Skopo odmerjeni trenutki

Življenje je sestavljeno iz tisoče trenutkov. Nekatere lahko z nekaj sklepanja, še več sreče, predvidimo. Večine drugih ne. Zaradi strahu pred prihodnostjo se zatopimo v horoskope, iščemo odgovore v kavni usedlini, zapravljamo denar za takšne in drugačne šlogarice. Pa vendarle nas dogodki običajno presenetijo, zaradi nekaterih se ne moremo nehati prešerno smejati, zaradi drugih nas zajame žalost, ne spusti iz svojega objema. 

Oblačno

Tako je bilo tudi ta dan, ko me je nepričakovani odziv pustil brez besed. Po katerem sva oba jokala. In sem potreboval zrak. Kot je že pred leti napisal nenadkriljivi romantik … hitro oblečem plašč, stečem na ulico, res je dobro ker rosi dež, to niso solze na mojem licu … Oblačno nebo, Ljubelj, plato. Stopil sem navzgor, preko belih pobočij, globoko zatopljen v svoje misli. 

Kamniti plamen

Snega je vedno manj, pobočja melišč kažejo gola rebra. Zavil sem proti servisni poti, strmel v luknje v pristopni smučini. Na širokem pobočju jo je pametna noga umaknila čisto na levi rob. Toda nekemu luknjaču tudi to ni bilo dovolj, povsem poteptanemu pobočju je dodal še te, povsem nepotrebne sledi. 

Luč zamira

Ob velikem balvanu, ki spominja na plamen sveče, sem se spomnil nesreče izpred let. Nadaljeval mimo Zelenice, po strmem, trdem pobočju proti Trianglu. Čeprav je prijatelj včeraj hodil brez srenačev, so danes dobrodošel pomočnik. Na vrhu prostora ni veliko, trdo je, pazim. Sprva sam, nato prihajajo še drugi. 

Kako pa je danes pri sosedih?

Nekaj spominov ujamem, vse naokoli, čez kamenje do snega, potem pa zavoji, podlaga je trda, poledenela. Ali pa so samo robniki že preveč topi. Čas za menjavo se bliža, zato se ne sekiram preveč. Zavijam navzdol, svetlobe je še dovolj, luči ne rabim. Hitro sem na zadnji strmini, še nekajkrat uvijem, parkirišče. Doma, zvečer, na terasi, tam pod zvezdami, prižgeva svečko.

Možje

Detajli

Detajli so pomembni. Včasih so dejansko tista razlika med dolgočasnim ponavljanjem in nečem novim. Toda potem mora človek znati gledati. In videti tiste številne drobne posebnosti. Ki so morebiti tam že od nekdaj, neopažene. Ali pa so čisto nove, tako z lahkoto spregledane. 

Kopna rebra melišča

Stopinja v snegu, belo obložena smrekica, sled živali, kepa snega, čudno skrivenčeno drevo, suh list, velik skalni balvan, oblak zanimive oblike na modrem nebu. Prijateljeva beseda. In celo tam, kjer si bil že tolikokrat, lahko vedno najdeš kaj zanimivega. Zgolj gledati moraš. Pozorno. Kar je včasih kar težko. 

Večerno osončenje

Kajti ljudje imamo, zaradi toliko stvari, dogodkov, srečanj, enostavno polno glavo (vsega) in zato detajle prehitro spregledamo. Kakorkoli. Z Borutom sva se na robu večera zapeljala do Ljubelja, stopila s platoja navzgor proti koči Vrtača. Trojica pred nama je bila hitra, zavili so proti servisni poti, sledila sva jim. 

Zardevanje

Košutica in Veliki vrh, še malo prej obsijani z večernim soncem, sta sramežljivo zardeli. Spustila sva se mimo koče, nadaljevala do strmine, nadela srenače. Brez njih bi bil danes vzpon na zadnjem delu pravi izziv. Kar sem ugotovil višje, ko sem se že nekaj časa presenečeno čudil, kaj lomasti v gozdu na desni strani. 

