Malinca

Sem včeraj rekel, da je danes na vrsti Toško Čelo? Hja, potem je pa treba tja gor, ni druge. In ker je po zaključku službenih obveznosti komaj še kaj časa do mraka na robu večera, sem jo proti Podutiku mahnil s kolesom. Itak mojim črnobelim lepotcem, kaj pa drugega. Dela kot ura, prava klasika, znova lahko rečem predvsem … takšnih ne delajo več. 

Vzpon

Kot tudi ne primerkov, kot smo mi, odlični 69. Letnik, ne položaj, vi packi. Prvi klanec sem že malo bolj dihal, saj se zadeva kar hitro postavi pokonci. Po uravnavi pa je tudi nadaljevanje solidno napeto, je bilo kar treba poganjati pedale. Pri gostilni sem se ustavil za sliko doline, pozdravil kolesarja, ki je tam počival. 

Pogled s Toškega Čela

Odpeljal sem naprej mimo lepega macesna, ki je bil menda posajen v letu osamosvojitve, po makadamu v smeri Topola. Pa sem se že kmalu odcepil levo, se malo gor in malo dol pripeljal skoraj do vhoda v Melinca jamo. Kolega jo je poimenoval Malinca, pa naj to simpatično ime označuje današnje miganje. 

Vhod v "Malinco"

Stopil sem skozi ozki vhod v luknjo, točneje njeno preddverje, zgolj nekaj korakov. Da sem se vpisal, pogledal, kaj je v stoletjih zgradila narava, zaslutil nadaljevanje. Spust naprej po preperelih ostankih lestve v drobovje zemlje mi ni niti najmanj dišalo. Vrnil sem se do kolesa, odpeljal proti Toškemu čelu. 

V jami

In kmalu bentil nad traktoristom, ki je prav po polžje vlekel prikolico s hlodi po ozki cesti. Šele na razpotju poti sem pognal mimo, čisto nič ni upočasnil ali mi dal prostora. Sem si seveda mislil svoje … Do Podutika sem se na enem od ovinkov pod Toškim Čelom ustavil za zanimivo najdbo in vpis. 

Pot v pekel

Potem pa še enkrat, da sem zlezel nad kamnolom. Tam imajo grafitarji svoj skvot, navlekli so si kopico stvari, pobranih iz podstrešij ali celo smetišč, oblikovali iz njih klopi, ležalnike, pobarvali okoliške skale, ni da ni. Danes ni bilo nobenega doma. Še en vpis, potem pa brcanje skozi večerno Ljubljano proti domu.

Osamosvojitveni macesen

Klasika

Klasika. Kaj naj drugega rečem. Včeraj sem bil na Šmarni gori, danes sem jo kar od doma mahal proti Tivoliju na Šišenski hrib in Rožnik, jutri bom mogoče na Toškem čelu. Kdo ve. Očitno sem se odločil, da pred poslabšanjem vremena, ki se nam napoveduje proti koncu tedna, oberem vse priljubljene romarske poti Ljubljančanov. 

Mesto

Sam, saj z mano očitno nihče več noče. Pa saj kdaj je tako še bolje, čisto prav. Imaš čas le zase, da lahko kaj premisliš, zaslišiš bitje srca, se vprašaš, kje enkrat v preteklosti si zavozil. Ali pa kdo drug, ki te je naredil takšnega, kot si. Da po svoje nisi za nikamor. Se le redko kje počutiš domačega, zaželenega. 

NLP?

Da imaš še, ko srečuješ ljudi, sredi mesta, na osamljenih stezicah, bolj ali manj neznane, občutek, da te malo čudno gledajo. Hm. Čak en mau, bi rekel Mlakar. Glede na misli bi bilo bolje, da bi ostal doma, buljil v ekran, če si že ne morem najti družbe, ki bi me odtegnila od takšnega razmišljanja. Ja, očitno res zračni pritisk pada, poslabšanje vremena je čutiti, ne le v kosteh. V glavi še dosti bolj. 

Vesoljci so med nami ...

No, od doma, sem rekel. Proti Šišenski cerkvi, za njo navzgor, kar naravnost, brez prestanka skozi jesenski gozd do Šišenskega hriba. Kjer se ti zdi, tako malo surrealistično, da si se znašel v SF filmu, ali vsaj Vojni svetov Orsona Wellsa. In pred teboj ravnokar pristaja NLP. Grafit na bližnji stavbi še doda svoje k temu. Vesoljci so (že) med nami. Šibal sem do Rožnika, cerkve, navzdol k Čadu, spet v Tivoli. 

