ZAČELE SO SE
PRVOMAJSKE POČITNICE – 22.4.2011 – Da bi bili zgodnji nisem niti mislil. Saj
se nam končno ni nič mudilo. Vseeno me je Maja okarala, ko sva z babico
dopoldan letela v Tržič iskat nove zaklade. Pa kaj zato, saj sem imel vendar
rojstni dan. Ura je bila blizu devete, ko smo se odpeljali proti Jezerskemu.
|
Srečanje pri Planšarskem jezeru |
Peter je javljal, da je tudi že na poti tja, torej ni bilo več časa za
odlašanje. Ko smo pripeljali, smo parkirali poleg njega, v neposredni bližini
jezera. Dekleti sta šli v posteljo, Maja jima je sledila, midva s Petrom pa sva
malo poklepetala, nato pa odšla poiskat zaklad v bližini jezera.
|
Jutro na Jezerskem |
Hitro sva ga
našla, Peter se je vpisal, potem pa sva se vrnila do avtodoma in si zaželela
lahko noč. Naslednji dan se je naše potepanje začenjalo zares.
PIBER, BÄRNBACH –
23.4.2011
– Zjutraj smo se dokaj zgodaj odpeljali do Jezerskega vrha in ob nekdanji meji
parkirali. Med tem, ko sta Maja in Martina pripravljali zajtrk, sva s Petrom
odšla poiskat zaklad.
|
Nad Jezerskim vrhom |
Ni ga bilo težko najti. Peter je bil vesel svoje druge
najdbe, jaz pa tudi, saj je bila to moja prva najdba izven Slovenije. Ko sva se
vrnila, je bil čas za zajtrk, potem pa smo se odpeljali proti dolini. Kratek
postanek smo še naredili pri steni, na katero je nekdo naslikal sv. Krištofa.
|
Sv. Krištof |
Tudi tam se je skrival zaklad, hitro sem ga našel in vpisali smo se. Potem pa
že peljali navzdol. Povsem smo se prepustili navigaciji in ji zaupali, da nas
pelje po najhitrejši poti. Pridružili smo se avtocesti in peljali do sedla,
potem pa se po lokalnih cestah spuščali proti Pibru.
|
Vodnjak znanega arhitekta v Bärnbachu |
Vmes je Peter skočil na
bencinsko črpalko in nas nato ujel na parkirišču nasproti cerkve v Bärnbachu.
Priprave na velikonočno žegnanje so potekale hitro. Jaz sem se odločil, da v
tem času poiščem zakladek pod mostom, ne prav daleč od mesta, kjer smo
parkirali.
|
Hundertwasserjeva cerkev |
Res sem ga našel, obešen je bil pod strop mostu. To je zahtevalo kar
nekaj priprav in akrobacij, da sem ga končno ujel in nato obesil nazaj. Pohitel
sem nazaj do farne cerkve. Komaj kaj žegna sem zamudil. S košaricami, polnimi
požegnanih dobrot, smo se ozrli še okoli cerkve, nato pa vrnili do avtodoma.
|
Blagoslov jedi |
Odpeljali smo se proti Pibru in parkirali na parkirišču pod gradom. Tam smo
naredili kosilo, nato pa odšli na ogled kobilarne. Prišli smo ravno prav,
vodenje se je začenjalo. Vodička, katere poteze so kazale na azijsko poreklo,
nam je razložila osnove same kobilarne, skrbi za konje in seveda marsikaj o
lipicancih.
|
Piber |
Z zanimanjem smo si ogledovali konje, žrebičke, tudi enega, zgolj štiri
dni starega, poslušali pa bolj malo. Prvič zato, ker nismo verjeli, da nam
lahko pove kaj novega, drugič pa so nam bili marsikateri izrazi še vedno tuji.
Ustavili smo se pri kovačiji, na kratko pri plemenskih žrebcih in nato že
zavili proti kočijam.
|
Kobile in žrebički |
Nas niso pretirano zanimale, zato smo si jih ogledali na
hitro. Otroci bi najraje obtičali v trgovini, ki je seveda postavljena ravno
prav, da ujame še vse tiste evre, ki so po nakupu kart ostali. Ven smo jih
lahko spravili le z obljubo igral, kjer so se potem izdatno znoreli.
|
Pridi malo bližje |
Tastari
smo med tem reševali zagonetna vprašanja večstopenjskega zaklada, skritega v
bližini. Ker nam ravno glede Lipice ni bilo vse jasno, sem šel še enkrat proti
stajam s konji in vprašanje diskretno postavil vodički. Seveda jasnega odgovora
ni vedela. Se je pa kmalu razvila debata o tem, kaj se je dogajalo z Lipico.
|
Lipicanci, čigavi ste? |
Eden od obiskovalcev je takoj vehementno zatrdil, da spora sploh ne bi smelo
biti, saj je jasno, da je Slovenija lipicance ukradla. Vodička ga je takoj
popravila, da jih je v resnici le zadržala, kar pa ga ni najbolj prepričalo.
Jaz sem bil raje tiho, mi že vemo, kako je prav, sem si mislil. Konji so svoja
bitja, lastna samo sama sebi, v njih tiči duh daljnih prerij in igrivega
dirjanja v sončni zahod. Tako!
|
Kočije |
Ko smo z malo ugibanja in računanja dobili
koordinate končne točke, se je začel lov. Peljal nas je navzdol, pa v breg na
drugi strani. Sredi goščave smo pod drevesom našli kozarec za kumarice z dokaj
zarjavelim pokrovom. Izračun je bil torej pravilen. Večjega dela posadke
norenje po deželi klopov ni pritegnilo, zato so raje odšle do avtodoma in tam
počakale na našo zmagoslavno vrnitev.
|
Gremo iskat zaklad... |
Odpeljali smo nazaj proti Bärnbachu,
sledili smeri proti Gradcu in nato avtocesti proti Dunaju. Pravega načrta nismo
imeli, ustvarjali smo ga sproti. Kilometri na števcu so tekli, cesta je bila
dolgočasna kot po navadi. Pod Dunajem smo sledili odcepu proti kraju
Hinterbrühl. Peter je ušel malo naprej in tako ob našem prihodu že našel
parkirno mesto malo naprej od jame.
|
Kešek |
Mirno, brez kakšnih strašečih prometnih
znakov. Odlično. Malo sem kompliciral, kam bi parkiral, potem pa končno ugasnil
motor in v roke prijel zasluženi radler. Otroci so si takoj našli zabavo ob
gledanju pustolovskih filmov pri sosedu, tastari pa smo se odločili za sprehod.
Mahali smo jo proti Mödlingu, misleč, da je za prvim ovinkom. Pa smo se kar
nahodili, delno ob cesti, nekaj pa tudi po zanimivi potki pod hribom.
|
Parkirišče v Hinterbrühlu |
V
Mödlingu smo zavili do prve cerkve, saj je Martino zanimalo, kdaj bodo na
praznični dan maše. Pa smo prave ure ugotovili le na pol, kar se je pokazalo
naslednje jutro. Skrbelo nas je že za otroke, le kaj ga lomijo med našim
pohodom, zato smo kar hitro zastavili korak nazaj. Pa so se čisto lepo zabavali
po svoje, dokler jih nismo pregnali, vsakega v svojo posteljo. Jutri nas čaka
seveda...nov dan.
SEEGROTTE, NATURPARK
SPARBACH, BAZEN V PERCHTOLDSDORFU – 24.4.2011
– Zjutraj sem bil zgoden.
|
Grad Liechtenstein |
Vsi so še spali, ko sem jo mahnil na hrib in sledeč
navigaciji iskal pot do gradu Liechtenstein, ki pa je bil ob zgodnji uri seveda
krepko zaprt za morebitne osvajalce, nato pa kolovratil še proti Römerwandu,
ostankom gradu, ki ga je pred davnimi leti zgradil Johann l. von Liechtenstein.
|
Römerwand |
Ko sem našel, kar sem iskal, sem jo jadrno ubral navzdol proti avtodomu, Maja
je določila uro, ko se moramo zbrati na zajtrku velikonočnih dobrot. In bil sem
pravočasen. Po zajtrku je Peter znova odpeljal proti Mödlingu, prvo mašo ob
petih zjutraj je zamudil, sedaj je lovil tisto, ki naj bi bila ob devetih.
Izkazalo se je, da je bila v resnici uro kasneje. Kaj se more.
|
Velikonočne dobrote |
Tako smo po
zajtrku sami odšli do vhoda v Seegrotte. To je dejansko nekdanji rudnik, ki ga
je v začetku prejšnjega stoletja zalila voda. Sedaj ga oglašujejo kot največje
podzemno jezero v Evropi. Ustrašili smo se, da nas bodo priključili veliki
skupini japončkov, ki so se gnetli pred vhodom.
|
Vhodni stolp |
Pa na srečo temu ni bilo tako,
pristali smo v manjši skupini in se po vhodnem rovu napotili v rudnik. Vodič je
bil kar posrečen, povedal nam je marsikaj zanimivega o rudniku gipsa, vdoru
vode in sestavljanju letal med drugo svetovno vojno.
|
Barbarina kapela |
Šli smo po vhodnem rovu,
kjer je bilo nekajkrat treba popaziti na glavo, mimo vhodnega jaška, kjer so z
deli v 19. stoletju sploh začeli in naprej mimo modrega jezera, dvorane, kjer
so med drugo svetovno vojno sestavljali dele za reaktivno letalo He 162.
|
Ostanki delov He 162 |
Ostanki preteklosti so odkrivali življenje rudarjev in delavcev, videli smo
orodje in pripomočke, ki so jih potrebovali in uporabljali pri svojem delu.