Slovo

Eden od trojice predhodnikov je bil brez srenačev in se je čez strmino goljufal z lovljenjem smrek, lomljenjem vej, strahom pred zdrsom. Ko sva z Borutom že stala na vrhu, se pripravljala za spust, je počasi prišel do prijateljev. Spust je bil v zgornjem delu, do koče, trd in poledenel. 

Proti vrhu

Je bilo treba kar pritiskati na robnike, posebne elegance v zavojih ni bilo. Nižje doli je bilo drugače, pobočja plazov so bila še vedno trda, toda grifig. Zavoji so si sledili do koče Vrtača, potem pa tudi nižje, po kot običajno poteptanih pobočjih nekdanjega smučišča. Seveda vse do parkirišča, avtomobila, piva.

Borut

Ratitovec

Zgodnje jutro, vožnja do Škofje Loke, kjer sva se srečala z Urošem. Ratitovec se je obetal kot dober cilj, zapisi na znanih forumih so govorili o zgolj krajšem kopnem delu. Razmislek o tem in onem, parkirišče Na Toli, pri lovski koči, še v temi. Prvi koraki so kazali na pomanjkanje snega, zato sva jo navzgor ubrala po letni poti, peš, s smučmi v roki. 

Prva svetloba

Na vrhu strmine je bilo snega toliko, da sva lahko stopila na smuči in potem je šlo gladko naprej. Nekateri pohodniki so se vzpenjali, najbolj zgodnji že vračali. Na Razorju je Uroš ugotavljal, da je snega 60 centimetrov, kar res ni veliko. Tisti, ki ga je nametal december, počasi kopni, novega ob obilici lepih dni ni. 

Razor

A saj je šele januar, me je zadnjič tolažil prijatelj. In prav ima. Strmina nad Razorjem je bila za hojo kar neugodna, speljali so jo večinoma pešci, na nekaterih ovinkih, nerodnih prehodih, je sitno drselo. Meni so se poznale hoje preteklih dni, zato iz sebe nisem mogel iztisniti niti približno toliko energije kot Uroš. 

Sončni vzhod

Ušel je daleč naprej, sam sem mu sledil bolj počasi, zadihano, s kakšnim postankom. Ki sem si ga prigoljufal z izgovorom na lovljenje trenutkov. Pri koči se kot običajno nisem ustavljal, hitel sem do Golega vrha, kjer sva rožo vetrov takoj, ko se je od nje umaknil radovedni pešec, spremenila v priročen šank. 

Lepo jutro

Navzdol sva se spustila proti severovzhodu, zavoji so bili kar dobri. Brez težav sva našla prehod v krajšo grapo, ki naju je po nekaj drsenja in prehodu pod steno pripeljala na pobočja nad Razorjem. Navzdol je šlo potem hitro, ujela sva še nekaj zavojev pod Kosmatim vrhom, nadaljevala kot po bob stezi, srečala kolono. 

Pogled z vrha

Vodila jo je, kot sva lahko brala kasneje, znana zapisovalka razmer iz teh koncev. Malo nad lovsko kočo sva ujela na vedno bolj kopni cesti prasko ali dve na smučeh. Pa kdo bi se za to sekiral. Peš ni bilo treba daleč do parkirišča. Čakala naju je še vožnja nazaj, proti Škofji Loki, zavita, tako in drugače. A to je že druga zgodba, bolj za pozabo, kot zapis. Zato … kot pravi Mlakar … ma ben, tisto pustmo stat.

Uroš praši

Jutranji

Po večernem sprehodu na Stari Ljubelj in spustu s sanmi nazaj do platoja pred tunelom, sem preživel mirno in glede na inverzijo kar toplo noč pod zvezdami. Zjutraj se na vzhodu ni pokazala še niti sled svetlobe, ko je poleg mene parkiral Uroš. Stopila sva v toplo jutro. Pa vendarle ima sneg nižjo temperaturo kot zrak. 