Večer

Vmes sem se spet nasmehnil ob velikem hrošču na drevesu. Danes je res nenavaden dan. Edgar the Bug, če se ga še kdo spomni. Ne? Bo treba spet pogledati Može v črnem. Nad mesto je legel mrak, ko sem prečkal Celovško in nato cik-cak, malo sem in malo tja, odvijugal do doma. Je bil že čas, drugače bi se mi, glede na zmedene misli popoldneva, morebiti res še kaj čudnega zgodilo.

Edgar the Bug?

Partizanka

Partizanska steza ali po domače kar Partizanka je bila med drugo svetovno vojno, tako pravi zgodovina, pot, ki so jo uporabljali partizanski kurirji. Leta 1955 pa so jo uredili za pohodnike in od takrat je za tiste, ki se vzpenjajo proti vrhu Šmarne gore iz Šmartna, vsekakor ena od bolj priljubljenih možnosti.

Ob zadnji hiši

Res je v srednjem delu ob mokrih dneh nekoliko blatna, a ni sile. Obvoz, preskok ali pa nekoliko blatni čevlji. Vse možnosti do odprte. Tudi ko grem sam navzgor, mi je ta steza še najboljša. Izogneš se tistim, ki sopihajo po Romarski poti ali višje Poti čez Spodnjo Kuhno iz Tacna. Povrh se po Partizanki vzpneš strmo, hitro in izstopiš prav na vrhu, ob obzidju cerkve. 

Pot kurirjev

Tudi danes sem po tem, ko sem stopal od pokopališča v Šmartnem in nekoliko začudeno gledal v prav hudo oblačno nebo, zavil mimo ostankov zadnje hiše, tam na robu travnika. Izginil sem v jesenski gozd in hodil po sledeh kurirjev. Prekritih z ostanki odpadlih listov. Je le jesen. Bil sem sam, nikogar daleč naokoli. 

Ljubljana

Kar je pod to romarsko goro Ljubljančanov tako nenavadno, da sem se že spraševal, ali se nisem morebiti nehote znašel v neki časovni zanki, prestavljen daleč v preteklost. Ali prihodnost, kaj veš, kaj nas čaka. Zadihano sem se vzpenjal. Nekaj drobnih kapljic, ki so name padle komaj sem dobro začel hoditi, mi je govorilo, naj pohitim. Malo pred vrhom so do mene priplavali prvi glasovi. Torej očitno človeštvo še obstaja. 

Gorenjska pod meglenim pokrovom

Naredil sem nekaj fotografij, pogledal na uro, odkimal misli o Grmadi, se nasmehnil srčku na robu klopi in jo mahnil nazaj kar po poti vzpona. Hitro sem se spuščal, presenečen, ker mi je nasproti prihajalo kar precej zadihanih duš. Upal sem, da z lučkami v nahrbtniku, saj je pod oblačnim pokrovom na zemljo že legal mrak. Prišel sem do prvih hiš, pod cerkvijo in šolo do parkirišča. Zdaj je bilo že temno, čas je bil za odhod domov.

Srček

Polna luna nad planinami

Tam gori nad Jezerskim so prav posebne zvezdice. Tistega, ki ve zanje, popeljejo pod nočnim nebom čez planine, nekatere še žive, druge skorajda pozabljene. Pot se začne ob zapuščenem poslopju mejne kontrole, prav tam, kjer so včasih kar malo sitni cariniki rajnke Jugoslavije spraševali znova in znova eno in isto. Imate kaj za prijavit? 

Mejni prehod

Tisti, ki smo že malo v letih, se tega seveda še dobro spomnimo. In raznih drobnih skrivnosti, vseh nas, drobnih tihotapcev. Če ne drugega, vsaj kilo kave preveč je bilo treba nesti čez mejo. Zaradi tradicije in da človek ne pride iz vaje. Z Ajdo in Kali smo prav na mestu nekdanjih zgodb začeli svojo pot, stopili na makadamsko cesto, poprhano s snegom. 

Polna luna

Nad nami je svetila polna luna, prav nobene potrebe ni bilo, da bi prižgali lučke. Z Rakeževe planine se je odprl pogled na Jezersko, lučke ob cesti, v hišah, ura je bila zgodnja, nihče še ni spal. Stopali smo naprej, presenečeno zaslišali ropot za seboj, svetloba je presevala skozi redek gozd. Kdo muči avto po poledeneli cesti? 