Deli letala so kazali na vojno norijo in beg pred napadi v globino hriba. Vodič
je govoril kot navit, midva z Majo pa sva skušala povedano prevajati dekletoma.
|
Rudarska je bila težka... |
Barbarino kapelo so nekoč postavili rudarji, v spomin umrlim in ponesrečenim
kameradom in v priprošnjo svoji zaščitnici, večjo dvorano, posvečeno isti
svetnici, pa še danes uporabljajo občasno za slovesnosti. Sedaj nas je čakalo
tisto, zaradi česar smo sploh prišli. Spustili smo se po stopnicah v spodnje
nadstropje in tam sedli v čoln, bolje rečeno veliko modro kad.
|
Plovba po tunelih pod zemljo |
Vodič je pognal
elektro motor in odpeljali smo se po jezeru, križarili po umetno narejenih
hodnikih in dvoranah. Videli smo odsev, vodič je skušal potegniti povezavo s
švicarskimi jezeri. Pajade, čeprav je bilo zanimivo in lepo. Ko se je naš krog
zaključeval, smo že slišali ropotanje poševnookih.
|
Del največjega podvodnega jezera v Evropi |
Sedaj smo bili prepuščeni
sami sebi, lahko smo se sprehajali še koder smo hoteli. Pa nam podzemlje ni več
pretirano dišalo, ubrali smo jo do vhodnega jaška, tam pogledali v veliko
dvorano za njim, potem pa po rovu stopali proti izhodu.
|
Kičasti vodomet |
Kar prijetno je bilo
znova stati na soncu, naredili smo še fotko ali dve pred jamo, nato pa se že
basali v avtodom. Petra še ni bilo, zatorej ga ni bilo smiselno čakati, dogovor
kje se znova snidemo, je bil tako sprejet že prej. Odpeljali smo se mimo jame in
vijugali v smeri Sparbacha.
|
Dvorana |
Komaj nekaj kilometrov je do parkirišča pred
naravnim parkom, prvim v Avstriji. Znan je predvsem po divjih svinjah, ki se
menda prosto sprehajajo med obiskovalci. Stopali smo po potki proti živalskemu
vrtu za otroke, ki pa nas je kar malo razočaral.
|
Zajček, si kaj videl prašičke? |
Do živali dejansko nisi mogel
priti. Beda. No ja, vsaj osla smo lahko pobožali. V hiški malo naprej smo
tipali, brali in se učili o gozdu in njegovih prebivalcih, še malo naprej pa si
pogledali mlin. Dekleti sta seveda takoj opazili igrala in potem ni bilo
zanimivega nič več drugega. Vrteli sta se in gugali ter uganjali norčije.
|
Osliček |
Komaj
sva ju prepričala, da bi bilo zanimivo stopiti še na leseno razgledišče in si
ogledati jelenjad in muflone, ki so se pasli ob robu gozda. Ko so začeli iskati
senco, smo se mi napotili po poti naprej. Z Ajdo sva osvojila ostanke gradu
Johannstein ali Janezove skale, ki ga je v 12. stoletju postavila tedanja
gospoda teh krajev.
|
Smisel življenja je... |
Maja in Živa sta obležali malo nižje na lesenih ležalnikih,
pa tudi Ajdo je premamil vonj sladkobe nedela. Tako sem sam grizel kolena še
naprej do Dianinega izvira in ostankov njenega templja. Na velikem travniku je
nekaj družin posedalo in uživalo na sončku.
|
Jelenjad in mufloni |
Seveda sem se povzpel nato še
višje, do ostankov Köhlerhausa, postavljenega leta 1812 zgolj zaradi
lepšega…razgleda. Tudi prav, če že niso imeli drugega za početi. Malo sem še
bluzil po gozdu, nato pa že stopal nazaj proti igralom. Tam so seveda obsedela
naša dekleta.
|
Johannstein |
Pa niso bila prav pri volji, ozračje je bilo naelektreno kot pred
nevihto. Seveda je razelektritev nujna in prav dobro je treščilo. Maja in Ajda
sta užaljeno odkorakali kuhati. Tudi mulo. Midva z Živo pa sva šla kaj kmalu
poklapano za njima. Pobožala sva še osle, nato pa že stopala skozi izhod.
|
Graščak |
Ko se
je med kosilom pripeljal Peter, so bile strasti že dokaj umirjene. Dogovorili
smo se, da gredo oni seveda še v park, mi pa naprej do bližnjega bazena, kjer
se dobimo. Z Živo sva šla pred odhodom kupit še plišasto divjo svinjo. Da smo
tako videli vsaj eno.
|
Dianin izvir |
Druge se v teh sončnih in vročih dneh pokažejo bolj ali
manj zgolj zjutraj in zvečer, ko jim natresejo hrano. Drugače pa je siesta
nekje po gozdovih. Vožnja do Perchtoldsdorfa ni bila pretirano dolga, tudi
navigacija nas je pripeljala čisto prav. Le s parkingom smo potem malo čarali,
saj jih je okoli nekaj, pa nam prvi niso bili ravno všeč, zato smo z nekaj
sumljivimi manevri končno parkirali na primernem.
|
Köhlerhaus |
Do bazena sedaj ni bilo
daleč, kaj hitro smo zaplavali. Zunanji del je bil še zaprt, toda nam so bili
veliki bazen, majčken z brbotalčki in pa tobogan čisto zadosti. Ajda in Maja
sta se zatopili v knjige, midva z Živo pa sva šla takoj poskusit, kakšna je
voda. Ko so prišli še Peter in njegovi, pa je bilo zabave zadosti.
|
Slovenska plavalna reprezentanca |
Včasih smo
kar malo pogledovali proti bademaistru, če ne bo kakšno rekel. Pa je ni.
Kasneje smo ugotovili, da so bile bojazni tako ali tako odveč, saj je bil
skoraj naše gore list. Kot še marsikdo na naši poti. Zabavno. Še bolj je bilo,
ko sem se na vzponu na tobogan malo porezal na koščku stekla.
|
Johnny Weismüller |
Mi je bademaister
sicer dal obliž, a skoraj skrivoma. Menda morajo v vseh takšnih primerih
napisati ne vem kakšna zapisnike, saj imajo iz preteklosti že slabe izkušnje s
tožbami. Ko se je ura že bližala zaprtju smo skočili pod tuš in se oblekli.
Potem pa še enkrat pod tuš. Čisto zares. Zunaj je namreč lilo.
|
Neznani leteči predmet |
Že prej smo se
odločili, da prespimo kar tukaj, saj je bila cesta videti mirna, prometa pa
komaj kaj. In tako smo tudi storili.
PRVI DAN NA DUNAJU –
25.4.2011
– Zjutraj sem jo mahnil na potep do Campusa 21, novega tehnološkega centra na
obrobju kraja. Razlog je bil seveda v novi zabavi, ki me vedno bolj navdušuje.
Ko sem prikorakal nazaj, smo bili že vsi pokonci in odpeljali smo se proti
Dunaju.
|
Perchtoldsdorf |
Ker je bil velikonočni ponedeljek pretirane gneče nismo pričakovali in
res so bile ceste skoraj prazne. Peljali smo se mimo Schönbrunna in nato
dejansko »okoli riti v varžet« do parkirišča pri pokopališču. Pa nič zato, vmes
sem na bencinski črpali dotočil gorivo. Tako poceni ga nisem videl na naši poti
ne prej in ne potem.
|
Jutranje trimčkanje po Schönbrunnu |
Ko smo parkirali, je poleg nas ustavil še en z nam zelo
podobno registracijo. Takoj smo stopili skupaj in klepetali ter si ob tem
izmenjali še nekaj uporabnih informacij. Razgovor je ravno stekel, ko je poleg
ustavil starejši moški na skuterčku.
|
Dvorec in Dunaj za njim |
Na njem je imel napisano nekaj, kar bi
lahko prevedli skoraj kot vaška straža. Nas je takoj poučil, da tukaj lahko
parkiramo, smo čisto dobrodošli. Če pa bi hoteli prespati, pa nas čakajo kazni.
Visoke. Takoj smo razumeli 700 evrov. In da je po celem Dunaju tako, je
zagotovil.
|
Gloriette |
Ko pa je ugotovil, da znamo nemško, smo bili že kolegi. Malo je
potožil kakšne imajo težave, predvsem s Slovaki in Italijani. Ki ne šmirglajo
nikogar. In tudi kazni so bile sedaj kar naenkrat v osnovi dokaj bolj prijazne
in le v najbolj črnem scenariju se lahko povzpnejo na sprva zagrožene zneske.
|
Pozer |
Prijazno smo se poslovili, jaz sem hitro skočil še na zajtrk, potem pa smo že
mimo Gloriette in Neptunovega vodnjaka stopali navzdol proti dvorcu Schönbrunn.
Tako zgodnji so bili zgolj številni Japončki. Ko smo se prerinili skozi gnečo
na vhodu v dvorec, smo že iskali vstopno postajo vlakca, ki vozi okoli dvorca
in parka.
|
Neptunov vodnjak |
Do Wüstenhausa smo ugotovili, da je salamensko počasen, gneča na njem
pa se je močno povečala. Tako smo bili kar zadovoljni, ko je končno prisopihal
na pravo postajo in smo se lahko izkrcali. Puščavska hiša je otroke kar
navdušila, mene malo manj.
|
Kdo so že dunajski kočijaži? |
Nekaj kuščarjev in kač, več kaktusov in rastlin, ki
so sposobne preživeti v suhem puščavskem podnebju in seveda nekaj ptičev, ki je
letalo sem in tja. To pa je že skoraj vse. No ja, svizci in želve so bili tudi
zabavni. Malo smo škljocali, iskali otroke, gledali kje se skriva kakšna
živalca, potem pa že korakali skozi vrt.
|
Tudi v puščavski hiši rastejo rožice |
Precej bolj živahno je bilo v parku,
kjer nam je pot prekrižala veverica. Nagajivka je skakljala ravno pred nami,
hkrati pa nas ni pustila preblizu. Mimo cvetočih rododendronov smo stopali
proti Wagenburgu, kjer imajo razstavljeno vrsto kočij. Celotna razstava je bila
posvečena Sisi.
|
Tič |
Videli smo njeno obleko, zlato in konkretno načičkano poročno
kočijo, pa slike njenih konj, sedlo, biče. Seveda niso manjkali niti prvi
avtomobili in pa pogrebna kočija. Takšen, malo morbiden konec, nas ni pretirano
potrl, že smo hiteli na prikaz priprave in pečenja jabolčnega zavitka. Sladko.
|
Wagenburg |
Vsak je za začetek dobil mini košček štrudla, mi s kartico pa še eno toplo
pijačo. Maja je naročila kavo, midva z Živo vročo čokolado, Ajda pa čaj.
