, oboje sem brez težav povezal v eno, levo od koče, nad luknjo, po plazu. Kot bi mignil sem vijugal nad nekdanjo postajo spodnje žičnice, zavil na parkirišče in se ustavil tik ob avtu. 
Sramežljivo sonce nad Begunjščico
Tokrat nisem imel nikogar, ki bi mi prikimal, da je bilo fajn. Zato sem si to rekel kar sam, ko sem z nasmehom na obrazu sedel v avtomobil in se odpeljal proti domu.

nedelja, 17. januar 2021

Ratitovec

Borut je določil smer. Sam sem predlagal uro odhoda. Ker nas veže omejitev gibanja, seveda ni bilo veliko možnosti. Dobili smo se na Miljah, odpeljali proti Škofja Loki, Železnikom, Prtovču. Kjer smo parkirali in jo mahnili skozi vas. Na vzhodu se je sonce ravno prebujalo, kukalo izpod odeje in spraševalo, če je vredno vstati. Mi smo le prikimali. 
Bo sonce vstalo?
Brez težav smo hodili po pešpoti, skozi gozd, trije mušketirji. Nekateri so nam prihajali nasproti, očitno so začeli zelo zgodaj, ob šestih ali celo kaj prej. Komaj smo se dobro ogreli, že smo pred seboj skozi redek gozd zagledali pečine Kosmatega vrha. Vzpon do Razorja je včasih zahteval tudi kakšen gimnastični detajl, na enem mestu smo tako vsi trije, eden za drugim, preizkušali raznožko. 
Razor
Tabla z zemljevidom v Razorju je bila le nekaj centimetrov nad snegom. Letošnja zima je res bogata s snegom, o tem ni dvoma. Vzpeli smo se po špuri preko najbolj strmega dela, po stiku s potjo pa znova nadaljevali po njej. Do uravnave, ki pripelje h koči. Sedaj je bilo do najvišje točke Gladkega vrha le še nekaj krepkih korakov. 
Koča pod Gladkim vrhom
Seveda sta gospe, ki sta tam že bili, izkoristili priložnost s prošnjo za fotografijo. V hecu smo se pregovarjali, kdo bo slikal, potem pa sem jima ugodil. Upal sem, da bodo ujeti trenutki v redu, da bi tudi njiju naredil lepši, kar je bila dodatna želja, pa žal nisem znal. Vse ima svoje meje. Tudi mi trije smo se slikali, uživali v razgledu, saj se je videlo daleč. 
Pogled proti očakom z Gladkega vrha
Pa vendarle ne preveč obirali, Uroš je kazal temne oblake, ki so se počasi bližali. Malo kolebanja, nato pa smo se spustili nazaj proti poti, preskočili na flanko pod steno. Vrhnjih nekaj metrov je bilo odličnih, nižje doli pa se je že nekoliko prediralo, pobočje pa seveda razrito. Z Razorja smo zavili pod Kosmati vrh, odvijugali proti poti in ji sledili do odcepa proti lovski koči. 
Uroš raztura
Skozi gozd in travnike, na koncu pa po cesti, smo pripeljali do koče in se tam ločili. Borut je šel po avto, midva z Urošem pa sva smučala navzdol. Sledil nama je tudi novi znanec, vsaj do odcepa proti Podlonku. Vijugala sva proti Dašnici, sledeč predhodnikom, smeri ni bilo težko najti. Nekaj se jih je šele vzpenjalo, midva sva švignila mimo, peljala do kolovoza, ki naju je odložil prav pri tabli Železniki. Le še na Boruta sva morala počakati. Je bilo dobro? Itak … super.
Proti Dašnici