Silhueta

Ko se je pokazalo nekaj strmine je začelo neprijetno drseti. Tako sva že na prvem vzponu za nekaj metrov nadela srenače. Ker je bil sneg pomrznjen, na razcepu nisva prav dolgo razmišljala, zavila sva proti servisni poti. Na robu Šetanca sva gledala nekatere, ki so se vzpenjali proti Osrednji grapi, sem in tja je kakšna zgodnja ptica celo prismučala navzdol. 

Zelenica in Vrtača

Na Zelenici je bilo že toliko svetlo, da sva lahko počasi ugasnila lučke, se spustila mimo koče in nadaljevala navzgor proti tako znanemu cilju. Urošu se je mudilo na delo, zato nisva imela kaj veliko izbire. Na strmini so bili srenači obvezni, po špuri bi še šlo, toda na strmem, zvoženem pobočju, bi bila brez njih nemočna. 

Strmina

Pred zadnjo strmino je z leve prihitel član znanstveno fantastične sekcije. Z Urošem sva takoj ugotovila, da srenačev ne potrebuje zaradi svoje hitrosti. Še preden mu smuča zdrsne, se namreč požene naprej, brez prestanka. Ko sva prišla na vrh, se je tam seveda že pripravljal na spust, pozdravili smo se. Tudi midva nisva nič odlašala, čas je priganjal. 

Šank

Seveda so Trije angeli ponudili svojo škatlo kot stojalo, da sva lahko preizkusila domači zvarek, potem pa sva že zavijala navzdol. Meni je šlo res dobro, letel sem kot sneta sekira, skorajda brez postanke od vrha do parkirišča. Sneg je bil odličen, trd, toda res super grifig. 

Pri sosedovih so pod odejo

Uroš se ob zadnjem zavoju kar ni mogel načuditi, kako sem šibal. Zasmejal sem se, da sem bil navzgor malo počasnejši, zato pa navzdol toliko hitrejši. Po hitri analizi na parkirišču, sva se vsak s svojim kombijem odpeljala navzdol. Uroš na delo, sam novemu pohodu naproti. A to je seveda že druga zgodba …

Pod vrhom

Stari Ljubelj

Nič se mi ni mudilo. Ura je bila že krepko čez deveto zvečer, ko sem se spravil s parkirišča na Ljubelju, držeč sanke v roki. Prav res se mi ni dalo znova hoditi na Triangel, nekaj miganja, pod skorajda polno luno, pa vedno pride prav. Če bi si kdo mislil, da sem bil sam, bi se motil. No, navzgor sem korake res obiral zgolj jaz, toda navzdol mi je nasproti vsake toliko pripeljala bolj ali manj nasmejana druščina.

Kapelica

Čeprav je sicer zadoščala svečava lune, sem takrat le prižgal lučko in se umaknil na rob proge, da me ne bi kakšen neizkušen dirkač povozil. Res je bilo prijetno hoditi v samoti, pod zvezdnim nebom in s pogledom na tako zelo poznane hribe naokoli. V tisti temno modri nočni barvi, z zamolklo belimi pasovi snega. 

Košutica in Veliki vrh

Ki ga te dni res hitro pobira. Če ne bo novega, se zna ta smučarska sezona kaj hitro končati. Šel sem mimo kapelice z nekaj lučkami, ovinek za ovinkom vedno bližje Staremu Ljubelju. Niso me toliko presenetili glasovi pri koči, kot bolj dejstvo, da je bila ta očitno zaprta. Druščina, ki je ravno prišla do sani, me je prosila, da sem jim ujel spomin, potem pa odpeljala navzdol. 

Stari Ljubelj

Meni se ni mudilo nič, malo sem slikal, odšel pogledat k sosedom, na šverc seveda. Prepričan sem bil, da se bom peljal zadnji, zakaj bi torej hitel. Proga je bila deloma poledenela, brez zaviranja bi letel navzdol kot sneta sekira. Seveda, če me ne bi prej eden izmed kucljev v velikosti planiške velikanke izstrelil v nebo. Saj po pravici povedano so mi bile te skokice kar dobrodošle. Mehak sneg, ki se je nabral v luknjah pred njimi me je upočasnil. 