Posedli smo v prvo vrsto in kmalu se je predstavitev začela. Seveda nismo bili
presenečeni, ko je za kuhalni pult stopila povsem tradicionalna Avstrijka,
malce temne polti. Pa se je kar dobro odrezala.
|
Kako tipična Dunajčanka pripravlja štrudl... |
Sestavine je imela delno že
pripravljene, pred nami je po zraku metala testo, pojasnila, da se mora videti
skozenj in kako se ga lahko zaflika. Potem je vanj še bogato natresla filo, ga
zvila in pripravljen je bil za peko. Pričakovali so, da nam bodo mini koščki,
ki smo jih dobili na začetku, dali apetit in bomo ravnokar spečeni štrudel
razgrabili, vendar zasoljene cene niso pritegnile ravno pretiranega zanimanja.
|
Kar dobro ga razvleče... |
Na poti ven smo obiskali še njihova stranišča, potem pa že sedli znova na
vlakec. Peljali smo se do Gloriette, potem pa siti počasnega vozakanja
izstopili. Ko smo izvedeli še, da ima vlakec tu deset minut odmora, pa smo že
stopali peš nazaj navzdol. Maja je šla kuhat kosilo, otroke in Martino kot
varuško smo oddali v labirint.
|
Z vlakcem po parku |
Tam so se otroci zabavali na igralih, se smejali
svojim podobam v izkrivljenih zrcalih in lovili po labirintu. Na koncu so bili
kar malo utrujeni, malo mokri, a predvsem zadovoljni. Midva s Petrom pa sva v
Hadiparku in pa sosednjem Auer Welsbach Parku brskala po grmovju. Kasneje se je
izkazalo, da precej zaman. Zabavno je pa bilo.
|
Rododendroni |
Vrnila sva se proti labirintu,
tam pobrala otroke in že smo skupaj stopali proti avtodomom. Mi smo imeli
kosilo že pripravljeno, sosedovi niso kaj dosti zaostajali. Ko so se nam še
želodčki malo umirili, smo že stopali znova navzdol skozi park. Skočili smo na
podzemno železnico in se odpeljali do postaje v bližini Opere, tam pa nekaj
časa dokaj neuspešno iskali nadaljevanje proti Belvederu.
|
Dvorec Belvedere |
Končno je prisopihal
tramvaj, prostora za nas je bilo še dovolj, in že smo se peljali. Next stop –
Belveder. Ko sem stopil do blagajne, pa nas je presenetila novica, da v našo
kartico ni vključen ogled gornjega, temveč dolnjega Belvedera. Nič zato, smo si
mislili, tako ali tako smo se želeli sprehoditi skozi park.
|
Pogled proti dolnjemu dvorcu |
Žal so bile fontane
še prazne, tako da tistega pravega občutka ni bilo. Čeprav je spodnja palača
namenjena predvsem razstavam, so tudi prostori vseeno zanimivi. Nekatere sobane
s svojimi poslikanimi stropi in kipi so videti prav impresivno. Tako se sodobna
umetnost kar nekam zgubi.
|
Notranjost spodnjega Belvedera |
Ogledali smo si razstavi Dynamic:
Kubismus/Futurismus/Kinetismus. Razstava je prikazovala abstraktno umetnost na
Dunaju med leti 1919 in 1929 z vidika evropske moderne. Razstavo so
dopolnjevala dela slavnih umetnikov cele Evrope. V drugem delu pa smo si
ogledali razstavo samoportretov in portretov Egona Shieleja.
|
Razstava Dynamic |
Nekatere slike so
se nam zdele kot malo boljše čačke kakšnega osnovnošolca, toda mi s svojim
nepoznavanjem zanesljivo nismo bili zmožni zajeti poglobljenega pogleda na
umetnikovo delo. Jah, taklemamo.
|
Egon Schiele in njegovi portreti |
Med budnim motrenjem številnih varnostnikov
smo se prebili čez razstavo, nato pa na ulici že razglabljali kako naprej do
Pratra. S Petrom sva se odločila za večerni sprehod po mestnih ulicah, drugim
ni kazalo drugega, kot da so nama sledili. Navigacija je ažurno javljala koliko
je še do cilja, med klepetom nam je čas kar hitro minil.
|
Tamle dol smo doma! |
Koliko so utrujeni se
je pokazalo, ko smo prišli do parka in so kot naviti šibali okoli. Ustavili smo
se pri velikem globusu, nato pa se napotili do Riesenrada, velikega kolesa.
Ogledali smo si razstavo o Pratru skozi čas, nato pa že stali v vrsti za vstop
v lesene gondole.
|
Riesenrad |
Za nami se je usula kopica otrok, tako da smo imeli kar
srečo, saj bi ob malo kasnejšem prihodu čakali neprimerno dlje. Vožnja je bila
seveda zanimiva, pogled na mesto, kjer so se v večernem mraku že prižigale prve
lučke pa kar čaroben. Pod nami je bil seveda Prater, ves v lučkah, mnogo tega
se je dogajalo, vrtelo, prevračalo. Zabavišče kot takšno.
|
Pogled na Dunaj |
Že smo se spuščali,
pogled na tej strani ni bil več tako zanimiv, zato smo v miru pomalicali
čokoladne bombone in ostale dobrote iz nahrbtnika, potem pa že iskali Sky ride.
Ujeli smo eno zadnjih voženj, vsaj tako smo lahko razumeli. Precej manj pa
zmedo z odpiralnimi časi, saj naj bi te »vožnje« skozi Dunaj potekale vse do
enajste ure zvečer.
|
Pogled z vrha |
Potem ko smo na police odložili vso na tresljaje občutljivo
kramo in razne torbe in nahrbtnike, smo stopili za krmila 5D letala. Z njim smo
odleteli po Dunajskih ulicah, preskakovali nebotičnike, leteli pod mostovi. Med
tem se je treslo, pihalo, špricalo. Kar zanimivo, čeprav dokaj kratko. Otroci
so bili kar navdušeni, čeprav prav velikega navdušenja za kakšno ponovitev ni
bilo.
|
Prater |
Smo raje stopili nazaj do bara, kjer so dekoraterji želeli narediti malo
strašljiv kraj, pa jim ni najbolj uspelo. Ajda je sedla za barski klavir in nam
naredila pravi koncert. Kar dobro ji je šlo. Na koncu sta zaigrali še skupaj z
Majo, potem pa smo po obveznem slikanju in sladoledu že iskali pot do podzemne
železnice.
|
Sky ride |
Ta nas je pripeljala do Schönbrunna, od tam pa je bilo treba še
nekoliko v breg, do parkirišča, kjer sta nas čakala avtodoma. Sklenili smo, da
gremo danes zvečer v kamp Dunaj zahod, zato se nismo nič obirali. Križarili smo
skozi Dunaj, dokler nismo pristali pred še zaprtim kampom Dunaj jug.
|
Grozljivi koncert |
Martina je
izbrala napačne koordinate. Kaj se je dogajalo v kabini sosednjega avtodoma,
nismo hoteli niti vedeti, pohlevno smo sledili Petru naprej ali nazaj, pač po
ulicah Dunaja, do kampa. Parkirali smo na delu, ki ni povsem ob recepciji,
natočili vodo in izpraznili wc, potem pa že utonili v spanec. Ura ni bila več
prav zgodnja.
|
V kaj so se spremenili naši otroci... |
PO DONAVI DO
BRATISLAVE – 26.4.2011 – Zjutraj sem bil pokonci že okoli šeste ure, saj je bil
zgodnji premik nujen. Imeli smo rezervirano ladjico, ki po Donavi odpluje do
Bratislave. Toda vrata kampa so bila zaprta, recepcija pa sem vedel, da se
odpre šele ob osmih. Malo mi je postalo vroče, dokler nisem ugotovil, da niso
zaklenjena.
|
Obcestno parkirišče |
Tako sva okoli pol sedmih pač po francosko odpeljala v smeri
izhodišča za ladjico. Nisva še vedela, kjer bova parkirala, toda ko sva ob
cesti, ravno nasproti pristana, našla dvoje prostih mest, sva ju takoj zasedla.
Ravno za spanje bi ne bilo, toda upala sva, da nas bosta avtodoma tu počakala
cela in nedotaknjena.
|
Elizabeta druga |
Pozajtrkovali smo, pripravili vse za seboj, potem pa že
stopali proti ladjici. Tam so nas obkljukali in nam v nekoliko polomljeni
nemščini pokazali, za katero mizo naj sedemo. Seveda smo se takoj dogovorili,
da smo s Petrom sedeli pri isti mizi. Vkrcali so se še zadnji potniki, nato pa
smo malo pred osmo uro že odpluli s tokom v smeri Slovaške.
|
Plovba po Donavi skozi Dunaj |
Vožnja mimo Dunaja
je bila kar zanimiva. Čeprav so glavne znamenitosti ostajale nekje v daljavi,
smo vseeno prepoznali nekaj znanih obrisov. Vreme je bilo bolj kislo, težki
oblaki so viseli nad reko, občasno je tudi kaj poškropilo. Ko smo se naveličali
mrzle palube in nas je začelo zebsti, smo odšli za mizo. Časa za branje,
igranje raznih iger in klepet je bilo več kot dovolj.
|
Zapornice |
Ko smo pripeljali do
zapornic, je bilo zanimanja za dogajanje več, tudi mi smo firbcali kako so se
vrata za nami zaprla, vodna gladina z ladjico vred znižala in že smo znova
pluli dalje. Čeprav nam je glas iz zvočnika z nezgrešljivo polomljeno nemščino
pojasnil, da plujemo mimo narodnega parka, nam to ni pomenilo kaj veliko.
|
Vsak se zabava po svoje |
Mesto
Hainburg je bilo zadnje pred mejo, komaj nam je izginilo iz pogleda, že se je
na drugi strani pokazal grad Devin. Pogled nanj z reke je bil lep, vsekakor pa
ga bo treba priti pogledat tudi od bližje. Ura je bila malo čez dvanajst, ko
smo pripluli do Bratislave, pred Novim mostom obrnili in pristali ob obali.
|
Grad Devin...tisti na hribu! |
Tisti,
ki so si želeli ogledati mesto z vodičem, so se razdelili v dve skupini. Nam ni
bilo kaj dosti do tega, mi bi tako ali tako razumeli zgolj polovico, otrokom bi
uspeli prevesti še manj. Torej smo se zrinili mimo čakajočih in se na potep po
starem mestnem jedru odpravili kar po svoje.
|
Bratislava |
Šli smo mimo Novega mostu z
božjastnim neznanim letečim krožnikom na drugi strani, prečkali cesto in mimo
kužnega znamenja sv. trojice zavili na Hviezdoslavnove namestie. Da si jezik
polomiš. Prvi del je bil v znamenju znanega pravljičarja Andersena, v srednjem
je prevladovala policija, saj je v bližini ameriško veleposlaništvo, v zadnjem
pa so dekleta najbolj navdušile stojnice s spominki.
|
Naš čolnič in Novi most |
Tako zelo, da so enega
pomotoma kupile kar dvakrat. Jaz sem raje naredil zgolj fotko Slovenskega
narodnega gledališča, se nasmejal kipom hokejistov različnih držav in še bolj
bližnjemu kipu Man ad work. Dekleta so nas ujela in skupaj smo šli naprej po
ulicah starega dela mesta.
|
Narodno gledališče |
Ustavili smo se na Glavnem trgu, slikali z zabavnim
bakrenim vojakom pred staro mestno hišo, nato pa stopali po ozkih ulicah mimo
Michalske veže v smeri gradu. Spustili smo se na Klarisko ulico in tam naenkrat
opazili, da Maje in punc ni za nami. Tekel sem kot rahlo jetični maratonec
nazaj in ugotovil, da jo dekleta mahajo navzgor.
|
Man at Work |
Ves prešvican sem jih ujel.