Grintovci

Možakar je zapeljal mimo in le malo naprej obstal. Preko cestišča so bili dva metra in več visoko naloženi hlodi. Stopinje so kazale, da so tu preko že hodili. Zato smo se med tem, ko je avto vzvratno vozil navzdol, vzpeli na skladovnico, se na drugi strani ob tovornjaku brez večjih težav spustili na cesto. 

Ajda in Kali

Malo naprej smo šli mimo nekdanje Ankove planine. Ne le, da je danes povsem zaraščena in zapuščena, tudi karavlo je doletela enaka usoda. Nadaljevali smo po poti, zloščili zvezdico, če je to potrebovala, dodali nekaj novih. Prav lepo so sijale, kazale pot. Do Roblekove planine. Na njenem robu smo obstali, pogledali proti sosedom, potem pa obrnili. 

Pred mejo

Kali je našla veliko vejo in jo nekaj metrov ponosno nesla. Na Ankovi planini smo stopili do stražarnice, pa seveda tam že dolga leta nihče ne pazi na speče vojake. Znova smo brez večjih težav splezali čez kup hlodov, se spustili do Rakeževe planine. Tam smo pokukali v znani štor, ki počasi razpada. Na njegovem robu sem presenečeno zagledal znano obliko. Naboj. 

Roblekova planina

Ko sem pobrskal po štoru, jih je bilo notri še cel kup, nekaj ostankov papirja je kazalo, da so bili nekoč v škatlici. Jih je skril graničar, pa potem pozabil kje? Ali pa jih je odvrgel teritorialec med kratko osamosvojitveno opereto? Kdo bi vedel … Luna je še vedno svetila, ko smo prišli nazaj na mejni prehod, se odpeljali proti lučkam, ki smo jih še malo prej gledali iz višine.

Kali in palica

Na dveh kolesih po obroču

Je bil kar lep dan. Toda dopoldne sem presedel v kinu, na sporedu so bili geolovski presežki letošnjega tovrstnega filmskega festivala. Popoldan je bil v načrtu kakšen kucelj, pa se je potem vse obrnilo in ob razmišljanju kako in kaj, sem sklenil, da bi bilo prav, da grem kot nov lastnik ne ravno tako zelo novega Scottovega kolesa preizkusit, kako se obnese na malo daljši razdalji. 

Na moji točki 0

Z nekaj vzpona in spusta seveda. In kot na pladnju se je ponujalo to, kar sem že nekaj časa imel v mislih. S kolesom po PST okoli Ljubljane. Poti sem se priključil na Dunajski cesti, kar dobro ujel prehode med bloki do Žal, se v smeri BTCja na enem mestu malo lovil, a me krajši zavoj za vrnitev na pravo pot ni nič jezil. 

Drevored proti Polju

Šibal sem proti Polju, mimo bolnišnice, kateri se je včasih reklo kar norišnica, proti Fužinam in Golovcu. Kolo je teklo lepo, v Spodnji Hrušici sem se ločil od Poti, zavil proti cesti, ki se vzpne na greben Golovca in brez težav v rahlem vzponu premagal strmino. Cesti sem sledil pod grebenom, se po njej tudi spustil navzdol, do Dolenjske ceste. 

Stari lepotec na Golovcu

Edini res pravi vzpon in spust na poti sta bila za menoj. Peljal sem naprej, prečkal Ižansko cesto in mimo Livade prišel na most čez Ljubljanico. Tako hitro sem bil na drugi strani, da sem se šele nekaj sto metrov naprej ob prečkanju Malega Grabna zavedel, da sem verjetno predaleč. Itak. Obrat, nazaj do mostu in pred njim znova na Pot. 

Ljubljanica

Ta me je nekoliko naokoli spet pripeljala do Malega Grabna, prečkal sem ga ob Barjanski cesti in mu nato sledil mimo Murgel do Tržaške ceste. Le še nekaj vrtljajev pedalov in prišel sem do točke 0, peljal proti Grbi. Tik preden bi prečkal Cesto na Vrhovce se je ropotanje in zvončkljanje, ki sem ga prej pripisoval vožnji po makadamu nenadoma okrepilo. 

Mali Graben

Takoj sem videl, da mi je pri sprednji strešici odletel šrauf. Edina težava na današnji poti ob sicer mirnem teku starega lepotca. Ja, takšnih danes res ne delajo več. Kratka vrvica, ki sem jo odvezal kar z nahrbtnika, je hitro rešila zaplet, že sem se vzpenjal na Grbo, se na drugi strani spustil mimo naravoslovnih fakultet proti Glinščici, poganjal v smeri Koseškega bajerja. 