četrtek, 14. januar 2021

Vetrovni Zvoh

Začelo se ni najbolje. Prebita guma na poti proti izhodišču nama je vzela zgolj nekaj minut, saj jo je Tomaž zamenjal res ekspresno. Nadaljevanje z izjemo nekaj napihanega snega na cesti pred Jezerci ni bilo nič posebnega. Že sva parkirala, vrgla pašni skupnosti, kar je menda njenega, zakorakala v vetrovno popoldne. 
Kriška planina in Kržišče
Prečenje do Kriške planine, nadaljevanje proti Domu na Krvavcu. Seveda po progi, kje pa drugje. Komaj sva dobro zavila okoli vogala, že je zapihalo naravnost proti nama. Le s težavo sva se premikala. Na srečo je veter prihajal v sunkih, ko se je umiril, je bilo prav prijetno. Prečila sva pobočja Krvavca, šle čez Njivice do sedla. 
Pogled v dolino
Na servisni cesti sva videla, kaj dela veter. Zastrugi so bili veliki, na srečo se je dalo ob njih normalno hoditi navzgor. Za Tomaža, ki tekmuje v peresno lahki kategoriji, sem se ob tako močnem vetru kar malo bal, da ga odnese. Še zadnje pobočje, ko se strmina že položi. In mimo zgornje postaje žičnice po grebenu do križa. Skoraj v celoti je pod snegom. 
Kalški greben
Vleklo je tako, da sem komaj ostal na smučeh. Na vrhu ni bilo niti razmišljati, da bi se pripravila za spust, treba je bilo nižje, kjer je pri žičnici vsaj malo zavetja. Seveda je bilo ob moji opremi nekaj bentenja in nekaj smeha. No, nič takšnega, kar dobra šivilja ne zmore popraviti, je strokovno komentiral Tomaž. Seveda. 
Vetrovni Zvoh
Zavoji po pobočjih Zvoha so bili v redu, nekaj napihanega na trdo podlago, zastrugi so se nadaljevali tudi nižje. Prečenje čez Njivice je bilo kot vedno nekako odveč, zavoji pod Krvavcem pa prav uživaški. Za sabo sva puščala edinstveno sled. Tomaž se je čudil, zakaj ne slikam najinih podpisov. Mah, čisto vseh pa tudi nima smisla. 
Pobočja Krvavca
Šibala sva mimo Doma, spust na Kriško planino in nato mukotrpno poganjanje do Jezerc. Kjer se je ob zadnjih sončnih žarkih dalo narediti še nekaj lepih, prav hitrih zavojev. Zaključek pa seveda … ob avtu. Prepihana, toda zadovoljna. Še en dan, ki je bil kar najbolje izkoriščen. Kar lahko še rečem drugega.
Sončni zahod

sreda, 13. januar 2021

Prvi Triangel letos

Triangel ne razočara. Je bila skupna ugotovitev, ko sva se ustavila pri avtu. Toda zakaj bi začenjal na koncu? Ko se je toliko zanimivega zgodilo vmes. Predvsem pogledov na ožarjene gore, nežne vijolične rdečice zaspanega dne, vdihov in korakov, srečanj. Torej, od začetka. Triangel … v katero že to zimo? Kot bi bilo važno. Kajti vedno je poseben, vsaj nekoliko drugačen. 
Nad Ljubeljem
Po končanem delavniku sem pobral Tomaža, ki se je nastanil tako, da sedaj res lahko rečeš … spotoma. Seveda je na Ljubelju parkirišče čakalo na naju, vpregla sva cucke in že začela … no, že sem začel sopihati po skorajda smučišču navzgor. Na spodnji postaji nekdanje sedežnice je očitno dogajalo, do naju je priplavala glasba, nekaj povišanih glasov. Se bo enkrat treba ustaviti in preveriti. 
Zelenica
V strmini sem hitro izgubil stik, toda Tomaž me je višje počakal, spustil naprej. Špura čez plaz je bila kar dobra, hitro sva se vzpela na njegov rob, pogledovala proti Šentancu. Velik plaz, katerega v ponedeljek, kot sem slišal, še ni bilo. Kasneje sem prebral še zgodbo, bolje rečeno grozljivko o dogajanju v njem. Ki se je na srečo zaključila dokaj srečno. In dala misliti. O tem, da prav nikoli, s še toliko izkušnjami, nisi povsem varen.
 
Sever
Spust mimo koče, do naju so priplavale vonjave, katerih ne moreš zamenjati za nič drugega. Samoten kotiček, policija štrajka, naj ima vsak svoje veselje. Na sredi zadnje strmine sem se obrnil in vprašal, če benti tudi Tomaž. Da bom lahko sam pol manj. Odgovor je bil več kot jasen. Če bi ga sedajle … nalomil … luknjača.
 
Vrh
Še zadnji zavoj, na vrhu prijeten klepet z dvema, ki sta imela še polno kapo načrtov. Pa saj se vendarle mrači … no, dan je treba izkoristiti na polno, zakaj pa ne. Itak je bilo pa najlepše, ko me je Tomaž pohvalil, da sem bil hitrejši kot pri prejšnjih vzponih. Presneto, res si bom moral kupiti športno uro, ki mi bo to povedala takrat, ko prijatelja ne bo zraven. 
Zahod
Prvi zavoji so bili odlični, tudi nadaljevanje je bilo kar solidno. Le še nekaj kondicije bo treba v stegnih, da bo šlo brez ustavljanja od vrha do tal. Kot včasih, na smučiščih. Na plazu je bil zbit, zvožen pršič, nižje doli pa seveda, skorajda, smučišče. Vse do avtomobila, šele tam sva snela smuči. Zadovoljna. Saj … Triangel nikoli ne razočara …
Begunjščica