Iskrenje je bilo neizbežno. Znova skupaj s Petrom smo šli do stolnice sv.
Martina in iskali prehod preko ceste proti gradu. Pa ga ni bilo. Tisti, ki smo
ga opazili na zemljevidu, pa je menda že dolgo zaprt. Tako da nam ni ostalo
drugega, kot da med pomenljivim negodovanjem Maje, da so s puncami tukaj že
hodile, uberemo prav to smer. No, ja.
|
Hlavne namestie |
Ob gradu smo srečali Slovence, ki so tako
kot mi, iskali vhod. Ko smo ga končno našli, smo si grad ogledali v nekaj
minutah. Nič pretresljivega. Še najbolj zanimiv je bil pogled na mesto pod
težkim oblačnim pokrovom. Vsaj nekaj. Dekleta so glasovala za Mc-a in večji del Petrove ekipe se jim je
pridružil. Zgolj Žan je šel z menoj, malo pogledati za zakladi.
|
Ozke ulice starega dela mesta |
Kmalu sva enega
našla, skrival se je v deblu drevesa v grajskem parku. Hurej. Spustila sva se
po stopnicah, našla pravo pot na Novi most, kjer pa naju je navigacija vodila
malo po svoje. Tako sva se zgolj sprehodila na drugo stran in se vrnila proti
ladjici. Skočila sva še do cerkvice pod gradom.
|
Bratislavsky hrad |
Zabavno je bilo, ko sem prebral
hint in mi ni bilo jasno, kaj pomeni v slovaščini. Žan je ponovil za mano in
kar malo naveličan iskanja sem zamahnil z roko, da se res tako glasi. On pa je
ponovil in pokazal na steno. Hm, potem je bilo lahko. Vrnila sva se do trga
pred stolnico, kjer smo se dobili z drugimi.
|
Pogled z gradu |
Ogledali smo si še stolnico s
številnimi zakladi, monštrancami, cerkvenimi plašči in drugimi dragocenostmi,
pokukali v podzemlje in nato že hiteli nazaj do ladjice. Malo nerodno bi bilo
ostati v tujem mestu, kar nekaj kilometrov daleč od naših hišk.
|
Zuckermandel |
Čeprav je bilo
do odhoda še nekaj minut, smo bili med zadnjimi. Ko me je gospa na vhodu v
svoji polomljeni nemščini pozdravila, sem poskusil srečo in ji odvrnil z »dobar
dan«. Seveda ni več skrivala svojih korenin. Ko sem omenil, da sem slišal, da
je kapitan Srb, mi je takoj odgovorila: »pa cela posada je srbska«. U redu,
onda.
|
Bogastvo zakladnice v stolnici |
Malo smo še »popričali«, pošimfali čez Hrvate, kaj pa drugega, rekli sem
in tja kakšno tudi o Slovencih in seveda Srbiji. Nato pa sem ju z enim izmed
članov posadke, ki se nama je pridružil, pustil, da pripravita še zadnje
malenkosti pred odhodom. Pomahali smo Bratislavi. Čeprav pod težkimi oblaki, je
bil obisk kar prijeten. Na srečo dežja ravno med našim obiskom skoraj ni bilo.
Plovba nazaj je bila precej duhamorna.
|
Pod stolnico |
Proti toku gre namreč počasi, čakalo nas
je več kot šest ur na Donavi. Znova nam je čas mineval ob igrah, klepetu. Nejc
je mojstrsko postavljal stolpe iz kart in ob tem preizkušal potrpljenje
staršev, saj so karte ob kakšnem večjem tresljaju letele vse naokoli. Na kratko
smo se ustavili v Hainburgu, nato pa pluli naprej.
|
Tudi na poti domov nam ni bilo dolgčas |
V bližini dunajskega
letališča so letala vzletala in pristajala v večernem mraku. Ko se je že povsem
stemnilo, smo pripluli do zapornice in znova je trajalo kar nekaj časa, da smo
se dvignili za potrebno število metrov. Naveličani vožnje smo komaj čakali, da
so se pred nami pojavile znane oblike in smo končno pristali.
|
Sonce gre spat |
Do avtodomov na
srečo ni bilo daleč, počakali so nas tako, kot smo jih pustili. Vedeli smo, da
je v bližini parkirišče P+R in z nekoliko sreče smo ga po nekaj obratih našli.
Parkirali smo in ravno, ko sva s Petrom odšla plačat dnevno karto, ki znaša
bore tri evre, je na parkirišče zapeljal policijski avto.
|
Nočne zapornice |
Z močno lučjo je
osvetlil parkirišče, peljal vse naokoli, zavil tudi v malo bolj skriti del
parkinga, potem pa odpeljal. Nam ni posvetil nobene pozornosti. Torej težav ne
bo, moja teorija o tem, da se takšna parkirišča še bolje varuje, pa se je
izkazala za točno. Utrujeni od napornega dneva smo si zgolj še zaželeli lahko
noč, nato pa izginili vsak v svojo posteljo.
DRUGI DAN NA DUNAJU –
27.4.2011 – Pozen
odhod v posteljo se nam je zjutraj kar malo poznal.
|
Proti Hofburgu |
Zaspano smo pozajtrkovali,
kupili karte in se odpeljali proti centru. Odločili smo se, da gremo najprej
pogledat špansko jahalno šolo. Nismo namreč vedeli, koliko obiskovalcev si
nastop lipicancev lahko dnevno sploh pogleda. In res nas je v Hofburgu
pričakala dolga vrsta pred vhodom. Ni nam preostalo drugega, kot da se
postavimo na konec kače in med klepetanjem počasi pomikamo proti blagajni.
|
Španska jahalna šola |
Na
srečo smo brez težav dobili karte in se napotili na balkon. Gneča je bila
velika. Najprej smo v prvo vrsto prerinili otroke, nato pa je tudi nam uspelo
dobiti nekoliko boljši pogled. Samo dogajanje pa…razočaranje. Nekaj jahačev je
pod nami dresiralo konje, nekaterim je šlo bolje, drugim slabše.
|
No, lepo se obnašaj! |
Enega je konj
nič kaj ugledno vztrajno butal ob steno, drugi ga je pripravil, da se je za
trenutek postavil na zadnje noge. Saj je razumljivo, da je pred gala predstavo
potrebno vrsto ur vadbe in treninga. Toda, da ljudje plačujejo kar visoko
vstopnino za to, da se gnetejo na balkonu, po možnosti v drugi ali tretji vrsti
in gledajo ta trening. Človek ne more verjeti.
|
Dresura |
Znova na ulici pred Hofburgom,
smo zavili proti zakladnici. Ni bila daleč, zgolj skozi podhod je bilo treba in
na drugi strani dvorišča je bil vhod. Naj bi šlo za eno največjih in
najbogatejših zbirk raznih dragocenosti, praviloma povezanimi z dragimi kamni
in zlatom. Čeprav se Dunajčani že prislovično pretirano hvalijo, pa se je
tokrat hvala izkazala za točno.
|
Bogatija v kraljevi zakladnici |
Številne krone, žezla, ogrinjala so kazala na
moč nekdanje Avstroogrske. V zlati zibelki so se seveda gugali kraljevi otroci,
kje so našli samoroga, katerega rog je tudi razstavljen, pa tudi ne vem.
Monštrance, sklede iz žada, odlikovanja, okoli nas se je vse bleščalo.
|
Odlikovanja |
Če je
bil že moški del druščine navdušen, kako so se šele svetile oči ženskemu delu.
No ja, naj gledajo... Znova na sončni svetlobi smo jo mahnili proti narodni
knjižnici. Nismo si imeli namena izposoditi kakšne knjige, bolj nas je zanimala
Prunksaal.
|
Narodna knjižnica |
Čudovito poslikana nekdanja kraljeva knjižnica, dejansko del
Hofburga, še danes na policah hrani več tisoč knjig. Nekatere police se odprejo
kot vrata in tako omogočajo prehod v skrite hodnike. Ob knjižnih policah
stojijo visoke lestve, ki omogočijo dostop. Knjige čuvajo skulpture, umetelno
izdelane s strani Lorenza Mattiellija, notranjo opremo dopolnjujejo globusi.
|
Prunksaal |
Ker je bila Avguštinska cerkev povsem blizu, smo pogledali še vanjo in se
čudili mogočni grobnici nadvojvodinje Marie Christine, delu Antonia Canove. V
muzeju papirusa smo videli številne primerke pisanja in risanja raznih
umetnikov v časovnem razponu med 15 stoletjem pred našim štetjem in 16.
stoletjem našega štetja.
|
Grobnica nadvojvodinje Marie Christine |
V muzeju je seveda možno videti zgolj delček obsežne
zbirke več kot 180.000 primerkov. Na vhodu v Hofburg smo pri vratih Burgtor
našli zakladek, nato pa odpeketali proti muzeju globusov. To je edini svetovni
muzej globusov, ki je prosto dostopen, vsebuje pa preko 380 globusov, ki so
nastajali od 16. stoletja naprej.
|
Muzej zapisov na papirus |
Pri prvih so bile celine bolj približno
označene, kasnejši pa so vedno bolj natančni. Nekateri so čisto običajni,
skoraj šolski, drugi pa prikazujejo še kaj drugega, npr. gibanje planetov, pa
položaj lune in podobno. Res zanimivo, otroci so bili navdušeni.
|
Globusi, takšni in drugačni |
Na hitro smo
preleteli še muzej Esperanta, zgolj toliko, da sem razložil kaj to sploh je.
Potem pa smo že stopali skozi center mesta, po Grabnu in mimo kužnega znamenja
do Stephansplatza. Pred Štefanovo cerkvijo je bila seveda gneča, notri komaj
kaj manjša.
|
Graben |
Nismo se odločili za katerega od ponujenih vodenj, sprehodili smo
se po mogočni stranski ladji, do glavne se brez plačila vstopnine ne da več.
Jaz sem obujal spomine na pretekle obiske, za dekleti je bilo vse novo. Ko smo
pred cerkvijo ugotavljali, kje bo najbolje zastaviti korak proti
Schwedenplatzu, sta do nas stopila dva Slovenca.
|
Štefanova cerkev |
Iskala sta skupino turistične
agencije Palma, povsem izgubljena. Žal jima nismo mogli prav veliko pomagati.