Pogled v smeri Tržiča

Kljub temu sem presenečen začel prehitevati druščino, ki se je navzdol odpeljala pred menoj. Sam se ne bi mogel ravno pohvaliti, da sem dober sankač. Kar torej pomeni, da je bil danes na progi še kdo počasnejši. Čeprav je pod sanmi nekajkrat zapraskalo, sem se na koncu ustavil le malo pred tunelom. Zadovoljen? Seveda.

Luna in zvezde

Znova in znova

Ja res. Znova in znova. Saj kdo pri tem zavije z očmi in vpraša, če je res zanimivo hoditi tako pogosto na eno in isto mesto? Ko ti je že vsak zavoj, kucelj, spust, tako zelo znan. In ni več nič novega … Hm. Človeku da misliti. Kar nekoliko nezadovoljen postanem. S samim seboj, ki očitno kot človek navad in lahkega dostopa tako pogosto zahajam na isto mesto. 

En, dva, tri ... gremo!

Potem pa se spomnim na ženičko, ki sem jo pred leti srečal na Slivnici in je zatrdila, da na razgledni vrh nad izginjajočim jezerom pride skoraj vsak dan. Moje vprašanje, še kako podobno tistemu z začetka tega zapisa, je zvabilo nasmeh na ustnice. Joj, veste, saj je vendarle vedno drugače. In kako prav je imela. 

Oblaki

Tudi Triangel, pa naj se nanj povzpneš še tolikokrat, loviš zavoje po znanih pobočjih … je vedno drugačen. Včasih so oblaki beli. Drugič rdeči. Tretjič jih čisto nič ni. Petič so nad menoj zvezde. Šestič žge sonce. Sedmič se vse praši, ko smuči rijejo skozi debelo odejo puhastega pršiča. Osmič drgneš po poledeneli površini. Devetič srečaš koga, ki prijazno pozdravi. 

Znani pogled z vrha plazu

Desetič imaš … dobro družbo. Recimo Boruta, s katerim sva se danes znova ujela. Na robu večera stopila na Ljubelju na smuči. Sam sem naredil dva posnetka, ko je bilo še nekaj svetlobe. Borut je med tem tekel po pozabljeni nahrbtnik. Vzpon je bil kot vedno, z nekaj dihanja, nekaj pogovora, kakšno kletvico, ko je na trdi strmini s poprhom kar precej drselo, znan. 

Borut

Na poledenelem vrhu nas ni bilo ravno veliko. Vendar pa je prostora tako malo, da ti ne preostane drugega, kot da po dveh Borutovih zvarkih počakaš, da se tiste nekaj ravnine, tik ob kameri, sprosti. Predhodnike sva ujela še pred strmino nad Zelenico, jih prehitela in nato sama, brez ovir ali zavor smučala proti plazu in po njem navzdol. 

Predhodniki

Od koče Vrtača je pa tako ali tako smučišče, hitri zavoji, vse do roba parkirišča. Ponavljanje? Še vedno neprimerno boljše, kot če bi se gnetel v prepolnem fitnesu, vdihaval znoj drugih, poslušal stoke tistih, ki že tisoč prvič ponavljajo eno in isto vajo. Veter je še zapihal mimo najinih ušes, prinesel svež gorski zrak in potrdil razmišljanje. Midva sva ob pivu naredila analizo današnjega miganja, potem pa počasi odpeljala.

Pri sosedovih

Trije angeli

Nekaj sem navijal za Ptičji vrh. Vendar je Borut izbral Ljubelj. Seveda je imel prav. Dan kljub temu, da se občutno daljša, še vedno tam okoli petih počasi izdihne. Ker sva štartala zgolj pol ure prej, se je že mračilo. Sneg preteklih dni je smreke bogato obložil. Videti so bile kot medenjaki z belo sladkorno glazuro. 

Medenjaki

Na nebu se je risala črta letala. Luna je po zahodu sonca nastopila svoje dežurstvo. Na odcepu proti servisni poti sva nekaj časa cincala, potem pa zavila desno navzgor. Špura je bila dobra, vsekakor nisva bila prva. Hodila sva zvezno, zdelo se nama je, da kar hitro. A to je bil zgolj najin občutek. Ki je trajal. Dokler naju ni eden od znanstvenofantastične elite prehitel po desni. 

