Polna luna

Polna luna. Čas. Avtodom. Ljubelj. Končno se je vse skupaj nekako poklopilo in po poznem prihodu na parkirišče, sem že hitel na sneg in s smučmi navzgor. Da bi le prehitel policijsko uro. Lučke nisem potreboval, saj je bilo svetlobe dovolj. Da ni bilo na snegu nikogar, me ob tej uri ni presenetilo. Bolj se mi je postavljalo vprašanje, kje vse so tisti, katerih avtomobili so na parkirišču še vedno čakali. 

Nočni pohod

Hodil sem svoj tempo, ravno prav zložno, nič prehitro. Na vrhu prve strmine, posute z minami, sem se odločil, da grem po servisni cesti. Strmo pobočje plazu je bilo zanesljivo še vedno ledeno, torej ni bilo kaj razmišljati. Na ovinku mi je prišla nasproti prva živa duša. Malo višje sem ujel še dve. Živi seveda. Vendar pa veliko bolj pomladni. Vsaj glede na to, da sta bili očitno povsem … v rožicah. 

Avtoportret

Hodil sem lahko, brez težav, navzgor, do Zelenice. Tam se je očitno čas ustavil. Pred kočo je bila novoletna smrečica, notri očitno cel kup ljudi, ki so čakali … nov dan, mogoče kar leto. Nisem se oziral, ne poslušal, stopal sem naprej proti strmini. Mesečina je še ni razsvetlila, tema je zakrila sledi, spraševal sem se, če bo brez lučke šlo. 

Zelenica

Pri smreki sem našel špuro, ji sledil v dolgem S navzgor, do položnega širokega grebena proti vrhu. Ravno tu so bili potrebni srenači. Je bilo le pretrdo. Na vrhu sem užival v samoti, osvetljena koča je bila daleč spodaj. Ker sem lovil minute do začetka policijske ure, se vseeno nisem smel preveč obirati. 

Polna luna

Lučka mi je osvetlila zavoje, na strmini nad Zelenico je bil pravi rodeo, saj je sneg že pomrznil. Zapeljal sem mimo koče in navzdol uvijal po trdi podlagi. Nekaj se jih je od koče spustilo za menoj, nekaj sem jih prehitel. Ob robu plazu, ki je bil kot vse te dni pošteno trd, sta se dva še vzpenjala. Švignil sem mimo koče Vrtača. 

Begunjščica

Zavijal navzdol ob ugasnjeni lučki, zgolj spremljavi lunine svetlobe. Na minskem polju sem lučko spet prižgal in ugotovil, da je na levem delu še najbolj varno. Zadnji zavoji, previdno mimo kopnih delov in že sem se ustavil malo nad parkiriščem. Skorajda pravočasno, mogoče minuto prej, mogoče minuto kasneje, kdo bi sploh gledal na uro.

Pogled k sosedom