Ko sta se izgubila v množici, smo stopili do kočijažev, tam dobili najbolj
natančne napotke kam in kako, nato pa hiteli proti Ring tramu. Gre za tramvaj,
ki čisto redno vozi po notranjem Ringu – nekakšni obvoznici okoli srčike
Dunaja.
|
Stranska cerkvena ladja |
Mi smo dobili vsak svoje slušalke in med poslušanjem razlage o mestu in
znamenitostih, opazovali mogočne, svetovno znane stavbe. Noge so nam komaj
dobro počile, že smo bili naokoli. Kam pa sedaj? Želodčki so jasno zvonili
alarm, zato je bilo jasno.
|
Na Ring-tramu |
Otroci so navijali za preverjenega Mc-a, toda na
koncu smo naročili vsak svojo porcijo pri poliglotskem prodajalcu kebaba. Za
povrh so otroci dobili še sladoled v Starbrucksu, potem pa smo se že prerivali
skozi množico pred Štefanovo cerkvijo. Tam itak vedno dogaja.
|
Kosilo v tipični dunajski restavraciji |
Opazovali smo
tipa, ki se je tlačil skozi teniški lopar, nato pa med čakanjem na Petra, ki je
Martini iskal kavo, še umetnika, ki je s spreji packal fantazijske pokrajine.
Otrokom so bile všeč, nam tastarim pa malo manj. Do Hiše glasbe ni bilo več
daleč.
|
Nekateri pojejo... |
Interaktivni muzej je zelo zanimiv tako tistim, ki se na zvok in glasbo
kaj spoznajo, kot tudi totalnim aberveznikom, med katere se nedvomno lahko
prištevam sam. Razni zvoki so prodirali iz nenavadnih slušalk, s premikanjem
smo jih ustvarjali tudi sami.
|
...drugi se tlačijo v teniški lopar... |
Za računalniki smo se prelevili v Dj-je in v
tematskih sobah spoznavali življenje znanih skladateljev. Vrhunec je bilo
seveda virtualno dirigiranje dunajskim filharmonikom. Navodila je dal sloviti
Lorin Maazel, potem pa smo lahko začeli. Vsem je šlo kar dobro, le Peter je
nekam hitel.
|
...tretji ravnokar neslavno zaključujejo svojo dirigentsko kariero! |
Kar naenkrat so filharmoniki prenehali igrati, prva violina je
vstal in ga okaral, da ne morejo oni igrati valčka, če dirigent maha kot za
polko. Seveda smo se dobro nasmejali. Tudi v nadaljevanju smo odkrivali
skrivnosti zvoka in ga sami ustvarjali.
|
Violine |
Ko smo se znova spustili v pritličje,
kjer je vhod v muzej, je mladenič na klavirju izvajal pravo mojstrovino. Ko je
odšel, smo komaj prepričali Ajdo, da nam kaj zaigra. Nekaj je bilo treme,
vseeno pa ji je kar dobro šlo. Nekaj malega vadbe torej tudi na poti. Lahko
tovarišici za klavir pove...
|
Mlada virtuozinja že drugič nastopa na Dunaju! |
Med hojo proti Karlovi cerkvi je nebo nad nami
postajalo vedno bolj črno. Nič kaj obetavno. Pokukali smo v cerkev, katere del
notranjosti je prepreden z gradbenimi odri, nato pa stopali mimo znamenite
stavbe Secesije proti parlamentu.
|
Karlova cerkev |
Začelo je deževati, na srečo ne premočno. Kar
naenkrat je okoli nas vse zavijalo, bližnji dostop do podzemne železnice je bil
obkrožen s policisti, v notranjost so tekli bolničarji, mimo zavijala gasilska
vozila. Nismo vedeli kaj se dogaja, izvedeli smo le, da je ta linija podzemne
železnice zaprta.
|
Skulptura v notranjosti cerkve |
Med našim firbcanjem sem na cesti, ki pelje mimo zagledal
poznan avtodom. Še bolje sem pogledal in res je bil Beno. Poklical sem ga po
telefonu in kar nekaj časa je rabil, da mu je kapnilo, da mu mahamo z bližnjega
pločnika. Stekli smo čez cesto, ga pozdravili, spregovorili smo nekaj besed,
potem pa je že moral peljati naprej.
|
Pet'r! |
Mimo kipa Marije Terezije in stavbe
Naravoslovnega muzeja smo stopali do Parlamenta. Prav blizu nismo mogli. Ni nam
bilo sicer jasno ali so razlog nekakšne dokaj izzvenele demonstracije, glasbeni
koncert ali obisk tuje delegacije.
|
Znani avtodomi na drugi strani ceste |
Pa se nismo sekirali, šli smo še naprej,
pred mestno hišo obrnili in se s kratkim skokom v park pred Hofburgom vračali
proti podzemni železnici. Odpeljali smo se do znane postaje, sedli v avtodome
in odpeljali proti Tullnu. Tam smo navigirali do parkirišč pred vrtom Tulln
(Garten Tulln).
|
Mestna hiša |
Forumaš Jež je sicer javljal, da je v bližini, vendar se mu ni
dalo na sprehod iz kampa do nas. Tudi prav. Smo tako kar sami klepetali, dokler
nas ni utrujenost premagala.
TULLN, MAISSAU – 28.4.2011 – Zjutraj sem bil spet zgodaj pokonci. Nekaj me je dajala
časovna razlika ali kaj. Mahnil sem jo v Tulln, ga s skirco prekrižaril gor in
dol, sem in tja in odkrival zanimivosti. Lepo malo mestece.
|
Brez kiklce si še ven ne upam! |
Najprej sem mimo
sejmišča zavil ob Donavo, se ustavil pri spomeniku Nibelungom, šel do enega od
mestnih stolpov, Karnerja in železniške postaje. Da sem vmes iskal tisto, kar
naj bi bilo dostopno samo izbranim, verjetno ni treba posebej poudarjati. Ob
vrnitvi so punce ravno dobro zlezle iz postelje.
|
Garten Tulln |
Pozajtrkovali smo, nato pa s
Petrom odšli poiskat še en zaklad, ki je bil skrit v bližini. Hitro smo ga
našli v bližini steklene reke. Ko sem se že vrnil do avtodoma, so otroci
pritekli za mano. V sosednjem deblu so našli še enega. Bravo otroci, hitro se
učite. Šli smo se vpisat, čeprav ga potem nismo našli v nobeni bazi. Je bil le
preblizu prvega. Škoda.
|
Fitness |
Ura je bila čas, odšli smo do vhoda v Die Garten Tulln.
Lepo urejena zunanjost je nakazovala, da tudi notri ne bomo razočarani. Res
nismo bili. Čeprav smo pričakovali arboretum, dejansko pa gre za nekaj drugega.
Predstavitev raznoraznih možnosti zasaditev in postavitev vrtov, domišljeno
postavljenih v veliki večini primerov s strani raznoraznih ponudnikov. Vrtnih
sedežnih garnitur in podobno.
|
Pogled na vrtove z malo višjega mesta... |
Čudili smo se domišljiji postavljavcev in
posedeli na sedežni garnituri. Senca, šumenje vode, relaksacija. Samo natakar s
kakšnim koktajlom se ni hotel od nikjer pokazati. Le to nam je bilo malo žal,
da se dosti cvetja še ni prav razcvetelo. Ogled na začetku poletja bi dal
vrtovom zanesljivo še večji čar.
|
...in razglednega stolpa. |
Rdeča pot nas je vodila mimo bazena in po
razstavišču naokoli. Številni bazenčki in potočki so imeli napise, da je
kopanje prepovedano. Za žabe zanesljivo ne, te so se namakale v skoraj vsaki
mlakuži. Tudi nas je voda malo vabila, pa smo se ji ob reganju in opozorilih
raje odpovedali.
|
Les, železo, kamen |
Še precej bolj pa je zanesljivo vabljiva za otroke v vročem
poletju, smo si kar predstavljali, kako namakajo podplate. Naši otroci so se
med našim raziskovanjem lovili po potkah naokoli in na koncu tekli do igral.
Njim so bili seveda estetski užitki, ki so nam tastarim včasih tako pomembni,
deveta vas. Tudi prav.
|
A si ti tud not padu? |
Povzpeli smo se na razgledni stolp in se razgledali.
Videlo se je daleč, predvsem pa je vrt ležal pod našimi nogami. Šele od tu je
bilo možno dobiti občutek za celoto. Po spustu na realna tla smo ugotavljali,
da je tudi povsem zarjavelo železo lahko zanimivo. Kamni, les, kovina.
|
Pirhi |
Ponudnik
lokalnega vina nas tako zgodaj ni uspel zvabiti v svoj hram, polovili smo še
otroke na igralih, nato pa že peljali proti centru mesta. Ker sem si ga zjutraj
kar dobro ogledal, sem nas brez težav vodil do lokalnega Lidla. Zadosti dobro
za obnovitev zalog in pripravo kosila.
|
Župnijska cerkev sv. Štefana |
Med tem, ko sta ženki kuhali, na naši
strani pa je bila dobrodošla okrepitev tudi Živa, ki se jih hodit ni dalo, smo
drugi odšli na sprehod. Peter s sinovoma iskat skrite zaklade, midva z Ajdo pa
malo po mestu. Pot naju je peljala mimo Karnerja in župnijske cerkve sv.
Štefana proti obrežju Donave, pogledala sva si zanimiv vodnjak Nibelungom in
skušala prevesti pesnitev.
|
Spomenik Nibelungom |
Nato pa sva mimo nekdanjega minoritskega samostana
in cerkve prišla do turističnih informacij. Nabrala sva zanimive zloženke,
ideje za prihodnje obiske so se kar kresale. Proti dobrotam na domači mizi sva
se vračala čez glavni trg in mimo mestne hiše. Kosilo je bilo res že
pripravljeno in lačnim želodčkom je vsekakor teknilo.
|
Glavni trg |
Siti smo pokukali k
sosedom in ugotovili, da se tam stvari odvijajo nekoliko počasneje. Ker nismo
bili ravno navdušeni nad siesto, smo jim le pomahali in odpeljali proti
Heldenbergu. Navigacija nas je vodila prav, vožnja je bila prijetna. Heldenberg
dejansko sestavljajo štiri zanimivosti, to smo že vedeli.
|
Svet ametistov |
Na vhodu pa so nam
povedali, da ena izmed njih, lipicanci, danes odpade. Smo bili prepozni. Ogled
naj bi bil namreč možen zgolj z vodenjem, dvakrat dnevno. Pa ravno konji so
bili največji magnet. Hitro je padla odločitev, da se vrnemo dan kasneje, sedaj
pa pohitimo do Sveta ametistov pri kraju Maissau.
|
Nabiranje pozitivne energije |
Vožnje ni bilo pretirano,
parkirali smo in pohiteli do blagajne. Prijazna gospa nam je pojasnila, da smo tudi tu prepozni, da
bi si ogledali park, se udeležili vodenja in hkrati še izkopali svoj ametist.