Koseški bajer

Dnevi so vedno krajši, sonce je že zašlo. Postajalo je hladnejše, tudi mračiti se je začelo. Kar dobro sem našel prehode proti Celovški cesti, pot naprej pa mi je bila že dobro znana. Čeprav bi lahko zavil na Slovenčevo ulico in prišel tako hitreje do doma, sem hotel zaključiti klobaso. Zato sem nadaljeval po Poti do Dunajske ceste, do koder sem potreboval skoraj do minute točno dve uri. Le še nekaj zavojev in že sem parkiral kolo. Dobro se je obneslo, sem bil vesel.

Pot je zaključena

Kum

Tudi tokrat je bilo vabilo sodelavke v Ključevico, pod Kum, sprejeto z odprtimi rokami. Saj vendarle vsakršno druženje kolektiv, ali vsaj del njega, poveže. Bolje se spoznamo, bolje se razumemo, tudi stvari v službi potem tečejo nekako bolj podmazano. Čeprav je bil odhod iz Ljubljane dokaj pozen in Uroš, ki je bil danes šofer, s svojo Corso ni ravno podiral rekordov, smo prišli do končne točke še za dne. 

Ključevica

Sam sem zgolj pozdravil gostiteljico in njenega moža, skočil v primeren prostor, kjer sem se lahko hitro preoblekel in že sem jo mahal proti Kumu. Niti 200 višincev ni bilo do vrha, a tudi za to se je treba potruditi. In predvsem je tudi teh nekaj korakov bolje, kot če bi zgolj sedel, čvekal in jedel. Še posebej, ker me je, to sem že vedel, vse našteto čakalo le malo kasneje. 

Meglena dolina

Čez travnato reber sem prišel na kolovoz, samotna hiša ob njem je bila videti prazna in zapuščena. Pred drugo so stali avtomobili, kar je bil po eni strani obet, da tu zgoraj nisem čisto sam. Po drugi pa vedno malo pisano gledaš, če ne bo izza kakšnega vogala priletela renčeča vreča bolh. Tu je ni bilo, videonadzora, s katerim je grozila tablica, pa se nisem bal. Kar naj me kdo gleda, če hoče. 

Pot

Na mestu, kjer je ob cesti kapelica označevala križišče, sem zavil na markirano pot proti današnjemu cilju. Vzpenjal sem se skozi gozd, megle so blažile še tisto dnevno svetlobo, ki je ostala. Na listju je drselo. Končno se je svet pred menoj začel odpirati, cerkve bi se skorajda že lahko dotaknil z roko. Mimo koče, ki je bila videti zaprta, sem stopil do najvišje točke, med oba zvonika. 

Kapelica

Postal sem le za trenutek, za več ni bilo časa. Pa saj se tako ali tako ni videlo praktično nič. Še televizijskega oddajnika ne, le belo neprozorno meglo vse naokoli. Skozi gozd sem se spuščal previdno, brez palic bi na drseči podlagi zlahka pristal na riti. Stopal sem mimo kapelice proti hišam, rebri. Ko sem se prevalil k vikendu, kjer so me čakali sodelavci, prijatelji, je bila že tema.

Kum

Jakob

Že kar nekaj časa nisem bil na Jakobu. Tistim nad Preddvorom, z dvema kočama, cerkvico in prav lepim pogledom. Tistim, ki je bil vsaj glede na porumenele fotografije cilj enega mojih prvih hribovskih pohodov. Ko se je pokazalo časovno okno, primerno za nekaj miganja, bil pa sem ravno na Gorenjskem, me je želja, da ga znova obiščem, premamila. 

Na robu večera

Štirikolesnika sem pustil takoj nad gradom, zagrabil vse najbolj nujno potrebno, odhitel navzgor proti Podaku. Da bi zavil na pot, ki prav kmalu odvije desno, ni bilo misliti, spremenila se je v pravi mali hudournik. Tudi pod Pustim gradom je drselo, mi je bilo žal, da nisem vzel palic. Ja, kdor nima v glavi … mu še tako dobre noge ne pomagajo. 