Vzhod

Pri koči je bilo živo, naslednji dan naj bi potekal tečaj, željni novega znanja so se zbirali. Midva se nisva ustavljala. Pogledal sem zgolj, kaj je z vezjo, saj se je nekam čudno majala. Videti je bilo, da bo zdržala še ta smuk, pa vendarle sem nadaljeval bolj previdno. Vzpon preko strmine, zadnji zavoj, na vrhu kljub temi nisva bila sama. 

Tako zelo znan pogled

Presenetil me je napis, ki ga je nekdo nalepil na škatlo, pritrjeno na stebriček s kamero. Vrh Ljubeljščice, Zgornji Plot, Triangel … in sedaj še podaljšana različica slednjega. Trije angeli. Pripravila sva smuči, čutil se je mraz, le pravi poživitveni odmerek mu je bil kos. Še enkrat sva se ozrla v temo, ugotovila, da bova smučala zgolj z mojo svetilko, potem pa naredila prve zavoje. 

Novo ime?

Borut se ni oziral na potrebno svetlobo, smučal je, kot bi bil dan. Zapeljala sva mimo koče, se spustila proti plazu. Nekateri so se šele vzpenjali, njihove lučke so kazale, kje so. Od Vrtače navzdol je bilo, kot običajno, poteptano smučišče. Letela sva, zavoj za zavojem, vse do parkirišča. Kjer sva ob pivu naredila končno analizo vzpona, rekla še to in ono, o marsičem. Vsekakor sva se lepo razmigala, to je bilo jasno.

Zelenica

Ptičji vrh

Kaj delajo ptiči pozimi, ne vem. Po pravici povedano mi ni jasno niti, kaj točno delajo v drugih letnih časih. Da letajo naokoli, se izogibajo mačkam in Italijanom, mi je jasno. Da ulovijo kakšnega črva za dobro proteinsko poživitev tudi. Neka vez z dinozavri menda obstaja, čeprav si težko predstavljam kako je iz teropoda pred nekaj milijoni let nastal današnji vrabček ali sinička. 

Posledice otoplitve

Kakorkoli. Če kakšen pride do ptičje hiške, ki jo v zadnjem času nekam neredno polnim, prav. Vsekakor upam, da se s tem odkupim za obisk »njihovega«, torej Ptičjega vrha. Je bila moja ideja, Borut se je strinjal. Saj je vendarle pozabil, da smo na tem vršičku med Golico in Struško pred precej leti že bili skupaj. 

Markljev rovt

Skozi Savske jame sva se ob sankaški progi odpravila navzgor. Ob potoku sva se vzpenjala do Markljevega rovta, ki je osamel čepel pod debelo megleno odejo. Nisva se ozirala na to, nadaljevala sva nad Pusti rovt, kjer sem se na križišču obrnil k Borutu. Kam? Tu sva še imela možnost izbire. Jasno je pokazal proti zamišljenemu cilju, sam nisem imel čisto nič proti. 

Osamljena

Še manj, ko sva se med flikami kopnine, posledicami toplote zadnjih dni, bližala mejnemu grebenu. Vedno bolj je vleklo, hoja ni bila več tako prijetna. Na vrhu sva se hitro pripravila za spust, sam na našem, Borut bolj avstrijskem delu. Na koncu sva si bila edina, da je pri obeh pihalo približno enako. Flaška je romala nazaj v žep, celo piti se nama na tem prepihu ni dalo. 

Na Ptičjem vrhu

Zavijala sva navzdol, smuka glede na pomanjkanje snega in dokaj razrito pobočje niti ni bila tako slaba. Na razpotju sva se ustavila za požirek. Točneje dva, saj sva vsak imela svoj zvarke, ki ga je bilo treba poskusiti. Sedaj je bila do Markljevega rovta prava bob steza, zgolj slediti si moral predhodnikom. Pod planino pa na enak način smučati navzdol, do sankaške steze in parkirišča.

Smuka na planini