Toda znanje nemščine je bilo znova koristno, hitro smo namreč rešili nastalo
zagato.
|
Počitek in razmislek kako naprej |
Določeno je bilo, da si bomo danes ogledali park in ujeli vodenje,
naslednji dan pa bomo rili in iskali zanimive vijolično obarvane kamne. Poleg
tega ni nič kazalo, da bi bila lahko kakšna težava s spanjem na parkirišču pred
parkom, torej dogovorjeno. Med tem je tekla hitra komunikacija s Petrom,
zasipali smo ga z informacijami.
|
Za na prstan bo malo prevelik |
Sporočal je, da si je v Heldenbergu ogledal
muzej starodobnikov in da prihaja za nami. Ugotovil je namreč, da si lahko
posamezne sklope ogledaš tudi ločeno. Hm, ko bi tudi nam to razložili… Vedno ne
more iti vse povsem gladko. Med čakanjem na začetek vodenja smo se sprehodili
po parku.
|
Vsak kamen ima svojo energijo |
V njem so različne postavitve, ki naj bi bile koristne za polnjenje z
energijo. Energetske točke torej, povezane s posameznimi kameninami. V ta del
je možen vstop katerikoli del dneva, tudi brez vstopnice. Prosta življenjska
energija za vsakogar torej. Pohvalno. Mi sicer nismo mogli ugotoviti boljšega
počutja, zna biti, da smo ob velikem belem ametistu sedeli premalo časa.
|
Žila |
Vsekakor pa si ne more vsakdo ogledati ametistove žile. Ko je prišel Peter, je
blagajničarka že vedela, da so njegove želje na las podobne našim. Brez težav
torej. Vodenje se je ravno začenjalo, gneče ni bilo, praktično sami smo z
vodičko vstopili v stavbo. Ob interaktivni predstavi smo izvedeli marsikaj
zanimivega o ametistu in njegovem pomenu v zgodovini.
|
Ametist |
Predvsem pa videli del
ametistove žile, do sedaj raziskane v dolžini kakšnega kilometra. V steklenih
vitrinah je bila razstava ametistov iz drugih koncev sveta. Ob tako lepo
spoliranih, se je ženskam v očeh kar zabliskalo. Nekje globoko v njih se je
prebujala ametistova mrzlica. Po vodenju smo odšli do avtodoma, pripravljali
večerjo in se dogovarjali, kako bomo preživeli večer.
|
Muzej |
S Petrom sva si ga
organizirala kar sama, mahnila sva jo do Maissaua, tam iskala točke zanimivega
multija in se nato ob približnih koordinatah vrnila v gozd v bližini
parkirišča. Sama in s pomočjo otrok sva ga prečesala po dolgem in počez. Brez
uspeha. Začelo se je temniti, rositi, zato smo se vrnili na parkirišče.
|
Godrnjavko |
Otroci
so v enem avtodomu imeli svojo zabavo, tastari smo do onemoglosti klepetali v
drugem. Prijeten večer v nadvse prijetni družbi. Juhej.
HELDENBERG, LOISIUM,
AQUACITY – 29.4.2011
– Jutro je minilo v brskanju po grmovju. Znova brez uspeha. Tudi prav, je pač
včasih tudi tako, da nič ne najdeš. Takoj ob odprtju smo bili že na robu polja
za izkopavanje ametistov. Seveda smo sedaj že vedeli, da je to zgolj zabava za
obiskovalce.
|
Rudarjenje |
Ametisti so nastali v skalni žili. Med kopanjem v bližini, pa so
jih dokaj zdrobljene pomešali med prst in natresli sredi parka. Dobili smo vsak
svojo kanglico, lopatko in nekaj, kar je bilo še najbolj podobno mešanici med
kladivom in kopulo. Zapodili smo se v pobočje in rili in kopali kot pravi krti.
|
Če bova dovolj dolgo rili, prideva na Kitajsko |
Na vsake toliko se je zaslišal vesel vzklik katerega izmed nas, ki je našel
posebno lep ali pa velik primerek. Iskanje nam je šlo dobro od rok, kanglice so
se polnile. Tastari smo bili seveda še bolj zagreti kot otroci, pred nami so
nastajale prave jame, za nami pa kupi premetane prsti. Ko je čas za naše ritje
potekel, smo odšli do lesenega kanala po katerem je tekla voda in sprali naše
najdbe.
|
Novopečeni milijonarji |
V silni ihti smo poleg ametistov v kanglico vrgli tudi kakšen navaden
kamen zanimive barve ali oblike. Nič hudega. Vsak je nabral za malo vrečo
kamenja, ki je romalo z nami. Ni bilo sicer tako lepo kot tisto v trgovini,
toda z brušenjem in poliranjem se bomo ukvarjali doma.
|
Mladost je norost |
Dekleti sta dobili
škatlico pisanih kamenčkov, potem pa smo ametistom že mahali v slovo in se
peljali proti Heldenbergu. Za dopoldansko vodenje po hlevih z lipicanci smo
bili znova prepozni, toda to nas ni pretirano motilo. Sprehodili smo se po
angleškem vrtu, kjer so se otroci na praznem podstavku spremenili v mlade
imperatorje, vojskovodje in jezične dohtarje.
|
Tole napišem, potem pa tečem, kar me noge neso... |
Draženje drugega, predvsem seveda
z namišljenimi zaljubljenostmi, je dalo povod za besno lovljenje in jezo.
Mladost je norost, kaj se more. Ko smo prišli do odcepa proti hlevom
lipicancev, ni bilo nikjer prepovedi vstopa. Zato smo si ogledali zunanje
ograde, sedli na Krpanovo kobilico in v veliki hali opazovali z balkona trening
konj.
|
Krpan in kobilica |
Precej bolj mirno je bilo kot na Dunaju, pa nič bolj elegantno. Trening pač,
ne pa prava predstava. Vrnili smo se nazaj na pot in se vzpeli do spominskega
parka. Panteon in spomeniki številnim posestnikom, generalom in vojakom iz prve
polovice 19. stoletja, so bili sicer zanimivi, pa nič več kot to.
|
Trening na Heldenbergu |
Poznali tako
ali tako nismo skoraj nikogar. Le grof Radetzky, ki ima tukaj svoj grob, nam je
bil znan. Bolj kot po svojem življenju in morebitnih dosežkih, po maršu, ob
katerem vsako leto številni ploskajo in topotajo na novoletnem koncertu.
Odkrili smo tudi cesarsko kolono, kjer so nekatera imena zvenela veliko bolj
znano.
|
Heldenberg |
Nekaj smo torej odnesli od ur zgodovine. Marija Terezija ni bila videti
prav nič mogočno, bolj kot navadna mamka. Kako lahko videz vara! Mimo spomenika
padlim vojakom smo prišli do vstopa v območje gomil in rekonstrukcije neolitske
vasi. Nenavadni totemi iz lesa in keramike so bili preprosto hecni.
|
Konec, sredina in začetek |
V kočah je
bilo možno videti, kako so nekoč drobili pšenico in strojili usnje. Otrokom je
šlo kar dobro, igra jih je zabavala. V koči čarovnice so lobanje in drugi ostanki
živali delovali kar malo grozljivo. Zanimiva dekoracija pa je bila na fasadi
ene od stavb. Joške so štrlele iz stene. Izvirno.
|
Mimo totemov proti gomilam |
Poslovili smo se od pisanih
vzorcev in se vrnili v muzej. Sprehodili smo se mimo izvirnih predmetov in
prikaza bojišča bitke pri Aspernu. Številne svinčene figurice so si jezno stale
nasproti. Mimo kostka smo prišli nazaj do muzejske trgovine, se na kratko
ustavili, potem pa…ločili.
|
Rekonstrukcija neolitske vasi |
Z Nejcem in Žanom smo šli malo višje poiskati
zakladek. Našli smo ga na vrhu hriba, ob zidanem stolpiču. Wallhala. Po
povratku do avtodoma, je Maja izjavila, da je avtomobili ne zanimajo. Zamenjavo
smo našli pri sosedih in se v muzeju oldtimerjev sprehodili mimo številnih
zanimivih primerkov.
|
V brlogu čarovnice |
Jaz bolj podrobno, otroci pa zgolj na hitro. So bile
veliko bolj kot zloščena pločevina zanimive video igrice. Hm, vsak ima svoje
veselje. Jaz sem se sprehodil od najstarejših primerkov, do impresivne zbirke
avtomobilov znamke Porsche. Hecen je bil ultra kičasti avto, ves odet v
kristalčke, motor pa, kot bi bil zlat.
|
Kič na kubik |
Kaj vse si bodo ljudje še izmislili? Med
avtomobili je stal nagačen slon, motorji so vabili. Ker nisem ravno tehnični
tip, sem se sprehodil, bil navdušen in nič več. S težavo sem odtrgal otroke z
dirkalne steze in odšli smo na kosilo. Po njem je sledil premik proti Loisiumu,
sodobni vinski kleti.
|
Porschi |
Do mesteca Langenlois, kjer pa smo po nekaj čudnih
obratih ugotovili, da je dosti bolje slediti tablam kot navigaciji. Končno smo
pred sabo zagledali stavbo Loisiuma. Nenavadno sivo kovinsko kocko, za katero
bi si mislil vse drugo prej, kot da gre za vinsko klet.
|
Loisium |
Mimo hotela smo
privijugali do parkirišča, počakali na Petra, ki se je v vasici še bolj
zaplezal in nato odšli do vhoda. Iz glavne stavbe smo končno prišli do vinskih
trsov, šli do vrat, ki so nas po nekaj čakanja spustila v multimedijski
prostor. Tu pa se je dogajalo.
|
Multimedijska predstava o vinu |
Menjavanje barv, vodomet, zgodba vina,
projekcija na stene in na koncu še Bakhus, ki me je prav grdo pošprical. Z
vodo. Pacek, ko bi bilo vsaj vino. Spet je vse teklo, glasba je dajala ritem,
huh, tako se prodaja vino. In tu ne gre zgolj zanj, gre za doživetje.
|
Bakhus |
Mimo
starih lesenih sodov smo stopali skozi podzemlje, letniki, ki so dozoreli daleč
pred nami, so nam cedili sline. Vstopili smo v prostore stare domačije, ki pa je
bila poleg prave etnološke zbirke tudi neizmerno zabavna. Slika, na kateri je
zborček pravih dedcev z odpiranjem ust prepeval neko čudno pesem, kopita
čevljev, ki so udarjala v taktu, čudne tinkture v velikih steklenicah.