Francijeva koča

Ko sem prišel do ceste, bi moral malo desno in naprej navzgor. Pa sem potek Juhantove poti že malo pozabil, zato sem precej bolj levo zavil na kolesarsko enoslednico. Na srečo po tako razmočenem nihče nima volje voziti. Odložila me je na ovinku ceste, malo višje sem bil spet tam, kjer je prav. Nekaj se jih je previdno spuščalo, sam sem hitel navzgor. 

Planinska koča in cerkev

Do Francijeve koče, naprej mimo nekdaj Iskrške koče, cerkve in z najvišje točke na drugi strani spet navzdol. Temnilo se je že, dan je zdaj res kratek. A prvotni sklep, da grem po cesti, sem ob pogledu na dolge okljuke prelomil in že gledal za kakšno bližnjico. Ko sem našel eno, sem malo sledeč stopinjam predhodnikov, malo s pogledom na zaslon telefona, hitel po strmini. Malo prav, malo po svoje.

Razgled

Nisem bil edini, na robu večera sem jih kar nekaj prehitel. Palice bi mi zdaj še precej bolj prišle prav. Loveč ravnotežje na spolzkih kamnih in pod listjem skritih koreninah sem se končno pridričal do Podaka. Zdaj sem imel po cesti do izhodišča le še nekaj sto metrov. Lepo se je vrniti na poti, ki sem jih že tolikokrat prehodil. Kajti vendarle je vedno vsaj malo drugače. Na svidenje, Jakob. 

Zaplata

Suho ruševje in Triangel

Zima, zima je prišla, prišla. Bi si lahko popeval nad Ljubeljem. Že ob parkirišču je bilo na travi nekaj pomrznjene beline, višje pa se je snežna odeja le debelila. Seveda je ni bilo niti približno zadosti za smuko, pa vendarle dovolj, da sem bil na meglen in oblačen dan deležen pravega zimskega objema. 

Jutro nad Ljubeljem

Čeprav nisem bil pretirano zgoden, gneče ni bilo. Hodil sem bolj ali manj sam, razmišljal o tem, kako bo šlo proti Suhemu ruševju. Od Zelenice je bila hoja do odcepa pod balvanom shojena, vendar so vsi predhodniki stopali naprej, verjetno je bil njihov cilj Vrtača. Suho ruševje je bilo še popolnoma deviško, prvi sem vlekel gaz, puščal korake v kakšnih desetih centimetrih suhega snega. 

Snežna čipka

Poti ni bilo težko slediti, le na mestu ali dveh sem za nekaj korakov zašel. Sneg je zasul prečko čez melišče pod stenami Palca, sedaj je bila vsekakor bolj udobna za hojo. Nad Žlebom sem zavil proti Palcu, hodil do grape. Tu sem bil zadnjič pred mnogimi leti, zato mi ni bilo jasno, ali je treba navzgor proti vršnim stenam ali čez sitno grapo naprej. 

Nad balvanom

Zemljevid je odgovoril na vprašanje, naredil sem nekaj korakov, potem pa obrnil. Na kamenju pod snegom je bil žled, ob zdrsu na strmih travah bi mi palice prav malo pomagale, odneslo bi me po grapi, v lijak nekaj nižje, zaključek bi bil po padcu čez razdrapane stene na melišču. Brez veze, bodo že boljše in lepše priložnosti. 

Suho ruševje

V dolini so vendarle ljudje, ki me čakajo, h katerim bi se rad vrnil. Stopil sem do vrha Žleba, potem pa sledeč svojim, deloma že zasutim stopinjam, hodil nazaj. Belina, veter, v roke me je kljub tankim rokavicam zeblo. Do razcepa pod balvanom nisem srečal nikogar, danes je bilo Suho ruševje očitno zgolj moj konec. 

Žleb

Je bila pa pot proti Vrtači še precej bolj shojena. Nad Zelenico sem cincal le za trenutek, potem pa stopil nad smreko proti Trianglu. Večini je bil danes to glavni cilj, nekateri so odhajali, z možakom, ki me je malo pod vrhom prehitel, sva izmenjala nekaj besed. On je tekel še na Spodnji plot, sam sem jo ubral navzdol po desni strani. 

Pogled na Može s Triangla

Zaradi snega med suhimi travami sem šel lahko kar naravnost. Brez težav in večjih ovir. Pod strmino je večja skupina sopihala navzgor. Hvala komur koli že, da jih nisem srečal na vrhu. Hitro sem švignil mimo, se po gozdni poti pod Spodnjim plotom spuščal do Ljubelja. Lep začetek zime, sem si kar malo zadovoljno brundal v brado.

Jesen prehaja v zimo