Spet se je pojavilo vprašanje. Hm. Ptičji vrh ali Triangel. Pogled v oblačno nebo je dal odgovor. Na Ptičji vrh bova šla, ko se bo vsaj kaj videlo. In ko se bova dogovorila s katere strani sploh greva. Med vožnjo proti Ljubelju se je pokazalo, da odločitev ni bila slaba. Nad nama je bilo vedno več jasnine, na parkirišču pa kar gneča.
 |
| Na, pa pojdimo, gumpi ... |
Prvi koraki, jasna špura, Tomaž je hodil za menoj. Ki sem se, kot je omenil, na srečo šele na vrhu … vlekel kot smrkelj … No ja, nekateri smo nekoliko bolj počasni. Zato pa vseeno uživamo v hoji, pogledih, gorah, enostavno temu, da se gibamo, da smo. Kaj ni to zadosti? No, meni vsekakor je. Pa saj vem, da se tudi Tomaž rad poheca. Kar je prav.  |
| Vremena Kranjcem se jasnijo ... |
Šla sva mimo koče Vrtača, preko plazu, do Zelenice. Tomaž je opazil tri, ki so se vzpenjali proti Centralni grapi ali Centralcu po domače. Zagotovo ga je kar malo zamikalo, sam nisem imel želje. Saj bodo še priložnosti. Nadaljevala sva proti vršnemu pobočju, nekateri so se že spuščali, zavoji v pršiču, upanje, da ostane še kakšen nepopisan konec za naju.  |
| Zelenica |
Na grebenu je nekoliko pihalo, zgolj toliko, da ni bilo prevroče. Na vrhu pa gneča, da sva komaj dobila prostor. Presneto, kot bi bila predbožična nakupovalna gneča v tem, prav posebnem, BTC. Pohitela sva s pripravami, odvijugala navzdol, na vrhu strmine zavila v gozd, tam ujela nekaj pršiča, še več na pobočju nižje, trasi nekdanje žičnice.  |
| Možje ... in ženske seveda ... |
Zavoji so si sledili, enakomerno, prav lep podpis sem pustil za seboj. Spustila sva se mimo koče, prečila pobočja nad katerimi je trojica obstala pri skalah. Prišla nad plaz, prvi zavoji so bili prav odlični, nižje pa je sneg postajal težji, smuči so šle vedno bolj po svoje. Pod kočo Vrtača so sledi predhodnikov v pomrznjenem snegu zahtevale previdno smuko.  |
| Minuto ali dve počasneje ... pa sem se vlekel kot smrkelj ... |
Saj bi sicer lahko hitro končal vožnjo s katerim izmed gimnastičnih elementov. Raznožko recimo. Kar se seveda za krepkega petdesetletnika ne bi končalo ravno najboljše. Na srečo se pred morebitnimi gledalci nisem osmešil. Že sem naredil zadnji zavoj, švignil kar na smučeh preko parkirišča in se ustavil pri Tomažu. Itak, da me je čakal. Kot vedno. Kajneda 😏 |
| Podpisi ... moj je skrajno levi 😃 |
No, no. Sedaj boš moral pa večkrat napisati, da sem jaz pravzaprav komik, en tak škis ;-), da ne bodo tvoji bralci mislili, da je kaj res v zvezi s čakanjem in hitrostjo :-)
OdgovoriIzbrišiAja, pa tam na vrhu si me res ujel v takem trenutku, da si človek lahko misli svoje :-)
OdgovoriIzbriši