|
Hrastovi sodi so polni |
Mimo
velike preše smo znova prišli v svet vina, hrastovi sodovi so stali v vrsti,
kaj je znotraj so namigovali napisi na njih. Seveda pa gre čas naprej in na
koncu so bili že sodovi iz nerjavne pločevine. Stojala s šampanjci in sod z več
kot 16.700 litri vina.
|
Na teh se je pa nabralo prahu... |
Huh, v celem življenju ga ne bi toliko popil, še Frakelj
bi imel rahle težave. Sodobna umetnost, skoraj prava galerija, še vedno s
pridihom vina in že smo mimo neskončnih podob v ogledalih prikorakali do
izhoda. Pokušina vina oziroma sokov za otroke je zaključila naš obisk.
|
Le kakšne zvarke je nekdanji gospodar tu varil? |
Vina se
nam niso zdela nič posebnega. Še najboljši je bil dejansko sok. Mogoče smo
razvajeni od domače kapljice, kaj pa vem. Znova smo križarili naprej, pot ni
bila pretirano dolga, koordinate so bile znane. Šli smo do St. Pöltna, glavnega
mesta Dolnje Avstrije.
|
Na zdravje! |
Tam smo parkirali za zapori, kolega avtodomar je
sporočal, da tu ni nobenih težav. Pa še blizu je bilo do Aquacityja, bazenov,
primernih ravno za večerno namakanje. V večjem bazenu so imeli ravno trening,
kar pa nas sploh ni motilo. Mi smo si želeli le ležernega razvajanja in to je
manjši, bolj ali manj masažni bazen z bližnjimi brbotalčki več kot omogočal.
|
Razvajanje do onemoglosti |
Razvajanje do onemoglosti. Otroci so bili seveda precej bolj za akcijo. Zato so
se lovili po bazenu, zlezli eden drugemu na ramena in se nato prerivali. Prave
gladiatorske igre. Smeha je bilo seveda veliko. Ko se je veliki bazen
izpraznil, so takoj odšli na skakalnice in tam uganjali norčije.
|
Prerivanje |
Skoki na
glavo, noge, ploh, bombico, obrati v zraku, špricanje, juhuhu. Še Majo je
zajelo veselje do norenja in hitro se jim je pridružila. Šele ko so nas že malo
postrani gledali, da zapirajo, smo se posvaljkali do garderob in nato znova na
svežem zraku odpeketali do avtodomov.
|
Na glavo! |
Še hitri načrt za zgodnje jutranje
potepanje dela druščine, nato pa smo že utrujeno popadali vsak v svojo
posteljo.
SANKT PÖLTEN, MELK,
SCHALLABURG – 30.4.2011 – Zjutraj sem vstal že okoli šestih in začuda so bili
tudi Peter in fanta že pripravljeni na našo rekreacijo. Vzeli smo skirce in
odrinili nad mesto. Z roba travnika se nam je odpiral kar lep pogled, najdeni
zakladek pa je bil še dodatna vrednost.
|
Parkirišče za zapori |
Sledil je strm spust v center mesta,
neuspešno brskanje okoli železniške postaje in odkrivanje skrivnosti
prestolnice. Šli smo mimo Frančiškine cerkve, zavili do tržnice, ki se je ravno
razbohotila na trgu pred stolnico, nato pa že poganjali nazaj proti avtodomu.
|
Triperesna deteljica |
Po zajtrku je bila hitro sprejeta odločitev, da gremo čez center še vsi skupaj,
vse do deželnega muzeja. Otroci so dobili skirce, tastari smo morali pa kar
peš. Mimo mestne hiše smo po ozkih mestnih ulicah stopali do klepetulj, ki sta
tržni dan izkoristili za izmenjavo vseh novosti. Danes so okoli njiju naložili
sveže cvetje.
|
Klepetulji |
Tržnica je bila v polnem razcvetu, prodajalo in kupovalo se je
marsikaj. Stopili smo v stolnico in se sprehodili po notranjosti. Lepota bi
rekli nekateri, drugi pa bi zgolj zamahnili z roko. Kič. No ja, okusi so
različni, meni je bila kar všeč. Ljudje med mašo vsaj lahko kam pogledajo, da
drugi ne opazijo takoj njihovega zehanja.
|
Stolnica |
Tako je, kaj se more. Do muzeja sedaj
ni bilo več daleč. Muzej sodobnih oblik in interaktivne notranjosti ni ravno
obsežen. Pa to ni nič slabega, saj ga je bilo ravno prav, da se otroci niso
začeli dolgočasiti. Izvedeli smo nekaj o ekologiji, videli vse mogoče čilije, se
slikali s korenčkom in kolerabo, stekli skozi galerijo, se srečali s
preteklostjo, minerali, podzemljem, življem.
|
Deželni muzej |
Nekatere nagačene živali so bile
tudi iz bolj severnih dežel, nismo bili prepričani, če so po zadnji ledeni dobi
kaj tlačile tla v teh krajih. Razen v kakšnem živalskem vrtu seveda. Torej vsem
kar ima Dolnja Avstrija za ponuditi. Med odkrivanjem muzejskih eksponatov smo
se izgubljali in znova našli, pa znova šli vsak po svoje.
|
Zelje in korenček |
Na koncu kar nismo
mogli verjeti, da smo videli že vse. Pa kljub temu je bilo zanimivega veliko.
Priporočljivo. Na izhodu smo narabutali še semena redkvic, se počakali ob
bazenčku in nato odrivali znova proti centru mesta. Časa in volje za postanek
ni bilo, mimo pisanih hiš smo klepetali proti avtodomom.
|
Kako pa to deluje? |
Ti so nas kljub soseščini
dokaj sumljive sorte pričakali takšni, kot smo jih pustili. Odpeljali smo se iz
mesta in sledili smerokazom za Melk. Daleč ni bilo, že smo se spuščali in tako
z viška opazovali svoj cilj – znameniti samostan. Parkirišče je bilo veliko in
dokaj prazno.
|
Dolnja Avstrija v sliki in besedi |
Med pripravami kosila in mlaskanjem dobrot nas tako ni nihče
motil. Le oblaki so nekam čudno potemneli. Pa saj bo, smo si rekli. Ko smo
pomlaskali dobrote, so bili pri sosedovih še vedno na polovici. Naj jim tekne.
Čez parkirišče in po dvojnem stopnišču smo prišli pred vhod v samostanska
poslopja.
|
Mogočnost samostana se vidi že s ceste |
Na dvorišču z vodnjakom smo dobili karte, nato pa sedli in počakali
na sopotnike. Vzpeli smo se do muzeja. Verske zadeve, predstavljene na dokaj
sodoben način. Pisane barve so poživile sicer značilne zadeve iz cerkvenih
zakladnic. Monštrance, mašni plašči, knjige, kelihi, dragocene slike,
relikviariji, kipi. In seveda predstavitev nastajanja samostana.
|
Samostansko dvorišče |
Marmornata
dvorana je bila veličastna. V vsej njeni lepoti smo jo uspeli doživeti še preden
so se noter zgrnili številni, ki so kot ovce sledili vodički. Razgled na mesto
Melk z balkona je bil zanimiv, pogled v nebo pa precej bolj grozljiv. Oblaki so
se gostili, videli smo, da čakajo samo še na iglo, ki jih bo preluknjala. V
daljavi je tako ali tako že lilo.
|
Moderna predstavitev klerikalnega |
V samostanski knjižnici smo podoživljali
podobno, vendar večjo, dvorano narodne knjižnice. Starinske knjige na visokih
policah, globusi, posebej pomembni primerki pod steklom. Zavito stopnišče nas
je spuščalo v neskončnost. Res? Kje pa, zgolj do samostanske cerkve.
|
Marmorna dvorana |
Velika,
pisana, kičasta. Takšna, kot mora biti. Sv. Benedikt je nad nami doživljal
triumf, sv. Mihael se je moral zadovoljiti z enim izmed oltarjev. Vse
načičkano, zlato, marmornato, prebogato. Kaj pa ubožnost, odrekanje, popotnica
za posmrtno življenje? Kdo bi vedel…
|
Temno nebo nad Melkom |
Nebo je bilo še vedno črno, rumene stene
samostana so žarele na temni podlagi. Toda ulilo se ni. Ugotovili smo še, da se
samostanski vrt odpre dan kasneje, nato pa stopali nazaj do avtodoma. Suh sem
sedel za volan, le kako, da se ni ulilo?
|
Samostanska knjižnica |
Ker se je dan že nagibal v pozno
popoldne smo pogledali na zemljevid in ugotovili, da je v bližini le grad
Schallaburg. Zakaj pa ne, gremo si ga pogledat. Vožnje ni bilo veliko, zadnjih
nekaj sto metrov pa smo se kar strmo vzpeli. Saj je prav, grad mora biti vendar
na točki visoko nad ravnino.
|
Triumf svetega Benedikta |
Parkirali smo in skozi grajski park pohiteli do
vhoda. Nismo namreč vedeli, do kdaj je v grad sploh možno vstopiti. Tudi
otrokom smo igrala obljubili za kasneje. Pa ni bilo težav, časa je bilo še
dovolj. Na grajskem dvorišču nas je presenetila beneška gondola.
|
Samostanski vrt pred nalivom |
Sploh nismo
vedeli, da grad gosti eno pomembnejših letošnjih razstav. Benetke v vsem svojem
sijaju. Pa smo jih še za trenutek pustili vnemar in si ogledali sam grad. Jaz
sem prevajal napise o posameznih prostorih, sami zgodovini gradu in gospodi, ki
je nekoč od tu gor vladala številnim podložnikom.
|
Grad Schallaburg |
Kapela, stolpi, obzidje,
vodnjak. Pogled na grajski vrt. Zanimivo. Tastari so z zanimanjem poslušali
moje prevode, otroci pa so se kmalu začeli dolgočasiti in so si izbrali svojo
zabavo. Zakaj pa ne? Ostal nam je še ogled beneške razstave. V njej so zbrali
vse, kar je možno v Avstriji najti o Benetkah.
|
Notranje dvorišče z beneško gondolo |
Postrgali so arhive narodne
knjižnice, muzejev na Dunaju in tako ustvarili enkratno predstavitev tega
severno italijanskega mesta. Knjige, nakit, slike, modeli ladij, pomembni
Benečani, karneval. Živa in Ajda sta se oblekli v Benečanki in prestrašili
vsakogar, ki je prišel mimo.
|
Tu noter so nekdaj metali poredne otroke... |
Predstavljajte si, da se kip v poltemni dvorani kar
naenkrat premakne. He, he, he. Tudi grajska trgovina je bila polna izdelkov,
značilnih za Benetke. Ko smo v zadnjih minutah pred zaprtjem prišli iz gradu,
je bilo treba še otrokom izpolniti obljubljeno. Igrala.
|
Vse kar ste hoteli vedeti o Benetkah |
Leseni zmaj in še
marsikaj zanimivega okoli njega. Seveda je bila zabava takoj na vrhuncu,
norenje, stikanje, igranje. Tastari smo samo gledali od daleč. Skozi park smo
se vračali proti avtodomu. Jaz sem jo mahnil še malo naokoli, šel do vasi na
ravnini nad gradom in se mimo ostankov manjšega izkopa vrnil do avtodoma.
|
Če se kip premakne... |
Premaknili smo se na višje parkirišče, kjer je bil poleg Petra še en avtodom.
Meni premikanje ni bilo nič po volji, pa tudi sicer je vreme danes ustvarilo
nekam nizek pritisk. Obsedeli smo vsak v svojem avtodomu, kot bi bili skregani.
Sicer pa nič narobe, počitek nam je čisto dobro del. Jutri bo namreč še kar
naporen dan.
|
Koga bo pohrustal zmaj? |
HAUBIVERSUM,
ERLEBNISWELT MENDLINGTAL – 1.5.2011 – Zjutraj nismo preveč poležavali. Odpeljali
smo se čez hribe in doline, po razgibani pokrajini, med vasicami in travniki.
Naš cilj je bil Petzenkirchen, kjer stoji ena od velikih pekarn, ki kruh in
druge pekovske izdelke razvaža po celi Evropi in tudi širše.
|
Svet peke |
Poleg pekarne so
ustvarili Haubiversum, svet peke. Najti jih niti ni bilo pretežko, čeprav se je
vasica izkazala s svojimi ozkimi ulicami. Ki smo jih seveda obrali, namesto, da
bi se pripeljali malo naokoli kot gospodje. Jah, taki smo. Da pa Haubiversum
zagledaš že od daleč, je zaslužen stolp, ki ga obdajajo pšenični klasi.
Zanimivo.
|
Kaj pa naj s tem? |
Pristali smo v prodajalni, kjer se vodenje tudi začne. Mize so bile
kar polne, ljudje sem pridejo na zajtrk, kavo ali pa se posladkajo s kakšno od
tortic. Predvsem slednje se nam sploh niso zdele drage. Toda časa ni bilo, že
nas je dekle odpeljalo v prostor, kjer smo si umili roke in si v naslednjem,
kot pravi peki, začeli zvijati svoje pecivo.
|
Kot pravi peki... |
Ko smo gledali navodila na steni,
se nam je zdelo enostavno. Še toliko bolj, ko je vodička zgolj nekajkrat
prevrgla testo in pletenka je bila končana. Seveda se je na koncu pokazalo, da
le ne gre tako zlahka. Je bilo pa zato toliko več smeha. Ko nam je nekako
uspelo, s pomočjo ali brez, smo testo pomočili v vodo in nato v sol, sezam,
mak, semena, po želji.
|
Naše umetnine |
Vsak je dobil zastavico in odšel na peko, mi pa naprej
na ogled. Sprehodili smo se ob razlagi zgodovine, vse od začetkov v mali
pekarni, razvoza kruha do bližnjih sosedov in današnje tovarne s številnimi
tovornjaki, ki pekovske izdelke razvažajo tudi do Dubaja. Ker smo bili v
tovarni v nedeljo, se žal ni nič kaj veliko dogajalo.
|
Zgodovina podjetja |
Videli smo prostore, kjer
izdelujejo žemlje, vse od začetka do končne peke oziroma zmrzovanja, izvedeli,
da se naše pletenke še vedno delajo ročno, pokušali različne vrste kruha, bili
v laboratoriju, se greli v peči in hladili v zamrzovalniku. Ni, da ni. Na koncu
smo se nabasali z odličnim tiramisujem in jagodno kremo, se predvsem nasmejali
vodički, ki je ob omembi Slovenije skoraj omedlela.
|
Proizvodnja žemelj v nedeljo stoji |
Vraga, saj smo sosedje, ona
pa je oči izbuljila, kot da prihajamo z Marsa. Po vodenju so nas že čakale naše
pletenke, vzeli smo vsak svojo in jo prihranili za malico. Pofirbcali smo po
trgovini, nakupili nekaj malenkosti in se odpravili proti avtodomu.
|
Katera bo pa tega pohrustala? |
Naš
naslednji cilj je bil Scheibbs, kjer smo si obetali popoldansko zabavo v
bazenu. Malo nas je sicer skrbelo, ker je v vodničku pisalo, da je te dni
zaprt. A na internetu podatka o tem nismo našli. Ko smo zapeljali na povsem
prazno parkirišče, smo takoj vedeli, koliko je ura.
|
Pečka |
Še sreča, da smo se tu
ustavili spotoma. Če bi vozili nekaj deset kilometrov daleč gledat zaprto
stavbo, bi se že po glavi tolkel. Ni nam preostalo drugega, kot da se odpeljemo
dalje. Naslednji cilj – doživljajski svet Mendlingtala. Vožnja ni bila dolga,
te kraje smo nekoliko poznali že od svojih zimskih doživetij.
|
Naši izdelki so bili dobra malica |
Parkirali smo in
že sva delala bojni načrt za naprej. Dedca. Ženki sta kuhali okusno kosilo.
Oblaki nad nami so se gostili, občasno se je ulilo. Nič kaj primerno vreme za
sprehod po soteski. Ali pač? Po kosilu smo se odpravili mimo jezerca, čez cesto
in navzdol proti vhodu.
|
Jezerce pri parkirišču |
Za začetek smo si pogledali domovanje tipične holcarske
družine, na kratko prisluhnili pripovedovanjem starejših o življenju v in ob
tej soteski, otroci pa so odkrili celo tobogan. Do žage venecijanke ni bilo
daleč. Ker smo ubodli ogled ravno na pravi dan, smo si lahko ogledali, kako
deluje v živo.
|
Muzej |
Prav zanimivo je bilo videti, kako so rezali hlode na deske in
plohe različnih debelin. Tako narezani les verjetno porabijo za vzdrževanje
poti v soteski. Kot bi vedel, kdaj mora začeti, se je ob vstopu v sotesko ulil
dež. Voda je bila povsod, pod nami je bučala, nad nami pršela, v čevljih
čofotala. Hurej.
|
Žaga venecijanka |
Trdno držeč marele smo šli mimo grabelj, kjer se je nekoč
ustavil les, ki so ga splavili višje gori. Soteska je bila nekje dokaj široka,
spet drugje pa smo hodili stisnjeni po leseni brvi povsem ob steni. Postanki na
mestih, kamor dež ni segel, so bili seveda obvezni. Bodisi pod steno, v
kožarici ali na prostoru za malico.
|
Rake in grablje |
Soteska se je znova zožila, brvi so preskakovale
z ene strani na drugo. Ker je bil les spolzek, nekaj previdnosti ni bilo odveč.
Prišli smo do izvira Grasseger, se sprehodili nekaj korakov do njega, potem pa
v mlinu ob potočku že pocukali za rokav mlinarja.
|
Voda zgoraj, voda spodaj, voda vsepovsod |
Resda je že pospravljal
stvari, prav zgodnji namreč nismo bili. Toda dovolil nam je, da smo si mlin
pogledali, moko pa nam je kljub ceniku na steni hotel na vsak način podariti.
Pa smo mu vseeno v roko stisnili nekaj kovancev, da bo imel vsaj za kakšen pir.
Ker nam je dal res dobro mero, pa smo mu še odnesli namleto moko do avtomobila.
|
V mlinu |
Zgolj malo naprej smo prišli do konca poti, v gostilno, ki je tam vabila, se
nam ni dalo, zato smo kar obrnili. Stopili smo še do ribogojnice, nato pa med
kapljicami vijugali proti izhodišču. Hoja po spolzkem lesu je še vedno
zahtevala nekaj previdnosti. Na blagajni ni bilo nikogar več, ogled torej bolj
pozno prost.
|
Povratek čez deročo vodo |
Odpeljali smo v deževni večer, vijugali gor in dol v smeri Leobna.
Ob vzponu nad Eisenerzom smo z razgledom na povsem pobrano pobočje dnevnega
kopa ustavili na počivališču ob cesti, izpraznili stranišča in se po nekaj
počitka odločili, da sploh ne gremo naprej.
|
Škratek vedri |
Čisto v redu je bilo, cesta zadosti
proč, prometa tako ali tako ne preveč. Torej bomo lahko v miru prespali. Otroci
so po večerji spet imeli svojo zabavo, tastari pa smo klepetali, kaj pa bi
drugega. Večer je minil kot bi mignil, načrti za naslednji dan so bili
narejeni, gremo spat!
|
Slovo od Mendlingtala |
IKEA, LJUBELJ –
2.5.2011
– Zjutraj smo se pretegnili, nato pa odpeljali naprej. Čez sedlo smo odvijugali
navzdol proti dolini, zapeljali pri Leobnu na avtocesto in ji sledili proti
Celovcu. Tam je avtodom že skoraj sam znal proti Ikeji.
|
Od hriba je ostalo bore malo |
Hitro smo jo obredli,
nakupili nekaj nepotrebnih malenkosti, pohrustali hrenovke, počakali na Petra,
nato pa odrajžali naprej proti Borovljam. Sosedje so imeli načrt še za napad na
bližnje trgovine, ki pa nas niso zadosti pritegnile. Pot nam je bila znana še
iz nekdanjih nakupovalnih izletov, v tistih »dobrih starih časih«.
|
Itak, hrenovke za pol evra... |
Vzpon na
Ljubelj je minil kar hitro, zapeljali smo mimo prodajalne Kompasa in pod
hotelom parkirali. Otrokom se ni dalo nikamor, jaz pa sem stekel po Bornovi
poti, šel skozi tunel in nato poiskal zanimiv zaklad med skalami, na dosegu
rok.
|
Pogled z Bornove poti na Rjavo peč |
Vrnil sem se do avtodoma in skupaj z Ajdo odšel do cerkvice. Ko sva se
vrnila do avtodoma, je poleg nas že stal Peter. Dala sva mu napotke za
raziskovanje, nato pa smo le še pomahali v pozdrav, odpeljali v dolino in
naprej proti domu. Naše počitnice so se iztekale…
|
Cerkvica sv. Ane |